Jedro

Sodišče meni, da tožeča stranka ni navedla ničesar, kar bi omajalo ugotovitev, ki izhaja iz Poročila Laboratorija TCL, da se gumb na aparatu pregreva bolj kot je dovoljeno s tehničnim predpisom oziroma ustreznim SIST EN standardom, na kateri temelji odločitev tržnega inšpektorja.

Izrek

1.Tožba se zavrne. 2.Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Tržnega inšpektorata RS, z dne 1.12.2003, s katero je bilo tožeči stranki kot dobavitelju - uvozniku izdelka "večnamenski električni pekač" tip AA 301G, odrejeno, da odpravi ugotovljeno odstopanje od določil tehničnega predpisa glede električne varnosti, in sicer v skladu s točko 1 Priloge I k Odredbi o električni opremi, ki je namenjena za uporabo znotraj določenih napetostnih mej, v skladu s katero je treba določiti tehnične ukrepe, ki zagotavljajo, da ne nastanejo temperature, električni obloki ali sevanja, ki bi povzročili nevarnost izdelka. V obrazložitvi se tožena stranka sklicuje na 3. člen Zakona o tehničnih zahtevah za proizvode in o ugotavljanju skladnosti (Uradni list RS, št. 59/99 - ZTZPUS) in na ugotovitve, ki izhajajo iz spisov prvostopenjskega organa. Iz rezultatov testiranja predmetnega izdelka glede električne varnosti pri Laboratoriju za preskušanje in certificiranje TCL, namreč izhaja, da izdelek ni ustrezal preskusu glede najvišjih dovoljenih segretkov za gumbe, ročaje, in podobne dele izbrizganega materiala, ki se pri normalni uporabi ne držijo. Povečano segrevanje, ki se pri obravnavanem izdelku sicer nanaša le na gumb aparata, pa je v neskladju z določili Odredbe o električni opremi, ki je namenjena za uporabo znotraj določenih napetostnih mej (Uradni list RS, št. 53/00, 27/02; v nadaljevanju: Odredba). Sklicevanje tožeče stranke na veljaven certifikat o skladnosti SIQ z dne 13.1.2000 zavrača z ugotovitvijo, da se navedeni certifikat nanaša na izdelek AA 301, medtem ko se preizkusno poročilo v obravnavani zadevi nanaša na tip proizvoda AA 301 G. Iz navedenega zaključuje, da ne gre za identičen tip proizvoda in da je bil izdelek po pridobivati certifikata nekoliko spremenjen, pri čemer se je pojavilo neskladje s tehničnim predpisom. Glede na vse navedeno ocenjuje, da je bil postopek organa prve stopnje pravilen in da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Ne soglaša z ugotovitvami Laboratorija TCL, saj je iz pridobljenega Poročila o preizkušanju varnosti z dne 10.2.2004, ki ga prilaga kot dokaz, razvidno, da je izdelek skladen z vsemi zahtevami in standardi. Obravnavni izdelek se na slovenskem trgu prodaja na podlagi certifikata o skladnosti SIQ z dne 13.1.2000. Niso bile upoštevane niti navedbe, da je v skladu s Protokolom PECA slovenska zakonodaja na tem področju že usklajena z evropskimi predpisi in tako tudi Odredba. Zato tudi ne gre za odstopanja od določil veljavnega tehničnega predpisa glede električne varnosti izdelka. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov tožeče stranke v roku 15 dni pod izvršbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da rezultat poročila o preizkušanju z dne 10.2.2004 ne more biti podlaga za drugačno odločitev, saj gre za preskušanje nove serije istovrstnega izdelka, kar dokazuje le izpolnitev obveznosti, naložene z odločbo organa prve stopnje.

Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa v tem postopku ni prijavil svoje udeležbe.

Tožba ni utemeljena.

Obravnavani ukrep tržnega inšpektorja, ki je naložil odpravo odstopanja od tehničnih zahtev za proizvod "večnamenski električni pekač" tip AA 301G, temelji na določbah Zakona o tehničnih zahtevah za proizvode in o ugotavljanju skladnosti, ki ureja način predpisovanja tehničnih zahtev za proizvode in postopkov ugotavljanja skladnosti s predpisanimi zahtevami ter izdajo tehničnih predpisov, ter na njem temelječi Odredbi o električni opremi, ki je namenjena za uporabo znotraj določenih napetostnih mej, ki določa kaj spada v električno opremo, kakšne so zahteve za njeno varnost in kakšni so pogoji, ki jih mora izpolniti dobavitelj električne opreme, preden jo da v promet, v skladu z njenim 7. členom pa pristojni minister objavi seznam slovenskih standardov, ki prevzemajo harmonizirane evropske standarde, katerih uporaba ustvari domnevo o skladnosti električne opreme z zahtevami v tej odredbi (seznam standardov). Na navedeni pravni podlagi je upravni organ opravil preskus ugotavljanja skladnosti predmetnega izdelka, in pooblaščenemu tehničnemu laboratoriju naložil preverbo ustreznosti izdelka s standardom. Glede na vse navedeno sodišče ni našlo podlage za utemeljenost tožbenega ugovora, da materialno pravo v obravnavanem primeru ni bilo pravilno uporabljeno. S sklicevanjem na Protokol k evropskemu sporazumu o pridružitvi med RS na eni strani in evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami na drugi strani o ugotavljanju skladnosti in prevzemanju industrijskih izdelkov (PECA) (Uradni list RS, št. 6/2003 - PECA), pa tožeča stranka sama navaja, da so predpisi, ki določajo uporabljene standarde, usklajeni oziroma harmonizirani z evropskim pravnim redom. V čem pa naj bi to kazalo na skladnost konkretno obravnavanega izdelka oziroma na nepravilnost odločitve tožene stranke, pa tožeča stranka ni niti pojasnila. Sodišče zato take ugovore zavrača kot pavšalne in neutemeljene.

Sodišče pa tudi meni, da tožeča stranka ni navedla ničesar, kar bi omajalo ugotovitev, ki izhaja iz Poročila Laboratorija TCL z dne 28.8.2003, da se gumb na aparatu pregreva bolj kot je dovoljeno s tehničnim predpisom oziroma ustreznim SIST EN standardom, na kateri temelji odločitev tržnega inšpektorja. Tožeča stranka je v pritožbenem postopku navedeni ugotovitvi ugovarjala s predložitvijo certifikata z dne 13.1.2000, za katerega je že tožena stranka ugotovila, da se ne nanaša na isti tip izdelka, zato s sklicevanjem na navedeni certifikat ne more uspeti niti v tem upravnem sporu. Prav tako pa na odločitev sodišča ne more vplivati navajanje dejstev in predlaganje dokazov, ki obravnavajo dejansko stanje, ugotovljeno po izdaji prvostopenjske in izpodbijane odločbe. Po presoji sodišča je namreč tožeča stranka imela vse možnosti, da bi s predložitvijo poročila o ponovnem testiranju predmetnega izdelka ugovarjala ugotovitvam upravnih organov že tekom postopka pred izdajo izpodbijanega upravnega akta, v tožbi pa tudi ni navedla zakaj tega ni ali ne bi mogla storiti prej. Poročilo o opravljenem preskusu na gumbu aparata z dne 10.2.2004, s katerim sedaj v upravnem sporu tožeča stranka utemeljuje tehnično ustreznost izdelka, predstavlja zatorej tožbeno novoto (3. odstavek 14. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, 70/00 - ZUS)). Sicer pa se sodišče strinja s toženo stranko, ki v odgovoru na tožbo ocenjuje, da citirano Poročilo z dne 10.2.2004 lahko predstavlja zgolj potrditev izvršitve naložene obveznosti, ne pa podlage za drugačno odločitev sodišča. Drugih dejstev in okoliščin, ki bi kazale na to, da se v času odločanja organa prve stopnje oziroma opravljenega pregleda proizvoda, gumb na električnem proizvodu, katerega dobavitelj-uvoznik je tožeča stranka, ni pregreval preko dovoljene meje oziroma da je proizvod ustrezal vsem veljavnim tehničnim zahtevam, pa tožeča stranka ne navaja. Sodišče se zato strinja z odločitvijo tožene stranke in v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe ter se nanjo v izogib ponavljanju tudi sklicuje (2. odstavek 67. člena ZUS).

Glede na vse navedeno je po oceni sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Tožba pa je neutemeljena, zato jo je sodišče zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.

Zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi določbe 1. odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/04 UPB2-ZPP), ki se v upravnem sporu primerno uporablja po 1. odstavku 16. člena ZUS. Tožeča stranka v tem upravnem sporu ni uspela, zato njen stroškovni zahtevek ni utemeljen.