Jedro

Oba opisa sicer izhajata iz istega historičnega dogodka ter iz istih dokazov, vendar pa so dejstva, ki jih ugotavljata oba organa, bistveno različna, zato obravnavano dejanje prekrška prestavlja le del dejanskega stanja, ki ga zajema tudi očitano kaznivo dejanje, ne glede na to, kako ga je upravičeni tožilec pravno opredelil, saj opis kaznivega dejanja vsebuje znake prekrška, poleg tega pa zajema še očitek o storitvi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, kar je ključen zakonski znak za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe, ki pa ga opis prekrška ne vsebuje.

Izrek

Pritožbi okrajnega državnega tožilca se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zoper obdolženca ustavilo kazenski postopek zaradi storitve kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom člena 135 KZ-1 in posledično s stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka člena 92 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter s potrebnimi izdatki obdolženca in njegovih zagovornikov, obremenilo proračun.

2. Taki odločitvi nasprotuje okrajni državni tožilec z uveljavljanjem pritožbenega razloga po 2. točki prvega odstavka člena 370 ZKP v zvezi s 3. točko člena 372 ZKP in sicer zaradi kršitve zakona in predlaga, da se pritožbi ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadeva prvemu sodišču v nadaljnji postopek.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev gradilo na določbi tretjega odstavka člena 293 ZKP, iz katere izhaja, da sodišče ustavi kazenski postopek tudi v primeru, če so po pravnomočnosti obtožnice oziroma zasebne tožbe podane kakšne druge okoliščine zaradi katerih bi se morala na glavni obravnavi izdati zavrnilna sodba in sicer (-), če je oškodovanec umaknil predlog, (-) če je bil obtoženec za isto dejanje že pravnomočno obsojen, oproščen obtožbe ali pa je bil postopek zoper njega s sklepom pravnomočno ustavljen, (-) če je bil obtožencu odpuščen pregon z amnestijo ali pomilostitvijo, (-) če kazenski pregon ni več dopusten zaradi zastaranja in, (-) če so podane druge okoliščine, ki kakorkoli izključujejo kazenski pregon. Slednje je obrazložilo s tem, da ob dejstvu, da je obdolženec bil zaradi identičnega dogodka z odločbo o prekršku prekrškovnega organa MNZ – Policija – Policijska postaja Celje opr. št. 5550088225921 z dne 20. 2. 2020 spoznan za odgovornega storitve prekrška po določbi prvega odstavka člena 6 ZJRM-1 in mu je zaradi tega prekrška bila izrečena tudi globa, in, ker primerjava opisa prekrška ter obravnavanega kaznivega dejanja pokaže, da obsega opis obravnavanega kaznivega dejanja popolnoma enake očitke, kot izhajajo tudi iz opisa prekrška, gre po prepričanju prvega sodišča v obravnavani zadevi za kršitev načela ″ne bis in idem‶, ki je uzakonjeno tudi v določbi člena 31 Ustave RS, v kateri je določeno, da nihče ne sme biti ponovno obsojen ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, zaradi katerega je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen ali pa je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena, oziroma je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali pa obsojen.

5. S tako odločitvijo se okrajni državni tožilec ne strinja in ob povzemanju razlik med tenorjem citirane odločbe o prekršku z dne 20. 2. 2020 in vloženim obtožnim aktom v tej kazenski zadevi, s katerim se obdolžencu očita storitev kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom člena 135 KZ-1, kot ključno izpostavlja, da iz obtožnega predloga izhaja tudi besedilo ″zaradi zaužitja živalskih iztrebkov pa je utrpela slabost in je večkrat bruhala, s čemer je bilo začasno okvarjeno njeno zdravje″, kar pa po prepričanju pritožnika predstavlja dodatni zakonski znak, ki pa ni bil zajet v tenorju prekrškovne odločbe. Tak del opisa pa predstavlja očitek kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku člena 122 KZ-1, ki v abstraktnem delu tenorja obtožnega predloga sicer ni bilo posebej izpostavljeno, vendar pa, ker sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo, temveč le na opis obdolženčevega ravnanja, bi moralo slednje upoštevati in meritorno odločiti o vloženem obtožnem aktu, pri čemer se sklicuje tudi na sodno prakso1, po kateri je kršitev načela ne bil in idem oziroma načela ″res iudicata″ potrebno presojati v smeri, ali se dispoziciji obravnavanih primerov povsem prekrivata in kot ključno izpostavlja, da v obravnavanem primeru iz opisa dejanja izhaja očitek obdolžencu o storitvi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, kar pa je ključni element v opisu kaznivega dejanja, ki ga opis prekrška ne vsebuje, zato je podana tudi kvalitativna razlika med obema opisoma.

6. Načelo prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari (″ne bis in idem″), ki je uzakonjeno tudi v določbi člena 31 Ustave RS je mednarodno priznana človekova pravica, ki je v Republiki Sloveniji tudi ustavno varovana, to načelo pa je uzakonjeno tudi v določbi člena 10 ZKP, 4. členu Protokola št. 7 K Evropske konvencije za človekove pravice (v nadaljevanju: EKČP), 50. členu Evropske listine o temeljnih pravicah ter členu 54 Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma (KISS). Na podlagi navedenega sodišče ne sme iste osebe za isto kaznivo dejanje dvakrat kaznovati oziroma znova meritorno odločiti o obtožbi zoper isto osebo za kaznivo dejanje, o katerem že obstaja pravnomočna sodna odločba (″res iudicata″). Prepoved ponovnega sojenja pa se ne nanaša zgolj na konkretno pravno kvalifikacijo nekega dejanja, temveč izključno na določen historični dogodek, oziroma življenjski primer, ki se je v preteklosti odvil v objektivni stvarnosti, kar pomeni, da je namen določbe člena 31 Ustave v zagotavljanju pravne varnosti in pravnega miru na način, da se posameznik zaščiti pred večkratnim kazenskopravnim obravnavanjem konkretiziranega in individualiziranega življenjskega dogodka. Tudi iz ustaljene sodne prakse izhaja stališče, da se prepoved ponovnega sojenja za isti historično dogodek nanaša na konkretno ravnanja posameznika v zunanjem svetu, ne glede na pravno kvalifikacijo tega ravnanja2. 7. Glede na navedeno je tudi v konkretnem primeru v zvezi z razlago načela ″ne bis in idem″ potrebno presoditi, ali je podana objektivna identiteta med prekrškom, opisanim v prej citirani odločbi prekrškovnega organa, ki je postala pravnomočna in izvršljiva in obtožnim aktom, ki je vložen v zvezi z identičnim dogodkom v tem kazenskem postopku, torej, ali so dejstva, ki izhajajo iz obeh dispozicij ista ali bistveno enaka, pri čemer pa pravna kvalifikacija dejanj in namen varstva posamezne norme sama zase, kot pravilno navaja pritožba, nista pomembna oziroma na samo presojo, ali gre za isto stvar, ne vplivata.

Po prepričanju pritožbenega sodišča pa natančno branje dispozicije zakonskih norm (prvi odstavek člena 6 ZJRM-1 in drugi ter prvi odstavek člena 135 KZ-1) ter tenorja odločbe prekrškovnega organa in vloženega obtožnega akta pokaže, da se le-ti ne prekrivata, kajti pri prekršku je v obravnavanem primeru inkriminirano drzno, žaljivo in nasilno vedenje obdolženca na način, da je oškodovanko prijel za lase, jo potegnil k sebi in ji mačje iztrebke zatlačil v usta, oziroma jih ji je razmazal po njenem obrazu in pri tem na oškodovanko vpil, pri čemer se je le-ta počutila razburjeno in vznemirjeno, torej gre za očitek drznega, žaljivega in nasilnega vedenja, kar je zakonski znak prekrška. Iz tenorja vloženega obtožnega akta pa izhaja med drugim še očitek, da je zaradi takega grdega ravnanja obdolženca (kar sicer izhaja tudi iz izreka prekrškovne odločbe) bila oškodovanka ogrožena, prestrašena, prizadeta, ″zaradi zaužitja živalskih iztrebkov pa je utrpela slabost in je večkrat bruhala, s čemer naj bi bilo začasno okvarjeno tudi njeno zdravje‶, kar pa je, kot pravilno izpostavlja pritožba, ključni zakonski znak kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe iz prvega in drugega odstavka člena 122 KZ-1. Kljub temu, da v tenorju vloženega obtožnega akta ni navedena in očitana pravna kvalifikacija lahke telesne poškodbe, pa iz vloženega akta v nasprotju s prepričanjem prvega sodišča izhaja bistveno širši opis očitkov, kot izhajajo iz opisa prekrškovne odločbe, kar pomeni, da je očitek v vloženem obtožnem akua bistveno različen, ker vsebuje tudi opis lahke telesne poškodbe, obdolženec pa za posledico lahke telesne poškodbe v prekrškovnem postopku ni bil niti procesuiran, niti kaznovan, saj prekrškovni predpis tega tudi ne predpisuje.

8. Ali še drugače, oba opisa sicer izhajata iz istega historičnega dogodka ter iz istih dokazov, vendar pa so dejstva, ki jih ugotavljata oba organa, bistveno različna, zato obravnavano dejanje prekrška prestavlja le del dejanskega stanja, ki ga zajema tudi očitano kaznivo dejanje, ne glede na to, kako ga je upravičeni tožilec pravno opredelil, saj opis kaznivega dejanja vsebuje znake prekrška, poleg tega pa zajema še očitek o storitvi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, kar je ključen zakonski znak za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe, ki pa ga opis prekrška ne vsebuje.

9. Po povedanem ima pritožba prav, da je z odločitvijo prvega sodišča bila kršena 3. točka člena 372 ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka člena 357 ZKP. Zato je bilo potrebno pritožbi ugoditi in na podlagi zakonskega pooblastila iz tretjega odstavka člena 402 ZKP izpodbijani sklep razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

1 Tako sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 43745/2012 z dne 1. 2. 20218 2 Primerjaj sodbi VS RS opr. št. 45206/2012 z dne 2. 2. 2017 in opr. št. I Ips 12608/2014 z dne 16. 2. 2017.