Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pravno podlago za presojo izbire prava v tem sporu predstavlja določba 20. člena ZMZPP, ki določa, da če pogodbeni stranki nista določili, katero pravo se uporabi, se uporabi pravo, s katerim je razmerje najtesneje povezano (navezna okoliščina najožje koneksnosti); šteje pa se, da je najtesnejša zveza podana s pravom države, v kateri ima stranka, ki je zavezana opraviti za posamezno pogodbo značilno (karakteristično) izpolnitev, stalno prebivališče oziroma sedež, če posebne okoliščine primera ne napotujejo na drugo pravo. V konkretnem primeru pa pritožbeno sodišče ugotavlja prav te druge okoliščine, s čimer je izločen prvi kriterij – stalnega prebivališča oziroma sedeža pogodbenika s karakteristično izpolnitvijo – dajanjem posojila. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, katerim je pritožbeno sodišče pritrdilo, je bila posojilna pogodba, če že ne tudi sklenjena, pa nedvomno v celoti realizirana v Republiki Sloveniji z izročitvijo posojila našemu državljanu, s stalnim prebivališčem pri nas (lex loci solutionis), ki je tudi denar porabil v Republiki Sloveniji. Karakteristična izpolnitev je bila torej opravljena v naši državi, tožnik, kot prizadeta pogodbena stranka, pa se je odločil, da bo tudi izterjal vračilo posojila pred našim sodiščem, torej v naši državi, in se v odgovoru na revizijo sklicuje na naše pravo (torej je izbral naše pravo) oziroma vsaj ne nasprotuje uporabi našega prava. Razen tega pa gre pri posojilni pogodbi kot dvostranski pogodbi za dvoje karakterističnih izpolnitev oziroma obveznosti, ena bremeni posojilodajalca, ki posojilo da, druga pa bremeni posojilojemnika, ki mora posojilo vrniti. Obe obveznosti pa sta enakovredni, kar posledično pomeni, da je kriterij karakteristične izpolnitve uravnotežen in sorazmerno porazdeljen med obe pogodbeni stranki in tako v tej smeri nobena od pogodbenih strank tudi nima tesnejše zveze s svojim pravom od druge. Razen tega je v teoriji in sodni praksi tudi uveljavljena kot posebna okoliščina – molče izražena volja pogodbenih strank in sicer skozi načelo – qui elegit iudicem elegit ius. Takšna okoliščina pa je v konkretnem primeru izkazana na podlagi dejstva, da je tožnik z vložitvijo tožbe izbral pravo, toženec pa vse do pravnomočnosti odločitve v tej zadevi izbranemu pravu ni nasprotoval. Več okoliščin torej izkazuje, da razmerje tudi nima pomembnejše zveze z makedonskim pravom, temveč nasprotno z našim pravom.
Pritožba se zavrne in se potrdi v izpodbijanem ugodilnem delu sodba sodišča prve stopnje.
Vsaka stranka sama nosi stroške pritožbenega in revizijskega postopka.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delom sodbe ugodilo delno tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki, da plača tožeči stranki znesek 30.044.076,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 25. 11. 2003 dalje, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 1.053.200,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 06. 12. 2006 dalje do plačila.
Zoper navedeni del sodbe vlaga pritožbo toženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da se sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne. Poudarja, da gre za napačno uporabo pravila o dokaznem bremenu ter pristranske razlage izpovedb prič in posledično za napačno ugotovljeno dejansko stanje. Tožeča stranka je namreč tista, ki trdi, da je tožena stranka posodila določen znesek in je zato na njej dokazno breme, da dokaže, da je s toženo stranko sklenila posojilno pogodbo. Tožena stranka to dejstvo zanika in trdi, da se negativnih dejstev ne da dokazovati. Tožeča stranka je dokazovala zgolj poslovanje družbe A. d.o.o., kar s predmetno zadevo nima nobene povezave, predvsem pa takšni posredni dokazi ne morejo pripeljati do zaključka, da je tožnik tožencu res posodil denar. Zaslišane priče, ki so tesno povezane s tožnikom in si morda ob ugodnem izidu pravde obetajo nagrade, ne morejo ob pravilni in kritični dokazni oceni pripeljati do zaključka, ki ga je napravilo sodišče. Pri sklenitvi posojilne pogodbe po navedbah tožnika naj ne bi bil prisoten nihče. Do sklenitve naj bi namreč prišlo ustno, ko je toženec med vožnjo z avtom rekel, da potrebuje denar za avto ter hišo, tožnik pa naj bi mu kar takoj obljubil znesek 250.000 DEM, ker naj bi s tožencem imel dobre izkušnje glede prejšnjega poslovanja. Takšna zgodba ni verjetna. Pravdni stranki sta se namreč spoznali šele pozimi leta 2001 in se zato tožnik še ni mogel sklicevati na prejšnje izkušnje. Da izkušen poslovnež nekomu, ki ga pozna komaj mesec dni, brez pisnega dokazila posodi 250.000 DEM in ne določi niti roka vračila, je skrajno neverjetno. Enako je neverjetno, da naj bi bil denar izročen kar v nekem lokalu, čeprav med strankama ni sporno, da se je sicer denar vročal v toženčevi pisarni. Neverjetno je tudi, da se denar ni preštel in da naj bi bila ob izročitvi prisotna tudi M.H., kar je tožnik v tožbi sicer pozabil omeniti. Neverjetno je tudi, da je toženec v slaščičarno na kavo in na prevzem denarja povabil D. Pritožnik meni, da gre pri tem le za spreten manever tožnika, ki je moral v zgodbo o izročitvi denarja vključiti čim več akterjev, ki bodo potrdili njegovo zgodbo. Toženec je predložil dokazilo, da je hišo kupil leta 1999, nov avto šele junija 2002, pred tem pa je prodal avto BMW, kar kaže na to, da denarja v začetku leta 2002 ni potreboval ter da ga je nek mercedes benz pač težko fasciniral do te mere, da bi si ga želel takoj kupiti. Med strankama pa predvsem ni sporno, da je tožnik v tistem času prejel 500.000,00 DEM, ki jih je dal kot posojilo družbi A. Tudi tožnik je povedal, da je bil navedeni znesek vrnjen omenjeni družbi. Do te nelogičnosti se sodba ne opredeli, čeprav je skrajno neživljenjsko, da nekdo, ki potrditvah tožnika tako nujno potrebuje denar, da ne more počakati na njegov prihod iz Makedonije, le tega najprej položi na račun družbe, nato pa si ga izposodi. Sodišče zapiše, da navedbam tožnika ni moglo slediti, ker so se njegove navedbe večkrat izkazale za nasprotujoče, pri čemer pa nasprotujoče navedbe tožnika oziroma njemu naklonjenih prič šteje za skladne ali pa za tiskarsko napako. Sodišče tudi meni, da naj bi bil svak toženca zainteresiran za izid pravde, čeprav ni povedal ničesar, kar bi tožencu koristilo. Nepravilno je bil zavrnjen tudi dokaz z vpogledom v izjavo D.M., ki je bila zapisana dne 17. 10. 2005, ker bi jo toženec lahko predložil do prvega naroka, sodišče pa spregleda, da je ta priča umrla decembra 2006, kar pomeni, da ni bilo nobene podlage za vlaganje njene izjave v spis pred tem dogodkom, saj bi pričala, če bi bila živa, njena izjava pa je bila zapisana prav za primer smrti. Sodišče nadalje sledi izpovedbi tožnika, da je celotno kupnino plačal 2001, čeprav za to ne predloži dokazov, nelogično je tudi, da bi bila plačana pred podpisom pogodbe o prenosu poslovnega deleža, podpisana šele 18. 01. 2002 v Kranju;. Tudi ni razumljivo, zakaj sta bili izdani dve potrdili o plačilu kupnine v višini 2x 100.000 DEM. Priča D. je povedal, da potrdila ni potreboval, ker sta on in tožnik tožencu zaupala, ni pa pojasnil, zakaj mu nista zaupala en teden prej, ko sta mu izročila 100.000 DEM. Tudi so nezanesljivi argumenti sodišča o tem, zakaj ni sledilo tožencu. Sodišče se je ukvarjalo s pravno nepomembno razliko v izpovedovanju toženca o tem ali je bila plačana kupnina za poslovni delež ali dano posojilo družbi. Kupnina je bila namreč vložena nazaj v družbo, kar priznava tudi tožnik, do vračila pa zaradi stečaja ni prišlo. Dejstvo, da je bil denar dan kot posojilo, ni sporno, kot tudi ne, da je bil denar izročen tožencu, ki ga je vložil v družbo. Nerazumljivo je tudi, zakaj F.H., ki je tedaj delal v istem podjetju kot toženec, ni izročil denarja kar tam. Mogoč je argument, zakaj je H. želel potrdilo o izročitvi 127.830 EUR od toženca, kateremu je tožnik toliko zaupal, da ni zahteval potrdila, tožnik pa je njegov prijatelj. Razen tega ni jasno, zakaj sodišče meni, da naj bi toženec vedel, da ima H. dostop do sefa tožnika, predvsem pa je bistveno, da naj bi bil H. tožnikov in ne toženčev prijatelj. Zato mu pač on ni mogel zaupati, razen tega pa je H. celo povedal, da je zahteval potrdilo o izročitvi 100.000 DEM D., kar kaže na to, da zaupanje med vpletenimi vendarle ni bilo takšno, kot poskuša prikazati sodba. Priča B.N. je povedala zgolj to, kar ji je povedal tožnik. Takšen dokaz ni dopusten, saj lahko priča izpoveduje le o tistem, kar je sama zaznala. Tožnik je od N. zahteval, da preveri poslovanje družbe. Sodišče se tudi ni opredelilo do ostalih navedb, ki so v korist toženca, kot je zavrženje kazenske ovadbe in da stečajni upravitelj ni zaznal nobenih nepravilnosti, ki jih zatrjuje tožeča stranka. Sodišče je zapisalo zgolj tisto, kar so povedali najbolj tesni prijatelji in sodelavci tožnika, kar pomeni da ni prave dokazne ocene vsakega dokaza posebej in vseh skupaj. Sodišče ni moglo s stopnjo gotovosti ugotoviti obstoja posojilnega razmerja. Toženec sam vlaga tudi dopolnitev k pritožbi svojega pooblaščenca, pri čemer vsebinsko in smiselno ponavlja navedbe iz pritožbe.
Tožnik je odgovoril na pritožbo in predlaga zavrnitev pritožbe.
Sodišče druge stopnje je že enkrat odločilo o toženčevi pritožbi ter pritožbo zavrnilo, o stroških postopka pa odločilo tako, da vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške postopka (glej Sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. štev. I Cp 1370/2007, z dne 11. 07. 2007). Zoper drugostopno sodbo je toženec vložil revizijo, kateri je Vrhovno sodišče RS ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Odločitev o stroških postopka v zvezi z revizijo je pridržalo za končno odločbo(glej Sklep VS RS, opr. štev. II Ips 986/2007, z dne 16. 12. 2010).
Pritožba ni utemeljena.
S to pritožbeno odločbo je najprej odpravljena očitna pisna pomota in sicer je v uvodnem delu obrazložitve pravilno povzet izrek prvostopne sodbe.
Upoštevaje napotke revizijskega sodišča se je drugostopno sodišče najprej ukvarjalo z materialno pravnim vprašanjem uporabe pristojnega prava. Ker gre za razmerje z mednarodnim elementom, je moralo v novem postopku obravnavati toženčev ugovor izbire ustreznega prava – ali slovenskega ali makedonskega, upoštevaje, da je tožnik makedonski državljan s prebivališčem v Makedoniji. Pravno podlago za presojo izbire prava v tem sporu predstavlja določba 20. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu (Ur. l. RS štev. 56/1999; v nadaljnjem besedilu: ZMZPP), ki določa, da če pogodbeni stranki nista določili, katero pravo se uporabi, se uporabi pravo, s katerim je razmerje najtesneje povezano (navezna okoliščina najožje koneksnosti); šteje pa se, da je najtesnejša zveza podana s pravom države, v kateri ima stranka, ki je zavezana opraviti za posamezno pogodbo značilno (karakteristično) izpolnitev, stalno prebivališče oziroma sedež, če posebne okoliščine primera ne napotujejo na drugo pravo. V konkretnem primeru pa pritožbeno sodišče ugotavlja prav te druge okoliščine, s čimer je izločen prvi kriterij – stalnega prebivališča oziroma sedeža pogodbenika s karakteristično izpolnitvijo – dajanjem posojila. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, katerim je pritožbeno sodišče pritrdilo, je bila posojilna pogodba, če že ne tudi sklenjena, pa nedvomno v celoti realizirana v R Sloveniji z izročitvijo posojila našemu državljanu, s stalnim prebivališčem pri nas (lex loci solutionis), ki je tudi denar porabil v R Sloveniji. Karakteristična izpolnitev je bila torej opravljena v naši državi, tožnik, kot prizadeta pogodbena stranka, pa se je odločil, da bo tudi izterjal vračilo posojila pred našim sodiščem, torej v naši državi, in se v odgovoru na revizijo sklicuje na naše pravo (torej je izbral naše pravo) oziroma vsaj ne nasprotuje uporabi našega prava. Razen tega pa gre pri posojilni pogodbi kot dvostranski pogodbi (1) za dvoje karakterističnih izpolnitev oziroma obveznosti, ena bremeni posojilodajalca, ki posojilo da, druga pa bremeni posojilojemnika, ki mora posojilo vrniti (glej določbo 1. odstavka 569. člena Obligacijskega zakonika; v nadaljnjem besedilu: OZ). Obe obveznosti pa sta enakovredni, kar posledično pomeni, da je kriterij karakteristične izpolnitve uravnotežen in sorazmerno porazdeljen med obe pogodbeni stranki in tako v tej smeri nobena od pogodbenih strank tudi nima tesnejše zveze s svojim pravom od druge. Razen tega je v teoriji in sodni praksi tudi uveljavljena kot posebna okoliščina – molče izražena volja pogodbenih strank in sicer skozi načelo – qui elegit iudicem elegit ius. (2) Takšna okoliščina pa je v konkretnem primeru izkazana na podlagi dejstva, da je tožnik z vložitvijo tožbe izbral pravo, toženec pa vse do pravnomočnosti odločitve v tej zadevi izbranemu pravu ni nasprotoval. Več okoliščin torej izkazuje, da razmerje tudi nima pomembnejše zveze z makedonskim pravom, temveč nasprotno z našim pravom. Sodišče druge stopnje se pri prvem odločanju ni ukvarjalo s tem vprašanjem, saj je menilo, da je dolžno odgovarjati tudi kar zadeva materialnopravna vprašanja le v okviru trditev pravdnih strank, predvsem pa seveda v okviru pritožbenih trditev, tacite pa je že tedaj štelo, da odločitev tudi s stališča makedonskega prava ne more biti vprašljiva. Makedonsko pravo namreč povsem enako kot slovensko ureja v tej pravdi pravno ključna vprašanja v zvezi s posojilno pogodbo (v spornem obdobju so se enako kot pri nas uporabljale določbe Zakona o obligacijskih razmerjih oz. v tem delu vsebinsko identičnega OZ) (3). Vsebinsko enaki sta tako tudi določbi, ki opredeljujeta sam pojem in vsebino ter obveznosti in pravice pogodbenih strank posojilne pogodbe (1. odstavek 569. člena OZ in 1. odstavek 545. člena makedonskega Zakona o obligacijskih razmerjih), kot tudi posledice neizpolnitve obveznosti vračila in trenutka zapadlosti vračila posojila, če rok ni določen (550. člen makedonskega zakona ter 2. odstavek 574. člena OZ) in tudi ureditev o veljavnosti ustno sklenjene posojilne pogodbe (1. odstavek 59. člena makedonskega zakona ter 1. odstavek 51. člena OZ). Zato izbira prava – ali našega ali makedonskega – na odločitev v tej pravdi ne more vplivati.
Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na dokazno oceno, izdelano na podlagi izvedbe tako neposrednih dokazov kot tudi indičnih, posrednih (predvsem posrednih prič). Med neposredne spadajo izpovedbe prič V.D., F.H. in H.M., ki so skladno izpovedali, da je bil sporni znesek izročen tožniku v lokalu P. v Ljubljani in tedaj tudi izdano potrdilo o prejemu zneska. Priča F.H. je nadalje potrdil tožnikovo izpoved, da je navedeni znesek predstavljal posojilo osebno tožencu (v tem delu gre sicer za posredno pričo, saj je za to dejstvo izvedel od tožnika), ki pa je po oceni pritožbenega sodišča kljub temu prepričljiv – povsem skladen tudi z naprej navedenimi izpovedbami prav tako v tej smeri posredne priče – B.N. ter v skladu s tožnikovo izpovedbo, ki predstavlja neposredni dokaz. Gre torej za preplet posrednih in neposrednih dokazov in sicer najprej o tem: kje in na kakšen način je bil izročen sporni znesek; glede te okoliščine je tako bila ovržena izpovedba toženca, ki je trdil, da mu je bil ta znesek izročen v njegovih poslovnih prostorih, s čimer je tudi po dokazni oceni pritožbenega sodišča omajana siceršnja verodostojnost njegovega izpovedovanja glede vseh okoliščin. Omenjeni neposredni dokazi so bili torej potrjeni tudi s posrednimi (indičnimi). Drugič pa je enako pravilna tudi na prvi stopnji izdelana dokazna ocena o najpomembnejši okoliščini: na podlagi kakšne pogodbe je bil ta znesek izročen. V tem dokaznem sklopu je bila že omenjena izpovedba priče H. ter vsebinsko enaka izpovedba priče B.N., kateri zgolj zato, ker je enako kot priča F. H. - povedala tisto, kar je slišala od tožnika (omembo posojila tožencu), še ni mogoče odrekati dokazne moči, temveč jo prav tako kvalificirati kot posredni - indični dokaz, torej dokaz z nekoliko slabšo dokazno močjo (pa še vendarle zadostno) - kot v primeru, ko priča izpoveduje o tistem, kar je neposredno o spornem dogodku sama zaznala. Med odločilne dokaze pa spadajo tudi izpovedbe prič V.D. in F., ki sta enako kot tožnik izpovedala, da je bila kupnina za poslovni delež plačana že v letu 2001, medtem ko je bilo posojilo izročeno dne 13. 02. 2002, torej že po celotnem plačilu kupnine. Tudi oblika in vsebina omenjenega potrdila, ki se razlikuje od potrdil, s katerimi je toženec izrecno potrdil prejem kupnine za prodajo poslovnega deleža tožniku, posredno pritrjuje tožnikovim trditvam o obstoju posojila.
Navedeni splet posrednih in neposrednih dokazov tudi po ponovni oceni pritožbenega sodišča predstavlja zadosti trden sklenjen dokazni krog, ki izkazuje resničnost tožnikovih trditev o obstoju posojilnega razmerja med pravdnima strankama in izročitvi spornega zneska posojila, katerega je torej toženec od tožnika prejel poleg zneska 500.000,00 DEM, ki je bil plačan kot kupnina za nakup poslovnega deleža v toženčevi družbi. Glede na pritožbene očitke pa pritožbeno sodišče sicer še pojasnjuje, da nenazadnje niti ni pomembno ali bi toženec denar od posojila porabil oziroma nakazal na račun svoje družbe ali pa ga je porabil za nakup osebnih stvari oz. lastne nepremičnine. Materialno pravno je odločilno, da je sklenil posojilno pogodbo, na podlagi katere se je zavezal on vrniti tožniku posojilo in ne morebiti njegova družba.
Izjava pokojne D.M. je v izpodbijani sodbi pravilno ocenjena kot nepravočasno predloženi dokaz, podvržen torej prekluziji iz 286. člena ZPP. Če je, kot trdi pritožnik, bila napisana že pred prvim narokom za glavno obravnavo, torej je z njo razpolagal, bi jo mogel in moral predložiti že tedaj in je zato sklicevanje na svoje tedanje prognoziranje pričakovane življenjske dobe te priče neutemeljeno. Prekluziji iz cit. zakonske določbe niso podvrženi le tisti kasneje predloženi dokazi, ki jih pravdna stranka ne more predložiti in ne tisti, katere bi lahko predložila pa jih zaradi svoje napačne presoje o njihovi nepotrebnosti ne predloži. Sicer pa pritožnik niti ne pojasni v čem bi lahko ta pisna izjava vplivala na sprejeto dokazno oceno, iz same izjave pa tudi prima facie izhaja, da se ne nanaša na nobeno v tej pravdi pravno odločilno okoliščino.
V opisani vsebinsko trdni dokazni presoji je upoštevano temeljno procesno pravilo, ki ga mora sodišče upoštevati pri dokazovanju, uzakonjeno v določbi 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je izvedlo potrebne in pravočasno uveljavljane dokaze o odločilnem pravnem dejstvu (vsebini sklenjene pogodbe, ki je ob vsem dosedaj povedanem tudi po dokazni presoji sodišča druge stopnje nedvomno posojilna, med tožnikom kot posojilodajalcem in tožencem kot posojilojemnikom), skrbno in vestno ocenilo vsakega posebej in vse skupaj ter upoštevalo uspeh celotnega postopka. Dokazna ocena je pravilna torej tako v formalnem kot tudi v materialnem – vsebinskem pogledu. Zato je razen pritožbenega očitka o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju neutemeljen tudi pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s citirano procesno določbo. Povedano pa končno izpričuje nedvoumen zaključek, da je tožnik povsem zadostil tako materialnopravnemu (stvarnopravnemu) in procesnemu - trditvenemu kot tudi dokaznemu bremenu.
Povzete dokazne ocene prvostopenjskega sodišča namreč ne morejo omajati tudi v nadaljevanju nanizane pritožbene trditve oziroma pritožbeni očitki, ki v dokaznem smislu nimajo teže in na katere pritožbeno sodišče odgovarja: Na trdnost dokazne presoje tako ne morejo vplivati v pritožbi zatrjevane okoliščine, da so priče dolgoletni prijatelji oz. sodelavci tožnika. Izpovedovali so namreč skladno in prepričljivo in demantirali tudi toženčeve izpovedbe, na kateri lokaciji je bil izročen sporni denar. Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno opozorilo, da je priči F.H. in V.D. predlagal tudi toženec, kar nedvomno izkazuje tudi toženčevo zaupanje v njuno verodostojnost, nenazadnje ju je tudi on poznal oziroma z njima sodeloval (glej nesporne podatke spisa, iz katerih izhaja, da je V.D. celo povezal pravdni stranki k poslovnemu sodelovanju glede na to, da je toženca že od prej poznal kot uspešnega podjetnika, F.H. pa je bil nato zaposlen tudi pri tožencu). Izostanek še enega potrdila za znesek 300.000,00 DEM o plačilu kupnine na eni strani ter obstoj dvoje potrdil o plačilu zneskov po 100.000,00 DEM na drugi strani – nadalje ne potrjuje toženčeve teze, da je sporno potrdilo prav tisto potrdilo, ki dokazuje prejem zneska iz naslova plačila obroka kupnine, saj toženec za svoje trditve, da naj bi bil nato plačan še znesek 24.000,00 EUR kot zadnji obrok kupnine ni uspel predložiti potrdila. Pritožnik torej iz navedene izhodiščne premise ne more dokazati nujnost zaključka, da se sporno potrdilo nanaša na pogodbo o prenosu poslovnih deležev. Tudi sicer poslovna dokumentacija družbe A. ne izkazuje vseh listin (glej v razlogih prvostopne sodbe izpostavljeno izpovedbo priče N.Z.), kar predstavlja dopolnilno okoliščino, da se v tej pravdi sicer ni bilo mogoče zanesti le na presojo listinskih dokazov (predvsem potrdili o prejetih zneskih ter o evidenci prejetih plačil na račun navedene družbe), temveč je bila prvenstveno potrebna presoja subjektivnih dokazov – predvsem že omenjenih prič.
Tudi nimajo nobenega pomena za pravilnost dokazne ocene pritožbene navedbe, da je bila sporna pogodba sklenjena zgolj ustno, da ni bil določen fiksen rok za vrnitev posojila, da je bil denar izročen v lokalu, da se denarja ni štelo in da je bila pogodba o prenosu poslovnega deleža sklenjena šele v letu 2002, torej že po zatrjevanem prejemu kupnine. Te okoliščine le potrjujejo pravilno dokazno tezo prvostopnega sodišča, da je tedaj med pogodbenima strankama vladalo medsebojno zaupanje, kar pa lahko kvečjemu kaže na prepričljivost zaključka sodišča prve stopnje, da je šlo med pravdnima strankama v tistem času vendarle še za medsebojno zaupen odnos (da se namreč takrat vselej tudi niso izdajala potrdila o prejemu denarja), temelječ na poslovnem predhodnem sodelovanju in sicer ne zgolj enomesečnem, temveč po ugotovitvah sodišča prve stopnje vsaj že od jeseni 2001, potrditvah samega pritožnika pa celo že od zime 2001. Tudi v indičnem smislu so nepomembne okoliščine, da sprva v tožbi tožnik še ni predlagal zaslišanja priče M.H. ter da je predlagal kot pričo V.D., ki naj bi bil tudi prisoten, s čemer se po pritožnikovem prepričanju zgolj gradi tožnikov konstrukt oz. izmišljen scenarij o sklenitvi posojilne pogodbe.
Življenjsko sprejemljiv je tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da toženec F.H., čeprav zaposlenemu v družbi pravdnih strank le kratek čas, ni posebej razlagal o vsebini posla in da mu je izročil le skopo napisano potrdilo, upoštevaje, da je toženec vedel za prijateljski in zaupen odnos med H. in tožnikom. Po prepričanju pritožbenega sodišča okoliščina, da pa je bilo v spornem primeru napisano potrdilo, prav nasprotno - prej kaže na to, da pa je bilo sklenjeno obligacijsko razmerje med strankama kot fizičnima osebama in ne obligacijsko razmerje med tožnikom in družbo A., katero je bilo po toženčevih trditvah navzven sklenjeno celo z navidezno pogodbo (primerjaj njegove trditve, da je bila sklenjena pogodba o neodplačnem prenosu poslovnega deleža sklenjena zgolj navidezno, prikrivala pa je dejansko odplačno razmerje) in ki je moralo torej tudi v izpolnitveni fazi ostati čim bolj skrito.
Pritožnik se sklicuje tudi na pogodbi za hišo in za avtomobil (s čimer poskuša izpodbiti tožnikove trditve, da je potreboval posojilo za financiranje osebnih potreb), pri čemer je pogodba za nakup hiše izkazana (glej prvo stran prodajne pogodbe št. 158-014-39/99 na B31 v spisu), glede pogodbe za avtomobil pa navaja, da je bila sklenjena v letu 2002 po izročitvi spornega zneska, iz slednje pa izhaja obveznost plačati obroke leasingnine tudi še v letu 2002 in kasneje, torej vendarle tudi še v istem letu, ko mu je bil znesek posojila izročen, in nadalje da cena novega avtomobila Mercedes Benz še zdaleč ni dosegla cene prodanega avtomobila BMW (glej Pogodbo o finančnem leasingu z dne 07. 06. 2002 na B14 ter račun z dne 6.6.2002 na B12 v spisu, katera je sodišče prve stopnje povzelo v dokazni sklep ter vpogledalo in prebralo na naroku za glavno obravnavo); navedeno tako ne izključuje dokazno sprejetih tožbenih trditev, da so iz sredstev posojila bile financirane njegove osebne potrebe (o siceršnji nepomembnosti okoliščine, zakaj je njemu posojeni denar toženec dejansko porabil, pa sicer glej še navedene razloge pritožbenega sodišča).
Pritožbeno sklicevanje na zavrženje kazenske ovadbe zoper toženca ter na podatke stečajnega postopka, iz katerih izhaja, da stečajni upravitelj ni ugotovil nobenih nepravilnosti v zvezi s poslovanjem družbe pravdnih strank ostaja ne le neargumentirano, temveč je že na prvi pogled brez smiselne povezave s presojo spornega posojilnega razmerja in zato pritožbeno sodišče ta očitek, ki prav tako meri na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja pa tudi na storitev bistvene kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP (pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih) ocenjuje kot pravno nepomemben oz. neutemeljen.
Pravilnosti izpodbijane dokazne ocene tudi ne more omajati pritožbeno sklicevanje na to, da je bila pogodba o brezplačnem prenosu poslovnih deležev zgolj navidezna in da je prikrivala odplačno prodajno razmerje. Ker pritožnik v pritožbi ponovno trdi, da je šlo za kupoprodajno razmerje in torej ne za posojilno razmerje med družbo in tožnikom, kot je sicer trdil tudi v postopku pred prvostopnim sodiščem, pa je nenazadnje tudi iz tega razloga pritrditi ugotovitvi sodišča prve stopnje o njegovem protislovnem navajanju o tem, da je šlo za posojilo družbi oziroma za plačilo kupnine zaradi nakupa poslovnega deleža ter posledičnem zaključku o neprepričljivosti njegovih trditev. Po drugi strani pa tudi ni nelogičnosti v zatrjevani okoliščini, da je toženec (v pritožbi v 5. odstavku na 3. strani na začetku odstavka sicer očitno pomotno navedeno: „tožnik“), položil znesek 500.00,00 DEM na račun družbe ter si nato, ne da bi počakal, da se tožnik vrne iz Makedonije v Slovenijo, izposodil še sporni znesek. Prav nasprotno – logično je, da je za prodane deleže prejeti denar moral takoj položiti na račun družbe za nabavo repromateriala, prav zato pa je za svoje potrebe potreboval še posojilo, torej še dodatni - sporni znesek.
Revizijske navedbe v zadnjih dveh stavkih na tretji strani revizijske odločbe pa celo predstavljajo revizijsko novoto, saj toženec teh trditev ni naslovil že v pritožbi in zato na te trditve pritožbeno sodišče pri prvem odločanju niti ni moglo niti smelo odgovarjati. Zaradi upoštevanja procesnih napotkov revizijskega sodišča pa vendarle iz previdnosti v tej pritožbeni odločbi odgovarja, da navajani okoliščini že prima facie ne izkazujejo takšnih okoliščin, ki bi lahko omajale zgoraj opisano trdno dokazno oceno. Razen tega tudi ni res, da bi toženec že takoj naslednji dan na račun svoje družbe položil enak znesek kot ga je dan prej prejel, ta sam po sebi pa tudi ne izkazuje, da gre za prav ta denar, ki ga je prejel dan prej od tožnika. Okoliščina, da je F. H. od toženca zahteval izdajo potrdila, pa nadalje nima tudi nobene zveze s presojo, za kakšno pogodbeno razmerje je šlo med pravdnima strankama v zvezi s spornim potrdilom, prej izkazujejo logičen zaključek, da je v tem primeru šlo za pogodbeno razmerje med pravdnima strankama, v primeru nakupa deležev pa za prikrito simulirano pogodbeno razmerje, katerega je bilo treba čimbolj prikrivati tudi v izpolnitveni fazi.
V pritožbi očitane procesne kršitve torej niso storjene. Na pravilno in v zadostni meri ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Ob povedanem je moralo pritožbeno sodišče zavrniti pritožbo in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj tudi ni ugotovilo nobene po uradni dolžnosti upoštevne kršitve določb pravdnega postopka (člen 353 ZPP).
Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah 154. in 155. člena ZPP in je posledica neuspešnosti pritožbe ter nepotrebnosti odgovorov na pritožbo, ki pri odločanju pritožbenega sodišča ni pripomogel. Ker je končni pravnomočni izid ponovno neuspešen za toženca, odgovor na revizijo pa po presoji pritožbenega sodišča prav tako ni bil potreben oziroma učinkovit, pa je pritožbeno sodišče enako stroškovno odločitev kot glede pritožbenih stroškov sprejelo tudi glede revizijskih stroškov obeh pravdnih strank.
(1) Dvostranska (poslovna) obligacijska razmerja so tista, pri katerih sta obe stranki hkrati dolžnika in upnika – glej v dr. N. Plavšak v dr. L. Ude in drugi: „Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, 1. do 189. člen; GV Založba; Ljubljana 2003, stran: 164. (2) Glej v teoriji:dr. Ada Polajnar Pavčnik v „Mednarodno zasebno pravo, komentar zakona, II. dopolnjena izdaja“, Ljubljana 1992, stran 48. Glej v sodni praksi: odločba VSL opr. štev. Cpg 1597/94, pa tudi Sodba VS RS III Ips 15/97; objavljena v elektronski bazi SOVS).
(3) Glej Zakon za obligacionite odnosi (Služben vesnik na Republika Makedonija br. 18/2001); členi 345 do 554. Zakon v celoti objavljen na spletni strani: http//www.mlrc.org.mk/ZAKONI/Z2001054.htm. Natisnjen tekst zakona pa se nahaja tudi v spisu.