Jedro

Glede na takšen obtožbeni očitek so pravilni zaključki sodišča prve stopnje o tem, da je bila tudi žena A. A., ki je posnela sporni posnetek, zaobsežena z domnevno izrečenimi grožnjami obdolženca kot oškodovanka, pa čeprav kasneje predloga za pregon ni podala. Sodišče prve stopnje pa je ob tehtanju obdolženčeve pravice do zasebnosti ter pravice žene oškodovanca kot tožilca do mirnega in neogroženega življenja nje in njene družine, pravilno dalo prednost slednji.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je Okrajno sodišče v Ljubljani zavrnilo predlog obdolženčevih zagovornikov za izločitev zvočnega in slikovnega posnetka na USB ključku v prilogi A1/5. 2. Zoper sklep so se pravočasno pritožili obdolženčevi zagovorniki zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, "zmotne uporabe določil ZKP in zmotne uporabe materialnega prava" s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da ugodi predlogu zagovornika za izločitev posnetka na USB ključku.

3. Na pritožbo so odgovorili pooblaščenci oškodovanca kot tožilca A. A., odvetniki iz Odvetniške družbe B., ter predlagali zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v točkah 4 - 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa podrobno in pravilno ter v skladu z obstoječo sodno prakso povzelo pomen pravice do zasebnosti, ki obsega tudi posameznikovi pravici do lastnega glasu ter lastne podobe, pomen koncepta pričakovane zasebnosti, pravilno pa je tudi pojasnilo, da pravica do zasebnosti ni absolutna in mora sodišče v primeru kolizije dveh pravic vedno upoštevati načelo sorazmernosti ter ob tehtanju presoditi, kateri pravici je potrebno dati prednost. V točki 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje skladno s spisovnimi podatki ugotovilo na kakšen način ter v kakšnih okoliščinah je nastal posnetek, katerega izločitev zahtevajo pritožniki. Prav tako je v isti točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno citiralo sodno prakso, ki se nanaša na posege v pravico do zasebnosti s strani zasebnikov. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je potrebno razlikovati med primeri, ko je v zasebnost poseženo s strani državnega organa ter primeri, ko v zasebnost poseže posameznik. Ravno s strani sodišča prve stopnje citirane sodbe Vrhovnega sodišča RS (v točki 4 opombe izpodbijane sodbe) se namreč nanašajo na t.i. praktično konkordanco, o kateri je govora, ko gre za tehtanje med ustavnimi pravicami obdolženca in ustavnimi pravicami oškodovanca, ki so bile ob pridobivanju dokazov neposredno ogrožene v primerih, ko gre za dokaze, ki jih pridobijo zasebniki. Bistveni pogoj za tehtanje med prizadetima ustavnima pravicama je, da je kolizija med njima neposredna. Ob upoštevanju teh izhodišč je nato sodišče prve stopnje v točkah 10 - 12 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da se je glede na izpovedbo oškodovanca obdolženčevo ravnanje stopnjevalo (grožnje v mailih, po telefonu, osebno izrečene grožnje), nato pa utemeljeno zaključilo, da je sicer prišlo do posega v obdolženčevo pravico do zasebnosti, ko se je pogovor snemal brez njegove vednosti, vendar je pogovor snemala žena oškodovanca kot tožilca, ki sicer predloga za pregon v konkretni zadevi ni podala, kljub temu pa jo je potrebno šteti za posredno oškodovanko, saj je glede na s strani obdolžencu očitane izrečene besede v slednjih zaobsežena kot oškodovanka. Obdolžencu se namreč očita, da je po tem, ko ga je A. A. prosil, naj ga neha motiti in naj ne vznemirja njega in njegove družine, zagrozil z besedami, da "če bo karkoli, da me bodo jebal, vas bom postrelil vse", pri tem pa naj bi še z roko nakazal, da bo A. A. prerezal vrat, zaradi česar se je A. A. zelo vznemiril, očeta se boji, boji pa se tudi za svojo družino. Glede na takšen obtožbeni očitek so pravilni zaključki sodišča prve stopnje o tem, da je bila tudi žena A. A., ki je posnela sporni posnetek, zaobsežena z domnevno izrečenimi grožnjami obdolženca kot oškodovanka, pa čeprav kasneje predloga za pregon ni podala. Sodišče prve stopnje pa je ob tehtanju obdolženčeve pravice do zasebnosti ter pravice žene oškodovanca kot tožilca do mirnega in neogroženega življenja nje in njene družine, pravilno dalo prednost slednji.

6. Pritožniki v pritožbi navajajo, da obravnavana situacija ni primerljiva s primeri sodne prakse, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje v točki 4 opombe izpodbijanega sklepa in jih pritožniki na kratko povzemajo. Vse opisane situacije v citiranih sodbah Vrhovnega sodišča, v katerih je sodišče tehtalo med posegom v zasebnost posameznika in pravicami tretjih, so po mnenju pritožnikov bistveno drugačne, ker v konkretnem primeru obdolženi ni pristal na protipraven poseg v zasebnost in na to, da ga tretja oseba, ki ni oškodovanka, skrivaj snema. Pritožniki navajajo, da je odločilnega pomena, da je pogovor snemala oseba, ki ne nastopa kot oškodovanka in v obtožnem predlogu v opisu dejanja sploh ni navedena, poleg tega pa gre za snemanje pogovora med očetom in sinom in torej za zasebno zadevo in intimen odnos. Dejanje, ki je predmet očitkov, pa ne sodi med hujša kazniva dejanja in zato tudi iz tega razloga tehtanje med interesi obdolženca in tretjih ne more biti v škodo obdolženca. Po mnenju pritožnikov bi moralo sodišče zavzeti takšno stališče, kot ga je zavzelo Višje sodišče v Ljubljani v sklepu V Kp 19537/2020 z dne 9. 11. 2022. 7. Sodišče druge stopnje takšne pritožbene navedbe zavrača kot neutemeljene. Iz razlogov izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da sodišče prve stopnje ni nikjer trdilo, da je obravnavani primer identičen tistim, ki so bili predmet presoje Vrhovnega sodišča RS v sodbah, ki so citirane pod točko 4 opombe. Sodišče prve stopnje je omenjene sodbe pravilno citiralo v smislu, da je potrebno dokaze, ki so pridobljeni s strani zasebnikov, presojati v smislu praktične konkordance, kar je bilo pojasnjeno že zgoraj. V nadaljevanju pa je sodišče prve stopnje glede na okoliščine konkretnega primera opravilo tehtanje in utemeljeno dalo prednost pravici do varnosti žene A. A. (kot posredne oškodovanke) ter varnosti njene družine (v katero spada tudi oškodovanec kot tožilec). Za takšno odločitev je sodišče prve stopnje v točkah 10 - 12 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedlo jasne, konkretne in obširne razloge, ki pa jih pritožniki sploh ne izpodbijajo, temveč zgolj pavšalno zatrjujejo, da B. A. ni bila oškodovanka. Pri tem pa ob sklicevanju na opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja spregledajo, da naj bi obdolženi grozil ne samo svojemu sinu, temveč njegovi družini (in torej ni šlo za intimen odnos med očetom in sinom kot skušajo prikazati pritožniki), v katero nedvomno spada tudi sinova žena, kar vse izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa. Ob tem pa tudi pooblaščenci oškodovanca kot tožilca v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarjajo na dejstvo, da je A. A. sam naročil svoji ženi, da snema dogajanje med njim in obdolženim (glede na vsa predhodna dogajanja in grožnje), s čimer je oškodovanec kot tožilec izvrševal svojo pravico do varnosti s pomočjo druge osebe. Strinjati pa se je tudi s pooblaščenci, da kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 glede na predpisano kazen sicer res predstavlja lažje kaznivo dejanje, vendar pa velikokrat to kaznivo dejanje predstavlja predstopnjo hujšim kaznivim dejanjem.

8. Sklicevanje pritožnikov na sklep Višjega sodišča v Ljubljani V Kp 19537/2020 z dne 9. 11. 2022 prav tako ne vnaša dvomov v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, saj je šlo v izpostavljeni zadevi za primer, ko posnetka ni izdelal oškodovanec ali posredni oškodovanec, kot v tej konkretni zadevi. Sodišče druge stopnje pa pritožnikom zgolj še pojasnjuje, da tudi ko ne gre za neposredno kolizijo dveh prizadetih ustavnih pravic, to še ne pomeni, da so dokazi pridobljeni s strani zasebnikov, ki niso oškodovanci kaznivega dejanja, nezakoniti. V takšnih primerih je potrebno namesto tehtanja uporabiti test pričakovane zasebnosti (sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 18266/2010 z dne 16.10.2014 in I Ips 1865/2016 z dne 15.3.2018).

9. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.