Jedro

Tožeča stranka neutemeljeno vztraja pri odškodninski odgovornosti toženca kot njenega delavca po prvem odstavku 182. člena ZDR. Po tej določbi lahko delodajalec terja odškodnino od delavca, ki je škodo povzročil namenoma oziroma iz hude malomarnosti. Po prvem odstavku 131. člena OZ morajo biti za odškodninsko odgovornost izpolnjene vse štiri predpostavke: protipravnost ravnanja, škoda, pravno relevantna vzročna zveza in krivda povzročitelja. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da tožeča stranka ni uspela dokazati že prve predpostavke - protipravnosti toženčevega ravnanja, saj ni dokazala, da oprema, katere dobavo je financirala, kreditojemalki ni bila dobavljena. Zato toženčevo ravnanje, ko je bonitetnemu analitiku s fotografijami dokazoval dobavo materiala in sporočil, da zaradi že dobavljenega materiala bančna garancija ni potrebna, ne predstavlja protipravnega ravnanja. V posledici tega ni podana vzročna zveza z nastalo škodo zaradi nevrnjenega kredita, kot tudi ne toženčeva krivda.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 100.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2015 do plačila in naložilo tožeči stranki, da je dolžna tožencu v roku 8 dni plačati stroške postopka v znesku 3.837,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga spremembo sodbe tako, da se zahtevku ugodi oziroma razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče na podlagi zaslišanja toženca ter prič A.A. in B.B. zmotno zaključilo, da tožena stranka ni uspela dokazati, da oprema, ki je bila financirana s kreditom tožeče stranke, kreditojemalki ni bila dobavljena. Pri tem se sodišče ni opredelilo do sklepa o končanju stečajnega postopka brez razdelitve upnikom opr. št. St 2215/2014 z dne 3. 12. 2014 in otvoritvenega poročila v navedeni stečajni zadevi z dne 22. 10. 2014, iz katerih jasno izhaja, da kreditojemalka ni imela nikakršne opreme za postavitev sončne elektrarne. Izpodbijana sodba je zato v tem delu neobrazložena, kar predstavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Z neizvedbo teh dokazov in z zavrnitvijo dokaznega predloga za pribavo in vpogled v spis opr. št. Kt 10317/2015 pri Okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani je bila tožeči stranki kršena pravica do izjave, kar predstavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpovedi prič A.A. in B.B. je sodišče povzelo v nasprotju z zvočnim prepisom njunih zaslišanj, zaradi česar je podana kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker toženec ni podal nobenih trditev v zvezi s tem, da sončna elektrarna ni bila zgrajena zaradi umika elektro soglasja oziroma dodatne zahteve po izgradnji nove transformatorske postaje, je sodišče kršilo razpravno načelo iz 7. člena ZPP. Zaradi dokazane nedobave financirane opreme je napačna in brezpredmetna ugotovitev sodišča, da tožeča stranka ni dokazala vzročne zveze med delno nedobavljenim materialom in škodo tožeče stranke in vrednosti manjkajočega materiala ob izplačilu kredita. Zmotna je tudi ugotovitev o neobstoju toženčeve krivde, saj je ta nedvomno vedel, da s sliko nepopolnega materiala zavaja bonitetnega analitika, da je vsa oprema, financirana s kreditom, že dobavljena kreditojemalki in posledično ni potrebna bančna garancija, kot je bila zahtevana pri avansnih plačilih, kakršno je bilo v predmetni zadevi, v kateri financirana oprema kreditojemalki do črpanja kredita ni bila dobavljena.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP glede sklepa o končanju stečajnega postopka brez razdelitve upnikom opr. št. St 2215/2014 z dne 3. 12. 2014 in otvoritvenega poročila v navedeni stečajni zadevi z dne 22. 10. 2014. Sodišče prve stopnje je v dokaznem sklepu jasno navedlo, da je v dokaznem postopku prebralo listinske dokaze pod prilogami A1 do A21, med katerimi sta tudi obe navedeni listini (A9 in A10). Zato ne drži, da sodišče teh dokazov ni izvedlo. V zvezi s tem ni kršena strankina pravica do izjave, prav tako pa tudi ne drži, da je obrazložitev sodbe glede teh dokazov pomanjkljiva oziroma, da se sodbe zato ne bi dalo preizkusiti. Očitek, da sodišče ni navedlo, zakaj ni upoštevalo dejstev, ki naj bi izhajala iz listin, po vsebini pomeni uveljavljanje zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, do česar se pritožbeno sodišče opredeljuje v nadaljevanju.

7. Očitana postopkovna kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana niti v zvezi z opozorilom, da sodišče ni pribavilo spisa Kt 10317/2015. Sodišče je dolžno izvesti le tiste dokaze, ki so pomembni za ugotovitev odločilnih dejstev, ostale dokazne predloge lahko zavrne, s tem da mora svojo odločitev o tem ustrezno obrazložiti, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo.

8. Ni podana niti kršitev protispisnosti po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni napačno povzelo listin in zapisnikov o zaslišanjih prič A.A. in B.B., kot trdi pritožba, temveč je na podlagi pravilnih povzetkov listin in zapisnikov naredilo dokazno oceno, s katero se pritožba ne strinja. To pomeni uveljavljanje zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, do česar se pritožbeno sodišče opredeljuje v nadaljevanju.

9. Tega, da sončna elektrarna ni bila zgrajena zaradi umika elektro soglasja oziroma zahteve elektro podjetja za izgradnjo in priklop na novo transformatorsko postajo, sodišče ni ugotavljalo brez trditvene podlage toženca. Pravilno je ugotovilo, da elektro soglasje ni bilo pogoj za izplačilo kredita (kar je potrditvah tožeče stranke škodni dogodek) ter da tožeča stranka ni trdila, da je toženec vedel za umik elektro soglasja pred (drugim) izplačilom kredita. Tožeča stranka sama v pritožbi poudarja, da od toženca zahteva plačilo odškodnine zaradi škode, ki ji je nastala, ker je na podlagi s strani toženca posredovanih podatkov izplačala del kredita, čeprav pogoji za izplačilo niso bili izpolnjeni, toženec pa bi moral vedeti, da so podatki napačni in pogoji za izplačilo kredita niso izpolnjeni. To pomeni, da ugotovitev vzroka za nezgrajeno sončno elektrarno ni bistvena okoliščina v tem sporu, saj se nanaša celo na čas po nastanku škodnega dogodka (izplačilo kredita). Posledično očitek kršitve razpravnega načela iz 7. člena ZPP ne drži. 10. Tožeča stranka neutemeljeno vztraja pri odškodninski odgovornosti toženca kot njenega delavca po prvem odstavku 182. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.). Po tej določbi lahko delodajalec terja odškodnino od delavca, ki je škodo povzročil namenoma oziroma iz hude malomarnosti. Po prvem odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) morajo biti za odškodninsko odgovornost izpolnjene vse štiri predpostavke: protipravnost ravnanja, škoda, pravno relevantna vzročna zveza in krivda povzročitelja. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da tožeča stranka ni uspela dokazati že prve predpostavke - protipravnosti toženčevega ravnanja, saj ni dokazala, da oprema, katere dobavo je financirala, kreditojemalki ni bila dobavljena. Zato toženčevo ravnanje, ko je bonitetnemu analitiku s fotografijami dokazoval dobavo materiala in sporočil, da zaradi že dobavljenega materiala bančna garancija ni potrebna, ne predstavlja protipravnega ravnanja. V posledici tega ni podana vzročna zveza z nastalo škodo zaradi nevrnjenega kredita, kot tudi ne toženčeva krivda.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka tožencu ni dokazala protipravnega ravnanja pri posredovanju podatkov, ki so bili podlaga za izplačilo kredita. Pri tožeči stranki je bilo mogoče dokazovati dobavo financiranega materiala s fotografijami materiala, ki so bile tako lahko ustrezno nadomestilo dobavnicam, kot sta potrdili priči C.C. in D.D.. V ravnanju toženca, ki je s fotografijami pokazanega materiala v zvezi s predloženimi fakturami, na katerih je bil naveden datum dobave, dokazoval dobavo financiranega materiala družbi E., d. o. o. (kreditojemalka), ne gre za ravnanje v nasprotju s prakso pri tožeči stranki, za kar se napačno zavzema pritožba. Pritožbeno sodišče se ne strinja s tožečo stranko, ki poudarja pomen dobavnic in se zavzema za diskreditiranje izdanih faktur družbe F., d. o. o. z dne 16. 4. 2012 in z dne 24. 4. 2012 ter toženčevega ogleda skladišča kreditojemalke. To bi pomenilo, da je enostavneje lažno pridobiti dejanski material kot prikazati njegovo dobavo.

12. Tožeča stranka v pritožbi s selektivnim povzemanjem izpovedi glede dobave kreditiranega materiala kreditojemalki neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje. To je na podlagi fotografij, ki jih je posnel toženec ob ogledu skladišča kreditojemalke dne 16. 4. 2012, računov družbe F., d. o. o. z dne 16. 4. 2012 in 24. 4. 2012 o dobavi materiala (na katerih je naveden tudi datum dobave), toženčeve izpovedi in izpovedi prič A.A. ter B.B. pravilno ugotovilo, da je bil financirani material kreditojemalki v pretežnem delu dobavljen, kar je tudi ustrezno obrazložilo. Pojasnilo je, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpoved toženca ter prič A.A. in B.B. ter tudi, zakaj je pričo G.G., na izpoved katerega se opira pritožba, ocenilo kot neverodostojno glede izpovedi o nedobavljenem materialu. Gre za direktorja kreditojemalke in družbe E., d. o. o., ki je nejasno izpovedal glede ogleda skladišča. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje o njegovi neverodostojnosti.

13. Pritožba se neutemeljeno zavzema za upoštevanje primopredajnega zapisnika družbe E., d. o. o. z dne 14. 9. 2012, izrednega revizijskega poročila tožeče stranke z dne 11. 4. 2013, otvoritvenega poročila in sklepa o končanju stečajnega postopka brez razdelitve upnikom v stečajnem postopku nad družbo E., d. o. o., opr. št. 2215/2014 z dne 22. 10. 2014 oziroma 3. 12. 2014. Pravilna je ugotovitev sodišča, da primopredajni zapisnik družbe E., d. o. o. ne dokazuje, da financirani material ni bil dobavljen, saj gre za listino, ki je časovno skoraj pet mesecev oddaljena od nastanka fotografij materiala (16. 4. 2012), ostale listine pa so od spornega dne oddaljene še bistveno dlje.

14. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno poudarilo, da čeprav iz izpovedi prič A.A. in B.B. izhaja, da naj del materiala ne bi bil dobavljen, tožeča stranka ni dokazala vrednosti nedobavljenega materiala in ne vzročne zveze med delno nedobavljenim materialom in vtoževano škodo. V zvezi s tem je v sodbi natančno pojasnjeno, zakaj je sodišče prve stopnje upoštevalo izpoved navedenih prič in zakaj ni sledilo izpovedi priče D.D..

15. Prav tako pa je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožencu ni mogoče očitati hude malomarnosti ali celo eventualnega naklepa. Pritožba selektivno povzema toženčevo izpoved, češ da ni bil prepričan, ali so v skladišču vsi moduli. Ker je bil kredit namenjen za nakup kar 1800 modulov in 54 razsmernikov, je razumljivo sklepanje, da pokazani moduli predstavljajo ves kreditirani material, sploh ob potrditvi tega dejstva s strani G.G. ob ogledu materiala. Toženčevo ravnanje, ko si je ogledal skladišče, preveril vsebino škatel z dobavljenim materialom in vse to fotografiral - ob prisotnosti direktorja kreditojemalke G.G., predstavlja ravnanje ustrezno skrbnega zaposlenega. Za razliko od spornega primera - npr. v investicijah nad 500.000,00 EUR tožeča stranka zahteva preverjanje ustreznosti materiala z izvedencem, kar kaže na posebna znanja, s katerimi npr. toženec ni razpolagal, niti tožeča stranka tega od njega ni pričakovala. Ravnal je tako, kot je bilo v podobnih primerih pri toženi stranki običajno.

16. Ker niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

17. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka zato, ker s pritožbo ni uspela, toženec pa zato, ker odgovor na pritožbo ni bil potreben za odločitev o pritožbi (154., 155. in 165. člen ZPP).