Jedro

Predlagateljica je predlagala, da se v uvodu navedena zemljiška parcela vpiše kot splošni skupni del večstanovanjskih stavb in stavb, ki niso v etažni lastnini, z vpisom skupne lastnine v korist imetnikov teh stavb. Odgovoriti je potrebno na vprašanje, ali je v veljavni zakonodaji podlaga za tak vpis, to pa je, ali je sporna nepremičnina, ki služi večstanovanjskim stavbam ter je opredeljena kot splošni skupni del teh stavb v etažni lastnini, hkrati lahko tudi splošni skupni del enostanovanjskih stavb, garažnega objekta in garaž. Splošni skupni del stavbe v etažni lastnini je neločljivo povezan z etažno lastnino. Stavbe, ki niso v etažni lastnini, ne morejo imeti skupnih delov z drugimi večstanovanjskimi stavbami in tudi ne z drugimi zemljiškimi parcelami. Za tak vpis, kot je predlagan, ni podlage niti v določbah 15. člena ZZK-1, ki opredeljujejo pravne položaje nepremičnine in načine vpisa pravic in pravnih dejstev, kot tudi ne v določbah 15.a člena ZZK-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Zemljiškoknjižna sodniška pomočnica je s sklepom z dne 4.7.2016 dovolila, da se pri parceli 1285/8 k.o. V. izbriše osnovni pravni položaj, kjer je vknjižena lastninska pravica v korist nasprotnega udeleženca, ter vpiše nov osnovni pravni položaj kot splošni skupni del stavbe v etažni lastnini, katerega imetniki so vsakokratni lastniki navedenih stavb v etažni lastnini, zavrnila pa je vpis v tistem delu, kjer je predlagano, da se tak vpis opravi tudi v korist stavb (enostanovanjskih stavb, garaž in garažnega objekta), pri katerih ni vzpostavljena etažna lastnina. Zemljiškoknjižna sodnica je zavrnila ugovor pravnega naslednika predlagateljice T.J. zoper zavrnilni del sklepa in potrdila sklep zemljiškoknjižne sodniške pomočnice.

2. Zoper ta sklep se pritožuje T.J., dedič predlagateljice, po pooblaščencu. Strinja se z obrazložitvijo prvostopenjskega sodišča, da je splošni skupni del glede na določbe Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1), Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) in Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju: SZP-1) pojem, ki je neločljivo povezan z etažno lastnino, torej kot tak ni namenjen za enostanovanjske stavbe in garaže, ki niso v etažni lastnini. Hkrati pa meni, da je sodišče o vpisu, kot ga je s predlogom in njegovo naknadno dopolnitvijo dejansko predlagala predlagateljica, ter je kot celota skladen tudi z zemljiškoknjižnim dovolilom za vpis lastninske pravice kot skupne lastnine v korist vseh predlaganih vsakokratnih lastnikov stavb, odločilo nepravilno. Sklicuje se na posadno listino z dne 21.11.2011, s katero je zemljiškoknjižni lastnik dovolil, da se pri pripadajočem zemljišču Soseske G., med drugim tudi pri parceli 1285/8 k.o. V., vknjiži skupna lastnina v korist vsakokratnih lastnikov posameznih delov večstanovanjskih stavb, enostanovanjskih stavb in garaž ter parkirnih boksov po nedoločenem deležu kot skupna lastnina. Njegova pravna prednica je na podlagi te listine pri tej parceli predlagala vknjižbo lastninske pravice v korist vsakokratnih lastnikov vseh stavb, s čemer so bile izpolnjene procesne predpostavke za odločanje o zemljiškoknjižnem predlogu po 146. členu ZZK-1. Predlog za vknjižbo kot ga je dejansko postavila predlagateljica, pa je glede na zemljiškoknjižna in stvarnopravna pravila mogoč. Opozarja, da je pravna prednica predlagatelja dopolnila zemljiškoknjižni predlog, navedla, da je že predlagala vpis pripadajočega zemljišča v korist stavb etažne lastnine, posebej opozorila, da vpisa v korist enostanovanjskih stavb in garaž ni mogoče predlagati elektronsko ter na podlagi posadne listine pri predmetni nepremičnini zahtevala vknjižbo lastninske pravice tudi v korist enostanovanjskih stavb garaž in garažnega objekta po nedoločenem deležu kot skupna last. Sodišče bi moralo obe vlogi obravnavati kot celoto. Sodna praksa je že zavzela stališče, da je možna določitev pripadajočega zemljišča tudi k enostanovanjski stavbi (omenja sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1131/2012 in I Cp 913/2014). Meni, da ni podlage za razlikovanje pravnega položaja lastnikov etažiranih in neetažiranih stavb Soseske G.. Nepravilno bi bilo stališče, da bi okoliščina, kjer so lastniki Soseske G. lastninsko pravico pridobili izvirno in ne v postopku, kot ga določa Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (v nadaljevanju: ZVEtL), lahko predstavljalo podlago za razlikovanje pravnega položaja lastnikov etažiranih in neetažiranih stavb Soseske G.. Za urejanje lastniških razmerij med lastniki večstanovanjskih in enostanovanjskih stavb ter garaž in garažnega objekta, se lahko smiselno uporabljajo določila ZVEtL v delu, ki pripadajoče zemljišče definira. Sklicuje se na 37. člen ZVEtL. Meni, da ne obstaja noben razlog niti pravna podlaga, da bi bili lastniki enostanovanjskih stavb in garaž diskriminirani in bi se jim odrekla pravica do vpisa lastninske pravice pri predmetni nepremičnini, ker so lastninsko pravico pridobili izvirno z uveljavitvijo ZLNDL in ne v postopku, kot ga določa precej kasnejši ZVEtL. Sklicuje se na 8. člen ZVEtL ter na 14. člen ZZK-1. Trdi, da ZZK nikjer ne določi, da nepremičnina ne bi mogla biti nosilec lastninske pravice, prav nasprotno opredeli jo pri etažni lastnini, kar pa ne pomeni, da v drugi lastnini ne obstaja in ne bi mogla obstajati. Skupno lastninsko pravico vsakokratnih lastnikov stavb je uzakonil ZVEtL. ZZK-1 dopušča, da se lahko konkretno pri pripadajočem zemljišču Soseske G. vključno pri parceli 1285/8 vpiše skupna last vsakokratnih lastnikov vseh stavb Soseske G.. Sodišče bi moralo v celoti dovoliti vknjižbo, saj je vsebina vpisa, ki jo je predlagateljica zahtevala z dejanskim zemljiškoknjižnim predlogom, dovoljena z zemljiškoknjižnim dovolilom. Posadna listina pri pripadajočem zemljišču Soseske G. v smislu 8. člena ZVEtL utemeljuje nastanek skupne lastnine večstanovanjskih stavb in lastnikov zemljiških parcel, na katerih stojijo stavbe in garaže. Zemljiškoknjižno dovolilo je podal zemljiškoknjižni lastnik, pri predmetni nepremičnini ne obstajajo nobene ovire za vpis, izpolnjeni so tudi drugi pogoji. Če dejansko zahtevani vpis tehnično ni možen, je vseeno izvedljiv z ročnim vpisom. Skladno z načelom dispozitivnosti postopka zemljiškoknjižno sodišče o vpisih odloča na podlagi zemljiškoknjižnega predloga strank in v mejah zahtevkov za vpis, ki se z zemljiškoknjižnim predlogom uveljavljajo. Sodišče ne sme stranki prisoditi več ali nekaj drugega kot je zahtevala, sicer zagreši relativno bistveno kršitev procesnih pravil. Ta pa se je po mnenju pritožnika sodišču primerila, ko ni sledilo dejansko predlaganemu vpisu, oziroma ko ni obe vlogi predlagateljice in predhodne zaznambe spora o pridobitvi lastninske pravice obravnavalo kot celoto, temveč je zmotno sledilo le nesrečno izbranemu predlogu za vpis splošnega skupnega dela z dne 11.4.2012, ki ga je predlagateljica kot najbolj primernega vložila kot pogoj za pričetek zemljiškoknjižnega postopka ter je s tem, ko je zavrnilo vpis pridobitve lastninske pravice v korist enostanovanjskih stavb in garaž, neupravičeno in proti njihovi volji obogatilo lastnike večstanovanjskih stavb, medtem ko je lastnike enostanovanjskih stavb in garaž nezakonito razlastninilo, kar je v nasprotju z 69. členom Ustave RS. Vse lastnike Soseske G. je hkrati postavilo v brezizhoden položaj, saj v zemljiškoknjižnem postopku niso dovoljene revizija, obnova postopka in vrnitev v prejšnje stanje. S tem jim je bila odvzeta pravica do enakega varstva pravic. Z zavrnitvijo vpisa je sodišče poseglo v ustavno zajamčeno pravico do zasebne lastnine po 33. členu Ustave RS, saj jim je odvzelo izvirno pridobljeno lastninsko pravico na pripadajočem zemljišču, za katerega pravico uporabe, izgradnjo in ureditev so ob nakupu nepremičnin tudi plačali in po katerem potekajo dostopne in dovozne poti do njihovih stavb in kjer imajo tako kot lastniki etažiranih stavb skupno igrišče, parkirišče in zelenice. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti dovoli vknjižbo kot je bila predlagana, podrejeno, da izpodbijani sklep in sklep z dne 4.7.2016 razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje o vpisu.

3. Nasprotni udeleženec je po svojem pooblaščencu odgovoril na pritožbo. Opozoril je, da je v zemljiškoknjižnem postopku potrebno upoštevati načeli formalnosti in obveznega elektronskega vlaganja pisanj. Predlog na napačnem obrazcu nima ustrezne oblike in ima tudi napačno vsebino, zato v skladu z ustaljeno sodno prakso vpisa na njegovi podlagi ni mogoče dovoliti. Za napačne predloge tudi ni mogoče uporabiti 108. člena ZPP, prav tako ni dopustna sprememba predloga, saj bi se s tem obšlo načelo vrstnega reda. Nerelevantna je pritožbena navedba, da predlagateljica ni imela namena izigrati načela vrstnega reda. Pritožnik sam priznava, da je z dopolnitvijo predloga zahtevala vknjižbo lastninske pravice tudi v korist enostanovanjskih stavb, garaž in garažnega objekta po nedoločenem deležu kot skupna lastnina, kar je nedopustno. Kakšen je bil njen namen, ni pomembno. Predmetna parcela je bila predlagana tudi v postopku za določitev pripadajočega zemljišča po določilih ZVEtL v postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani III N 298/2008, vendar so predlagatelji v tem delu predlog umaknili in je bil postopek ustavljen. Pritožnik ima možnost, da sam predlaga, da se ta parcela določi kot pripadajoče zemljišče k posameznim stavbam. V zvezi s tem se pridružuje stališču, da je pripadajoče zemljišče mogoče določiti tudi enostanovanjskim stavbam. Predlaga, da pri odločanju o pritožbi pritožbeno sodišče upošteva ta stališča. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po mnenju pritožbenega sodišča je v izpodbijanem sklepu pravilno odgovorjeno na vse pravno relevantne ugovorne navedbe pritožnika, pritožnikovi argumenti pa pritožbenega sodišča niso prepričali.

6. Predlagateljica (pravna prednica pritožnika) je predlagala vknjižbo na podlagi posadne listine, ki jo je izdal nasprotni udeleženec kot zemljiškoknjižni lastnik sporne nepremičnine. V njej priznava izvirno pridobitev skupne lastnine na sporni nepremičnini v korist vsakokratnih lastnikov posameznih delov večstanovanjskih stavb, enostanovanjskih stavb, garaž in parkirnih boksov. Nasprotni udeleženec je v posadni listini izdal zemljiškoknjižno dovolilo za vpis skupne lastnine po nedoločenem deležu pri sporni nepremičnini, v korist vsakokratnih lastnikov vseh posameznih delov, večstanovanjskih stavb, enostanovanjskih stavb, garaž in parkirnih boksov. Predlagateljica je predlagala, da se v uvodu navedena zemljiška parcela vpiše kot splošni skupni del večstanovanjskih stavb in stavb, ki niso v etažni lastnini, z vpisom skupne lastnine v korist imetnikov teh stavb.

7. Prvostopenjsko sodišče je preizkušalo utemeljenost predloga kot celote, to jasno izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa in tudi iz sklepa zemljiškoknjižne sodniške pomočnice, ki je predlogu delno ugodila, tako da se pri tej parceli dovoli vpis, da gre za splošni skupni del stavb v etažni lastnini, njegovi imetniki pa so vsakokratni lastniki večstanovanjskih stavb, v preostalem delu, kolikor je predlagateljica predlagala, da se vpis dovoli tudi v korist enostanovanjskih stavb, garaž in garažnega objekta, pa vpisa ni dovolila. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, ki se nanašajo na kršitev načela dispozitivnosti. Prvostopenjsko sodišče (zemljiškoknjižna sodniška pomočnica) je odločalo v mejah zahtevka za vpis, pritožnik, ki ni ugovarjal zoper ugodilni del tega sklepa, pa ne more uspeti niti z očitki, da je sodišče prve stopnje s sklepom o vpisu obogatilo lastnike večstanovanjskih stavb.

8. V tem pritožbenem postopku je potrebno odgovoriti na vprašanje, ali je v veljavni zakonodaji podlaga za tak vpis, kot ga je predlagala pravna prednica pritožnika, to pa je, ali je sporna nepremičnina (1285/8 k.o. V., ob vložitvi predloga vpisana kot zemljiška parcela), ki služi večstanovanjskim stavbam ter je opredeljena kot splošni skupni del teh stavb v etažni lastnini, hkrati lahko tudi splošni skupni del enostanovanjskih stavb, garažnega objekta in garaž (oziroma parkirnih boksov), ki niso v etažni lastnini. Pritožbeno sodišče je pri preizkusu pravilnosti odločitve izhajalo iz obeh vlog predlagateljice in ju obravnavalo kot celoto. Enako kot prvostopenjsko sodišče je presodilo, da vpis v korist stavb, ki niso v etažni lastnini, ni dovoljen, ker zanj ni podlage v veljavni zakonodaji. Pri presoji je izhajalo iz določb ZZK-1, SPZ in SZ-1. Po mnenju pritožbenega sodišča je splošni skupni del stavbe v etažni lastnini neločljivo povezan z etažno lastnino, ki je lastnina posameznega dela stavbe in solastnina na skupnem delu (105. člen SPZ) oz. v primeru, ko skupni deli služijo več večstanovanjskim stavbam in predstavljajo skupni del teh stavb, skupna lastnina lastnikov posameznih delov večstanovanjskih stavb, ki jim takšen skupen del služi (23. člen SZ-1). Stavbe, ki niso v etažni lastnini (v predlogu navedene enostanovanjske stavbe in garaže) ne morejo imeti skupnih delov z drugimi večstanovanjskimi stavbami in tudi ne z drugimi zemljiškimi parcelami. Sporna nepremičnina ne more predstavljati splošnega skupnega dela enostanovanjskih stavb, garažnega objekta in garaž, ki niso v etažni lastnini.

9. Za tak vpis, kot je predlagan, ni podlage niti v določbah 15. člena ZZK-1, ki opredeljujejo pravne položaje nepremičnine in načine vpisa pravic in pravnih dejstev, kot tudi ne v določbah 15.a člena ZZK-1. Določbe ZZK-1 pojma splošnega skupnega dela stavbe, ki ni v etažni lastnini ne poznajo, zato ni problem v pomanjkljivostih elektronske zemljiške knjige oz. v računalniškem programu, temveč v tem, da vpis glede na materialnopravne določbe ni možen. Podlage za drugačno odločitev ne nudijo niti določila ZVEtL, niti določila SZ-1, prav tako tudi ne prejšnja ureditev pravice uporabe na funkcionalnih zemljiščih in predpisi o lastninjenju. Tega ne spremeni dejstvo, da ZVEtL omogoča določitev pripadajočega zemljišča tudi k stavbi, pri kateri etažna lastnina ni vzpostavljena. Pravna prednica pritožnika (predlagateljica) je želela s predlogom doseči nekaj drugega, in sicer določitev splošnega skupnega dela, ki bi pripadal hkrati tako enostanovanjskim in večstanovanjskim stavbam, predlog pa je bil vložen na podlagi posadne listine in ne na podlagi odločbe po zaključenem postopku po ZVEtL. Da tak vpis, za katerega si prizadeva pritožnik, nima podlage v veljavni zakonodaji, meni tudi Vrhovno sodišče (glej odločbo II Ips 341/2014).

10. Pritožba ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1).