Jedro

Utemeljenost tožbenega zahtevka za prenehanje vznemirjanja služnostne pravice je odvisna od vprašanja, ali je bil toženec tožnici upravičen preprečevati izvrševanje služnosti ali ne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in tožencu prepovedalo vsakršno poseganje v njeno služnostno pravico užitka in rabe parc. št. 530/10 k.o. S., v namen dovoza z osebnim avtomobilom do delavnice in pravice parkiranja enega osebnega avtomobila, posebej pa je dolžan opustiti postavljanje ovir na mestu za parkiranje avtomobila in opuščati nameščanje verige, ki preprečuje dovoz z avtom do mesta za parkiranje. Hkrati je odločilo, da ji je dolžan toženec povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.109,59 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev je utemeljilo z obrazložitvijo, da je tožnica, čeprav so ovire odstranjene, upravičena do varstva služnostne pravice v skladu z določbo 1. odst. 99. čl. Stvarnopravnega zakonika (Ur .l. RS, št. 87/2002; SPZ v zvezi z 2. odst. 212. čl. SPZ).

Proti sodbi se je pritožil toženec iz vseh pritožbenih razlogov 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07; UPB3-45/08; ZPP), brez pritožbenega predloga. Po njegovem prepričanju ni sprejemljiva ocena sodišča prve stopnje, da sme tožnica prosto izbirati, kje je na parc. št. 530/10 bo parkirala. Dolžan ji je zagotoviti možnost parkiranja na parc. št. 530/10 k.o. S., zato ima on pravico določiti, kje na tej parceli naj tožnica kot služnostna upravičenka parkira. Na navedeni parceli so le tri parkirna mesta, dve v pritličju pred garažo in eno pred garažo - delavnico v kleti, kar ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. V nadaljevanju pa v nasprotju s tem ocenjuje, da mesto pred delavnico ni primerno za parkiranje, ker predstavlja dovoz k delavnici, neposredno povezavo delavnice z javno cesto, ta povezava pa mora biti neovirana tudi zaradi izvrševanja dejavnosti svečarske delavnice. Ta okoliščina kaže, da je mesto pred svečarsko delavnico namenjeno parkiranju tožničinega avtomobila. Upoštevaje število in lokacijo parkirnih mest ter število parkirnih upravičencev, sme tožnica parkirati le tam, kjer bo na najmanjši možni način obremenjevala njegovo lastninsko pravico, kar predstavlja temeljno načelo pri izvrševanju služnosti. S kratkotrajno namestitvijo verige je le reagiral zoper šikanozno ravnanje tožnice in njene hčere, ki je vozilo postavila pred vrata pritlične garaže le zato, da bi mu onemogočila vhod v garažo. Omenjeni sta v naslednjih dneh tudi sočasno zasedli dve parkirni mesti v pritličju, o čemer sodba molči in v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih. Stališče sodišča prve stopnje, da mu zaradi "enkratnega dogodka" ne gre upravičenje do zavarovanja interesov z verigo, ni pravilno, niti obrazloženo. Ni točno, da tožnici ne bi smel odrekati pravice do parkiranja, saj je tožnica pravico prenesla na hčerko V.. Ne gre za pravico užitka temveč le za pravico rabe, ki ni prenosljiva in do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Zgolj podrejeno meni, da odločitev ni pravilna tudi glede na kratkotrajnost posega z verigo, ki sta jo tožnica in V. T. takoj odstranili. Ni namestil nove in ni z ničemer pokazal, da to namerava storiti. Prepoved, da kaj takega stori, ni potrebna in je tožbeni zahtevek le posledica šikanoznih namer tožeče stranke.

Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi je tožnica zahtevala varstvo pred posegi v služnostno pravico na podlagi 212. čl. SPZ v zvezi z 99. čl. SPZ, pri čemer je s tožbenim zahtevkom zasledovala varstvo pred bodočimi posegi, glede na to, da je verigo (z namestitvijo verige je toženec tožnici preprečil izvrševanje dogovorjene služnostne pravice) odstranila sama pred vložitvijo tožbe in je toženec ni ponovno namestil. Odločilno je bilo zato vprašanje, ali je bil toženčev poseg utemeljen, kot vztraja v pritožbi, ali ne, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Utemeljenost tožbenega zahtevka za prenehanje vznemirjanja služnostne pravice je namreč odvisna od vprašanja, ali je bil toženec tožnici upravičen preprečevati izvrševanje služnosti ali ne. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je na podlagi služnostne pogodbe z dne 22.6.2006 tožnica, tako kot toženec in njun brat, upravičena prosto izbirati parkirno mesto na asfaltiranem prostoru pred garažo pritličja in vhoda v garažo. Pritožbene trditve v njegovo pravilnost ne vzbujajo dvomov. V služnostni pogodbi (A3) je dogovorjena pravica parkiranja enega osebnega avtomobila na podarjeni parceli št. 530/10 k.o. S., pri čemer ni opredeljeno, na katerem delu te parcele lahko tožnica parkira. Res je sicer, da je treba služnostno pravico izvajati na način, ki najmanj obremenjuje lastninsko pravico, kar pa ne pomeni, da v primeru zasedenosti drugih parkirnih mest (med strankama je nesporno, da gre za tri parkirna mesta) tožnica ne bi smela parkirati na prostem parkirnem mestu. Nedvomno pa ni upravičena do dveh parkirnih mest. Služnostna pogodba tudi ne nudi podlage za toženčevo stališče, da ima pravico določiti, kje lahko tožnica parkira. Toženec ni niti trdil, da bi se s tožnico dogovorila, kje lahko parkira in tega tudi v pritožbi ne trdi. Zmotno je zato pritožbeno stališče, da je bil upravičen tožnici odreči pravico do parkiranja in ji z namestitvijo verige preprečiti parkiranje pred garažo v pritličju. V predmetni zadevi ni odločilno, ali je bila osebna služnost dogovorjena v obliki rabe ali užitka in posledično očitana procesna izvršitev (da se sodišče do tega vprašanja ni opredelilo) ni podana. Toženec namreč ni trdil, da je tožnico oviral pri izvrševanju služnosti parkiranja, ker je neupravičeno prenesla svojo pravico na hčerko.

Sodišče prve stopnje tožnici ni nudilo varstva le zaradi "kratkotrajne namestitve verige" kot trdi toženec, temveč je, kot je obrazložilo (3. stran sodbe) ugotovilo, da je toženec oviral tožnico pri uporabi parkirnega mesta vse od maja 2007, po 1. novembru 2007 pa je namestil zaklenjeno kovinsko verigo na uvozu na prostor pred garažo in vhod v hišo, ki jo je tožnica odstranila. Ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih toženec obrazloženo ne izpodbija, da je že pred 1. novembrom 2007 tožnici onemogočal parkiranje (pred garažo je postavljal svoj avto, na sosednji prostor pa nastavil razno orodje, embalažo, posode, lesene late) potrjuje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, da ni šlo le za enkraten poseg, kot trdi pritožnik, spričo česar je sodišče prve stopnje utemeljeno tožnici nudilo varstvo pred vznemirjanjem v bodoče v skladu z 2. odst. 212. čl. SPZ v zvezi s 1. odst. 99. čl. SPZ. Nenazadnje je toženec glede na pritožbene trditve še vedno prepričan, da lahko tožnica avto parkira na parc. št. 530/1 k.o. S. le pred garažo v kleti in zato ni nepotrebno, kot trdi, da se tožnici zagotovi varstvo pred bodočimi posegi. V zvezi s pritožbenim opozarjenjem na dejstvo, da ni z ničemer pokazal, da namerava verigo, (po odstranitvi je ni ponovno namestil) ponovno namestiti, je treba pritožniku pojasniti, da tega v postopku pred sodiščem prve stopnje ni trdil. Toženec ni oporekal trditvam tožnice, ki je izčrpno pojasnjevala načine oviranja služnostne pravice pred namestitvijo ograje 3.11.2007, da toženec s takšnimi in podobnimi ravnanji ne namerava prenehati.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec s pritožbo ni uspel in ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP). Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.