Jedro

Duševne bolečine zaradi neutemeljeno odvzete prostosti pomenijo enotno obliko škode, ki zajema vse škodne posledice nepremoženjske škode, vezane na oškodovančevo osebnost.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku odškodnino v znesku 100.006,26 Sit z zamudnimi obrestmi ter mu povrniti 77.647,00 Sit pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da je bil tožnik v priporu od 1.5. do 19.5.1988. Pripor je bil neupravičen, ker je javni tožilec odstopil od pregona in je bil kazenski postopek ustavljen. Tožniku je priznalo odškodnino v znesku 80.000,00 Sit za duševne bolečine zaradi okrnitve svobode in 20.000,00 Sit zaradi razžalitve dobrega imena in časti. Višji zahtevek je zavrnilo.

Proti tej sodbi sta vložili pritožbi obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke tako, da je znižalo odškodnino za nepremoženjsko škodo na 80.000,00 Sit in pravdne stroške na 62.172,00 Sit ter tožniku naložilo pritožbene stroške v znesku 12.031,00 Sit, tožnikovo pritožbo pa je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo prve stopnje. Zavzelo je stališče, da je odškodnina zaradi neupravičenega odvzema prostosti enotna in zajema vse psihične bolečine oškodovanca. Pri svoji odločitvi je upoštevalo, da je tožnik s svojim ravnanjem sam prispeval k temu, da je bilo prizadeto njegovo dobro ime in ugled. Njegove duševne bolečine niso v celoti posledica odvzema prostosti. Poročilo v časopisu je pogojeno s tožnikovim ravnanjem in ne s priporom. Potrdilo je tudi prvostopno ugotovitev, ki temelji na tožnikovi lastni izpovedbi, da ni prestajal strahu pred obsodbo.

Proti tej sodbi sta vložili revizijo obe pravdni stranki, vendar je sodišče prve stopnje zavrglo revizijo tožene stranke kot nedovoljeno. Tožnik v svoji reviziji uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni in mu prisodi odškodnino v višjem zneku, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zavrača stališče, da je treba okrnitev ugleda pripisati njegovemu ravnanju in da se časopisno poročilo ne nanaša na sum poskusa umora. Prav ta sum, ki se je izkazal kot neutemeljen, pa je najbolj škodil njegovi časti in ugledu. Opisuje svoje občutke v priporu in opozarja, da je bilo zaslišanje pomanjkljivo, ker ni bilo upoštevano, da se kot preprosta oseba brez izobrazbe, ne zna spretno izražati. Njegove duševne bolečine so bile hude prav zaradi teže dejanja, ki ga je bil neutemeljeno obdolžen.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390. čl. zakona o pravdnem postopku - ZPP).

V sodni praksi se je uveljavilo stališče, da pomenijo duševne bolečine zaradi neutemeljeno odvzete prostosti enotno obliko škode, ki zajema vse škodne posledice nepremoženjske škode, vezane na oškodovančevo osebnost (Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča SRS II/86). Sodba druge stopnje pravilno izhaja iz tega stališča. Na obseg tožnikove nepremoženjske škode zaradi neupravičenega pripora pa vplivajo posamezne okoliščine, ki jih tožnik prikazuje ločeno in z njimi utemeljuje svoj odškodniski zahtevek. Tožnik posebej poudarja okrnitev časti in ugleda zaradi teže in zavržnosti dejanja, ki ga je bil neutemeljeno osumljen. Vendar njegovemu stališču ni mogoče pritrditi. Časopisno poročilo, ki mu tožnik pripisuje poseben pomen, namreč sploh ne govori o pravni kvalikaciji tožnikovega dejanja in tudi ne o sodnem sklepu o priporu. Opisuje zgolj tožnikovo ravnanje. Zato je pravilno stališče sodbe druge stopnje, da je tožnik sam s svojim ravnanjem povzročil škodo svojemu ugledu in časti. Četudi tožnikovo ravnanje ni bilo podlaga za utemeljen pripor, pa je bilo tako, da je škodovalo njegovi časti in ugledu. Tožniku bi bilo mogoče pritrditi, če dogodka, zaradi katerega je bil začet postopek zoper njega, sploh ne bi bilo. Vendar ni bilo tako. Tožnikovo nedovoljeno ravnanje, ko je z nožem grozil svoji razvezani ženi, sicer ni bilo pravno kvalificirano kot poskus umora, bilo pa je tako, da je škodovalo tožnikovi časti in ugledu. Tožnik mora torej škodo na ugledu pripisati predvsem svojemu ravnanju, ne pa neutemeljenemu priporu.

Tožnik je upravičen do denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi neutemeljenega odvzema prostosti. V zvezi s tem je prestal duševne bolečine, ki jih vsekakor povzroča odvzem prostosti kot poseg v eno temeljnih človekovih svoboščin. Tožnik je sam ob svojem trikratnem zaslišanju pojasnil vsebino in obseg duševnih bolečin v zvezi s tem, vendar je smiselno izključil strah pred obsodbo, ko je navedel, da o tem sploh ni razmišljal (zapisnik o glavni obravnavi dne 18.10.1989 - št. 18 spisa). Revizijsko sklicevanje na nepopolnost zaslišanja ni utemeljeno, ker je imel tožnik s pomočjo pooblaščenca na številnih nadaljnjih narokih in ob še dveh zaslišanjih dovolj priložnosti to pojasniti. Na teh dejstvih temelječe ugotovitve sodišč prve in druge stopnje ne dajejo podlage za to, da bi bilo mogoče upoštevati pri določitvi pravične denarne odškodnine zaradi neutemljenega odvzema prostosti tudi nadaljnje okoliščine, na katere se sklicuje tožeča stranka. Zato je odškodnina, prisojena na drugi stopnji v znesku 80.000,00 primerna glede na trajanje odvzema prostosti in ker ni okoliščin, ki bi lahko vplivale na določitev višje odškodnine (200. čl. zakona o obligacijskih razmerjih).

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).