Jedro

delodajalec ravna v skladu s 3. odst. 88. čl. ZDR, če pred podajo redne odpovedi PZ iz poslovnega razloga preveri, ali je možno delavca zaposliti na drugem ustreznem delovnem mestu, pri čemer je odločilna zasedenost delovnih mest v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu, ne pa v prihodnje načrtovano zaposlovanje.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se z a v r n e tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. Odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka A tožniku B. K. je nezakonita.

2. Delovno razmerje tožniku pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 06.03.2004 in še traja tako, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, v roku 8 dni.

3. Tožena stranka je dolžna za čas od 06.03.2004 dalje tožniku vpisati v delovno knjižico delovno dobo, ga prijaviti v zavarovanje in mu iz naslova plače (zmanjšane za davke in prispevke) za čas od 06.03.2004 dalje izplačati mesečno po

172.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu dalje do plačila in plačati vse davke in prispevke od izplačane plače ter mu povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe." Tožena stranka nosi sama svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje in stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka tožniku nezakonita (1. točka izreka), da njegovo delovno razmerje pri toženi stranki dne 06.03.2004 ni prenehalo in še traja, zato ga je tožena stranka v roku 8 dni dolžna pozvati nazaj na delo (2. točka izreka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 06.03.2004 vpisati v delovno knjižico delovno dobo, ga prijaviti v zavarovanje in mu izplačati mesečno plačo v neto znesku 172.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v posameznem mesecu do plačila. Toženi stranki je sodišče prve stopnje naložilo tudi, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 289.034,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.

Zoper sodbo je vložila pritožbo tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ali pa izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz zaključka, da tožena stranka ni storila vsega, da bi preverila, ali je tožnika možno zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih v skladu s 3. odstavkom 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02).

Poudarja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, kaj naj bi tožena stranka še storila, da bi izpolnila to zakonsko zahtevo.

Tretji odstavek 88. člena ZDR nalaga delodajalcu, da pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov zgolj preveri možnost zaposlitve delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma preveri možnost njegove prekvalifikacije.

To svojo obveznost pa je tožena stranka izpolnila. To dejstvo izhaja iz zapisnika sestanka sindikata z dne 17.11.2003. Možnost prezaposlitve za tožnika je preverjala tudi kadrovska služba, kar potrjuje dopis kadrovskega sektorja z dne 11.02.2004, priči D. D. in S. K. pa sta potrdila, da prostih delovnih mest, primernih za tožnika, pri toženi stranki ni. Sodišče prve stopnje sploh ni obrazložilo, zakaj dvomi v verodostojnost izpovedbe priče S. K.. Na podlagi objavljenih člankov je ugotovilo, da je bilo poslovanje tožene stranke v začetku leta 2004 dobro in da je tožena stranka načrtovala, da bo v prihodnje aktivno iskala metalurge, elektro in strojne inženirje tudi iz drugih krajev Slovenije. Glede na takšne napovedi direktorja tožene stranke sodišče prve stopnje zaključi, da bi bilo mogoče tožniku z malo truda poiskati drugo zaposlitev pri toženi stranki. Kot izhaja iz pritožbe so napovedi pozitivnega poslovanja le napovedi, ne pa dejansko stanje. Slednje bi sodišče prve stopnje lahko razbralo iz izkazov poslovnega izida za leto 2004, iz katerih izhaja, da tožena stranka v letu 2004 ni dosegala načrtovanega poslovanja, v primerjavi z istim obdobjem v letu 2003 pa je ustvarila tudi bistveno manjši dobiček. Ne nazadnje pritožba navaja, da iz člankov, na katere se je oprlo sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe, ni mogoče zaključiti, da tožena stranka išče in zaposluje strojne inženirje, ampak so to le načrti za prihodnjo strategijo razvoja tožene stranke. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto "inženir za potisno peč" zakonita, hkrati pa je ugotovilo, da bi morala tožena stranka glede na načrtovano zaposlovanje strojnih inženirjev tožnika prezaposliti.

Veljavni ZDR ne pozna instituta začasnega prenehanja potreb po delu delavca, zato je morala tožena stranka, ko dela tožniku ni več uspela zagotavljati, odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov in zaradi morebitnih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka pred sodiščem prve stopnje, ki jih v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) ugotavlja po uradni dolžnosti. Ob tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, zmotno pa je uporabilo materialno pravo, in sicer določilo 3. odstavka 88. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zaključuje, da je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku za delovno mesto inženir za potisno peč. Za odpoved pogodbe so, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, obstajali ekonomski in organizacijski razlogi. Tožena stranka je z namenom povečanja produktivnosti z zmanjšanjem števila zaposlenih na režijskih delovnih mestih ukinila delovno mesto inženirja za potisno peč, zato je prenehala potreba po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Zahtevku tožnika je sodišče prve stopnje, kljub utemeljeni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ugodilo z obrazložitvijo, da tožena stranka pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni storila vsega, da bi preverila, ali je možno tožnika zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, s čemer bi preprečila odpoved. To je sodišče prve stopnje zaključilo na podlagi izjav glavnega direktorja tožene stranke iz člankov, objavljenih v Občinskih novicah in Gospodarskem vestniku, ter izpovedbe tožnika. Takšen zaključek sodišča prve stopnje temelji na zmotni uporabi materialnega prava.

V skladu s 3. odstavkom 88. člena ZDR mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi poslovnega razloga preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče prekvalificirati za delo, ki ga opravlja ali za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe. Obveznost tožene stranke je torej bila le, da preveri, ali lahko tožnika zaposli pod spremenjenimi pogoji, na drugih delih ali po prekvalifikaciji. To obveznost je tožena stranka izpolnila. Iz dopisa kadrovskega sektorja z dne 11.02.2004 (priloga sodnega spisa, označena z B4) namreč izhaja, da med prostimi delovnimi mesti ni nobenega takšnega, za katerega bi tožnik izpolnjeval pogoje. Ker je delodajalec v skladu s 3. odstavkom 88. člena ZDR dolžan delavcu ponuditi le ustrezno zaposlitev, torej zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela na prejšnjem delovnem mestu, je tožena stranka zakonski zahtevi zadostila. Delodajalec mora namreč preden poda odpoved iz poslovnega razloga preveriti le, ali je možno delavca prezaposliti. Če ugotovi, da ustreznega prostega delovnega mesta ni, je posledično podana odpoved v skladu z določilom 3. odstavka

88. člena ZDR. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo ugotovljeno, da bi pri toženi stranki, v času, ko je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi, zanj obstajalo ustrezno prosto delovno mesto. Ker ustreznega delovnega mesta tedaj pri toženi stranki ni bilo, je podana odpoved zakonita. Odločilna je namreč zasedenost delovnih mest pri toženi stranki v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, ne pa v prihodnje načrtovano zaposlovanje.

Sodišče druge stopnje je zaradi obrazložene zmotne uporabe materialnega prava sodbo sodišča spremenilo tako, da je zahtevek tožnika v celoti zavrnilo. Takšna odločitev temelji na 4. točki

358. člena ZPP.

V skladu z 2. odstavkom 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS, št. 19/94) trpi v sporih o prenehanju delovnega razmerja delodajalec svoje stroške postopka ne glede na izid postopka. Tožena stranka zato sama krije stroške postopka pred sodiščem prve stopnje in stroške pritožbenega postopka.