Jedro

Ker sta toženca s svojim ravnanjem (preprečitev izvrševanja pravice do posesti voženj) dela povod za tožbo, morata kljub pripoznavi TZ v odgovoru na tožbo tožnikom povrniti njihove pravdne stroške.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v stroškovnem delu (tretji in četrti odstavek sklepa) spremeni tako, da se sedaj glasi: "Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 59.942,00 SIT njenih pravdnih stroškov v roku 8 dni." Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 44.942,00 SIT njenih pritožbenih stroškov v roku 8 dni.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče ugotovilo, da sta toženca motila tožnike v njihovi posesti služnostne pravice voženj po poti po parceli 842/3 k.o. ....... s tem, da je dne 8.9.1999 toženec S. G., v dogovoru s toženko M. G., na začetku služnostne poti, vodeče po navedeni parceli, preprečil vožnjo tovornemu vozilu znamke Mercedes benz 18-24, reg. št. , ki ga je vozil voznik P. A., tako da vozilo ni moglo do hiše in so morali železobetonske mreže raztovoriti na javni poti in jih peš prenesti na zemljišča parc. št. 842/2 k.o.. V nadaljevanju je sodišče odredilo vzpostavitev prejšnjega stanja ter prepoved podobnih bodočih posegov. Povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke je zavrnilo ter odločilo, da je tožeča stranka tista, ki je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 33.501,50 SIT. Proti stroškovnemu delu sklepa se tožeče stranke pritožujejo zaradi bistvene kršitve določil ZPP ter predlagajo takšno spremembo, da se toženi stranki naloži v plačilo vse pravdne stroške, tudi pritožbene. Navajajo, da je izpodbijani stroškovni sklep nezakonit, saj sta toženi stranki dali povod za tožbo s tem, da sta preprečili vožnjo po poti s tovornjakom. Prvotožnica in njen mož sta takoj obiskala toženca in ga vprašala, zakaj voženj ne dovoli, vendar se je izmikal, da za osebna vozila vožnje dovoli, za tovorna pa ne. Tožba je bila zato potrebna. Tožba je bila vložena v zakonitem 30-dnevnem roku, pripoznava pa je bila sporočena sodišču po preteku tega roka. Pritožba je utemeljena. Pogoja za uporabo določila člena 157 Zakona o pravdnem postopku, s katerim prvostopno sodišče utemelji svojo odločitev, sta torej dva: da tožena stranka ne da povoda za tožbo in da brez ugovarjanja pripozna tožbeni zahtevek tožeče stranke do časovno določenega trenutka postopka. Ob dejstvu pripoznave tožbenega zahtevka v odgovoru na tožbo je za pravilno stroškovno odločitev prvostopno sodišče moralo še ugotoviti, ali je tožena stranka dala povod za tožbo. Pri tem tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zmotno zaključi, da tožena stranka povoda za tožbo ni dala, saj tožeča stranka tožene stranke ni osebno (pač pa po vozniku tovornjaka) niti ustno niti pisno pozvala, naj preneha z motilnimi dejanji. Toženca sta namreč dala povod za tožbo s samim motilnim dejanjem, s tem torej, da sta tožnikom kot posestnikom pravice izvrševanja voženj, kritičnega dne preprečila vožnjo s tovornim vozilom kljub opozorilu voznika tega vozila, zaradi česar so tožniki morali tovor prenesti peš na svojo parcelo. Ker sta toženca s svojim ravnanjem posegla v posestno pravico voženj tožnikov (tudi) s tovornjakom (ki sta jo toženca v odgovoru na tožbo pripoznala), po mnenju pritožbenega sodišča tožniki niti niso bili dolžni pred vložitvijo tožbe opomniti toženca, ki je s svojim telesom fizično preprečil nadaljnjo vožnjo, naj se odstrani, čeprav šele v pritožbi zatrjujejo, da so to sicer tudi storili. Posestnik namreč ni dolžan prositi motilca, naj ne posega v njegovo izvrševanje posesti, oz. rečeno z drugimi besedami, mu ni dolžan preprečevati njegovih nezakonitih posegov, čeprav je v obravnavanem primeru glede na vsebino kršitve logično, da je bil toženec tudi naprošen, vsaj s strani voznika, če že ne s strani samih tožnikov, naj ne ovira izvrševanja posesti voženj. Primeri iz sodne prakse, ko je potreben opomin pred tožbo, sicer se šteje, da toženec povoda za tožbo ni dal, so popolnoma drugačni, kot npr. v primeru, ko rok za izpolnitev zahtevka ni določen ali ko je tožba vložena še pred zapadlostjo oziroma ko tožnik brez razloga odkloni pravilno ponujeno toženčevo izpolnitev, ipd. Ker sta torej toženca s svojim ravnanjem (preprečitev izvrševanja pravice do posesti voženj) dala povod za tožbo, morata kljub pripoznavi zahtevka v odgovoru na tožbo tožnikom povrniti pravdne stroške v znesku 59.942,00 SIT (člen 157 ZPP). Ti stroški predstavljajo nagrado odvetniku za sestavo tožbe v znesku 26.220,00 SIT po tarifni številki 16 Odvetniške tarife, nadaljnjih 5.244,00 SIT za zastopanje več oseb po 11. členu tarife ter plačilo 19 % DDV v znesku 5.978,00 SIT ter sodno takso za tožbo po tarifni št. 1 in sodno takso za sklep na podlagi pripoznave po tarifni št. 2 taksne tarife Zakona o sodnih taksah. Ker je torej sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep tako spremenilo, da je tožencema naložilo, da morata tožnikom povrniti stroške postopka nastale pred sodiščem prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP). Ker so tožniki s pritožbo uspeli, jim morata toženca povrniti tudi stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ti stroški predstavljajo nagrado odvetniku za sestavo pritožbe v znesku 26.220,00 SIT po tarifni št. 16 Odvetniške tarife, nadaljnje plačilo za zastopanje več oseb po 11. členu tarife v znesku 5.244,00 SIT ter 19 % DDV v znesku 5.978,00 SIT ter sodno takso za pritožbo po tarifni št. 3 tarife Zakona o sodnih taksah v znesku 7.500,00 SIT, skupno torej 44.942,00 SIT.