Jedro

Presoja zakonitosti izpodbijanega akta je vedno omejena na navedbe v tožbi. To, da sodišče pri presoji tožbenega predloga ni vezano na tožbene razloge, ne pomeni, da sodišče prevzame oziroma nadomesti trditveno podlago. Tožbenega predloga namreč ne opredeljuje le formalni predlog, temveč ga opredeljujejo tudi tožbene navedbe o tem, kateri vsebinski del izpodbijanega akta je sporen, torej o čem naj sodišče presoja.

Ocenjevanje kot strokovno opravilo in subjektivno vrednotenje znanja kandidatov, ki ga opravijo člani komisije, ne more biti predmet upravnega spora zoper odločbo o imenovanju notarja. To samo zase pa še ne pomeni,da predmet upravnega spora ne bi moglo biti katero drugo vprašanje, povezano z ocenjevanjem. Pogoj je, da je urejeno s predpisom, podobno torej kot v primeru predpisanih kriterijev in meril ocenjevanja, ko se preverja njihovo (nearbitrarno) upoštevanje v izbirnem postopku, ne pa tudi rezultat njihove uporabe.

Materialno zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča po zapisniškem beleženju vrednotenja posameznih vprašanj. Namen zapisnika o ustnem razgovoru je zagotoviti dokazilo glede pravilnosti izvedbe ustnega razgovora, kar omogoča kontrolo sodišča nad spoštovanjem drugega odstavka 5. člena Pravilnika o merilih in načinu preverjanja strokovne usposobljenosti kandidatov za notarja, da komisija kandidatu postavi vprašanja, ki morajo biti za vse kandidate enaka, kandidatu pa zatrjevanje nasprotnega.

ZN in Pravilnik namreč ne nalagata komisiji, naj pri vsakem vprašanju določi najvišje možno število točk in točkuje vsak odgovor posebej (sodišče zato tudi ne preverja pravilnosti seštevka točk), niti da naj sprejme podrobnejšo metodologijo ocenjevanja s tako vsebino in jo predstavi kandidatom pred začetkom razgovorov (kar je zavrnilo že prvostopenjsko sodišče), njeno uporabo pa dokumentira v zapisniku ali v drugače poimenovani listini, ki jo sestavi za namen prikaza vsebine in načina izvedbe izbirnega postopka.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, oddelka v Mariboru, II U 13/2023-13 z dne 16. 2. 2023 razveljavi ter zadeva vrne istemu sodišču v ponovni postopek.

II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožbi, odpravilo odločbo Ministrstva za pravosodje, št. 704-19/2022-2030-65 z dne 21. 12. 2022, s katero je toženka za notarko na prosto notarsko mesto s sedežem v ... imenovala A. A. (stranko z interesom v tem upravnem sporu), in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek (I. točka izreka). Odločilo je še, da mora toženka povrniti tožnici (neizbrani kandidatki) stroške postopka (II. točka), medtem ko stranka z interesom sama nosi svoje stroške (III. točka izreka).

2. Sodišče prve stopnje kot ključen razlog za odpravo navedene odločbe navaja, da postopek izbire kandidata ni bil voden tako, da bi bilo mogoče preveriti vsebinsko pravilnost njegove izvedbe. Iz zapisnikov o ustnih razgovorih s kandidati namreč ni razvidno vrednotenje posameznih vprašanj in način izračuna skupnega števila točk, zapisniki pa v uvodu tudi nimajo zapisa o tem, katere osebe so bile navzoče pri ustnem razgovoru, ter kdaj je bil zapisnik sploh pisan. Zaradi teh pomanjkljivosti ni mogoče preveriti, ali so zapisniki o ustnih razgovorih s kandidati sploh verodostojni in ali se je strokovno znanje kandidatov na ustnem razgovoru ugotavljalo v zakonitem in v vsebinsko pravilno izvedenem izbirnem postopku. Poleg tega odločba ni ustrezno obrazložena in brez vpogleda v dokumentacijo spisa ni mogoče preveriti, ali je komisija pri vrednotenju veščin izbrane kandidatke sploh uporabila merilo vodstvenih sposobnosti in koliko točk je za to prejela. Obenem je sodišče kot neutemeljeno zavrnilo tožničino stališče o neobjektivnosti merila vodstvenih sposobnosti kandidatov iz Pravilnika o merilih in načinu preverjanja strokovne usposobljenosti kandidatov za notarja1 (v nadaljevanju Pravilnik) in ugovor glede sestave komisije, saj lahko minister vanjo imenuje vsako osebo, ki izpolnjuje pogoje iz tretjega odstavka 10.a člena Zakona o notariatu (v nadaljevanju ZN).

3. Obe neuspeli stranki sta zoper navedeno sodbo vložili pritožbi. Stranka z interesom predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbe, toženka pa razveljavitev izpodbijane sodbe in prav tako zavrnitev tožbe, podrejeno obe razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Stranka z interesom (v nadaljevanju prva pritožnica) navaja, da je bila tožnica s tožbenimi navedbami o nezakonito izvedenem izbirnem postopku v zvezi s sestavo komisije, pomanjkljivo metodologijo vrednotenja znanja kandidatov in pomanjkljivostmi zapisnikov o opravljenih ustnih razgovorih prekludirana, saj bi te ugovore morala podati takoj, ko je bila seznanjena z domnevno spornimi okoliščinami. Ker ocenjevanje kot strokovno opravilo in subjektivno vrednotenje znanja s strani članov komisije ne more biti predmet spora zoper odločbo o imenovanju notarja, je napačna sodna presoja, da bi moralo biti iz zapisnika o ustnem razgovoru razvidno podrobno vrednotenje vsakega posameznega vprašanja. Odločitev, kako, če sploh, bo razčlenila pravila ocenjevanja v posameznem izbirnem postopku, je v avtonomni presoji komisije. Pomembno je le, da iz zapisnikov izhaja, da so zastavljena vprašanja naslavljala številna področja notariata in so bila povezana s predmetom odločanja. Izpostavlja nasprotje v razlogih sodbe glede zahtevanega točkovanja posameznih vprašanj v zapisnikih o ustnih razgovorih. V zvezi z ugotovljenimi formalnimi pomanjkljivostmi zapisnikov o opravljenih ustnih razgovorih še poudarja, da ni nujno, da vsebujejo vse sestavine po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker se ta v predmetni zadevi uporablja smiselno, in tudi sicer so zapisniki vsebovali vse sestavine, na podlagi katerih je mogoče preveriti njihovo verodostojnost. Glede ugotovljenega nesorazmerja med številom zastavljenih vprašanj med posameznimi članicami komisije poudarja, da navedeno ni v nasprotju s Pravilnikom in ZN. Oporeka ugotovitvi, da izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena, in izpostavlja, da je sodišče s to presojo prekoračilo tožbeni zahtevek, saj v tožbi navedb o tem ni bilo. Poudarja še, da sodišče brez obrazložitve ni izvedlo nobenega njenega dokaza.

5. Toženka (v nadaljevanju druga pritožnica) v pritožbi nasprotuje stališču, da bi moral zapisnik o opravljenih ustnih razgovorih vsebovati število možnih točk in skupno število točk, ki jih je kandidat prejel. Sodišče je namreč spregledalo, da strokovna komisija poleg zapisnikov o opravljenih ustnih razgovorih pripravi še zapisnik o poteku/izvedbi izbirnega postopka in zapisnik o ovrednotenju strokovnega znanja, izkušenj in veščin kandidatov, v katerem zapiše med drugim tudi skupno število točk (glede na vse možne točke), ki jih je prejel posamezni kandidat na ustnem razgovoru. Pojasnjuje, zakaj je iz zapisnikov o opravljenih ustnih razgovorih razvidna velika razlika v številu vprašanj, ki so jih kandidatom zastavile članice komisije. V zvezi z ocenjevanjem zastavljenih vprašanj zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava, saj Pravilnik v nobeni od svojih določb ne opredeljuje načina vrednotenja kandidatovega strokovnega znanja pri ustnem razgovoru. Oporeka ugotovitvam sodišča, da so bili zapisniki o opravljenih ustnih razgovorih formalno pomanjkljivi, in pojasnjuje, da ti zapisniki vsebujejo le splošne sestavine in torej niso ključni zapisniki v predmetnem izbirnem postopku. Priznava, da zapisnikar ni podpisal zapisnikov, a jim zato ni mogoče očitati neverodostojnosti, niti to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izbirnega postopka. Zatrjuje tudi nasprotje v razlogih sodbe, saj je navedeno, da v zapisnikih o opravljenih ustnih razgovorih ni treba navajati odgovorov kandidatov na zastavljena vprašanja, na drugi strani pa, da bi morale biti v zapisnikih navedene točke za vsako od zastavljenih vprašanj. Meni še, da je njena odločba zadostila standardu obrazloženosti, zahteva po dopolnitvi obrazložitve odločbe s številom točk, ki jih je izbrana kandidatka dosegla pri posameznem merilu, pa je prekomerna.

6. Tožnica v odgovoru na pritožbi navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje sicer pravilna, so pa zmotni in materialnopravno nepravilni nekateri zaključki, na katerih temelji. Tako se ne strinja s stališči: da za sodno presojo ni potrebno, da bi zapisniki vsebovali odgovore kandidatov na vprašanja; da niso bili podani razlogi za izločitev članice komisije, ki je notarka; da je v avtonomni presoji komisije odločitev, kako podrobno in če sploh bo razčlenila pravila ocenjevanja v posameznem izbirnem postopku; in da ugovori glede vrednotenja veščin po vsebini ne morejo biti predmet sodne presoje. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi zavrne kot neutemeljeni in potrdi izpodbijano sodbo, podrejeno, naj sodbo razveljavi in zadevo z navodili vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

**O predlogu za združitev zadev**

7. Tožnica je v odgovoru predlagala združitev pritožbenih zadev v upravnih sporih II U 11/2023, II U 12/2023 in II U 13/2023, v katerih je vložila tožbe kot neizbrana kandidatka za tri razpisana notarska mesta (dve v ..., eno v ...). Vrhovno sodišče, ki v tej zadevi odloča o pritožbah zoper sodbo II U 13/2023, zadev ni združilo, saj so pritožniki v vseh treh primerih izbrani in imenovani kandidati, ki so različni in imajo druge pooblaščence, zato niti pritožbe niso nujno identične.

**K I. točki izreka**

8. Pritožba prve pritožnice je utemeljena, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost izpodbijane odločbe na podlagi kršitve pravil postopka (zaradi nepopolno obrazložene odločbe2), ki je tožnica ni uveljavljala, in zaradi nasprotja v razlogih sodbe glede okoliščine, na katero je sodišče oprlo odločitev, pritožbi obeh pritožnic pa, ker ugotovljene pomanjkljivosti v zapisnikih tričlanske komisije o ustnih razgovorih s kandidati3 ne pomenijo kršitve postopka izbire in imenovanja na prosto notarsko mesto.

_O prekoračitvi tožbe_

9. Uveljavljeno je stališče Vrhovnega sodišča, da je sodno varstvo v upravnem sporu namenjeno varstvu tožnikovega pravnega položaja (koncept subjektivnega varstva). Zaradi tega se upoštevajo le nezakonitosti, ki so ali bi lahko bile pomembne za tožnikov pravni položaj, ki se z ugoditvijo tožbi izboljša. To v obravnavani zadevi, v kateri je tožnica zatrjevala kršitve, ki naj bi bile storjene v postopku izbire in imenovanja notarja v fazi, ki jo opravi komisija s preverjanjem strokovne usposobljenosti kandidatov (torej v izbirnem postopku iz tretjega in četrtega odstavka 10. a člena ZN), vzpostavlja relevantnost kršitev, ki so ali bi lahko vplivale na to, da tožnica kot kandidatka za notarsko mesto v ... ni bila ocenjena najmanj enako, kot sta bila kandidata A. A. (prva pritožnica) in z enakim številom točk ocenjeni B. B. (med njima je ministrica opravila izbiro), saj bi s tem tudi sama postala kandidatka za izbiro in imenovanje.

10. Upravni spor na podlagi tožbe neizbranega kandidata na razpisu za notarsko mesto torej ni namenjen kontroli objektivne zakonitosti postopka izbire in imenovanja notarja, ki bi jo lahko opravilo upravno sodišče po uradni dolžnosti na podlagi vložene tožbe ter preko (mimo) v njej zatrjevanih nezakonitosti in njihovega vpliva na pravni položaj neizbranega kandidata. Takega splošnega pooblastila v ZUS-1 nima in je glede obsega sodne presoje že ustaljeno stališče Vrhovnega sodišča, da se mora presoja nezakonitosti upravnega akta omejiti na navedbe v tožbi. Sodišče namreč na podlagi izrecne določbe prvega odstavka 40. člena ZUS-1 presoja upravni akt v mejah tožbenega predloga, ni pa vezano na tožbene razloge. Tožbene razloge, iz katerih se upravni akt sme izpodbijati, določa ZUS-1 v 27. členu (nepravilna uporaba materialnega prava, kršitev pravil postopka in nepravilna, nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter ničnost upravnega akta). To pomeni, da sodišče pri presoji tožbenega predloga ni vezano na tožbene razloge, kot jih opredeljuje ZUS-1 v 27. členu, ne pa tudi, da v celoti prevzame oziroma nadomesti trditveno podlago. Tožnik je tisti, ki s tožbenimi navedbami postavlja okvir sodne presoje odločitve o njegovi pravici, obveznosti ali pravni koristi (drugi odstavek 2. člena ZUS-1), to je obseg želenega sodnega varstva in s tem tožbeni predlog. Tožbeni predlog pa ni tožbeni zahtevek v smislu prvega odstavka 180. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), o katerem odloča sodišče v sporu polne jurisdikcije oziroma pri odločanju o adhezijskem zahtevku. Iz tega izhaja, da tožbenega predloga ne opredeljuje le formalni predlog, kateri upravni akt oziroma njegov del naj se odpravi, temveč ga opredeljujejo tudi tožbene navedbe o tem, kateri vsebinski del izpodbijanega akta je sporen, torej o čem naj sodišče presoja.4

11. Prva pritožnica zato utemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje ne bi smelo spuščati v presojo ustreznosti in zadostnosti obrazložitve izpodbijane odločbe. Kot je razvidno iz tožbe, tožnica v njej ni podala nobenih navedb o pomanjkljivi obrazložitvi odločbe, ki jo izpodbija, in na tej podlagi ni zatrjevala kršitve postopka izbire in imenovanja notarke (tega tudi v odgovoru na pritožbo ne trdi), ampak je pri utemeljevanju kršitev izhajala iz dokumentacije, s katero se je seznanila z vpogledom v spis zadeve št. 704-19/2022, oblikovan za razpis na prosti notarski mesti v ... To pomeni, da je sodišče v tem delu opravilo presojo zakonitosti odločbe preko okvirov, opredeljenih s pravočasnimi navedbami v tožbi, torej po uradni dolžnosti. Za to pa v ZUS-1, ki za postopek po predhodnem preizkusu tožbe določa, da pazi sodišče po uradni dolžnosti le na ničnost upravnega akta (drugi odstavek 37. člena), ni imelo podlage, s čimer je storilo kršitev določb postopka upravnega spora, ki je vplivala na odločitev o tožbi.

12. Po navedenem se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo – ker so za odločitev v zadevi nebistvene – do navedb druge pritožnice, da je njena odločba zadostila zahtevanemu standardu obrazloženosti, tako tudi ne, ali je sledila stališču Vrhovnega sodišča iz sodbe I Up 215/2021 z dne 15. 12. 2021, da mora iz obrazložitve biti razvidno najmanj, katera vnaprej določena merila je komisija uporabila v posamičnem primeru. Dodaja le, da je neutemeljeno njeno razumevanje, da mora biti obrazložitev odločbe o imenovanju razčlenjena do te mere, da je popisan celoten izbirni postopek vključno s točkami vseh kandidatov po posameznem merilu.

13. Na ugotovitev storjene kršitve o prekoračitvi tožbe ne more vplivati, da je sodišče prve stopnje svoj očitek o neobrazloženosti odločbe utemeljilo še z okoliščino, da iz odločbe ni razvidno, ali je toženka pri imenovani kandidatki (prvi pritožnici) v okviru veščin ocenjevala tudi njene vodstvene sposobnosti in koliko točk ji je dodelila.5 Tožnica namreč ni trdila, da ker s temi okoliščinami ni seznanjena, je to ovira za vložitev učinkovitega pravnega sredstva (tožbe), ampak je nasprotovala temu, da so se notarskim pomočnikom v okviru vrednotenja vodstvenih sposobnosti priznale točke na račun nadomeščanja v času notarjeve odsotnosti. Pri tem se je tudi sklicevala na prijavi prve pritožnice in B. B. in za slednjega izrecno navedla, da je dobil 3 točke. Da ocenjevanje vodstvenih sposobnosti niti pri izbrani kandidatki (prvi pritožnici) za sodišče ni moglo biti vprašljivo, je razvidno iz njegovega odgovora v 51. točki obrazložitve. V njem izpostavlja prvo pritožnico z navedbami, da je vsebinska pravilnost vrednotenja veščin in v tem okviru vodstvenih spodobnosti izbrane kandidatke del ocene strokovne komisije. Ob tem Vrhovno sodišče kot neutemeljene zavrača tožničine navedbe iz odgovora na pritožbi, da v drugi alineji 7. člena Pravilnika uporabljeni element števila zaposlenih za vrednotenje vodstvenih sposobnosti ni objektiven. Te navedbe so pavšalne, zato z njimi ni mogoče utemeljiti nezakonitosti merila, ki za prag upoštevnosti kandidatovih vodstvenih sposobnosti določa objektivno ugotovljivo okoliščino števila zaposlenih, katerih delo je kandidat vodil, usklajeval itd. Poleg tega celotno merilo iz navedene določbe Pravilnika na vse kandidate brez razlik naslavlja enako zahtevo za pridobitev točk, tako da mu ni mogoče očitati niti, da je diskriminatoren. Prav tako ne gre za vprašanje zakonitosti uporabljenega merila, če so po oceni komisije kandidati, ki so nadomeščali notarja, s tem izkazali vodstvene sposobnosti.

_**O sestavi komisije, ki je preverjala strokovno usposobljenost kandidatov, kot tožbeni novoti**_

14. Vrhovno sodišče je večkrat poudarilo, da ocenjevanje kot strokovno opravilo in subjektivno vrednotenje znanja kandidatov, ki ga opravijo člani komisije, ne more biti predmet upravnega spora zoper odločbo o imenovanju notarja.6 Pristojnosti za vsebinsko kontrolo pravilnosti vrednotenja kriterijev in s tem pravilnosti ocene doseženih rezultatov strokovne usposobljenosti, ki jo je sprejela komisija, nima niti minister. Kot je Vrhovno sodišče že navedlo, lahko ta kot funkcionar, odgovoren za imenovanje, preveri le zakonitost izbirnega postopka in odredi vse, kar je potrebno, da se odpravijo pomanjkljivosti, v njegovi pristojnosti pa je tudi izbira, da med enako strokovno usposobljenimi (torej enako ocenjenimi) kandidati izbere tistega, ki ga prepriča v to, da mu podeli svoje zaupanje v najboljše opravljanje tega poklica.7 Razlogov za svojo izbirno odločitev (med enako strokovnimi kandidati) pa mu v odločbi ni treba posebej pojasnjevati.8

15. Ker se navedene omejitve nanašajo le na primer izpodbijanja ocene kot izraza osebnega vrednotenja ocenjevalca kandidatove strokovnosti na podlagi meril ocenjevanja, to samo zase še ne pomeni, da predmet upravnega spora ne bi moglo biti katero drugo vprašanje, povezano z ocenjevanjem. Pogoj je, da je urejeno s predpisom, podobno torej kot v primeru predpisanih kriterijev in meril ocenjevanja, ko se preverja njihovo (nearbitrarno) upoštevanje v izbirnem postopku, ne pa tudi rezultat njihove uporabe.

16. Po navedenem je v okviru presoje zakonitosti izdane odločbe izključeno preverjanje „pravilnosti“ uporabe predpisanih meril tudi v smislu uporabljenega standarda strogosti ocenjevanja danih ustnih odgovorov na postavljena vprašanja, saj je ta strogost odvisna od standarda ocenjevalcev glede zahtev pričakovane kvalitete znanja kandidatov. Ker gre za imanentno strokovno vprašanje na področju vrednotenja znanja, navedeno ne more biti predmet pravne (in s tem ne sodne) obravnave. V tem pogledu se enaka obravnava vseh, ki kandidirajo na istem razpisu, uresničuje z enako personalno sestavo komisije, ki opravi razgovor z vsemi kandidati, pri čemer se pošten postopek z namenom preprečitve vpliva okoliščin na strani ocenjevalca, ki bi lahko vplivale na pristranskost ocenjevanja posameznega kandidata, lahko zagotovi z možnostjo izločitve posameznih članov komisije (ti lahko tak predlog podajo tudi sami).

17. Iz navedenega izhaja, da je treba sodelovanje članov komisije v postopku izbire kandidatov oziroma obstoj morebitnih zakonskih razlogov, da pri tem niso udeleženi, obravnavati v okviru pravil o izvedbi postopka, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, konkretno instituta izločitve. Vendar pa ni razvidno, da je bilo sodišče v obravnavani zadevi s tem vprašanjem soočeno zaradi tožničinih trditev, da je v komisiji kot članica sodelovala konkretna oseba, ki bi morala biti izločena zaradi obstoja ene od zakonsko predvidenih okoliščin za uporabo navedenega instituta. Iz 52. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je v tožbi le splošno nasprotovala temu, da minister praviloma imenuje v komisijo tudi notarja, iz tožbe pa, da je s tem utemeljevala potrebo po natančnejši ureditvi izbirnega postopka in sestave komisije, zato da bi se odstranil dvom v nepristransko obravnavo ostalih kandidatov v primerjavi z notarskimi pomočniki (9. stran tožbe). Tako tožnica še v odgovoru na pritožbo splošno izpostavlja, da sodelovanje notarja kot člana komisije v razpisnih postopkih, kjer so kandidati tudi notarski pomočniki, vzbuja dvom v nepristranskost ocenjevanja, ker naj bi zaradi majhnega članstva notarske zbornice, omejenega števila notarjev in notarskih pomočnikov ter zato tesnejših medsebojnih povezav pri notarjih obstajal interes, da se za notarja imenuje notarski pomočnik, ne pa nujno najbolj strokovno usposobljen kandidat. 18. Tožbeno nasprotovanje praksi sestavljanja komisij, ki jo omogoča sedanja ureditev, na podlagi generalnega dvoma v sposobnost članov komisij, ki so notarji, da zagotavljajo objektivnost ocenjevanja vseh kandidatov, tudi če so med njimi notarski pomočniki, pa ni pomenilo zatrjevanja okoliščin za izločitev konkretne članice komisije (notarke C. C.) zaradi njenih bližnjih povezav z določenimi kandidati (notarskimi pomočniki) oziroma zaradi njenih neposrednih interesov za izid razpisa (ker bi npr. kandidiral njen notarski pomočnik). Vprašanje njihovega prepoznega navajanja šele v tožbi se v obravnavani zadevi tako niti ni moglo postaviti, zato je pritožbena trditev prve pritožnice o tožničini prekludiranosti glede navedb o sestavi komisije neutemeljena.

19. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da so omenjene tožničine navedbe9 po svoji vsebini pomenile razloge, ki bi jih z namenom nadaljnje objektivizacije postopka izbire in imenovanja notarja po njenem mnenju moral upoštevati normodajalec na način, da bi podrobneje uredil tudi sestavo komisij z ozirom na to, iz katere poklicne skupine prihajajo kandidati na posamičnem razpisu. Te navedbe pa po presoji Vrhovnega sodišča ne presežejo vprašanja primernosti zakonske ureditve, da člane komisije imenuje minister (tretji odstavek 10. a člena ZN), ne da bi pred tem preveril, katerim pravniškim poklicnim skupinam pripadajo kandidati.

20. Navedeno potrjuje tudi tožničin odgovor na pritožbi. V njem sicer piše o okoliščinah, ki naj bi v obravnavanem primeru kazale na povsem konkretne povezave med notarko C. C. kot članico komisije in notarskimi pomočniki – kandidati ter tudi povezave med navedeno notarko in prvo pritožnico ter notarko, pri kateri je zaposlena prva pritožnica, a obenem potrdi (na 15. strani odgovora), da je to navajala le v drugih dveh upravnih sporih (II U 11/2023 in II U 12/2023). V okviru tega pritožbenega postopka, ki se, kot pojasnjeno, vodi v zvezi z zadevo II U 13/2023,10 so zato okoliščine za izločitev neupoštevne, saj se v izpodbijani sodbi niti sodišče prve stopnje do njih ni moglo in zato ni bilo dolžno opredeliti.

_**O podrobnejši metodologiji ocenjevanja in vsebini zapisnika o ustnem razgovoru s kandidatom**_

21. Druga pritožnica zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z zahtevo prvostopenjskega sodišča po zapisniškem beleženju vrednotenja posameznih vprašanj. Navaja, da Pravilnik v nobeni od svojih določb ne opredeljuje načina vrednotenja in da v 5. členu določa le, da lahko kandidat na ustnem razgovoru doseže največ 90 točk. Člani komisije zato niso razčlenili in opravili točkovanja po posameznih vprašanjih, ampak so dali le skupno število točk, pri čemer je vsak član prispeval največ 30 točk. 22. Navedeni pritožbeni očitek je utemeljen. ZN in Pravilnik namreč ne nalagata komisiji, naj pri vsakem vprašanju določi najvišje možno število točk in točkuje vsak odgovor posebej (sodišče zato tudi ne preverja pravilnosti seštevka točk), niti da naj sprejme podrobnejšo metodologijo ocenjevanja s tako vsebino in jo predstavi kandidatom pred začetkom razgovorov (kar je zavrnilo že prvostopenjsko sodišče), njeno uporabo pa dokumentira v zapisniku ali v drugače poimenovani listini, ki jo sestavi za namen prikaza vsebine in načina izvedbe izbirnega postopka. Tako je treba pritrditi tožničinim navedbam v odgovoru, da je namen zapisnika o ustnem razgovoru zagotoviti dokazilo glede pravilnosti izvedbe ustnega razgovora, kar pa v obravnavani zadevi niti ni sporno, saj so v zapisnikih navedena vprašanja, ki so bila postavljena kandidatom. To omogoča kontrolo sodišča nad spoštovanjem drugega odstavka 5. člena Pravilnika, da komisija kandidatu postavi vprašanja, ki morajo biti za vse kandidate enaka, kandidatu pa zatrjevanje nasprotnega.11 Več od tega Pravilnik ne zahteva, primernost take ureditve pa ni vprašanje zakonitosti izvedenega izbirnega postopka. Na to ne more vplivati tožničina primerjava v pritožbenem odgovoru s postopkom imenovanja sodnikov, ker da sta obe funkciji izenačeni na ravni Ustave in je obojim zagotovljena pravica, da kandidirajo na prosto mesto pod enakimi pogoji, zakonodajalec pa je za sodnike predpisal zvočno snemanje razgovora in pisanje odgovorov kandidata v vpisnik. V okviru tožničinega zavzemanja za enako ureditev postopkov imenovanja sodnikov in notarjev namreč okoliščina, da sta položaja sodstva in notariata ustavnopravna materija, še ne pomeni, da sta položaja obeh izenačena. Že to, da notarji niso državni organi niti zaposleni v državnih organih (uradniki skladno z Zakonom o javnih uslužbencih, ZJU), hkrati pa tudi ne funkcionarji, ki bi izvrševali oblastvena pooblastila na podlagi demokratično pridobljenega oziroma podeljenega mandata,12 sodišča in sodniki pa so v navedenih položajih, ne terja izenačitve v ureditvi postopka imenovanja.

23. Ali se bo točkoval vsak odgovor posebej in bo zaradi tega treba določiti tudi najvišje število točk, ki ga je možno prejeti za posamičen odgovor, je torej, kot pojasnjeno, stvar načina ocenjevanja. Čim pa komisija ni dolžna posebej izdelati in kandidatom vnaprej predstaviti podrobnejše metodologije ocenjevanja, kar navaja sodišče prve stopnje v 40. točki obrazložitve, je s tem v nasprotju zahteva, navedena v 43. točki izpodbijane sodbe, da mora v zapisniku navesti število prejetih točk pri posameznem vprašanju. Prva pritožnica zato utemeljeno opozarja na nasprotje v razlogih sodbe, ki se nanaša na okoliščino dolžnega točkovanja po posameznem vprašanju in s tem povezani manjkajoči vsebini zapisnika. Ker je sodišče nanjo oprlo svojo odločitev, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka upravnega spora iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP.

24. Pravilno je tudi stališče druge pritožnice, da ugotovljene formalne pomanjkljivosti zapisnikov o ustnih razgovorih niso vplivale na pravilnost in zakonitost izbirnega postopka. Taka ugotovitev iz izpodbijane sodbe namreč ne izhaja, pri čemer Vrhovno sodišče dodaja, da je pisanje zapisnika z upoštevanjem določb ZUP po navedenem zakonu dolžnost uradne osebe, ki vodi postopek (75. člen ZUP), kar člani strokovne komisije niso.

_**Odločitev**_

25. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zaradi ugotovljenih kršitev pravil postopka upravnega spora, ki so vplivale na odločitev, pritožbama ugodilo tako, da je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek (77. člen ZUS-1). V njem bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti o tožbi v okviru tožbenih in morebitnih drugih tožničinih pravočasnih navedb, upoštevajoč stališča iz tega sklepa, dejanska vprašanja oziroma okoliščine, če jih bo štelo za relevantne (npr. o tem, kdaj so se pisali zapisniki, kar omenja v 46. točki razveljavljene sodbe), pa razčistiti na glavni obravnavi (in ne na seji, na kateri je v obravnavani zadevi med drugim ugotavljalo tudi vsebino zapisnikov o ustnih razgovorih) po predhodno izpeljanem materialnem procesnem vodstvu, če bi se to izkazalo za potrebno.

**K II. točki izreka**

26. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.

1 Ur. l. RS, št. 20/2022. 2 Iz odločbe ni razvidno, katera merila iz Pravilnika je komisija uporabila, koliko točk je izbrana kandidatka prejela po posameznih merilih in kateri razlogi so ministrico vodili k odločitvi o izbiri kandidata. 3 Po ugotovitvah sodišča zapisniki ne vsebujejo števila možnih in prejetih točk pri vsakem od zastavljenih vprašanj, še zlasti, ker lahko vsi člani komisije postavljajo vprašanja in podelijo enako število točk, v konkretni zadevi pa iz zapisnikov izhaja velika razlika v številu vprašanj med posameznimi članicami komisije; zapisniki ne vsebujejo navedb oseb, ki so sodelovale na razgovoru, časa opravljanja dejanja, podpisa zapisnikarja, zato se sodišču pojavlja dvom v njihovo verodostojnost. 4 Glej npr. sklep X Ips 298/2016 z dne 20. 9. 2017, sodbi X Ips 19/2015 in X Ips 317/2015 z dne 18. 10. 2017. 5 V skladu s četrtim odstavkom 10. a člena ZN se pri preverjanju strokovne usposobljenosti kot kriteriji upoštevajo kandidatovo strokovno znanje, njegove izkušnje in veščine. Pravilnik pa v 7. členu določa, da se kandidatove veščine preverijo na podlagi prijavi priložene dokumentacije, ki izkazuje: - izobraževanje kandidata s področja notariata in druga izobraževanja, koristna za opravljanje notariata, pri čemer se kandidatu za vsako izobraževanje podeli 0,2 točke, če je izobraževanje trajalo en dan ali več dni, pa za vsak dan 0,5 točke, vendar skupno največ 10 točk:- vodstvene sposobnosti, pri čemer se kandidatu za vsako dopolnjeno leto vodenja, usklajevanja ali izvajanja del kot vodje najmanj petim osebam vključno z njim podeli 0,5 točke, skupno največ 5 točk. 6 Sodbe Vrhovnega sodišča I Up 215/2021 z dne 15. 12. 2021, I Up 168/2019 z dne 9. 10. 2019, I Up 40/2019 z dne 18. 4. 2019, I Up 155/2013 z dne 29. 5. 2013, I Up 1354/2006 z dne 10. 10. 2006. 7 Sodba I Up 179/2018 z dne 24. 10. 2018, 15. točka obrazložitve. 8 V tem smislu Vrhovno sodišče v sodbi I Up 168/2019, 11. točka obrazložitve, in I Up 215/2021 z dne 15. 12. 2021, 6. točka obrazložitve. 9 Te je dodatno pojasnila še v vlogi z dne 6. 2. 2023. 10 Več ne izhaja niti iz njene vloge z dne 6. 2. 2023 (l. št. 38 do 43 sodnega spisa), o vsebini katere se je seznanilo tudi sodišče prve stopnje in jo povzelo v 24. do 28. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. 11 Tožnica npr. ni navajala, da na ustnem razgovoru za notarsko mesto v Ljubljani ni prejela vprašanj, navedenih v zapisniku, saj je v tožbi (str. 5) to zatrjevala le za eno vprašanje na ustnem razgovoru za notarsko mesto v Domžalah. To pa nasprotuje tudi njeni trditvi o enakem dejanskem stanju kot podlagi za predlagano združitev zadev. 12 Sodba I Up 179/2018, 8. točka obrazložitve.