Jedro

Ob primerjavi zakonskih dispozicij kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 (kdor koga razžali) in prekrška nasilnega in drznega vedenja po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 (kdor se med drugim vede na žaljiv način in s takšnim vedenjem pri drugemu povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu), pritožbeno sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru ne gre za popolno prekrivanje zakonskih znakov obeh kaznivih ravnanj oziroma njunih dispozicij.

Za razliko od kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 mora biti pri prekršku nasilnega in drznega vedenja po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1, podan tudi dodaten pogoj (torej kumulativno), da storilec s takšnim vedenjem - med drugim vedenjem na žaljiv način, pri drugem povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu, torej nastanek posledice, medtem ko razžalitev pri kaznivem dejanju mora biti objektivno podana, ni pa treba, da se oškodovanec subjektivno počuti razžaljenega (v večini primerov se oškodovanec pri kaznivem dejanju razžalitve dejansko tudi subjektivno počuti razžaljenega), kar pa je, kot je predhodno navedeno, dodaten pogoj pri prekršku nasilnega in drznega vedenja po prvem odstavku 6. člen ZJRM-1. To pomeni, da zgolj dejstvo, da se oškodovanec subjektivno počuti razžaljenega, še ne pomeni, da bo šlo za kaznivo dejanje razžalitve (lahko pa bo šlo za prekršek po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1), saj mora biti razžalitev tudi objektivno podana. To pomeni, da gre v obravnavanem razmerju med kaznivim dejanjem razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 in prekrškom nasilnega in drznega vedenja po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 le za delno prekrivanje zakonskih znakov kaznivega dejanja in prekrška. Dispozicija kaznivega dejanja razžalitve pa ima poleg zakonskih znakov prekrška še dodaten element oziroma presežek - objektivna podanost razžalitve, zaradi katerega je tako ravnanje družbi bolj nevarno, tako, da preraste v drugo kvaliteto v kaznivo dejanje. S tem je v obravnavanem primeru zadoščeno načelu določnosti pravnega pravila.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obtoženega A. A. se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtožencu na podlagi 58. člena KZ-1 izreče pogojna obsodba v kateri se mu po prvem odstavku 158. člena KZ-1 določi kazen 2 (dva) meseca zapora, ki ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi 1 (enega) leta po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja.

II. V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novem mestu je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1 in mu izreklo kazen dva meseca zapora. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se je pritožil obtoženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podredno pa, da mu izreče pogojno obsodbo.

3. Pritožbo je delna utemeljena.

4. Po presoji razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb obtoženčevega zagovornika ter preučitvi spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, na podlagi njih napravilo utemeljene dokazne in pravne zaključke ter jih prepričljivo obrazložilo. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona. Obtožencu pa ni izreklo ustrezne kazenske sankcije, zato je sodišče druge stopnje pritožbi obtoženčevega zagovornika v tem delu ugodilo.

5. Po mnenju zagovornika dejanje, za katerega je bil obtoženec spoznan za krivega, izpolnjuje tako zakonske znake prekrška po prvem odstavku 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1) – nasilno in drzno vedenje, kot zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 158. člena KZ-1 – razžalitev. Ker gre za vsebinsko enake opise iz obeh navedenih zakonov, posledično pa pri predmetnem ravnanju ni mogoče razločiti, pod katerega od omenjenih zakonov ga uvrstiti, velja pravilo, da je potrebno v dvomu ravnati v korist obdolženca. Določba prvega odstavka 158. člena KZ-1 je neustavna (ker zakonski opis ne omogoča razmejitve tega kaznivega dejanja od prekrška po prvem odstavku 6. člena ZJRM–1), zato obtoženca po tej določbi niti ni mogoče kazenskopravno obravnavati. Tudi sicer, v kolikor bi bila ta določba veljavna, bi bilo potrebno obtožencu očitano dejanje obravnavati kot prekršek po določbi prvega odstavka 6. člena ZJRM-1, ki je milejši poseg, saj je uporaba kazenskega prava ultima ratio.

6. V zvezi s povzetim izvajanjem zagovornika, pritožbeno sodišče šteje za potrebno uvodoma izpostaviti bistvene poudarke odločbe Ustavnega sodišča RS U-1-88/07 z dne 22. 3. 2007, ki jo nenazadnje omenja tudi pritožba. Zakonodajalec razvršča kazniva ravnanja na kazniva dejanja in prekrške glede na njihovo nevarnost za pravno zavarovano dobrino in glede na vprašanje, ali je ravnanje le kršitev predpisa ali pa ima že posledice za pravno zavarovano dobrino – bodisi kot njeno ogrozitev ali kot poškodbo. Nekatera kazniva dejanja imajo lahko zato tudi vse znake prekrškov. Zakonodajalec je razmerja med njimi v takih primerih uredil na dva načina: v tretjem odstavku 49. člena KZ (prvi odstavek 56. člena KZ-1) z vštevanjem kazni, plačane za prekršek, v kazen, izrečeno za kaznivo dejanje, katerega znaki imajo tudi znake prekrška. V primeru obstoja pravnomočne obsodilne sodbe za kaznivo dejanje, ki ima tudi znake prekrška, pa zakonodajalec z določbo prvega odstavka 12. člena Zakona o prekrških (prvi odstavek 11.a člena Zakona o prekrških – 1) preprečuje vodenje postopka o takem prekršku. Razmerja med kaznivimi dejanji in prekrški, ki jih zakonodajalec rešuje na naveden način (torej kot vštevanje prejšnje kazni in opustitev postopka o prekršku), so možna le v primerih delnih prekrivanj zakonskih znakov kaznivih dejanj in prekrškov. Gre za primere, ko vsebujejo zakonski znaki kaznivega dejanja tudi zakonske znake prekrška. Dispozicije obeh kaznivih ravnanj so v takih primerih medsebojno ločljive – vselej tako, da ima dispozicija kaznivega dejanja poleg zakonskih znakov prekrška še dodatne elemente, zaradi katerih je táko ravnanje družbi takó nevarno, da preraste v drugo kvaliteto, v kaznivo dejanje. Določnost pravnega pravila na področju kazenskega prava ne pomeni le, da je dispozicija nekega kaznivega ravnanja določena s svojo jasno vsebino, ampak hkrati tudi, da se loči od vseh drugih dispozicij, ki določajo kazniva ravnanja. S tem, to je z načelom razločnosti, je zadoščeno načelu določnosti pravnega pravila. Če te zahteve ne bi bile izpolnjene, bi šlo lahko za položaj dveh vzporednih, popolnoma prekrivajočih se dispozicij znotraj istega pravnega reda. Tak primer bi bil, če bi se zakonski znaki kaznivega dejanja in prekrška popolnoma prekrili, tako da med njima ne bi bilo (jasnih in razpoznavnih) ločnic oziroma bi dispozicija kaznivega dejanja ostala brez kakršnegakoli presežka. V takem primeru bi šlo za anomijo pravnega reda, ki bi bila v nasprotju z načeli pravne države in bi zato še toliko bolj posegala tudi v načelo zakonitosti v kazenskem pravu (prvi odstavek 28. člena Ustave).

7. Izhajajoč iz navedenih izhodišč in primerjave zakonskih dispozicij kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 (kdor koga razžali) in prekrška nasilnega in drznega vedenja po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 (kdor se med drugim vede na žaljiv način in s takšnim vedenjem pri drugemu povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu), pritožbeno sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru ne gre za popolno prekrivanje zakonskih znakov obeh kaznivih ravnanj oziroma njunih dispozicij. Prekršek po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 torej stori, kdor se med drugim vede na žaljiv način, kar je dejansko ekvivalentno dispoziciji kaznivega dejanja po prvem odstavku 158. členu KZ-1 – kdor koga razžali. Pri obeh navedenih dispozicijah – razžalitev oziroma vedenje na žaljiv način pomeni napad zoper čast in dobro ime drugega v obliki žaljive vrednostne ocene, pri kateri bo že iz njene narave razvidno podcenjevanje drugega, nespoštovanje človeškega dostojanstva drugega in druge oblike negativne sodbe o drugem. Razžalitev oziroma vedenje na žaljiv način je lahko storjeno z besedami (v izgovorjeni ali pisani besedi), z znaki (izrazi se s simboličnimi znaki, s kretnjami, risbami, z glasovi in podobno), ali pa z dejanji (klofutanje, brcanje, obmetavanje z raznimi predmeti, s slačenjem oškodovanca, z močenjem z vodo in podobno) – (tako mag. Mitja Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del, GV Založba Ljubljana 2002, str. 180).

8. Za razliko od kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 mora biti pri prekršku nasilnega in drznega vedenja po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1, podan tudi dodaten pogoj (torej kumulativno), da storilec s takšnim vedenjem – med drugim vedenjem na žaljiv način, pri drugem povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu, torej nastanek posledice, medtem ko razžalitev pri kaznivem dejanju mora biti objektivno podana, ni pa treba, da se oškodovanec subjektivno počuti razžaljenega (v večini primerov se oškodovanec pri kaznivem dejanju razžalitve dejansko tudi subjektivno počuti razžaljenega), kar pa je, kot je predhodno navedeno, dodaten pogoj pri prekršku nasilnega in drznega vedenja po prvem odstavku 6. člen ZJRM-1. To pomeni, da zgolj dejstvo, da se oškodovanec subjektivno počuti razžaljenega, še ne pomeni, da bo šlo za kaznivo dejanje razžalitve (lahko pa bo šlo za prekršek po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1), saj mora biti razžalitev tudi objektivno podana. To pomeni, da gre v obravnavanem razmerju med kaznivim dejanjem razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 in prekrškom nasilnega in drznega vedenja po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 le za delno prekrivanje zakonskih znakov kaznivega dejanja in prekrška. Dispozicija kaznivega dejanja razžalitve pa ima poleg zakonskih znakov prekrška še dodaten element oziroma presežek - objektivna podanost razžalitve, zaradi katerega je tako ravnanje družbi bolj nevarno, tako, da preraste v drugo kvaliteto v kaznivo dejanje. S tem je v obravnavanem primeru zadoščeno načelu določnosti pravnega pravila.

9. Glede na navedeno sodišče druge stopnje zavrača pritožbeno stališče, da je določba prvega odstavka 158. člena KZ-1 neustavna, ker zakonski opis ne omogoča razmejitve tega kaznivega dejanja od prekrška po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 in da zato obtoženca po tej določbi ni mogoče kazensko obravnavati. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je predmetna razžalitev, zaradi katere se je oškodovanec subjektivno počutil razžaljenega, podana tudi v objektivnem smislu (to oceno pritožba ne izpodbija), sodišče druge stopnje zavrača tudi pritožbeno naziranje, da naj bi obtoženec s predmetnim dejanjem izpolnil zgolj znake prekrška po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1. Predmetna zadeva pa tudi ni primerljiva z zadevo, ki jo je obravnavalo Vrhovno sodišče RS v odločbi I Ips 1641/2014 z dne 20. 9. 2022, na katero se sklicuje zagovornik. V slednji zadevi je namreč Vrhovno sodišče ocenilo, da obravnavane besede ne pomenijo negativne vrednostne sodbe o zasebni tožilki oziroma oškodovanki, ki se je sicer subjektivno počutila razžaljeno, kar posledično pomeni, da „razžalitev“ v objektivnem smislu ni podana.

10. Pritrditi pa je pritožniku, da je izrečena kazenska sankcija dveh mesecev zapora v konkretni zadevi prestroga kazenska sankcija. Res je sicer, da je bil obtoženec, kot izhaja iz podatkov kazenske evidence, od leta 2004 večkrat pravnomočno obsojen za različna kazniva dejanja, med drugim tudi za kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi, kar pomeni, da ima obtoženec tudi do policistov negativen odnos, kar je sodišče prve stopnje ocenilo kot tehtno olajševalno okoliščino, ki narekuje izrek kazni zapora, ki pa tudi po oceni pritožbenega sodišča v konkretni zadevi ni primerna in pravična kazenska sankcija za obtoženca. V obravnavanem primeru namreč ni spregledati, da gre za kaznivo dejanje, za katerega je predpisana denarna kazen ali zapor do treh mesecev, torej gre za lažje kaznivo dejanje, ki je uvrščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime, pri katerih je predmet zaščite objektivna čast. Upoštevati pa je tudi okoliščine, v katerih je bilo predmetno dejanje storjeno, in sicer da je obtoženec inkriminirane besede izrekel v jezi, ker so policisti po njegovem mnenju nezakonito – brez sodne odredbe pregledovali okolico njegove hiše ter da obtoženec za istovrstno kaznivo dejanje vendarle še ni bil obsojen. Kot izhaja iz dokaznega postopka, pa obtoženec z oškodovancem po obravnavanem dogodku ni več imel nobenih stikov, čeprav se z njim pogosto srečuje, saj se oškodovanec redno pelje v službo na PP ter vozi s traktorjem mimo njegove hiše. Upoštevaje vse navedeno ter tudi dejstvo, da je obtoženec priznal, da je oškodovancu izrekel inkriminirane besede, je po oceni pritožbenega sodišča, kljub njegovi predkaznovanosti mogoče pričakovati, da obtoženec ne bo več ponavljal predmetnega kaznivega dejanja, kar je materialni pogoj za izrek kazenske sankcije opominjevalne narave – pogojne obsodbe. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi obtoženčevega zagovornika v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi v kazenski sankciji spremenilo tako, da je obtožencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dveh mesecev zapora, ki jo ocenjuje kot pravično razmerje med olajševalnimi in obteževalnimi okoliščinami na strani obtoženca ter enoletno preizkusno dobo kot dovolj dolgo obdobje, da bo obdolženec s svojim ravnanjem upravičil pričakovanja pritožbenega sodišča, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj.

11. Po vsem navedenem je sodišče druge stopnje torej pritožbi obtoženčevega zagovornika delno ugodilo tako, kot izhaja iz izreka te odločbe, v preostalem pa jo je zavrnilo kot neutemeljeno ter izpodbijano sodbo v nespremenjenih delih, ob ugotovitvi, da niso podane kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), potrdilo.

12. Ker je bilo z odločbo pritožbenega sodišča odločeno deloma v obtoženčevo korist, se sodna taksa ne določi (drugi odstavek 98. člena ZKP).