Jedro

Tudi nezazidana stavbna zemljišča se vrednotijo kot kmetijska zemljišča, če ob podržavljenju niso bila komunalno opremljena ali jih ni bilo mogoče tako opremiti brez večjih stroškov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 17.11.2003. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 13.10.2003, s katero je ta zavrnila tožnikovo zahtevo za denacionalizacijo dela parcele št. 639 v izmeri 2132 m2 k.o...

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da v obravnavani zadevi ni sporno, da je bila parcela, ki je predmet denacionalizacije, podržavljena na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč z odločbo OLO Ljubljana z dne 23.6.1959 in da je bila odvzeta iz posesti prejšnjemu lastniku z odločbo OLO Ljubljana z dne 28.10.1962. Sporno tudi ni, da je bila predmetna parcela ob podržavljenju po dejanski rabi njiva. Zato je pravilna ugotovitev obeh upravnih organov, da je bila predmetna parcela podržavljena kot nezazidano stavbno zemljišče. Iz podatkov spisa, in sicer iz listin, ki jih je predložil tožnik, izhaja, da zemljišče v času odvzema iz posesti ni imelo zgrajene dovozne poti, na njem pa tudi ni bilo elektrike in vode. Takega zemljišča glede na določbo 11. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Navodilo, Uradni list RS, št. 23/92 in 26/2000), ni šteti za komunalno opremljeno zemljišče. Zato je za določitev vrednosti zemljišča potrebno ugotoviti, ali je bilo zemljišče mogoče komunalno opremiti brez večjih stroškov. Tudi zemljišča, ki jih je bilo mogoče komunalno opremiti brez večjih stroškov, se namreč vrednotijo kot nezazidana stavbna zemljišča. In ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je bilo zemljišče v obsegu, v katerem je bilo podržavljeno, več kot 60 metrov oddaljeno od javne dovozne poti, je po presoji sodišča pravilen sklep obeh upravnih organov, da predmetnega zemljišča po kriterijih iz 11. člena Navodila ni šteti za zemljišče, ki ga je bilo mogoče komunalno opremiti brez večjih stroškov. Pravilna je presoja tožene stranke, da se oddaljenost od javne dovozne poti ugotavlja glede na tisti del zemljišča, ki je bil podržavljen. Zato kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da bi se morala presoja nanašati tudi na celotno parcelo št. 639. In ker tožnik ugotovitvi, da je bil podržavljeni del zemljišča več kot 60 metrov oddaljen od javne dovozne poti, ne nasprotuje, je tudi po presoji sodišča podlaga za določitev vrednosti podržavljenega zemljišča Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije (Odlok, Uradni list RS, št. 16/92 in 21/92). In ker je odškodnina, prejeta za podržavljeno zemljišče, izračunana na podlagi Odredbe o koeficientu dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (Odredba, Uradni list RS, št. 24/92 in 33/96), presegala na podlagi Odloka izračunano vrednost podržavljenega zemljišča, je bila zahteva za denacionalizacijo utemeljeno zavrnjena.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene ugovore iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da je bila parcela št. 639 v času podržavljenja gradbeno zemljišče, zato je vrednost podržavljenega zemljišča in primerjava z že izplačano odškodnino izračunana napačno. Ob podržavljenju prejeta odškodnina je bila prenizka, kar izhaja tudi iz cenilnega poročila z dne 20.5.1998. Parcela št. 639 se je nahajala ob glavni cesti, zraven je bila hiša na parceli št. 638/1. Sodišče bi moralo zaradi pravilne ugotovitve vrednosti podržavljenega zemljišča in primerjave z izplačano odškodnino izvesti dokaz z zaslišanjem izvedenke K.G.B., kar je tožnik predlagal v tožbi. Ker ni tako ravnalo, je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, kar je imelo za posledico nepopolno in zmotno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Razlogi, ki jih pri tem navaja, so pravilni in imajo podlago v podatkih spisa ter v določbi 11. in 15. člena Navodila, na kateri se pravilno sklicuje sodišče prve stopnje.

Po določbi 11. člena Navodila se šteje, da je bilo zemljišče možno opremiti brez večjih stroškov, če se je nahajalo v 60 m pasu ob javni dovozni poti, ki je bila priključena na javno cestno omrežje ter če je bilo oddaljeno do 100 metrov od javnega vodovoda ali od priključka za preskrbo s pitno vodo ter do 200 metrov od možnega priključka na nizko napetostno električno omrežje. Če so izpolnjeni vsi navedeni kriteriji, pri čemer je za presojo relevantno stanje ob podržavljenju, se zemljišče ovrednoti kot nezazidano stavbno zemljišče. Če pa zemljišče, ki je bilo, tako kot v tem primeru, podržavljeno v mestih in naseljih mestnega značaja, ne izpolnjuje kriterija glede možnosti priključitve na javno električno omrežje ali vodovodno omrežje, se sicer ovrednoti kot nezazidano stavbno zemljišče, tako določena odškodnina pa se zmanjša za 30 %. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, to pa potrjujejo tudi podatki v predloženih upravnih spisih, in sicer kopija katastrskega načrta, da se predmetno zemljišče ni nahajalo v 60 m pasu ob javni dovozni poti, tudi po presoji pritožbenega sodišča za vrednotenje na podlagi Navodila ni podlage. Na drugačno odločitev v tej zadevi ne more vplivati pritožbeni ugovor, da je predmet podržavljenja nezazidano stavbno zemljišče. Tudi nezazidana stavbna zemljišča se namreč po določbi 15. člena Navodila vrednotijo kot kmetijska zemljišča, če niso bila komunalno opremljena in jih ni bilo mogoče tako opremiti brez večjih stroškov. Prav tako na odločitev v tej zadevi ne more vplivati zatrjevanje tožnika, da je prejšnji lastnik za podržavljeno nepremičnino prejel prenizko odškodnino. Za odločitev v tej zadevi je namreč pomembno le, ali je ob podržavljenju dana odškodnina presegala 30 % vrednosti podržavljene nepremičnine. Če je namreč ob podržavljenju prejeta odškodnina presegala 30 %, se obseg denacionalizacije ustrezno zmanjša. In, če je tako kot v tem primeru, ko je ob podržavljenju dana odškodnina, katere vrednost je bila pravilno ugotovljena na podlagi Odredbe, presegala vrednost podržavljenega zemljišča, ugotovljeno na podlagi Odloka, prejšnji lastnik ni upravičen do denacionalizacije.

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.