Jedro

Vsako predlagano podaljšanje sodnega roka je podvrženo presoji o opravičenosti konkretnega predloga, vendar v neogibni povezavi z razlogi za samo (prvotno) podelitev roka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke z dne 10. 5. 2022 za podaljšanje roka za podajo poravnalnega predloga. V obrazložitvi je zapisalo, da je na naroku dne 9. 11. 2021, glede na pripravljenost pravdnih strank za dodatna pogajanja za dosego trajne rešitve zadeve, strankam podelilo 30-dnevni rok za dosega sporazuma, v zvezi s katerim se je tožeča stranka zavezala pripraviti poravnalni predlog. Predhodnim predlogom tožeče stranke za podaljšanje roka z dne 7. 12. 2021, 13. 1. 2022, 4. 3. 2022 in 6. 4. 2022, ki so bili vsi podani iz istega razloga, torej ker poravnalna pogajanja še niso zaključena, je sodišče ugodilo in podeljeni rok s sklepi podaljšalo, nazadnje do 10. 5. 2022. Sklicujoč se na poravnalna pogajanja, ki še potekajo, in ker z vsemi strankami osnutek poravnave še ni bil usklajen, je tožeča stranka dne 10. 5. 2022 ponovno podala predlog za vnovično vsaj 30-dnevno podaljšanje roka. Ker so stranke imele na razpolago za dosego sporazuma celega pol leta (od 9. 11. 2021 do 10. 5. 2022), je sodišče štelo, da podaljšanje roka ni več upravičeno.

2. Zoper odločitev se pritožuje tožeča stranka, ki v pravočasni pritožbi uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), prvenstveno pa uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da se pritožbi v celoti ugodi in razveljavi sklep sodišča prve stopnje ter se predlogu za podaljšanje roka ugodi, toženim strankam pa naj se naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

3. V odgovoru na pritožbo, v katerem je predlagala zavrnitev pritožbe, je prvotožena stranka navajala, da ni podan noben od v pritožbi zatrjevanih pritožbenih razlogov; sodišče je pravilno odločilo, da je tožeča stranka za dosego sporazuma imela na razpolago dovolj časa (pol leta).

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka izpodbijanemu sklepu v zvezi s pritožbenim razlogom zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja očita skopo povzemanje njenega predloga za podaljšanje roka z dne 10. 5. 2022, s čimer se pritožbeno sodišče sicer načeloma strinja. Vendar sklep še vedno vsebuje tako bistvene navedbe tožeče stranke o dejstvih, na katerih je ta temeljila svoj predlog (še nezaključena poravnalna pogajanja), kot tudi za presojo sodišča ugotovljena bistvena pravno pomembna dejstva - večkratno, vedno po tožeči stranki predlagano podaljšanje roka v skupnem trajanju pol leta, ob upoštevanju enega od temeljnih načel pravdnega postopka - načela skrbnosti strank iz 11. čl. ZPP1. Ta sodišču in strankam nalaga, da odgovorno prispevajo k učinkovitosti in pospešitvi postopka; njegovo zakonsko dikcijo je prvostopno sodišče v celoti povzelo v točki 6 obrazložitve, vključno s sodišču lastno predpisano dolžnostjo, da ne glede na stališča pravdnih strank, tudi če te ne nasprotujejo takšnemu predlogu katere od strank (kot je to pritožbeno izpostavljeno), onemogoči vsako zlorabo pravic (torej tudi v zvezi z nepravočasnostjo uresničevanja svojih pravic v postopkih, še toliko bolj v sporih zaradi motenja posesti, kjer je v 425. čl. ZPP izrecno izpostavljeno načelo ekonomičnosti, kot na to pravilno opozarja prvotožena stranka v odgovoru na pritožbo). Zato izpodbijani odločitvi, da se rok ne podaljša, ker za dodatno podaljševanje ni več opravičenih razlogov, ni moč očitati, da je posledica zgolj formalnega in pavšalnega obravnavanja predloga ter neupoštevanja dejanskega stanja zaradi prezrtega dotedanjega utemeljenega ravnanja sodišča v smeri dopustitve pogovorov in priprave poravnalnega predloga po tožeči strani, kot je bilo odločeno na naroku dne 9. 11. 2011. Vsako predlagano podaljšanje sodnega roka2 je namreč podvrženo presoji o opravičenosti konkretnega predloga, vendar v neogibni povezavi z razlogi za samo (prvotno) podelitev roka; takšno presojo je prvostopno sodišče opravilo in izpodbijani sklep o pravilno ocenjenih okoliščinah vsebuje zadosti konkretne razloge3. Sicer pa tožeča stranka v pritožbi, kljub temu da navaja, da pridobitev potrebnih soglasij vseh etažnih lastnikov terja svoj čas, hkrati sama priznava, da je glede na obstoječe zemljiškoknjižno stanje za del sodne poravnave, ki se nanaša na ureditev služnostne poti za tožečo stranko, pridobila že vsa potrebna soglasja. Nadalje s pritožbenimi navedbami glede že podanega umika zahtevka, glede narave posestmotitvenega spora, s katerim se razmerja ne rešujejo trajno, glede že pridobljenih soglasij vseh etažnih lastnikov stavbe št. 1427 k.o. ... z osnutkom pripravljene sodne poravnave in glede zgolj še odprtega vprašanja pravdnih stroškov s prvo in četrtotoženo stranko, po oceni pritožbenega sodišča sodišča celo sama pritrjuje pravilnosti prvostopne odločitve, da dodatno podaljšanje roka ni več upravičeno, glede na poudarjeno načelo ekonomičnosti posestmotivenega spora, ki terja hitro postopanje v sporu (tožba vložena dne 12. 4. 2019), katerega specifičnost je, kot je zapisano, pri odločanju upoštevalo tudi prvostopno sodišče. 6. Da bi prazniki ter epidemija Covid 19 predstavljali upoštevno opravičljivo okoliščino, je nedopustna pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče zato ni vsebinsko presojalo; tudi če bi pritožnik navajal in izkazal razloge za njihovo dopustno sklicevanje šele v pritožbi (čl. 337 ZPP), česar sicer ni storil, pa takšna trditev glede na specifičnost posestmotitvenega spora, v katerem se postopa hitro, ne more vplivati na pravilnost izpodbijanega sklepa, upoštevaje celotno dolžino podeljenega roka s podaljšanji. Tudi v zvezi s šele v pritožbi predloženo listino „e-mail z dne 2. 3. 2022“, pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za nov dokaz, ki ga prav tako ni vsebinsko presojalo, ker tožnik ni navedel razlogov, zaradi katerih ga kljub datumu dokazila uveljavlja šele v pritožbi; tudi sicer takšen dokaz glede na že navedeno ne bi mogel uspešno izpodbiti pravilno ocenjenih okoliščin po prvostopnem sodišču. 7. Pritožba tudi neutemeljeno graja zmotno uporabo materialnega prava zaradi zatrjevanega neobstoja okoliščin, ki bi ustrezale izoblikovanim kriterijem Ustave RS (23. čl.) in Evropskega sodišča za človekove pravice (6.čl.) pri presoji zlorabe pravic, kar naj pri sprejeti odločitvi ne bi bilo upoštevano. Glede na v izpodbijanem sklepu (točka 5) izpostavljeno specifičnost zadeve (narava posestmotivenega spora) v povezavi s prav tako izrecno omenjenim dolžnim aktivnim delovanjem sodišča pri vzpodbujanju sklenitve sodne poravnave, do katere bi pripeljala še potekajoča izvensodna pogajanja, je neutemeljen tudi nadaljnji očitek pritožnika, da sodišče ni opravilo tehtanja med določbama 306 in 110 ZPP. Neutemeljen je tudi nadaljnji očitek glede stališča, da ZPP ni naklonjen podaljšanju rokov - slednje negira že sama zadnje citirana zakonska določba, ki v drugem odstavku za podaljšanje zahteva obstoj opravičenih razlogov. Tehtanje na podlagi v sklepu zadosti konkretno opredeljenih okoliščin in z njihovo subsumpcijo pod obe citirani pravni normi je prvostopno sodišče, kot izhaja iz obrazložitve, opravilo, le da se pritožnik ne strinja z rezultatom.

8. Nadalje se tožeča stranka sklicuje na prizadevanja večine pravdnih strank, da se sklene sodna poravnava, in njihovo nadaljnjo pripravljenost za dogovore, o čemer izpodbijani sklep nima razlogov, kar je v nasprotju s povsem neutemeljenimi pavšalnimi navedbami sodišča glede dolžnosti onemogočanja vsake zlorabe pravic, kot tudi z navedbo, da naj bi domnevno preširoka uporaba določila 110. člena ZPP lahko predstavljala tudi poseg v ustavno pravico do enakega varstva pravic in pravico do sodnega varstva oziroma sojenja brez nepotrebnega odlašanja, v zvezi s čimer uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 14. točke 339. člena ZPP. Po oceni pritožbenega sodišča očitek o pomanjkljivostih – neobstoječih in nasprotujočih si razlogih o odločilnih dejstvih ni utemeljen, saj obrazložitev sklepa, vsebuje pravno pomembno okoliščino, ki jo je sodišče upoštevalo, in sicer, da podaljšanje roka brez ugotovljenega opravičenega razloga predstavlja poseg v ustavno varovano pravico, kar je potrebno preprečiti. Izpodbijana obrazložitev kljub drugačnemu stališču tožeče stranke omogoča preizkus po naravi procesnega sklepa z vsebovano odločitvijo zgolj glede (ne)podaljšanja podeljenega sodnega roka.

9. V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo zakonsko podlago 110. čl. ZPP za sprejeto odločitev ter navedlo bistvene trditve tožeče stranke, pravilno pa je ugotovilo tudi vsa pravno pomembna dejstva konkretnega primera, ki jih je nato tudi povzelo v obrazložitvi, ko je ocenjevalo ne/opravičenost po tožeči stranki zatrjevanega razloga za zadnje predlagano podaljšanje sodnega roka. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi tožeče stranke niso utemeljeni in pritožbeno sodišče tudi ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti (čl. 350/2 v zvezi s čl. 366 ZPP) ni zasledilo uradoma upoštevnih kršitev, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. čl. 365 ZPP).

10. Tožeča stranka in prvotožena stranka sta priglasili stroške pritožbenega postopka, ki predstavljajo nadaljnje stroške pravdnega postopka, kateri še ni končan. Ker je za odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov odločilen končni uspeh strank v postopku, bo o pravdnih stroških tega pritožbenega postopka, katerega predmet je izpodbijanje sklepa procesne narave, odločeno s končno odločbo (čl. 163/4 ZPP).

1 s čimer je zadoščeno določbam čl. 324/4 v zvezi s čl. 332 ZPP 2 sklep sicer navaja, da gre za peto namesto prav šesto predlagano podaljšanje (očitno spregledano podaljšanje s sklepom z dne 18. 1. 2022 na podlagi predloga z dne 13.1. 2022), kar pa ni bistvenega pomena 3 upoštevaje celostno obrazložitev iz točk 1, 2, 5, 6, 7 in 8 izpodbijanega sklepa