Jedro

Iz določb Zakona o visoke šolstvu je razvidna avtonomija univerze, ki izhaja tako iz 58. člena Ustave RS kot tudi iz 6. člena ZViS, ki določa, da je univerza avtonomni, znanstveno-raziskovalni, umetniški in izobraževalni zavod s posebnim položajem. Univerza deluje po načelu avtonomije, ki ji med drugim zagotavlja tudi sprejemanje meril ter avtonomno ureditev in izvedbo samega postopka volitev v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Senat Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Mariboru (senat FKKT) odločil, da se tožeče stranke ne izvoli v naziv predavateljica za predmetno področje kemijska tehnika in tehnična kemija. Svojo odločitev utemeljuje na izidu tajnih volitev Senata članice z dne 27. 8. 2013, kjer sta od sedmih oddanih glasovnic glasovala za tožničino izvolitev le dva člana, 4 proti, 1 glasovnica pa je bila neveljavna. Na tej seji je bila predhodno opravljena razprava o vlogi kandidatke, in sicer so senatorji izpostavili, da ima kandidatka v zadnjih petih letih vsoto vseh A točk v SICRIS bazi 0, kar pomeni, da je znanstveno popolnoma neaktivna. Izpostavili pa so tudi, da je v zadnjem času znanstveno bolj aktivna in dobro izvaja pedagoški proces.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zavrnil. Poudarja, da v nazive volijo senati članic Univerze po postopku, ki je določen v Statutu Univerze v Mariboru (v nadaljevanju Statut), postopek habilitacije pa s splošnim posebnim aktom predpiše Senat Univerze, ki v skladu s 17. točko 253. člena Statuta tudi sprejme merila za volitve v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev. Že sama jezikovna razlaga določbe petega odstavka 55. člena Zakona o visokem šolstvu (v nadaljevanju: ZViS) določa, da je kandidat, ki izpolnjuje določene pogoje, lahko izvoljen, ne pa da je v vsakokratnem primeru izvoljen v naziv, kdor izpolnjuje določene pogoje za izvolitev. Avtonomija Univerze in svoboda znanosti sta ustavno varovani kategoriji. V svoji vlogi za izvolitev je tožnica navedla, da uveljavlja prehodno obdobje po 46. členu Meril za volitve v nazive visokošolskih učiteljev in visokošolskih sodelavcev, tako da se je njena vloga presojala po prej veljavnih merilih, ki določajo, da se za predavatelja lahko voli, kdor je končal najmanj študijski program druge stopnje in ima pet let strokovnih izkušenj. 197. člen Statuta UM določa, da se postopek konča z izvolitvijo na Senatu članice in v skladu z 19. členom Pravilnika o postopku izvolitev v naziv visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev (v nadaljevanju: Pravilnik) je določeno, da mora Senat članice svojo odločitev o vlogi kandidata sprejeti v roku meseca dni po predaji celotne dokumentacije s strani strokovnih služb. Odločitev senata je volilna odločitev, kar pomeni, da ni nujno, da je nekdo, ki formalno izpolnjuje pogoje tudi avtomatično izvoljen v naziv. Izvolitev je še vedno v pristojnosti Senata članice.

Tožnica vlaga tožbo, v kateri navaja, da je zaposlena pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, in sicer na delovnem mestu asistent, v nazivu asistent z doktoratom za področje kemijske tehnike in tehnične kemije na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Mariboru. Tožnici je veljavna izvolitev v naziv docent potekla 17. 1. 2012. Vlogo za ponovno izvolitev v naziv docent je podala svojemu delodajalcu ter hkrati zaprosila za uveljavljanje prehodnega obdobja v skladu s 46. členom Meril za volitve v nazive visokošolskih učiteljev in visokošolskih sodelavcev Univerze v Mariboru. Strokovna služba tožene stranke je vlogo obravnavala ter 3. 12. 2012 pozvala tožnico na njeno dopolnitev, na kar je slednja iz objektivnih razlogov (zahtevnejših meril za izvolitev v naziv docent) svojo vlogo spremenila tako, da je podala popolno vlogo za prvo izvolitev v naziv višja predavateljica za predmetno področje kemijska tehnika in tehnična kemija, ki datira z dne 21. 12. 2012. Na priporočilo Oddelka za pravne, kadrovske in splošne zadeve tožene stranke je tožnica svojo vlogo ponovno spremenila, in sicer v vlogo za izvolitev v naziv predavateljica za že omenjeno področje, ki datira z dne 25. 3. 2013. Tožnica se ne strinja s stališčem Univerze, da je njena izvolitev volilna odločitev Senata. Tožnica je namreč, ko je uveljavljala prvo izvolitev v naziv predavateljica, v skladu z merili izpolnjevala prav vse pogoje, pri čemer posebej poudarja, da merila pri pridobitvi naziva predavateljice ne zahtevajo takšne znanstvene aktivnosti, ki bi po merilih sploh bila pogoj za izvolitev v naziv. Sklicevanje na odsotnost podatkov o eventualni znanstveni aktivnosti v bazi SICRIS v konkretnem primeru je popolnoma pravno nesprejemljivo. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. I Up 63/2003, iz katere med drugim izhaja, da morajo biti merila za izvolitve enoznačne in ne smejo dopuščati možnosti različnih razlag. Tožnica toženi stranki očita v izpodbijani odločbi odsotnost konkretnih razlogov o neizvolitvi, saj jih ta odločba sploh ne vsebuje. Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi odločbo tožene stranke odpravi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka je vložila odgovor na tožbo, v katerem poudarja, da je Senat Univerze v Mariboru pred izvedbo volitev opravil razpravo o vlogi tožnice. Senat FKKT je tako ugotovil, da je bila vloga tožeče stranke obravnavana skladno z določili Statuta Univerze v Mariboru, z določili Meril za volitve v naziv visokošolskih učiteljev in visokošolskih sodelavcev, v skladu z merili za volitve v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev, s Spremembami in dopolnitvami meril za volitve v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev ter določili zahtevnejših kriterijev FKKTUM. Tožnica zmotno meni, da izpolnjevanje pogojev za izvolitev v naziv predavateljica pomeni dolžnost senata članice, da jo izvoli (tako tudi sodba Upravnega sodišča I U 2178/2009-16). Tožena stranka je v postopku izvolitve v naziv tožeče stranke sledila interpretaciji sodb Vrhovnega sodišča I Up 63/2003 in I Up 214/2009 kot tudi interpretaciji sodbe Upravnega sodišča I U 2178/2009-16, in sicer na način, da je Senat FKKT pred izvedbo volitev izpeljal obravnavo strokovnih argumentov zanj proti izvolitvi, kateri so bili zapisani tudi v odločbi pristojnega organa. V razpravi Senata FKKT je bila izpostavljena ugotovitev, da je imela tožnica, ki je že imela habilitacijski naziv docent v zadnjih petih letih vsoto vseh A točk v SICRIS bazi 0, kar pomeni, da je znanstveno popolnoma neaktivna. Takšna okoliščina tudi nazorno kaže nazadovanje tožnice v zadnjem habilitacijskem obdobju, senatorji pa so izpostavili tudi, da Fakulteta ne more zaposlovati ljudi, ki ne dosegajo nobenih znanstvenih kriterijev. 1. člen Statuta Univerze v Mariboru določa, da je Univerza v Mariboru avtonomna znanstvena raziskovalna in najvišja izobraževalna ustanova s posebnim položajem, ki s svojo dejavnostjo na določenih znanstvenih oziroma strokovnih področjih zagotavlja nadaljnji razvoj znanosti in strok in s posredovanjem znanja na teh področjih omogoča pridobitev javno veljavne visoko strokovne univerzitetne in podiplomske izobrazbe. Univerza v Mariboru deluje po načelih avtonomije, ki zagotavlja svobodo raziskovanja, posredovanja znanj umetniškega ustvarjanja, samostojno urejanje organizacije in delovanja, izdelavo in sprejem študijskih in znanstveno-raziskovalnih programov, določanje študijskega režima, volitve in izbiro visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev in druga upravičenja skladno z zakonom. S tem ko je bila tožnica znanstveno-raziskovalno neaktivna (kar tudi sama priznava), pa je sprejela tudi riziko, da bo njena znanstveno-raziskovalna neaktivnost lahko vplivala tudi na odločitev senatorjev na volitvah v okviru postopka za izvolitev v nižji naziv. Tožena stranka pa dodatno še pripominja, da bi v skladu s prakso Vrhovnega sodišča v sodbi I Up 214/2009 z dne 28. 12. 2009 lahko izpodbijani sklep vseboval le obrazložitev, kako so bile izvedene volitve in kakšen volilni izid je bil dosežen in da preizkusi sodišča preko teh okvirjev ne morejo in ne smejo segati, saj bi se s tem posegalo v ustavno in zakonsko zagotovljeno avtonomijo Univerze v Mariboru. Predlaga, da sodišče tožbo v celoti kot neutemeljeno zavrne in zahteva povračilo stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je predmet presoje dokončna odločba Senata Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Mariboru (Senat FKKT), s katero je bilo odločeno, da se tožeče stranke (glede na volilni izid) ne izvoli v naziv predavateljice za predmetno področje kemijska tehnika in tehnična kemija. Navedena odločitev je tudi po presoji sodišča pravilna in zakonita, sodišče pa soglaša tudi z razlogi, ki so skladni s podatki v listinah predloženega upravnega spisa in se v skladu z drugim odstavkom 72. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) nanje izrecno sklicuje. Peti odstavek 55. člena Zakona o visokem šolstvu (ZViS) je v naziv predavatelja ali lektorja lahko izvoljen, kdor je končal najmanj študijski program II. stopnje in ima preverjene pedagoške sposobnosti. 56. člen istega zakona določa postopek izvolitve, in sicer člen določa, da docente, izredne profesorje, višje predavatelje, predavatelje, lektorje, znanstvene sodelavce in višje znanstvene sodelavce voli za pet let senat fakultete, umetniške akademije oziroma visoke strokovne šole. Iz obeh določb zakona je razvidna avtonomija univerze, ki izhaja tako iz 58. člena Ustave RS kot tudi iz 6. člena ZViS, ki določa, da je univerza avtonomni, znanstveno-raziskovalni, umetniški in izobraževalni zavod s posebnim položajem. Univerza deluje po načelu avtonomije, ki ji med drugim zagotavlja tudi sprejemanje meril ter avtonomno ureditev in izvedbo samega postopka volitev v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev. Univerza v Mariboru je ustavno zagotovljeno načelo avtonomnosti izvedla v določbah Statuta Univerze v Mariboru, kjer je v 190. členu Statuta, ki ureja postopek habilitacije, navedeno, da v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev, razen v naziv rednega profesorja in znanstvenega svétnika, volijo senati članic univerze v postopku, ki je določen v tem statutu. Redne profesorje in znanstvene svétnike voli po enakem postopku senat univerze. Odločitev senata članice oziroma univerze glede izvolitev v naziv je volilna odločitev in ne odločitev po prostem preudarku. Volilni postopek je torej predpisan s strani Zakona o visokem šolstvu in Statuta Univerze v Mariboru in velja tudi za kandidate, ki kandidirajo v naziv predavatelj, zato tožena stranka po presoji sodišča v odgovoru na tožbo utemeljeno opozarja na stališče sodne prakse oziroma Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. I Up 214/2009 z dne 28. 12. 2009. V tej sodbi je Vrhovno sodišče RS sprejelo stališče, ki je pomembno tudi v obravnavanem primeru, in sicer, da taka obrazložitev lahko vsebuje le obrazložitev kako so bile izvedene volitve in kakšen volilen izid je bil dosežen in da preizkus preko teh okvirov ne more in ne sme segati, saj s tem sodišče posega v ustavno in zakonsko zagotovljeno avtonomijo tožene stranke. Člani senata Univerze oziroma tožene stranke, ki volijo, namreč z glasovanjem dejansko uresničujejo avtonomijo tožene stranke in niso z nobenim zakonom zavezani, da svoj glas obrazložijo, saj bi bilo to v nasprotju z načelom svobode volitev. Zato tudi tožena stranka objektivno gledano, svoje odločitve ne more obrazložiti drugače, kot je to že naredila.

Po presoji sodišča je zato tudi neutemeljen tožbeni ugovor, da je Senat FKKT neupravičeno upošteval dejstvo, da ima tožnica v zadnjih petih letih vsoto vseh A točk v SICRIS bazi 0, kar pomeni, da je znanstveno popolnoma neaktivna. Statut Univerze v Mariboru med drugim določa, da je Univerza v Mariboru avtonomna, znanstveno-raziskovalna in najvišja izobraževalna ustanova s posebnim položajem, ki s svojo dejavnostjo na določenih znanstvenih oziroma strokovnih področjih zagotavlja nadaljnji razvoj znanosti in strok in s posredovanjem znanja na teh področjih omogoča pridobitev javno veljavne visoko strokovne, univerzitetne in podiplomske izobrazbe. Razumljiva so torej pričakovanja tožene stranke, da želi zaposlovati ljudi, ki so aktivni na znanstveno-raziskovalnem področju.

Glede na to, da tožeča stranka ne izpodbija volilnega izida, na katerem temelji izpodbijana dokončna odločba, ki vsebuje tudi vsa pravno-relevantna dejstva v zvezi z volitvami ter je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega dokončnega akta pravilen, je zato tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno razvidno pravno relevantno dejansko stanje.