Jedro

Zavarovalnica pride v zamudo s plačilom nepremoženjske škode z dnem, ko je tožnik od nje zahteval plačilo odškodnine.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem delu spremeni tako, da je tožena stranka od prisojenega zneska 314.412,09 SIT dolžna plačati tožeči stranki zakonske zamudne obresti, ki tečejo od

1. 12. 2003 dalje do plačila.

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (tč. II. izreka) naložilo toženi stranki plačilo odškodnine v znesku 314.412,09 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe dalje (19.4.2005) do plačila in pravdnih stroškov v znesku 1.042,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od sprejetja prvostopenjske sodbe dalje do plačila.

Proti sodbi se pritožuje tožnik, uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer sodbo izpodbija v obsegu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti in za plačilo stroškov postopka. Predlaga spremembo sodbe tako, da od dosojene nepremoženjske škode tečejo zakonske zamudne obresti od 10.7.2003 dalje do plačila ter toženo stranko obveže na plačilo nadaljnjih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pooblaščenec je zahteval zakonske zamudne obresti od dne, ko je bilo tožnikovo zdravljenje končano, to je od 10.7.2003, kar je v skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, po katerem tečejo obresti od dneva škodnega dogodka. Pa tudi, če načelnega pravnega mnenja ne bi upoštevali, bi morala tožena stranka plačati zakonske zamudne obresti od izteka 14 dni od takrat, ko je tožena stranka prejela popolno zahtevo za plačilo odškodnine, to je

5.12.2003, v najslabšem primeru pa od vložitve tožbe dalje. Tudi odločitev o stroških ni sprejemljiva. Glede višine odškodnine je potrebno upoštevati celotni znesek, ki ga je dosodilo sodišče (pa je potem odštelo valorizirani znesek pred pravdo plačane odškodnine) in ne zgolj dosojeni znesek 314.412,00 SIT. Ob določanju stroškov je potrebno v celoti priznati stroške za mnenje izvedenca medicinske stroke v znesku 45.000,00 SIT, ki je bilo pridobljeno pred pravdo, ker je tožena stranka to mnenje sprejela.

Pritožba je delno utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča izhaja, da se je prometna nezgoda, pri kateri je tožniku nastala nepremoženjska škoda, pripetila 12.5.2003, torej v času veljavnosti Obligacijskega zakonika (OZ), na kar v svoji pritožbi opozarja tudi tožeča stranka. Vendar pa se (smiselno) tožeča stranka na določbo 943. člena OZ in v tem členu določen 14 dnevni rok za izpolnitev obveznosti s strani zavarovalnice, neutemeljeno sklicuje. V tem sporu namreč ne gre za obveznost zavarovalnice iz zavarovalne pogodbe, pač pa za neposredno, na podlagi zakona vzpostavljeno odškodninsko razmerje med oškodovancem in zavarovalnico odškodninsko odgovornega zavarovanca, zaradi katerega ima oškodovanec lastno pravico zahtevati odškodnino od zavarovalnice. Vendar pa nima prav prvo sodišče, da gredo tožniku kot oškoddovancu za nepremoženjsko škodo zakonske zamudne obresti šele od izdaje prvostopenjske sodbe, niti nima prav pritožnik, da mu pripadajo te obresti od prenehanja bolniškega staleža oziroma škodnega dogodka. V skladu z določbo 165. člena OZ šteje odškodninska obveznost res za zapadlo od trenutka nastanka škode - škodnega dogodka, vendar pa je potrebno to določbo interpretirati skupaj z določbo 299. člena OZ, ki govori o dolžniški zamudi. V primeru, če rok za izpolnitev obveznosti ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega drugega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni obveznost (2. odstavek 299. člena OZ).

Toženka je tedaj prišla v zamudo s plačilom prisojene odškodnine, ko je tožnik od nje zahteval njeno plačilo. Tega dne so torej nastopile posledice dolžniške zamude, torej so pričele teči zakonske zamudne obresti. Ker je tožena stranka (tč. 3. odgovora na tožbo, dohodni žig na prilogi B1) prejela zahtevo tožnika za plačilo odškodnine dne

1.12.2003, je takrat prišla s plačilom odškodnine v zamudo, in od tedaj dalje je tožnik upravičen tudi do plačila zakonskih zamudnih obresti. Sodna praksa, ki se je uporabljala glede teka zakonskih zamudnih obresti za nepremoženjsko škodo v času veljavnosti Zakona o obligacijskih razmerjih, in na katero je prvo sodišče oprlo svojo odločitev, od uveljavitve OZ namreč ni več uporabna in takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v načelnem pravnem mnenju, sprejetem na občni seji dne 26.6.2002. Po pooblastilu 358. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako tudi spremenilo in s tem glede pričetka teka zakonskih zamudnih obresti delno ugodilo tožnikovi pritožbi.

Pritožbena graja stroškovne odločitve prvega sodišča pa ni utemeljena. Pritožba zmotno meni, da bi bilo pri višini odškodnine (glede na nesporni temelj) pri stroškovni odločitvi je potrebno upoštevati znesek 1.250.000,00 SIT in ne le prisojeni znesek

314.412,09 SIT, saj je očitno prezrla, da je tožena stranka že pred vloženo tožbo tožeči stranki plačala znesek 900.000,00 SIT iz naslova nepremoženjske škode in je tožnik od ugotovljene primerne odškodnine v znesku 1.250.000,00 SIT za nepremoženjsko škodo upravičen še do zneska 314.412,09 SIT (upoštevaje valorizacijo zneska 900.000,00 SIT) in ne do zneska 2.400.000,00 SIT, kolikor je s tožbo zahteval iz naslova nepremoženjske škode ob upoštevanju že plačane odškodnine v višini 900.000,00 SIT.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik med specificiranimi stroški v tožbi zahteval tudi povrnitev stroškov za izvedenca medicinske stroke v znesku 45.000,00 SIT. Iz stroškovnika, vloženega na zadnji glavni obravnavi (list. št. 26) pa ti stroški ne izhajajo. Ne glede na povedano pa iz tožbenih navedb tožeče stranke v zvezi z listinskimi dokazi v spisu, izhaja, da je tožena stranka tožeči stranki stroške za izdelavo izvedenskega mnenja v znesku 45.000,00 SIT že plačala (tč. II. tožbenih navedb, obvestilo sodišču z dne

16.3.2004 - list. št. 11, priloga A13; tč. 2. odgovora na tožbo, list. št. 14). Ker je sodišče v soglasju s strankama oprlo svojo odločitev na isto izvedensko mnenje, je potrebno ugotoviti, da je tožena stranka zaradi povedanega tožeči stranki te stroške že plačala in je tožnikov zahtevek po ponovnem plačilu istih zato neutemeljen.

Ker je pritožbeno sodišče delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje le glede plačila teka obresti, ostane stroškovna odločitev prvega sodišča nespremenjena. Tožeča stranka s pretežnim delom pritožbe ni uspela, zato je pritožbeno sodišče, upoštevaje določbe 154. in 165. člena ZPP odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.