Jedro

Ni zakonskih pogojev, da bi center za socialno delo vodil upravni postopek v upravni zadevi osebnih stikov mladoletnika z njegovimi starimi starši. V upravnih stvareh socialnega varstva obsega namreč po določbi 2. odst. 14. člena ZST taksna oprostitev tudi vloge, vložene pred predlogom za taksno oprostitev, če je takšen predlog vložen pred pretekom roka, določenega za plačilo sodne takse; ta rok traja 15 dni od vročitve naloga oz. opomina za plačilo sodne takse.

Izrek

1. Pritožba proti sodbi Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 984/98-14 z dne 1.3.2000, se zavrne in se potrdi ta sodba.

2. Pritožbi proti sklepu Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 984/98-21 z dne 29.3.2000, se ugodi in se ta sklep razveljavi ter se zadeva vrne v novo odločanje.

Obrazložitev

K točki 1: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožečih strank proti odločbi tožene stranke z dne 18.5.1998. S to odločbo je tožena stranka zavrgla pritožbo tožečih strank proti odločbi Centra za socialno delo I. z dne 13.2.1998 in jo izrekla za nično, za ničnega izrekla tudi postopek do njene izdaje in zavrgla zahtevo tožečih strank za določitev osebnih stikov med njima in njunim mladoletnim vnukom G.M. Center za socialno delo I. je z navedeno odločbo, ki jo je izdal na zahtevo M.T., odločil, da se v korist mladoletnega G.M. omogočijo njegovi stiki s tožečima strankama, in sicer tako, da potekajo vsak drugi torek od 12.30 do 13.30 ure v prostorih Centra za izobraževanje in usposabljanje T. ob navzočnosti strokovnega delavca, in da se telefonski stiki v času bivanja pri rejniški družini preko vikenda omejijo na en klic, dolg 10 minut, ter da je mati T.M. tako določene stike med mladoletnim G. in tožečima strankama dolžna omogočiti in dopustiti.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbo tožečih strank na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/96 in 56/96, v nadaljevanju ZUS), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba pravilna in da temelji na zakonu. Strinja se z odločitvijo tožene stranke in z razlogi, ki jih je ta navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Navaja, da bi moral organ prve stopnje po 2. odstavku 125. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) zavreči zahtevo tožečih strank, ker po veljavnih predpisih v obravnavanem primeru ni pogojev za uvedbo upravnega postopka. Pravica do osebnih stikov z mladoletnim otrokom je urejena v 106. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Po tej določbi ima to pravico tisti od staršev, ki ne živi skupaj z otrokom, ne pa stari starši. V obravnavanem primeru ni bilo pogojev za uvedbo upravnega postopka, ker tožeči stranki po ZZZDR, ki je materialni predpis, nimata položaja stranke v upravni stvari določanja osebnih stikov z mladoletnim otrokom po 106. členu ZZZDR, določanje osebnih stikov mladoletnih otrok z njihovimi starimi starši pa po navedenem predpisu ni upravna stvar. Zato je tožena stranka odločila pravilno, ko je po 1. odstavku 239. člena ZUP/86 zavrgla pritožbo tožečih strank proti odločbi organa prve stopnje. Pravilno je tudi odločila, ko je po 1. odstavku 267. člena ZUP/86 izrekla odločbo, ki je bila izdana v upravnem postopku v stvari, o kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku, za nično. Ker je organ prve stopnje uvedel in vodil postopek, kot da gre za določitev stikov po 106. členu ZZZDR ter imenoval strokovno komisijo, ki se po 88. členu Zakona o socialnem skrbstvu (Zss) imenuje le takrat, ko center za socialno delo odloča v upravnih stvareh, je pravilno za ničnega izrekla tudi postopek pred izdajo odločbe organa prve stopnje. Ker tožeči stranki po materialnem predpisu nimata položaja stranke v obravnavanem primeru, je pravilna tudi odločitev tožene stranke, ki je njuno zahtevo za določitev osebnih stikov z mladoletnim G.M., zavrgla.

Tožbeni ugovor, da bi imeli tožeči stranki položaj stranke po 119. členu ZZZDR, je zavrnilo, ker po tej določbi ravna center za socialno delo po uradni dolžnosti, če to zahteva vzgoja ali varstvo otroka ali kakšna druga otrokova pravica ali korist, ne pa, če tako zahteva stranka. Iz spisov pa tudi izhaja, da se mladoletni G.M. šola v Centru za izobraževanje in usposabljanje T., kjer prebiva med tednom, med vikendi in počitnicami pa pri rejniški družini. Torej je za njegovo varstvo in vzgojo že poskrbljeno, njegove pravice in koristi pa tudi niso ogrožene, kar je razvidno iz mnenja strokovne komisije, ki je ocenila, da je takšna ureditev zanj najboljša rešitev.

Tožeči stranki v pritožbi navajata, da se ne strinjata z izpodbijano sodbo in z odločitvijo tožene stranke, da nista stranki v postopku. Opisujeta okoliščine, ki po njunem mnenju kažejo, da bi bili njuni osebni stiki z mladoletnim G.M. v njegovo korist. Na pritožbo tožena stranka in prizadeta stranka T.M., otrokova mater, nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja. Po 1. točki 267. člena ZUP/86 je namreč odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v takšni stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku, nična. Na ničnost mora paziti organ po uradni dolžnosti ne glede na to, ali jo stranke v postopku uveljavljajo.

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ni zakonskih pogojev, da bi center za socialno delo vodil upravni postopek v upravni zadevi osebnih stikov mladoletnega G.M. z njegovimi starimi starši. Po 86. členu Zss namreč postopa ta organ po pravilih upravnega postopka, kadar pri izvrševanju javnih pooblastil odloča o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznikov. Javna pooblastila odločanja o pravici do osebnih stikov z mladoletnim otrokom so urejena v ZZZDR. Po tem zakonu center za socialno delo nima javnega pooblastila odločanja o upravni stvari osebnih stikov mladoletnega otroka z njegovimi starimi starši. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, se v upravnem postopku odloča le o upravni stvari osebnih stikov iz 106. člena ZZZDR, in sicer o pravici, ki jo ima tisti od staršev, ki ne živi skupaj z otrokom, in o dolžnosti tistega od staršev, pri katerem otrok živi.

Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožeči stranki nista stranki v upravnih postopkih, ki jih vodi center za socialno delo na podlagi določbe 119. člena ZZZDR po uradni dolžnosti. Glede navedene odločbe Centra za socialno delo I. je zato sodišče prve stopnje pravilno pritrdilo toženi stranki, ki je v izpodbijani odločbi obrazložila, da gre v konkretnem primeru za ukrep omejitve pretiranih klicev tožečih strank k rejniški družini in omejitve obiskov v šolskem zavodu, kjer je mladoletni G.M. v vzgoji in varstvu, kar pa ni upravna stvar.

Pritožbeno sodišče je spoznalo, da niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo tožečih strank zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

K točki 2: Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ob smiselni uporabi določbe 2. točke 1. odstavka 34. člena ZUS zavrglo predlog tožečih strank za oprostitev plačila sodnih taks v upravnem sporu št. U 984/98. V obrazložitvi navaja, da sta tožeči stranki dne 24.3.2000 vložili predlog za oprostitev plačila sodne takse za tožbo, sodbo in pritožbo. Zakon o sodnih taksah (ZST) določa v 14. členu, da sklep o oprostitvi plačila sodnih taks učinkuje od dneva, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev sodnih taks in velja za vse vloge in dejanja, za katere je nastala taksna obveznost tega dne ali pozneje. Po določbi 1. odstavka 5. člena ZST se v upravnih sporih v stvareh socialnega varstva plača sodna taksa samo, če stranka v postopku ni uspela. Taksna obveznost za tožbo nastane, ko je sodna odločba, s katero je bila tožba zavrnjena ali zavržena, vročena stranki. Iz podatkov v spisih izhaja, da je sodišče odločilo o zadevi s sodbo št. U 984/98-14 z dne 1.3.2000. S to je bila tožba tožečih strank zavrnjena. Ta sodba je bila pooblaščenki tožečih strank vročena 6.3.2000. Glede na navedeno, je predlog tožečih strank prepozen in ga je bilo potrebno zato zavreči. V pritožbi navaja tožeča stranka, da bi leta 1998 še zmogla plačati sodno takso, sedaj pa je čisto brez denarja.

Pritožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh dejanskih okoliščin, pomembnih za odločanje o predlogu tožečih strank za oprostitev plačila sodne takse. V upravnih stvareh socialnega varstva obsega namreč po določbi 2. odstavka 14. člena ZST taksna oprostitev tudi vloge, vložene pred predlogom za taksno oprostitev, če je takšen predlog vložen pred pretekom roka, določenega za plačilo sodne takse. Ta rok je določen v 26. členu ZST in traja 15 dni od vročitve naloga oziroma opomina za plačilo sodne takse. Iz spisov v obravnavani zadevi izhaja, da sta bila naloga za plačilo sodne takse za tožbo oziroma sodbo in opomin za plačilo sodne takse za pritožbo tožečima strankama vročeni dne 22.3.2000. Ker sta tožeči stranki vložili predlog za oprostitev plačila sodne takse dne 24.3.2000, torej pred pretekom 15 dnevnega roka, določenega za plačilo sodne takse, po ZST ni razloga za zavrženje njunega predloga kot prepoznega. Zato bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem odločanju obravnavati njun predlog v skladu s 13. členom ZST.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS, v zvezi s 1. odstavkom 57. člena in 68. členom ZUS, pritožbi ugodilo in razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in mu zadevo vrnilo v novo odločanje.