Jedro

Tožnik ni izkazal, da potrebuje pravno pomoč oziroma svetovanje, kakršno je opredeljeno v tretjem odstavku 26. člena ZBPP in po katerem se za pravno svetovanje ne šteje zgolj preučitev ter ugotovitev (hipotetičnega) dejanskega in pravnega položaja upravičenca, pač pa mora biti izkazan tudi namen takšnega preučevanja, to pa je seznanitev in pomoč upravičencu pri uveljavljanju konkretnih pravic oziroma upravičenj, ki jih lahko doseže s pravnimi sredstvi in drugimi vlogami v sodnih in drugih postopkih. Takšnega namena ter predvsem razlogov zanj pa tožnik, kot že rečeno, ne navaja in jih tudi ni razbrati iz podatkov sodnega spisa.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z odločbo, št. Bpp 636/2023 z dne 21. 7. 2023 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP) za pravno svetovanje glede možnosti predčasnega odpusta.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik zaprosil za dodelitev BPP v navedenem obsegu in obliki, in sicer v zadevi Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. I K 83566/2022. Po tem ko toženka citira določbe 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP), ugotavlja, da je bil tožnik v navedeni zadevi s sodbo z dne 9. 5. 2023 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Izrečena mu je bila kazen enega leta in desetih mesecev zapora ter stranska denarna kazen in kazen izgona tujca iz države. Nadalje toženka ugotavlja, da kazenska sodba še ni pravnomočna, zato ocenjuje, da je pravno svetovanje glede predčasnega odpusta v tej fazi postopka nerazumno in preuranjeno. Posledično je prošnjo za dodelitev BPP zavrnila.

3. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja, zato vlaga tožbo v upravnem sporu. Navaja, da izpodbijano odločbo izpodbija iz razlogov nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Primarno sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter odloči tako, da se ugodi njegovi prošnji za dodelitev BPP za prvi pravni nasvet, za pravno svetovanje, pripravo pravnega mnenja in oprostitev stroškov postopka; podrejeno pa, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponoven postopek. V vsakem primeru zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške tega upravnega spora, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.1

4. V tožbi navaja, da je toženka njegovo prošnjo za dodelitev BPP (za prvi pravni nasvet in pravno mnenje glede možnosti predčasnega odpusta, pogojnega odpusta) zavrnila, čeprav je obsojen na daljšo zaporno kazen. Sklicuje se na zadevo toženke št. Bpp 395/2023, v kateri je bila BPP prosilcu dodeljena, zato je tožnik diskriminiran s tem prosilcem in tudi sicer z upravičenci, ki jim je bila BPP dodeljena. Tožniku je s tem kršena pravica do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS. Nadalje se sklicuje še na določbo 26. člena ZBPP, ki definira vsebino pravnega svetovanja in meni, da je toženka z zavrnitvijo njegove prošnje kršila navedeno določbo. Tožnik izpostavlja, da je tujec, brez zaposlitve, v priporu, obsojen na daljšo zaporno kazen, ne govori slovenskega jezika. V drugih postopkih je upravičen do BPP in ima pravico, da se seznani tudi glede možnosti predčasnega odpusta in pogojnega odpusta. Gre za pomembno pravno vprašanje, ki se tiče njegovih pravic, obveznosti in pravnih razmerij. V nadaljevanju tožbe se sklicuje na posamezne zakonske določbe, ki jih mora toženka upoštevati pri ugotavljanju dohodkovnega in premoženjskega stanja prosilcev za BPP. Odločitev toženke še dodatno poglablja njegovo socialno stisko, kar je v nasprotju z ZBPP. V nadaljevanju tožnik izpodbijani odločbi očita še, da ni ustrezno obrazložena. Iz njene obrazložitve namreč ni razvidno zakaj konkretno je toženka njegovo prošnjo zavrnila, čeprav izpolnjuje tako vsebinski kot materialni pogoj za dodelitev BPP. Sodišču tožnik predlaga, da opravi glavno obravnavo, na kateri naj zasliši tožnika.

5. Tožba, skupaj s prilogama, je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, je pa sodišču poslala spis, ki se nanaša na zadevo.

6. Sodišče je za dan 19. 10. 2023 v zadevi razpisalo narok za glavno obravnavo. Stranki sta bili nanj pravilno in pravočasno vabljeni ter opozorjeni na posledice izostanka, vendar se nobena od strank naroka za glavno obravnavo ni udeležila in izostanka tudi ni opravičila. Sodišče je zato na podlagi določbe tretjega odstavka 58. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) odločilo brez glavne obravnave, na podlagi pisnega gradiva strank in dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku izdaje izpodbijane odločbe.

**K I. točki izreka:**

7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavanem upravnem sporu je predmet presoje zakonitost izpodbijane odločbe, s katero je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP za pravno svetovanje glede možnosti pogojnega odpusta.

9. Med strankama ni sporno, da je tožnik prošnjo da dodelitev obravnavane BPP vložil v obsegu in obliki pravnega svetovanja glede možnosti pogojnega odpusta, in sicer v zadevi Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. I K 83566/2022, v kateri je bil s sodbo z dne 9. 5. 2023 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja in mu je bila (med drugim) izrečena zaporna kazen. Prav tako med strankama ni sporno, da navedena kazenska sodba v času izdaje izpodbijane odločbe ni bila pravnomočna. Na tej dejanski podlagi je toženka zaključila, da je prošnja nerazumna in preuranjena, zato jo je zavrnila na podlagi določb 24. člena ZBPP, ki določajo t.i. objektivne oziroma vsebinske pogoje za dodelitev BPP.

10. Sodišče prvenstveno odgovarja na tožbeni očitek, da je izpodbijana odločba neustrezno obrazložena. Obrazložitev izpodbijane odločbe je res skromna, kljub temu pa sodišču v bistvenem omogoča presojo izpodbijane odločitve tako v dejanskem kot tudi pravnem smislu, kar bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve te sodbe, zato sodišče ta tožbeni ugovor ocenjuje kot neutemeljen.

11. Toženka je odločitev, ki izhaja iz izpodbijane odločbe, oprla na določbe 24. člena ZBPP, v skladu s katerimi se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (prvi odstavek). Toženka se je po presoji sodišča pri svoji odločitvi napačno sklicevala na navedene določbe, saj peti odstavek 24. člena ZBPP določa, da se ne glede na določbe prejšnjih odstavkov, BPP za pravno svetovanje po 1. alineji prvega odstavka 26. člena tega zakona dodeli brez ugotavljanja pogojev iz prvega, drugega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP. V obravnavanem primeru zato toženka ni imela pravne podlage za presojo razumnosti (in preuranjenosti) prošnje glede na pogoje iz 24. člena ZBPP. Ne glede na to ugotovitev, pa je po presoji sodišča izpodbijana odločba zakonita iz drugih razlogov, kot so navedeni v njeni obrazložitvi, in jih sodišče navaja v nadaljevanju te sodbe.

12. Po tretjem odstavku 26. člena ZBPP se za pravno svetovanje iz prvega odstavka tega člena šteje preučitev pravnega položaja in ustreznih pravnih predpisov zaradi seznanitve upravičenca z vsemi vprašanji in okoliščinami, ki so pomembne za njegove pravice, obveznosti in pravna razmerja ter o pogojih, obliki in vsebini pravnih sredstev in postopkov za njihovo zavarovanje. Preučitev pravnega položaja, predpisov in seznanitev s pravnimi sredstvi torej predpostavlja, da obstaja neko odprto pravno vprašanje, za razjasnitev katerega je potrebno pravno znanje in o katerem je mogoče podati pravno mnenje o njegovih možnih pravnih rešitvah.

13. Tožnik je v prošnji za dodelitev BPP navedel le, da prošnjo vlaga "za pravno mnenje glede možnosti predčasnega odpusta in pravno svetovanje", ni pa navedel nič konkretnega v smislu odprtih dejanskih ali pravnih vprašanj, pri reševanju katerih bi potreboval pravno pomoč. V bistvu tožnik (tako v prošnji kot tudi v tožbi) navaja samo, da pravno pomoč potrebuje, nič pa konkretno zakaj bi to BPP v tej fazi postopka potreboval, pri čemer ni sporno, da zadevna kazenska sodba v času izdaje izpodbijane odločbe ni bila pravnomočna, pravne posledice obsodbe pa učinkujejo od njene pravnomočnosti (prvi odstavek 80. člena KZ-1). Tožnik v tožbi sam navaja, da je v priporu, iz česar tudi izhaja, da se zadevna zaporna kazen še ni začela izvrševati, pogojni odpust, v zvezi s katerim tožnik vlaga obravnavano prošnjo za dodelitev BPP, pa je možen le pod pogojem, da je obsojenec (že) prestal polovico oziroma izjemoma tretjino kazni zapora (prvi in šesti odstavek 88. člena KZ-1). Glede na navedeno po presoji sodišča tožnik ni izkazal, da potrebuje pravno pomoč oziroma svetovanje, kakršno je opredeljeno v tretjem odstavku 26. člena ZBPP in po katerem se za pravno svetovanje ne šteje zgolj preučitev ter ugotovitev (hipotetičnega) dejanskega in pravnega položaja upravičenca, pač pa mora biti izkazan tudi namen takšnega preučevanja, to pa je seznanitev in pomoč upravičencu pri uveljavljanju konkretnih pravic oziroma upravičenj, ki jih lahko doseže s pravnimi sredstvi in drugimi vlogami v sodnih in drugih postopkih. Takšnega namena ter predvsem razlogov zanj pa tožnik, kot že rečeno, ne navaja in jih tudi ni razbrati iz podatkov sodnega spisa. Ker tožnik (zaenkrat) ni izkazal potrebe za dodelitev BPP v obliki pravnega svetovanja glede možnosti pogojnega odpusta, je toženka njegovo prošnjo za dodelitev BPP utemeljeno zavrnila kot preuranjeno in nerazumno. Pri vsem navedenem je treba upoštevati tudi temeljni princip ZBPP, to je, da se pravna pomoč po tem zakonu zagotavlja zaradi uresničevanja pravice do sodnega varstva (1. člen ZBPP), kar velja tudi za dodelitev BPP v obliki pravnega svetovanja, in kar predpostavlja konkretna odprta pravna (ali dejanska) vprašanja, pri reševanju katerih prosilec potrebuje pravno pomoč.2

14. Po določbah ZBPP se BPP prosilcu dodeli, če izpolnjuje vse s tem zakonom določene pogoje. Glede na to, da tožnik za dodelitev BPP ne izpolnjuje zgoraj navedenega pogoja, so brezpredmetne tožbene navedbe, ki se nanašajo na materialne pogoje za dodelitev BPP. Neutemeljen pa je, sicer nekonkretiziran, ugovor, da je bil tožnik z izpodbijano odločbo v neenakopravnem položaju s prosilci, ki jim je bila BPP dodeljena, saj je izpodbijana odločba utemeljena na zgoraj navedeni dejanski in pravni podlagi, zakonitost odločbe toženke, št. Bpp 395/2023 z dne 14. 6. 2023, na katero se tožnik sklicuje v tožbi, pa ni predmet presoje v tem upravnem sporu.

15. Ker torej sodišče ni našlo razlogov za ugoditev tožbi, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Tožnik je ob vložitvi tožbe podal tudi predlog za oprostitev plačila sodne takse zanjo. O tem predlogu sodišče ni posebej odločalo, saj je tožnik plačila sodne takse za tožbo oproščen že na podlagi samega zakona, to je določbe šestega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), po kateri se v postopkih odločanja o dodelitvi BPP sodna taksa ne plača. **K II. točki izreka:**

17. Odločitev o stroških tega postopka, ki jih uveljavlja tožnik, temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Na tem mestu sodišče pripominja, da je toženka hkrati z izpodbijano odločbo izdala tudi sklep, s katerim je zavrgla prošnjo tožnika za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. in II. stopnje ter za vložitev pritožbe zoper priporne sklepe po prvostopenjski sodbi v zadevnem kazenskem postopku. Iz tožbenega predloga in tožbenih navedb izhaja, da tožnik z obravnavano tožbo tega sklepa ne izpodbija, pač pa izpodbija, kot rečeno, izpodbijano odločbo. 2 Primerjaj npr. s stališči, ki jih je Upravno sodišče RS zavzelo v sodbah, št. I U 1060/2018 z dne 22. 5. 2018, št. I U 554/2020 z dne 2. 6. 2020, št. III U 153/2020 z dne 24. 9. 2020, št. IV U 146/2020 z dne 6. 1. 2021 in št. IV U 135/2020 z dne 11. 3. 2021. Ob tem sodišče pripominja, da mu je poznano tudi stališče, ki ga je Upravno sodišče RS zavzelo v sodbi, št. IV U 55/2021 z dne 9. 2. 2022.