Jedro

Ni denacionalizacijski upravičenec tisti, ki je pod pritiskom okupacijskih oblasti prodal premoženje in po končani vojni ni zahteval njegove vrnitve, premoženje pa je bilo podržavljeno kupcem z odločbo na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji. Tega ne spremeni niti dejstvo, da je pred podržavljenjem sklenil darilno pogodbo z državo, ta pogodba pa ni bila izvedena v zemljiški knjigi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog predlagateljev za denacionalizacijo po 5. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen) v korist upravičencev M.-M. B. in F. B. Ugotovilo je, da sta upravičenca prodala nepremičnine vložna št. 257 k.o... s kupno pogodbo z dne 12.01.1942 (v nadaljnjem besedilu: prodajna pogodba) italjanskim državljanom in da je bil prenos lastništva na podlagi te pogodbe zemljiškoknjižno izveden. Z odločbo OLO Novo mesto z dne 22.09.1954 so te nepremičnine prešle v last države in zemljiškega sklada na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji (Ur. l. LRS, št. 10/48). V vmesnem času pa sta upravičenca z daritveno pogodbo z dne 16.04.1948 (v nadaljnjem besedilu: darilna pogodba) podarila te nepremičnine Federalni ljudski republiki Sloveniji. Ta darilna pogodba pa ni pravni naslov za prenos lastništva na državo, saj je ni bilo mogoče zemljiškoknjižno izvesti. Po 2. členu Odloka o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegih imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Ur. l. DFJ, št. 2/45 - Odlok), pa "imetje, ki je prišlo v last tretjih oseb pod pritiskom okupacijskih oblasti zaide do nadaljnje odločitve pod zasego države". Ker darilna pogodba z dne 16.04.1946 ni bila pravni naslov za prenos lasništva nepremičnin na državo, tudi ne more biti podlaga za zahtevek po 5. členu ZDen. Podlaga tudi ne more biti prodajna pogodba z dne 12.01.1942, ker ni vzročne zveze med njo in sedanjim zavezancem za vračilo premoženja.

Sodišče druge stopnje je pritožbo predlagateljev zavrnilo. Zavzelo je stališče, da ni očitane procesne kršitve v zvezi z nepristojnostjo sodišča, saj je prvo sodišče upravičeno štelo, da pravna prednika predlagateljev nista upravičenca do denacionalizacije, ker nepremičnina ni bila podržavljena na podlagi pogodb in tudi ne njima. Upoštevati pa je treba še Zakon o ravnanju s premoženjem, ki so ga lastniki morali zapustiti med okupacijo, in s premoženjem, ki so jim ga odvzeli okupator ali njegovi pomagači (Ur. l. FLRJ, št. 64/46 - Zakon o ravnanju), po katerem se je premoženje res takoj vrnilo lastnikom, vendar le na njihovo zahtevo in z ustrezno odločbo sodišča. Takšne zahteve in odločbe pa ni bilo. Prodajna pogodba sama ob sebi ni bila nična. Obravnavano premoženje je bilo podržavljeno kupcem te pogodbe in tako predlagatelji niso denacionalizacijski upravičenci.

Predlagatelji izpodbijajo to odločbo z revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagajo razveljavitev sklepov nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo in odločanje. Trdijo, da je obravnavano premoženje prešlo v državno last na podlagi Odloka, da pa to ni bilo zemljiškoknjižno izvedeno; da po tem Odloku premoženja "sploh ne bi mogli vzeti"; da sta upravičenca dobila vrnjeno premoženje na podlagi Zakona o ravnanju, čeprav zahteve upravičencev za vrnitev premoženja ni bilo; da je darilna pogodba odpravila nejasnosti o tem, kdo je lastnik premogovnika; da ni bistveno, ali so bili opravljeni zemljiškoknjižni vpisi na podlagi darilne pogodbe; da je bila izdana odločba OLO Novo mesto zaradi neurejenega zemljiškoknjižnega stanja in da je prešlo premoženje v državno last FLRJ na podlagi darilne pogodbe.

Na revizijo nasprotna udeleženca nista odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

K protislovni revizijski trditvi, da je premoženje upravičencev prešlo v državno last na podlagi Odloka, da pa jima ga po drugi strani po tem Odloku, kot sodelavcema partizanov, ne bi mogli vzeti, je treba povedati, da je pravilno stališče nižjih sodišč, da obravnavano premoženje na podlagi odloka ni bilo podržavljeno. Odlok oziroma poznejši Zakon o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb (Ur. l. FLRJ, št. 36/46), je s tem, ko je razglasil za nične (prvi odstavek 6. člena Odloka oziroma prvi odstavek 7. člena tega zakona) pravne posle, ki so bili sklenjeni od 06. aprila 1941 do objave Odloka 16.02.1945 oziroma uveljavitve zakona 04.08.1946, podržavil premoženje, ki je bilo predmet teh poslov. Vendar je to veljalo le za pravne posle oseb iz 1. člena Odloka oziroma 1. člena zakona, ne pa tudi za imetje, ki je prešlo v last tretjih oseb pod pritiskom okupacijskih oblasti. Takšno premoženje je namreč prešlo le "pod zasego države" (drugi odstavek 2. člena Odloka) oziroma je bilo postavljeno pod njen sekvester (drugi odstavek 7. člena zakona) in torej ni bilo podržavljeno. Predlagatelji navajajo, naj bi bila prodajna pogodba sklenjena s tretjimi osebami pod pritiskom okupacijskih oblasti, pri tem pa ne trdijo, da bi šlo pri pogodbenih strankah za osebe iz prvih členov odloka oziroma zakona (državljane nemškega rajha, osebe nemške narodnosti, vojne zločince, njihove pomagače, osebe obsojene na odvzem premoženja).

Ni se mogoče strinjati z nadaljnjim stališčem revizije, da sta dobila upravičenca premoženje nazaj na podlagi Zakona o ravnanju. Res določa prvi odstavek 1. člena tega zakona, da se premoženje, ki je pod pritiskom okupatorja prešlo v last druge osebe, takoj vrača lastnikom. Vendar pa iz prvega odstavka 2. člena sledi, da se vrne le na podlagi lastnikove zahteve ("O lastnikovi zahtevi za povrnitev premoženja odloča okrajno sodišče."). Ko revizija sama priznava, da takšne zahteve upravičencev ni bilo, je mogoče sklepati le, da na podlagi tega zakona upravičencema premoženje ni bilo vrnjeno (ni bilo niti zahtevane sodne odločbe). Tako ali tako pa je ta zakon začel veljati 17.08.1946, torej po sklenitvi darilne pogodbe.

Res je v darilni pogodbi zapisana ugotovitev, da sta "darovalca premogovnik med okupacijo pod pritiskom prodala dr. P. A. in R. M. iz T. Zadevna prodaja pa je vsled določb Odloka AVNOJa z dne 21.11.1944 neveljavna". Vendar takšna ugotovitev v pogodbi civilnega prava ne more pomeniti pravne podlage za presojo nekega razmerja, ker ne gre za oblastveni akt, stranki darilne pogodbe pa tudi sami nista mogli poseči v pravni posel, sklenjen med drugimi strankami.

Skratka, upravičenca sta takrat daritveno razpolagala s premoženjem, ki ni bilo več njuno. Ni bilo niti že državno, marveč je le prešlo, kot je bilo že poprej pojasnjeno, pod sekvester države. Podržavljeno je bilo, kot vse pravilno ugotavlja izpodbijana odločba, z odločbo OLO Novo mesto z dne 22.09.1954, izdano na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji, ne pa, kot z dokazi nepodprto trdi revizija, zaradi neurejenega zemljiškoknjižnega stanja. Ta odločba je bila šele akt o podržavljenju (tretji odstavek 8. člena ZDen), in to po predpisu iz 2. točke prvega odstavka 3. člena ZDen. Tako se pokaže, da pravna prednika predlagateljev nista denacionalizacijska upravičenca, ker ni bilo njima podržavljeno obravnavano premoženje. Takšno stanje stvari pa izkazuje tudi historični zemljiškoknjižni izpisek in tako hkrati tudi, da ni izkazan potrebni pridobitveni način za prehod lastninske pravice upravičencev na državo (pravno pravilo paragrafa 431 Občnega državljanskega zakonika). V zvezi s tem je samovoljna trditev, da takrat ni bilo možno opravljati takšnih prepisov. Le konkretnega ni bilo mogoče, ker so bili kot lastniki vpisani italjanski kupci in ne upravičenca.

Če torej strnemo: ni denacionalizacijski upravičenec tisti, ki je pod pritiskom okupacijskih oblasti prodal premoženje in po končani vojni ni zahteval njegove vrnitve, premoženje pa je bilo podržavljeno kupcem z odločbo na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji. Tega ne spremeni niti dejstvo, da je pred podržavljenjem sklenil darilno pogodbo z državo, ta pogodba pa ni bila izvedena v zemljiški knjigi.

Nobeni izmed materialnopravnih revizijskih trditev tako ni bilo mogoče pritrditi. Zato je sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (393. člen v zvezi s 399. členom Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 in 37. člen Zakona o nepravdnem postopku).