Jedro

Sodna praksa je pravilo iz četrtega odstavka 286. člena ZPP omilila v smeri, da je dopuščeno navajanje novih dejstev tudi po prvem naroku za glavno obravnavo, če to ne vpliva na časovni potek postopka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v točkah I in II izreka tako, da se pravilno glasita: „I. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 45.372,57 EUR.

II. Ugotovi se, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 82.969,80 EUR.“ - v točki V izreka tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, zniža za 508,08 EUR.

II. V ostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje (1) ugotovilo, da obstoji v pobot uveljavljana terjatev tožnice do toženke v višini 45.372,57 EUR (točka I izreka), (2) ugotovilo, da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev toženke do tožnice v višini 25.080 EUR (točka II izreka), (3) toženki naložilo, da tožnici v 15. dneh plača 45.372,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 11. 2015 dalje do plačila (točka III izreka), (4) postopek ustavilo za 7.894,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 11. 2015 dalje do plačila (točka IV izreka), ter (5) toženki naložilo, da tožnici povrne pravdne stroške v višini 4.062,70 EUR (točka V izreka).

2. Zoper ugodilni in stroškovni del sodbe (konkretno zoper točke I, II, III in V izreka) se pritožuje toženka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo v izpodbijanem delu spremeni (in zavrne tožbeni zahtevek), oziroma (podredno) jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje s stroškovno posledico.

Toženka opozarja, da je tripartitni (pobotni) del izreka sodbe procesno in materialno napačen ter obremenjen z očitnimi napakami. Toženka si je sredstva v višini 53.266,72 EUR nakazala na svoj račun kot plačilo za svojo terjatev do tožnice po dveh računih (30/11, 33/11), ki ju je (v breme tožnice) izdal B. s.p. ob prenosu opreme in strojev na tožnico. Zneska po obeh računih predstavljata skupno premoženje toženke in B. L., kar toženka uveljavlja v pravdi P 000/2014-II, vodeni pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. V tej pravdi je bilo že pravnomočno ugotovljeno, da je poslovni delež v tožnici del skupnega premoženja bivših zakoncev. Napačna je ugotovitev sodišča, da je B. L. (kot direktor tožnice) toženki dejansko preklical pooblastilo za uporabo elektronske banke N., na podlagi katerega je bila toženka pooblaščena za administrativno poslovanje družbe. V času, ko je B. L. toženko odjavil iz zavarovanj in ponaredil njen podpis na odpovedi pogodbe o zaposlitvi, med njima še ni bilo spora o razvezi, niti spora o obsegu skupnega premoženja. Glede na to, da je bil B. L. s strani računovodkinje družbe opozorjen, da je treba pooblastilo toženki preklicati, je neizkazano in absurdno tožbeno stališče, da je pooblastilo pozabil preklicati. Toženka je na podlagi veljavnega pooblastila za izvedbo transakcij na računu tožnice plačala njene (tožničine) zapadle in neplačane dolgove. S tem je zaščitila svojo terjatev do tožnice, saj se je bala, da bo B. L. dvignil in obdržal sredstva, pridobljena s prodajo nepremičnine, ki je bila v lasti tožnice. Glede na predhodna ravnanja B. L. (iz podjetja H. je odtujil 44.000 EUR) in njegovo grožnjo, da bo tožnico zaprl, se toženka utemeljeno sklicuje na samopomoč. Toženka v postopku na ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na njem ni imela ustreznega pravnega sredstva, s katerim bi lahko zavarovala svojo terjatev. Začasna odredba, izdana v postopku med B. L. in toženko, proti tožnici ne bi učinkovala. Kakšno korist bi toženka dosegla z začasno odredbo na prepoved odtujitve poslovnega deleža, sodišče ni pojasnilo. Poleg tega možnost uporabe pravnih sredstev ne izključuje samopomoči. Ker je na podlagi računov (30/11, 33/11) prišlo do prenosa sredstev, opreme in strojev, ne drži, da sta računa fiktivna, izdana zgolj za računovodske potrebe oziroma zaradi zaprtja s.p. Navedba zneska v pobotnem delu izreka je napačna, toženka je v pobot uveljavljala znesek 57.889,80 EUR po računu 33/11 in znesek 25.080 EUR po računu 30/11. Toženka je v sklopu pobotnega ugovora pravočasno navedla vsa relevantna dejstva (da v pobot uveljavlja istovrstno, vzajemno in zapadlo terjatev), ki jih tožnica ni prerekala. Tožnica pa je ugovor zastaranja glede v pobot uveljavljane terjatve podala prepozno, po prvem naroku za glavno obravnavo. Napačna je tudi stroškovna odločitev. Sodišče pri odmeri stroškov ni upoštevalo delnega umika tožbe in posledičnega znižanja zahtevka oziroma točk, ki jih Odvetniška tarifa (OT) določa za posamezne storitve.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnica zahtevek za povrnitev škode utemeljuje s trditvami, da je toženka brez ustreznega pooblastila oziroma brez podlage prenesla sredstva v višini 53.266,72 EUR z njenega transakcijskega računa na svoj račun, ter jo s tem oškodovala. Toženka se zahtevku upira s trditvami, da predstavljajo sporna denarna sredstva skupno premoženje bivših zakoncev (toženke in B. L.), da je z opravljenima transakcijama izvedla plačilo dveh računov, izdanih v breme tožnice, in da je imelo njeno ravnanje znake samopomoči. V pobot uveljavlja terjatev po dveh računih, izdanih v breme tožnice.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je poslovni delež tožnice skupno premoženje bivših zakoncev L., - da je tožnica 9. 10. 2015 sklenila prodajno pogodbo, na podlagi katere je prodala del svojih nepremičnin za kupnino 95.000 EUR, - da je toženka 4. in 6. 11. 2015 s transakcijskega računa tožnice dvignila skupno 53.266,72 EUR in jih prenesla na svoj račun, - da je bila toženka v času spornih transakcij s strani tožnice zgolj formalno pooblaščena za administrativno poslovanje družbe oziroma za razpolaganje z njenimi denarnimi sredstvi (glede na medsebojni spor je tedanji direktor B. L. toženki dejansko oziroma smiselno prepovedal razpolaganje z denarnimi sredstvi družbe), - da sta račun 30/11 (z dne 11. 10. 2011, za znesek 50.160,00 EUR, z datumom zapadlosti 10. 12. 2011) in račun 33/11 (z dne 19. 10. 2011, za znesek 115.779,60 EUR, z datumom zapadlosti 10. 12. 2011), ki ju je B. s. p. izdal v breme tožnice, fiktivna (izdana za potrebe računovodstva, zaradi zaprtja s. p.) in da je terjatev po obeh računih tudi prenehala zaradi zastaranja, - da toženka kot tožnica v pravdi P 000/2014-II, vodeni pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, zoper B. L. kot toženca uveljavlja zahtevek na ugotovitev, da v skupno premoženje pravdnih strank sodita terjatvi do družbe L. d. o. o., v višini 50.160 EUR in 115.779,60 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2011 dalje do plačila.

7. Po ugotovitvi, da se v pravdi P 000/2014-II ne rešujejo (ne bodo reševala) vprašanja, ki so za ta spor prejudicialnega pomena, na rešitev katerih bi bilo sodišče v tem postopku vezano, je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega dokaznega postopka sprejelo materialnopravni zaključek, da je toženka odškodninsko odgovorna. Takšen zaključek temelji na presoji, da so podani vsi elementi civilnega delikta: protipravnost, škoda, vzročna zveza in odgovornost (prim. 131. člen Obligacijskega zakonika (OZ)). Toženka je samovoljno, brez pravne podlage in v svojo korist razpolagala z denarnimi sredstvi tožnice ter jo s tem oškodovala.

8. Predmet skupnega premoženja zakoncev je lahko poslovni delež v kapitalski družbi (oziroma korporacijske pravice iz deleža), ne pa tudi premoženje družbe.1 Ker so denarna sredstva, ki jih je tožnica pridobila s prodajo svojega nepremičnega premoženja, premoženje družbe, družbeniki z njimi ne morejo samovoljno razpolagati. Pravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženka upravičenja za izvedbo obeh spornih transakcij ne more črpati iz svojega imetništva poslovnega deleža v tožnici. Tudi v primeru, da bi bila sporna denarna sredstva del skupnega premoženja bivših zakoncev, do delitve skupnega premoženja velja, da z njim zakonca upravljata in razpolagata skupno in sporazumno (prvi odstavek 52. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih).

9. Na podlagi pooblastila za uporabo elektronske banke N. (priloga B6) je toženka skrbela za administrativno poslovanje družbe, torej (tudi) za izpolnjevanje obveznosti družbe. Toženka v pritožbi vztraja pri stališču, da pooblastilo ni bilo zgolj formalno, oziroma da ji ga B. L. namenoma ni preklical. Vprašanje (ne)veljavnosti omenjenega pooblastila je pravno nepomembno, saj pooblastilo (tudi, če je bilo v času spornih transakcij tudi dejansko, ne le formalno veljavno) ni bilo podlaga za izvedbo spornih transakcij. Toženka ni bila upravičena, da v imenu pooblastitelja (tožnice) izvede prenos denarnih sredstev družbe na svoj račun (brez pravnega temelja), ali plačilo neobstoječih obveznosti družbe (kot bo obrazloženo v nadaljevanju).

10. Pri navidezni pogodbi (kot jo ureja 50. člen OZ) gre za hoteno in sporazumno razhajanje med voljo pogodbenikov in izjavo te volje navzven. Takšna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama (je neobstoječa). Pritožbeno sodišče pritrjuje dokaznemu zaključku sodišča prve stopnje, da sta računa 30/11 in 33/11 (prilogi B2, B3), izdana v pogodbenem razmerju med gospodarskima subjektoma B. s. p. in pravnim prednikom tožnice T. d. o. o., fiktivna, oziroma da terjatev po obeh računih ne obstaja. Dokazni zaključek, da je bila dejanska pogodbena volja strank drugačna od navzven izjavljene (da torej tožnica s prenosom sredstev in opreme ni prevzela finančnih obveznosti, oziroma da zanjo ni nastal dolg po obeh računih), je oprt na prepričljivo izpovedbo prokurista tožnice B. L., da sta bila računa, ki nista bila nikoli plačana, izdana zgolj formalno, za potrebe računovodstva in zaradi zaprtja s.p. oziroma prenosa poslovanja iz s.p. na tožnico. Temu pritožbeno sodišče še dodaja, da se dokazna vrednost L. izpovedbe izkazuje tudi v okoliščinah, da je bil gospodarski subjekt B. s.p. iz poslovnega registra izbrisan 21. 10. 2011 (priloga B7), kar je deset oziroma dva dni po izdaji računov, ter približno mesec in pol pred datumom zapadlosti obeh (neplačanih) računov (10. 12. 2011). Toženka torej s spornima transakcijama ni poplačala obveznosti tožnice, niti ni varovala svojih premoženjskih interesov (kot imetnica terjatve do tožnice, ki naj bi sodila v skupno premoženje bivših zakoncev).

11. Srž trditev o samopomoči je v tem, da si je toženka denarna sredstva tožnice (ki jih je štela za del skupnega premoženja) prisvojila zato, da si jih ne bi prilastil njen bivši mož (kot je to storil že v preteklosti, ko je iz avstrijske družbe H., katere poslovni delež prav tako sodi v skupno premoženje bivših zakoncev L. odtujil 44.000 EUR). S pritožbenim argumentom, da je začasna odredba, izdana v sporu na ugotovitev obsega skupnega premoženja, ne bi ustrezno varovala (drži, da bi z njo lahko dosegla prepoved razpolaganja s poslovnim deležem, ne pa tudi prepovedi razpolaganja s premoženjem družbe), toženka pravzaprav pritrdi stališču o ločenosti družbe in družbenikov (oziroma o ločenosti premoženja družbe od imetništva poslovnega deleža). Samopomoč je lahko le obrambno dejanje (ko grozi neposredna nevarnost kršitve pravice oškodovalca, ko je zaščita nujna in če način odvračanja kršitve ustreza okoliščinam nevarnosti; prim. drugi odstavek 139. člena OZ). Ker so bila denarna sredstva, pridobljena kot kupnina od prodaje dela nepremičnin (po prodajni pogodbi z dne 9. 10. 2015), premoženje tožnice, ne skupno premoženje bivših zakoncev L., ni mogoče ugotoviti, da je toženka s svojim ravnanjem od sebe odvračala nevarnost, ki je ogrožala njeno pravico (s svojim ravnanjem toženka tudi ni varovala svoje pravice do delitve skupnega premoženja). Že ta ugotovitev zadošča za presojo, da toženka ni ravnala v okviru dovoljene samopomoči. Kot imetnica poslovnega deleža lahko toženka svoje premoženjske interese (v primeru, da poslovodja/prokurist sprejema za družbo škodljive odločitve) varuje z uveljavljanjem korporacijskih upravičenj.

12. Utemeljena je pritožbena trditev, da je navedba zneska v pobotnem delu izreka (v točki II) napačna, saj je toženka v pobot uveljavljala znesek 25.080 EUR (polovico zneska iz računa 30/11) in znesek 57.889,80 EUR (polovico zneska iz računa 33/11). Iz 58. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da se je sodišče prve stopnje v okviru odločanja o utemeljenosti pobotnega ugovora ukvarjalo z zneskom 165.939,60 EUR (kar je seštevek zneskov po obeh računih), oziroma (glede na toženkine trditve, da gre za terjatev, ki sodi v skupno premoženje, na katerem ima sama polovični delež) s polovico tega zneska 82.969,80 EUR (25.080,00 EUR + 57.889,80 EUR). Zaradi nasprotja med izrekom in razlogi sodbe je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa jo je glede na njeno naravo lahko odpravilo pritožbeno sodišče samo (prim. prvi odstavek 354. člena ZPP). Enako postopkovno kršitev, ki jo lahko odpravi pritožbeno sodišče samo, je treba ugotoviti glede točke I izreka; terjatev tožnice ima podlago v tožbenem zahtevku, ne v pobotnem ugovoru.

13. Za odločanje o pobotnem ugovoru bi zadoščala že (pravilna) ugotovitev sodišča prve stopnje, da terjatev po računih 30/11 in 33/11 ne obstaja (da niti ni nastala). Ugotovitev, da je terjatev po obeh računih prenehala zaradi zastaranja, je treba razumeti kot rezervno argumentacijo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je zato presojalo tudi pravilnost te argumentacije. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je tožnica ugovor zastaranja glede v pobot uveljavljane terjatve podala prepozno. Osnovno pravilo trditvene (in dokazne) prekluzije (ki velja tudi za dejstva, ki so podlaga ugovoru zastaranja) je določeno v prvem odstavku 286. člena ZPP, ki določa, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Po določbi četrtega odstavka 286. člena ZPP2 lahko stranka tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku za glavno obravnavo. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je sodna praksa to pravilo nekoliko omilila v smeri, da je dopuščeno navajanje novih dejstev tudi po prvem naroku za glavno obravnavo, če to ne vpliva na časovni potek postopka (torej kadar ni v nasprotju z namenom prekluzije, ki je v pospešitvi, koncentraciji in racionalizaciji postopka ter zagotovitvi pravice strank do sojenja v razumnem roku)3. Ugovor zastaranja pa postopka praviloma ne podaljšuje.

14. Toženka je v odgovoru na tožbo uveljavlja pobotni ugovor iz naslova obeh računov, v kasnejši vlogi pa je dodatno navedla, da je del skupnega premoženja bivših zakoncev L. tudi terjatev gospodarskega subjekta B. s. p. do tožnice po obeh računih ter da gre za vzajemno, istovrstno in zapadlo terjatev. Tožnica je po prvem naroku za glavno obravnavo (končanem s sklepom, da bo sodišče prve stopnje odločalo o toženkinem predlogu za prekinitev postopka do odločitve v sporu glede skupnega premoženja), v vlogi z dne 24. 1. 2018 navedla, da je terjatev po obeh računih v plačilo zapadla 11. 12. 2011, in da je zastaranje nastopilo že leta 2014 (pred spornima transakcijama). V okviru nadaljnjih procesnih dejanj je sodišče prve stopnje opravilo še dva naroka za glavno obravnavo.

15. Presoja, da tožnica glede trditev o zastaranju ni prekludirana, je pravilna, in sicer prvič zato, ker zaradi upoštevanja teh trditev postopek ni bil podaljšan, drugič pa zato, ker toženka niti ni podala vseh relevantnih trditev, na katere bi se tožnica lahko odzvala s sklicevanjem na zastaranje (ni navedla datuma zapadlosti terjatve4), in ji zato ni mogoče očitati krivde za navedbo dejstev po prvem naroku za glavno obravnavo. Tudi če bi šteli, da je toženka podala ustrezno (popolno) dejansko podlago, na katero bi se tožnica lahko odzvala z ugovorom zastaranja, bi bilo treba ugotoviti, da je tožnica ugovor zastaranja (kot materialnopravni ugovor, za katerega ne velja sistem prekluzij) podala pravočasno. Dejansko podlago za odločanje namreč predstavljajo vse relevantne navedbe obeh strank – ne glede na to, ali podpirajo tezo stranke, ki je navedbo dala ali morda tezo nasprotne stranke.5

16. Materialnopravno pravilne so tudi nadaljnje ugotovitve sodišča prve stopnje o triletnem zastaralnem roku (349. člen OZ) in o nastopu zastaranja v pobot uveljavljane terjatve z dnem 11. 12. 2014. V pobot je sicer mogoče uveljavljati tudi zastarano terjatev, vendar le takšno, ki v trenutku, ko so se stekli pogoji za pobot, še ni bila zastarana (314. člen OZ). Ker je terjatev po računih 30/11 in 33/11 zastarala že pred spornima transakcijama (4. oziroma 6. 11. 2015), je odločitev o pobotnem ugovoru materialnopravno pravilna6. 17. Toženka v pritožbi utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje pri odmeri pravdnih stroškov ni upoštevalo (zaradi delnega umika tožbe) spremenjene vrednosti spora. Tožnica je upravičena do povrnitve pravdnih stroškov višini 3.554,62 EUR (1000 točk za tožbo, 900 točk za prvo pripravljalno vlogo,7 675 točk za drugo pripravljalno vlogo, 4 x 450 točk za vloge z dne 24. 1. 2018, 20. 2. 2018, 29. 3. 2018 in 24. 5. 2018, 900 točk za zastopanje na naroku 16. 11. 2017, 2 x 450 točk za zastopanje na narokih 20. 2. 2018 in 19. 6. 2018 ter 100 točk za urnino, skupaj 6275 točk, oziroma 2.880,23 EUR, povečano za materialne stroške (33,39 EUR) in 22 % DDV).

18. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo delno ugodilo toženkini pritožbi ter sodbo v točkah I in II spremenilo tako, da se ugotovi, da obstoji terjatev tožnice do toženke v višini 45.372,57 EUR in da ne obstoji terjatev toženke do tožnice v višini 82.969,80 EUR.8 V stroškovnem delu (v točki V izreka) je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je znesek pravdnih stroškov, ki jih mora toženka povrniti tožnici, znižalo za 508,08 EUR (torej na 3.554,62 EUR). V ostalem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo v nespremenjenem delu (353. člen ZPP).

19. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. Toženka zaradi pritožbenega neuspeha (s pritožbo je delno uspela le zoper stroškovni del odločitve, zaradi posega pritožbenega sodišča v pobotni del izreka se njena obveznost ni zmanjšala), tožnica pa zato, ker njen odgovor na pritožbo vsebinsko ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča (prim. 155. člen ZPP).

1 Gl. J. Hudej, I. Ščernjavič, Sporna materialnopravna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, Pravnik št. 11/12 (2010) in dr. G. Dugan, Podjetniško premoženje kot skupno premoženje zakoncev, Pravni letopis 2015. Gl. tudi VS RS II Ips 905/2008. 2 Pred novelo ZPP-E. 3 Prim. VSRS II Ips 288/2015. Sodni praksi je sledila tudi novela ZPP-E z novim četrtim odstavkom 286. člena (ki je postal tretji odstavek istega člena): Stranke lahko tudi po prvem naroku za glavno obravnavo navajajo nova dejstva, predlagajo nove dokaze in uveljavljajo ugovore zaradi pobota in zastaranja, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. 4 Na poziv sodišča prve stopnje je to storila na naroku za glavno obravnavo 19. 6. 2018. 5 Prim. VSRS III Ips 22/2009 . 6 V okoliščinah konkretnega primera je zato pravno nepomembno, ali je pri procesnem pobotanju odločilen trenutek, ko so se stekli pogoji za pobot (torej 4. oziroma 6. 11. 2015), ali trenutek, ko je bil v postopku podan ugovor pobota. Prim. VSRS II DoR 377/2018. 7 V tej vlogi je tožnica delno umaknila tožbo; za to in vsa nadaljnja procesna dejanja se odvetniške storitve po OT vrednotijo glede na vrednost spora 45.372,57 EUR. 8 Pritožbeno sodišče je zaradi večje razumljivosti izreka pritožbene odločbe ohranilo tričlenski izrek, čeprav bi (glede na to, da ugotovitev obstoja tožbene terjatve ni potrebna) zadoščal dvočlenski izrek (1. Tožena stranka je tožeči stranki dolžna plačati...2. Ugotovi se, da ne obstaja terjatev tožene stranke v znesku...). Gl. Tadeja Zima Jenull, Materialnopravni in procesni vidik pobota, Pravosodni bilten št. 2/2017, str. 137.