Jedro

Glede na to, da iz plačilnega naloga izhaja, da je bil storilec seznanjen s prekrškom in dokazi, poleg tega pa je storilcu tudi bil z drugim vabilom na zaslišanje z dne 3. 10. 2023 (katerega se ni udeležil, niti ni sporočil opravičljivih razlogov za izostanek), prejel tudi opis kršitve, iz katere izhajajo vsi podatki o uporabljenem merilniku hitrosti, ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je storilec s podatki o uporabljenem merilu bil seznanjen šele pri branju izpodbijane sodbe.

Postavitev prometne signalizacije, ki voznike opozarja, da se na določenem območju izvajajo meritve hitrosti, ni pogoj za zakonitost meritev. Tako ne drži trditev, da brez postavljene ustrezne prometne signalizacije o meritvah hitrosti policija ne sme ugotavljati in voznikom dokazovati preseženo najvišjo dovoljeno hitrost, ker naj to ne bi bilo v skladu s Pravilnikom o prometni signalizaciji na prometni opremi na cestah.

Izrek

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 135,00 EUR, v roku in na način kot bo določeno v pozivu prekrškovnega organa.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog Policijske postaje Laško št. 0000125154194 z dne 11. 10. 2022 ter storilcu naložilo plačilo stroškov postopka - sodne takse v znesku 90,00 EUR.

2. Zoper to sodbo se pritožuje storilec brez navedbe pritožbenih razlogov po 154. členu Zakona o prekrških (ZP-1) in predlaga, da se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti razveljavi ter zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo meritorno odločanje, nato pa naj se izpodbijana odločba o prekršku zaradi kršitve procesnega prava in materialnega prava po uradni dolžnosti odpravi in se postopek o prekršku ustavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče uvodoma v zvezi s pritožbenimi navedbami storilca, da je po definiciji iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika storilec oseba, ki stori kaznivo dejanje in da bi ga sodišče zaradi spoštovanja osebnosti in dostojanstva moralo označevati kot kršitelja in ne kot storilca, poudarja, da uporaba pojma storilec v postopkih odločanja o zahtevi za sodno varstvo izhaja iz 3. alineje prvega odstavka 48. člena ZP-1, ki določa, da izraz "storilec" označuje storilko ali storilca in je splošni izraz za kršitelja, obdolženca in osebo, ki ji je bila izrečena sankcija za prekršek, medtem ko je v skladu s 1. alinejo prvega odstavka istega člena izraz "kršitelj" označuje osebo, zoper katero je začet postopek o prekršku pred prekrškovnim organom. Uporaba besede "storilec" tako v ničemer ne posega v dostojanstvo osebe, zoper katero se vodi postopek o prekršku niti s tem ne prihaja do kršitve domneve nedolžnosti, kot neutemeljeno navaja storilec v pritožbi.

5. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je zmotno navajati, da je vloženo zahtevo za sodno varstvo zoper izpodbijano odločbo obravnavalo sodišče, saj je jasno, da o zahtevi za sodno varstvo odloča sodnik in ne sodišče, pa je potrebno poudariti, da v skladu z zakonsko terminologijo v postopkih vedno odločajo sodišča in sicer po posameznem sodniku, ki opravlja sodniško funkcijo oziroma sodniško službo. Zato tudi navedba, da je o zahtevi za sodno varstvo odločilo sodišče, ne pomeni nikakršne kršitve, ki bi kakorkoli vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

6. Storilec sicer pravilno opozarja, da je v pravnem pouku izpodbijane sodbe zmotno navedeno, da tudi storilec vloži pritožbo pri okrajnem sodišču, saj mora storilec pritožbo zoper sodbo, s katero je bilo odločeno o zahtevi sodno varstvo, vložiti pri prekrškovnem organu, vendar tudi ta pomanjkljivost pravnega pouka v ničemer ni vplivala na storilčev položaj oziroma njegove pravice v postopku.

7. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da izpodbijana odločba ne vsebuje priloženi opis prekrška, niti podatkov o uporabljenem merilu, da ni priloženega sestavljenega in sklenjenega uradnega zapisnika po tretjem odstavku 55. člena ZP-1, v katerega bi pooblaščena uradna oseba navedla podatke o uporabljenem merilu in sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča RS IV Ips 36/2016 z dne 20. 9. 2016, iz katere izhaja, da mora izrek odločbe o prekršku med drugim obsegati tudi kratek opis dejanja, s katerim je storjen prekršek - kraj in čas storitve, način storitve ter odločilne okoliščine prekrška, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je storilcu v predmetnem postopku bil izdan plačilni nalog, ki sicer velja kot pisna odločba o prekršku, vendar v skladu z zakonskimi določili ne vsebuje vseh sestavin, kot pisna odločba o prekršku. Tako v primeru, ko policist prekršek osebno zazna ali ga ugotovi s tehničnimi sredstvi, opis dejanskega stanja z navedbo dokazov ni sestavina plačilna naloga, saj se v tem primeru storilcu prekršek in dokazi predstavijo ustno, kar je tudi na izpodbijanem plačilnem nalogu posebej označeno, podrobnejši opis kršitve pa prekrškovni organ sestavi šele v primeru, če storilec vloži zahtevo za sodno varstvo, kar je v obravnavani zadevi prekrškovni organ tudi storil. 8. Prav tako ZP-1 ne določa, da bi bil sestavni del plačilnega naloga tudi zapisnik o meritvah hitrosti, ki bi ga pooblaščena uradna oseba sestavljala v skladu s tretjim odstavkom 55. člena ZP-1. Ta zapisnik, ki ga je sodišče prve stopnje pridobilo naknadno in se nahaja pod list. št. 11 spisa, nima narave zapisnika iz tretjega odstavka 55. člena ZP-1 in tudi nima statusa javne listine, kljub temu pa je veljaven in uporaben dokaz, ki ga je potrebno dokazno ocenjevati v povezavi z drugimi dokazi. Glede na to, da iz plačilnega naloga izhaja, da je bil storilec seznanjen s prekrškom in dokazi, poleg tega pa je storilcu tudi bil z drugim vabilom na zaslišanje z dne 3. 10. 2023 (katerega se ni udeležil, niti ni sporočil opravičljivih razlogov za izostanek), prejel tudi opis kršitve, iz katere izhajajo vsi podatki o uporabljenem merilniku hitrosti, ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je storilec s podatki o uporabljenem merilu bil seznanjen šele pri branju izpodbijane sodbe.

9. Ne držijo pa niti navedbe, da dejstvo, da uradna oseba policije podatke o uporabljenem merilniku hitrosti zabeleži po prejemu zahteve za sodno varstvo, dopušča široko polje zlorabe z zbiranjem materialnih dokazov, ker ni mogoče ugotoviti istovetnosti uporabljenega merila. Kot je bilo poudarjeno že prej, sta tako opis kršitve, ki jo prekrškovni organ predloži sodišču hkrati z zahtevo za sodno varstvo, kot tudi zapisnik o izvajanju meritve hitrosti predmet dokazne presoje v povezavi s trditvami storilca v zahtevi za sodno varstvo, njegovim zaslišanjem ter morebitnim zaslišanjem drugih prič, zaradi česar so očitki o možnosti širokega polja zlorabe zbiranja uporabljenega merilnika hitrosti neutemeljeni. Prav tako ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da v posledici odsotnosti podatkov o serijski številki merilnika v samem plačilnem nalogu ni mogoče preizkusiti ustreznost listin o skladnosti merilnika hitrosti z meroslovnimi predpisi, saj je v primeru dvoma o tem, kateri merilnik hitrosti je bil uporabljen, to mogoče preveriti z dodatnimi poizvedbami in ostalimi dokazi, ki jih sodišče lahko izvede v zvezi s tem. Zgolj zaradi dejstva, da je prekrškovni organ s podatki o uporabljenem merilu sodišče in storilca seznanil po vložitvi zahteve za sodno varstvo, pa izpodbijane sodbe ni mogoče razveljaviti, kot to navaja storilec v pritožbi.

10. Čeprav storilec pravilno navaja v pritožbi, da zapisnik o meritvah hitrosti ni javna listina, ker njegovo sestavo in vsebino ne predpisuje zakon ter da gre po naravi za interni akt policije, to ne pomeni, da tega dokumenta ni mogoče uporabljati kot dokaz v postopku pred sodiščem. Glede na to, da sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe niti ni navajalo, da je zapisnik o meritvah hitrosti javna listina, je odvečna tudi pritožbena razprava o tem, ali se lahko upravno pravo smiselno uporablja tudi v postopku o prekršku, glede na to, da odločanje o prekršku ne predstavlja upravne zadeve, to je odločanja o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava.

11. V zvezi z zatrjevanji, da storilcu na samem kraju postopka ni bilo omogočeno, da bi se izjavil o dejstvih in okoliščinah zadeve, pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da je v predmetni zadevi prekrškovni organ o storilčevi odgovornosti za prekršek odločil s plačilnim nalogom, ki je bi izdan po prvem odstavku 57. člena ZP-1 na podlagi ugotovitve prekrška z uporabo tehničnih sredstev in da v takem primeru zakon ne predvideva, da bi moral prekrškovni organ na samem kraju postopka storilcu omogočati pravico do izjave oziroma takšno izjavo zapisati na drugo stran plačilnega naloga, saj se pravica do izjave v postopku zagotavlja z zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog. Sicer pa je iz opisa kršitve razvidno, da je storilec tekom postopka komuniciral s policisti, saj je že v času postopka po telefonu preverjal možnost pritožbe oziroma izpodbijanje pravnomočnosti zaradi zastaranja postopka, da ne bi izgubil vozniškega dovoljenja.

12. V zvezi s pomisleki storilca glede zakonitosti izvajanja meritev, ki jih je storilec izražal v zahtevi za sodno varstvo, je sodišče prve stopnje v 8. točki obrazložitve pravilno ugotovilo, da je meritev hitrosti v obravnavani zadevi bila izvedena pravilno in na način kot to določa pravilnik, ki za takšno meritev, kot je bila izvedena v konkretnem primeru, ne predvideva drugih dokazov. V nasprotju z zmotnim stališčem pritožnika, postavitev prometne signalizacije, ki voznike opozarja, da se na določenem območju izvajajo meritve hitrosti, ni pogoj za zakonitost meritev. Tako ne drži trditev, da brez postavljene ustrezne prometne signalizacije o meritvah hitrosti policija ne sme ugotavljati in voznikom dokazovati preseženo najvišjo dovoljeno hitrost, ker naj to ne bi bilo v skladu s Pravilnikom o prometni signalizaciji na prometni opremi na cestah. Kot poudarja sam storilec v pritožbi, ta pravilnik določa namen, vrste, pomen, obliko, barvo, velikost, lastnost in postavljanje prometne signalizacije in prometne opreme na javnih in nekategoriziranih cestah, ki se uporabljajo za javni cestni promet, ne pa pogojev, pod katerimi je dopustno izvajati meritve hitrosti. V podporo storilčevemu stališču ni niti določba 19. člena omenjenega pravilnika, na katero se storilec sklicuje in ki pod številko 3214 določa, da tabla "meritve hitrosti" označuje bližino mesta, kjer so nameščene stacionarne naprave za odkrivanje in dokazovanje presežene najvišje dovoljene hitrosti, če pa se za odkrivanje in dokazovanje presežene najvišje dovoljenje hitrosti z napravo ne izvaja na enem mestu, ampak na delu ceste, mora biti znaku dodana še dopolnilna tabla 4103-1. Navedeno besedilo namreč govori o stacionarnem in sekcijskem izvajanju meritev hitrosti in ne o izvajanju hitrosti na način, kot je bila ta izmerjena v obravnavani zadevi, poleg tega pa ta določba določa le pomen table in ne predstavlja pogoja za zakonitost izvajanja meritev. Tako ne držijo niti navedbe, da država regulira pravila, po katerih se sme odkrivati presežena dovoljena hitrost na avtocestah in ostalih javnih cestah in da konkretni primer meritve hitrosti predstavlja samovoljo pooblaščene uradne osebe prekrškovnega organa, ki naj bi po mnenju storilca izven uradnih pravil na konkretni točki meritve hitrosti ugotavljala preseženo dovoljeno hitrost. 13. Ker vse povzete pritožbene navedbe v ničemer ne omajajo prepričljivosti in pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila ugotovljena hitrost vožnje vozila, ki ga je v obravnavanih časovnih in krajevnih okoliščinah vozil storilec, ugotovljena na pravilen in zakonit način, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je dejansko stanje bilo pravilno in popolno ugotovljeno, da je storilcu mogoče utemeljeno očitati, da je prekršek storil s krivdno obliko eventualnega naklepa, in da je s tem, ko je bil storilcu izdan plačilni nalog za prekršek po 2. točki šestega odstavka 46. člena ZPrCP materialno pravo bilo pravilno uporabljeno.

14. V okviru preizkusa izrečene sankcije je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila globa storilcu izrečena v višini, kot je predpisana za prekršek po 2. točki šestega odstavka 46. člena ZPrCP in sicer v višini 120,00 EUR ter da so mu bile utemeljeno in zakonito izrečene tudi tri kazenske točke za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije. Kot je pravilno zapisalo sodišče prve stopnje, se kazenske točke izrekajo v številu, kot so predpisane in jih ni možno omiliti. Storilčevo prepričanje, da mu sodišče oziroma prekrškovni organ za storjeni prekršek ne bi smela izreči kazenskih točk, ker prekrškovni organ ni obrazložil, da so izpolnjeni pogoji za izrek stranske sankcije in ker je s konkretnim prekrškom bila povzročena zgolj abstraktna in ne konkretna nevarnost, je zmotno. Določba 1. alineje drugega odstavka 52. člena ZP-1 v povezavi s četrtim odstavkom 105. člena ZP-1 se namreč ne nanaša na stransko sankcijo kazenskih točk, temveč le na druge stranske sankcije, in je tako v skladu s 6. alinejo drugega odstavka 52. člena ZP-1 hitri postopek o prekršku dovoljen tudi v primeru, ko so za storjeni prekršek predpisane kazenske točke v cestnem prometu v številu, pri katerem še ne pride do izreka prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Pri tem je tudi sklicevanje storilca na sodbe Višjega sodišča v Ljubljani PRp 2142/2008 z dne 14. 11. 2008, ki ni niti objavljena, Okrajnega sodišča na Jesenicah ZSV 447/2013 z dne 14. 4. 2015 in na odločbo Ustavnega sodišča RS, ki je bila objavljena v Uradnem listu št. 33/2006 pod dokumentom Us 25901 z datumom odločitve 23. 3. 2006, brezpredmetno, saj odločbe Višjega sodišča v Ljubljani in Okrajnega sodišča na Jesenicah niti nista bili objavljeni in se sodišča ne more seznaniti z njihovo vsebino, prav tako pa na stališča drugih sodišč ni vezano, medtem ko se odločba Ustavnega sodišča, na katero se storilec sklicuje v pritožbi, nanaša na povsem drugačno zadevo in sicer kazenski postopek ter pogoje za določitev oziroma podaljšanje pripora.

15. Glede na navedeno, ko se pritožbene navedbe izkažejo za neutemeljene, in ko uradni preizkus izpodbijane sodbe po 159. členu ZP-1 ni pokazal kršitev, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče storilčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

16. Ker storilec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 135,00 EUR, ki jo bo moral storilec plačati v roku in na način, kot bo določeno v pozivu prekrškovnega organa.