Jedro

Vložnica napačno razlaga določbo 3.tč. 1.odst. 201.čl. ZKP, ko trdi, da morajo biti za obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti podane (konkretizirane) kumulativno vse okoliščine, naštete v navedeni določbi. Podana mora biti vsaj ena objektivna in vsaj ena subjektivna okoliščina.

Vprašanje obdolženčeve odvisnosti od drog in izvajanje sklepov na podlagi njegovega prejšnjega življenja o njegovi osebnosti o tem, ali bo glede na prejšnje izkušnje spremenil vzorec svojega dosedanjega obnašanja v zvezi s spoštovanjem zakona oz. prognoziranje njegovega nadaljnjega ravnanja, je vprašanje ocene dokazov in dedukcije na področju dejstev. Ne gre za nasprotje sklepov sodišča s posameznimi dokazi, če te dokaze obramba ocenjuje drugače oz. na njihovi podlagi izvaja drugačne sklepe.

Izrek

Zahteva zagovornice obdolženega R.D. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Zoper obdolženega R.D. je Okrožno sodišče v Celju s sklepom odredilo pripor zaradi utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj velike tatvine v sostorilstvu, kaznivega dejanja ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednotnic oziroma vrednostnih papirjev v sostorilstvu ter kaznivega dejanja goljufije v sostorilstvu. Pripor je bil odrejen iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). S sklepom istega sodišča z dne 21.5.1999 so bili združeni kazenski postopki zoper obdolženca, v zvezi s katerimi se obdolženemu D. očitajo še tri kazniva dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili, nadaljevano kaznivo dejanje omogočanja uživanja mamil, nadaljevano kaznivo dejanje ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednotnic in vrednostnih papirjev, kazniva dejanja velike tatvine v sostorilstvu in kaznivo dejanje velike tatvine.

Okrožno sodišče v Celju je obdolžencu iz istega pripornega razloga pripor podaljšalo s sklepom z dne 3.6.1999 za dva meseca. Pritožbo obdolžničeve zagovornice je Višje sodišče v Celju s sklepom z dne 11.6.1999 zavrnilo.

Zoper pravnomočen sklep o podaljšanju pripora je obdolženčeva zagovornica dne 29.6.1999 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Vložnica izrecno ne navaja razlogov, iz katerih vlaga zahtevo oziroma katere posamezne, z opredelitvijo člena določene kršitve zakona naj bi bile podane, navaja pa, da uveljavlja iste ugovore, kot jih je podala v pritožbi zoper prvostopni sklep, ker meni, "da je stališče Okrožnega sodišča v Celju in Višjega sodišča v Celju pravno zmotno". Vložnica zaradi tega, ker je v predlogu preiskovalnega sodnika za podaljšanje v priporu navedeno, da je potrebno opraviti še nekatera preiskovalna dejanja, meni, da preiskovalni sodnik predlaga podaljšanje pripora po 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, ker pa izpodbijanega sklepa glede tega pripornega razloga nimata razlogov, je podana bistvena kršitev določb ZKP. Vložnica razlaga določbo 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP tako, da morajo biti v navedeni določbi naštete okoliščine kumulativno izpolnjene.

Vložnica nadalje ocenjuje, da sodišče ob odločanju o podaljšanju pripora ni imelo dokazov, ki bi kazali na realno nevarnost, da bi obdolženec na prostosti kazniva dejanja ponavljal. Meni, da je imela prestana zaporna kazen v Republiki Hrvaški na obdolženca vzgojen vpliv, pri tem šteje za pomembno, da so bila dejanja, zaradi katerih je obdolženec v kazenskem postopku, storjena pred prestajanjem navedene kazni.

Vložnica zaključuje, da je sodišče očitek nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj vezalo na obdolženčevo odvisnost od drog in na njegovo prejšnje življenje, pri tem pa ocenjuje, da je sodišče ti okoliščini presojalo v nasprotju z dokazi, s katerimi je razpolagalo. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijani sklep spremeni in pripor zoper obdolženca odpravi.

Vrhovna državna tožilka B.B. je v odgovoru, ki ga je podala v skladu z določilom 2. odstavka 423. člena ZKP, navedla, da je iz vsebine zahteve moč razbrati, da zagovornica obdolženega R.D. uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Ocenjuje, da je zahteva v celoti neutemeljena, saj je v izpodbijanem sklepu priporni razlog ponovitvene nevarnosti obrazložen, izrek sklepa je razumljiv in skladen z razlogi in z vsebino podatkov v spisu.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbi 2. odstavka 200. člena ZKP sme pripor trajati najkrajši potrebni čas in je dolžnost vseh organov, ki delujejo v kazenskem postopku, in organov, ki jim dajo pravno pomoč, da postopajo posebno hitro, če je obdolženec v priporu. Glede na takšno zahtevo zakona je preiskovalni sodnik, ko je senatu Okrožnega sodišča poslal v odločitev predlog Okrožnega državnega tožilstva za podaljšanje pripora tudi navedel, da preiskava v času enomesečnega pripora še ni mogla biti končana, ker je potrebno opraviti še določena preiskovalna dejanja. Ugibanje vložnice, kaj bi lahko pomenil predlog preiskovalnega sodnika (dejansko je v zadevi predlog za podaljšanje pripora v skladu z določbo 2. odstavka 205. člena ZKP podal le državni tožilec, čeprav je prvostopno sodišče dopis preiskovalnega sodnika štelo tudi kot predlog), je nepotrebno, preiskovalni sodnik ni podal predloga za podaljšanje pripora po 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Sodišče obdolžencu pripora ni podaljšalo iz pripornega razloga koluzijske nevarnosti, za katerega ni bilo predloga, zato o tem ni bilo dolžno navajati razloge in tako ni podana bistvena kršitev določb postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Vložnica napačno razlaga določbo 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, ko trdi, da morajo biti za obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti podane (konkretizirane) kumulativno vse okoliščine, naštete v navedeni določbi. Že jezikovna razlaga ovrže takšno stališče, saj določba naštete okoliščine po zaporedju deli na objektivne, ki jih povezuje (teža, način storitve ali okoliščine, na katerih je bilo dejanje storjeno) z besedo "ali" in subjektivne, ki so prav tako naštete primeroma in ne taksativno (osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere v katerih živi ali kakšne druge posebne okoliščine). Ne gre torej za zakonsko zahtevo, da morajo biti naštete okoliščine podane (uresničene) kumulativno, ampak vsaj ena objektivna in ena subjektivna okoliščina, to pa je v konkretni zadevi podano.

Sum, da je obdolženec odvisen od mamil, izvira iz njegove izjave v zagovoru. Že v sklepu, s katerim je bila zavrnjena pritožba zoper sklep o odreditvi pripora, je sodišče navedlo, da je ta okoliščina le ena izmed okoliščin, ki utemeljujejo nevarnost, da bi obdolženec na prostosti ponavljal kazniva dejanja. Prav tako v sedaj izpodbijanem sklepu sodišče prve stopnje ugotavlja poleg teže in števila kaznivih dejanj, zaradi katerih sedaj zoper obdolženca teče kazenski postopek, tudi, da je na podlagi prejšnjega življenja obdolženca moč sklepati na nevarnost, da bo ponavljal kazniva dejanja. Enako sodišče druge stopnje v svojem sklepu poudarja, da je na podlagi obdolženčevega prejšnjega življenja moč sklepati o nevarnosti ponovitve.

Niti psiholog R.Z. niti izvedenec dr. G.V.M. nista izključila možnosti, da bi obdolženec lahko spet užival mamila, posebej tudi ni bilo ugotovljeno, ali je bil obdolženec in v kakšni meri je bil zasvojen z mamili. Izvedenec M. pravi, da o tem ni posebnih podatkov razen tega, kar je povedal sam obdolženec. Tako gre pri vprašanju, ali bi obdolženec na prostosti zopet užival mamila in v zvezi s tem izvrševal kazniva dejanja, za dejansko vprašanje, na katerega sta odgovorili sodišči prve in druge stopnje. Takšno vprašanje po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti.

Tudi vprašanje, ali in kako je na obdolženca vplivala prestana zaporna kazen v Republiki Hrvaški, je stvar dejanske presoje. Dejstvo je, da je obdolženec sedaj v kazenskem postopku zaradi dejanj, ki naj bi bila storjena potem, ko je bil v Sloveniji priveden k preiskovalnemu sodniku in zaslišan, očitno je tudi, da so bila kazniva dejanja na Hrvaškem izvršena v času, ko je bil v Sloveniji že v postopku. Pravilnost sklepov, izvedenih na takšni podlagi, je vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja, to pa po že navedeni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ne more biti predmet presoje v postopku za varstvo zakonitosti.

Vprašanje obdolženčeve odvisnosti od drog in izvajanje sklepov na podlagi njegovega prejšnjega življenja o njegovi osebnosti o tem, ali bo glede na prejšnje izkušnje spremenil vzorec svojega dosedanjega obnašanja v zvezi s spoštovanjem zakona oziroma prognoziranje njegovega nadaljnjega ravnanja, je vprašanje ocene dokazov in dedukcije na področju dejstev. Ne gre za nasprotje sklepov sodišča s posameznimi dokazi, če te dokaze obramba ocenjuje drugače oziroma na njihovi podlagi izvaja drugačne sklepe. Tudi vprašanje pravilnosti ocene dokazov in dokaznih zaključkov ne more biti predmet presoje v postopku za varstvo zakonitosti glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP. V zahtevi posebej ni navedeno, glede katerih odločilnih dejstev naj bi bilo precejšnje nasprotje o tem, kar se navaja v razlogih sklepov o vsebini listin, kar bi bilo lahko podlaga za uveljavljanje kršitve po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Pri odločanju o zahtevi zagovornice obdolženega D. se je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 1. odstavka 424. člena ZKP omejilo samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se vložnica (vsebinsko) sklicuje, zato obstoja drugih pogojev za podaljšanje pripora v obravnavani zadevi ni preizkušalo.