Jedro

Ugovor stvarne nepristojnosti lahko stranka poda najkasneje v odgovoru na tožbo, pa še v tem primeru se ta izjema nanaša le na razmerje med okrožnim in okrajnim sodiščem kot sodiščema splošne pristojnosti in ne na razmerje med sodišči splošne pristojnosti in specializiranimi sodišči. Denarni znesek, ki predstavlja toženkine (dolžničine) dividende, bo z začasno odredbo deponiran pri KDD, zato ni (nobene) nevarnosti (za toženko oz. dolžnico), da ji ta znesek ne bi mogel biti izplačan, če bi se izkazalo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke neutemeljen. Škoda, ki bi toženki (dolžnici) lahko nastala zaradi zakasnitve pri izplačilu dividend, je tako zgolj neznatna (tretji odstavek 270. člena ZIZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 297,60 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep o zavarovanju, opr. št. V Pg 1271/2019, ki ga je dne 10.7.2019 izdalo Okrožno sodišče v Ljubljani,

2. Zoper navedeni sklep se je pritožil dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagal je spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se predlog tožeče stranke za zavarovanje z začasno odredbo zavrne. Priglasil je tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala, predlagala potrditev izpodbijanega sklepa ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

Stvarna pristojnost

5. Pritožnik navaja, da ne gre za gospodarski spor, posledično pa naj bi izpodbijani sklep izdalo stvarno nepristojno sodišče. Svoje stališče, zakaj pojem „delničar“ ni enako kot „družbenik“ in zakaj v konkretnem primeru ne gre za gospodarski spor, pritožnik obširno pojasnjuje, sklicujoč se pri tem na določbe ZGD in OZ. Višje sodišče se do pritožbenih navedb v tem delu ne opredeljuje. Ni namreč dvoma, da je tožena stranka ugovor stvarne nepristojnosti podala šele v pritožbenem postopku.

6. Po določbi 1. odstavka 19. člena ZPP mora vsako sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost. Okrožno sodišče se lahko po uradni dolžnosti izreče za stvarno nepristojno za zadeve iz pristojnosti okrajnega sodišča le ob predhodnem preizkusu tožbe, torej le do vročitve tožbe toženi stranki. Z vročitvijo le-te toženi stranki je bil predhodni preizkus tožbe končan. Ugovor stvarne nepristojnosti lahko (tožena) stranka poda najkasneje v odgovoru na tožbo (prim. 2. odstavek 19. člena ZPP), pa še v tem primeru se ta izjema nanaša le na razmerje med okrožnim in okrajnim sodiščem kot sodiščema splošne pristojnosti in ne na razmerje med sodišči splošne pristojnosti in specializiranimi sodišči (prim. VSRS sklep VIII R 16/2014 z dne 9.12.2014). Tožena stranka niti v ugovoru zoper sklep o zavarovanju z začasno odredbo niti v odgovoru na tožbo nepristojnosti sodišča ni ugovarjala, zaradi česar so prepozne vse pritožbene navedbe v zvezi z domnevno nepristojnostjo sodišča, ki je izdalo izpodbijani sklep.

Pogoji za zavarovanje z začasno odredbo

7. Po določbi 272. člena ZIZ je za začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve potrebno izkazati verjeten obstoj terjatve (ali da bo terjatev upnika zoper dolžnika nastala; 1. odstavek 272. člena ZIZ), poleg tega pa mora upnik izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk (2. odstavek 272. člena ZIZ): nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik z predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (3. odstavek 270. člena ZIZ).

8. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa podrobno pojasnilo, da verjetnost obstoja upnikove terjatve izvira iz Pogodbe o odkupni pravici (v nadaljevanju: Pogodba), v skladu s katero ima upnik pravico v času od 1.1.2016 do 31.12.2020 odkupiti delnice, katerih imetnik je dolžnik, za v Pogodbi določeno ceno. Upnik je izkazal, da dolžnik ni izstavil naloga za prenos vrednostnih papirjev, čeprav je bila kupnina za delnice plačana (najprej z neposrednim nakazilom, kasneje s sodnim depozitom). Pritožnik tem navedbam v postopku na prvi stopnji ni ugovarjal, pač pa je navajal, da Pogodba nima datuma (kar po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ne drži), ter da je Pogodbo sklenil na podlagi grožnje oziroma prevare, pri čemer je sodišče prve stopnje ugotovilo, da dolžnik, kljub zatrjevanim napakam volje pri sklepanju Pogodbe, le-te ni izpodbijal (prim. 94. člen OZ).

9. V pritožbi pritožnik kot bistveno izpostavlja vprašanje delovnega razmerja pri tožeči stranki in navaja, da je pogoj za nastanek odkupne pravice prenehanje delovnega razmerja pri tožeči stranki, kar naj bi predstavljalo predhodno vprašanje, od katerega je odvisna rešitev tega spora.

10. Kot izhaja iz podatkov v spisu, v času uveljavitve odkupne pravice na spornih delnicah, tožena stranka ni bila več v delovnem razmerju s tožečo stranko. V zvezi z domnevno nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka vložila tožbo (spor je tekel pred Delovnim sodiščem v Mariboru pod opr. št. Pd 76/2019), s katero pa ni uspela. Tudi sicer pa je predhodno vprašanje (13. člen ZPP) vprašanje o obstoju ali neobstoju kakšne pravice oziroma pravnega razmerja, od rešitve katerega je odvisna meritorna odločba o glavni stvari, ne pa odločitev o zavarovanju z začasno odredbo. To pa pomeni, da so pritožbene navedbe tudi iz tega razloga neutemeljene.

11. V zvezi z drugim pogojem za zavarovanje z začasno odredbo, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tudi ta pogoj izpolnjen, saj iz zapisnika 18. skupščine tožeče stranke izhaja, da je bil sprejet sklep, da se bilančni dobiček v višini 1,000.000,00 EUR razporedi kot dividende v izplačilo delničarjem. Kot presečni dan je bil določen 11.7.2019, kot dan izplačila pa 12.7.2019. Ker je upnik že mnogo pred tem datumom izpolnil svoj del pogodbene obveznosti po Pogodbi, dolžnik pa ni izstavil naloga za prenos vrednostnih papirjev v korist upnika, je v evidenci KDD še vedno voden kot delničar družbe, posledično pa upravičen do izplačila dividend v skladu s sklepom 18. skupščine, čeprav je v 5. členu pogodbe celo dogovorjena cesija terjatve v višini izplačanih dividend na upnika. Posledično je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu tožeče stranke na prepoved izplačila dividend ter dodatno pojasnilo, da je tožeča stranka izkazala tudi verjetnost nastanka težko nadomestljive škode. Škoda se namreč kaže v nezmožnosti uresničevanja sklepa 12. skupščine delničarjev, v skladu s katerim bo družba pridobivala lastne delnice od delavcev, ki niso več zaposleni v družbi, z namenom, da jih ponudi v odkup obstoječim delavcem, nadalje v nastanku morebitnih stroškov za sodno izpodbijanje ravnanj dolžnika, kot tudi v obliki škode, ki lahko upniku nastane zaradi nezmožnosti trgovanja in poslovanja s spornimi delnicami. Pritožnik je te ugotovitve sodišča prve stopnje v pritožbi izpodbijal z navedbami, ki so v celoti pritožbene novote (prim. 1. odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), ki jih višje sodišče ne more upoštevati. Ne drži pa niti pritožbeni očitek, da je sklicevanje sodišča na sklep 12. skupščine delničarjev pavšalno in nekonkretizirano, saj je sodišče prve stopnje (podrobno) pojasnilo, zakaj nezmožnost izvrševanje navedenega sklepa za tožečo stranko predstavlja težko nadomestljivo škodo. V zvezi z navedbami, da pravdni stroški ne morejo predstavljati pravno relevantne škode, tožena stranka ne navaja ničesar konkretnega, njene navedbe pa so tudi v tem delu nedovoljena pritožbena novota.

12. Tožena stranka uveljavlja tudi nepotrebnost začasne odredbe, ter navaja, da je bila v skladu s 14. členom Statuta tožeče stranke (poleg odkupne pravice) ustanovljena prepoved razpolaganja s spornimi delnicami v korist tožeče stranke, posledično pa naj bi bila izdana začasna odredba s prepovedjo odtujitve in obremenitve spornih delnic nesmiselna in nepotrebna. Višje sodišče ugotavlja, da so tudi te pritožbene navedbe nedovoljen pritožbena novota, zaradi česar se do njih ne opredeljuje, prav tako ne do očitka, da posledično ne obstaja niti objektivna nevarnost uveljavitve terjatve tožeče stranke. Isto velja glede (novih) pritožbenih navedb, da naj bi bila napačna odločitev sodišča prve stopnje, ki je KDD prepovedalo izplačati dividende, saj naj bi bila izplačevalec dividend tožeča stranka in ne KDD. V tej zadevi je bilo ugotovljeno (in tega pritožba niti ne zanika), da je odkupna pravica za toženo stranko zavezujoča in jo je tožeča stranka uresničila, kljub temu pa je tožena stranka v evidencah KDD še vedno vodena kot delničar, saj ni izstavila naloga za prenos vrednostnih papirjev v korist tožeče stranke. Delničarji imajo terjatev zoper toženo stranko, da sklep o uporabi bilančnega dobička uresniči na presečni dan, dividende pa se razdelijo tako, da tožeča stranka KDD-ju nakaže v sklepu določen bilančni dobiček, ki se bo razdelil kot dividende, KDD pa na podlagi sklepa skupščine delničarjev, ki so bili delničarji na presečni dan, bilančni dobiček razdeli v obliki dividend. Tožeča stranka mora uresničiti sklep skupščine o porabi bilančnega dobička in ne more preprosto določiti, da enemu izmed delničarjev, konkretno toženi stranki, dividend ne izplača, če meni, da do njih ni upravičen, kot to zmotno meni pritožnik.

13. Višje sodišče pa kot neutemeljene (in kot nedopustne pritožbene novote) ocenjuje tudi pritožbene očitke, ki se nanašajo na vprašanje, ali je tožeča stranka izkazala obstoj neznatne škode za dolžnika (prim. 3. odstavek 270. člena ZIZ). Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, da bo denarni znesek, ki predstavlja dolžnikove dividende, z začasno odredbo deponiran pri KDD, zato ni (nobene) nevarnosti (za dolžnika), da mu ta znesek ne bi mogel biti izplačan, če bi se izkazalo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke neutemeljen. Škoda, ki bi toženi stranki lahko nastala zaradi zakasnitve pri izplačilu dividend, je tako zgolj neznatna, tožena stranka pa v pritožbi z ničemer ni pojasnila, zakaj bi zanjo obstajala kakršna koli nevarnost nastanka škode, povzročene z začasno odredbo (podobno stališče je višje sodišče zavzelo v zadevi I Cpg 1875/2014).

14. Zakaj naj bi bila odločitev sodišča prve stopnje, ki je v primeru kršitve začasne odredbe toženi stranki naložilo plačilo denarne kazni, nepravilna, tožena stranka v ničemer ni pojasnila. Višje sodišče zato na povsem nekonkretiziran pritožbeni očitek ne more odgovoriti.

15. Ker pritožbeni razlogi niso podani, višje sodišče pa ob reševanju pritožbe tudi ni našlo bistvenih kršitev določb postopka (2. odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba pa v zvezi s 15. členom ZIZ), na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in kot pravilen potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP ter 15. členom ZIZ. Ker tožena stranka pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško tarifo.