Jedro

Pritožba neutemeljeno graja izrek sklepa. Prvostopenjsko sodišče je pravilno obrazložilo, da sodna praksa v motenjskih sporih še vedno dopušča tudi tožbene zahtevke, da se najprej ugotovi nastalo motenje in zatem prepove dejanja, ki so opisana v ugotovitvenem delu tožbe. Sodišče prve stopnje ugotovitvenega dela zahtevka pravilno ni zavrglo, saj bi v nasprotnem primeru dajatveni del zahtevka ostal nedorečen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Toženec je dolžan tožnikoma v roku 8 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 307,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da je tožena stranka (toženec) motila tožeči stranki (tožnika) v soposesti nepremičnine parcela 324/5, k. o. ..., s tem, da je v času od dne 17. 6. 2020 do konca junija ob južnem delu hiše postavila lesen podest (I. točka izreka) ter tožencu naložilo, da v roku 8 dni vzpostavi soposestno stanje tako, da z dvorišča ob južni strani hiše odstrani lesen podest (II. točka izreka) in mu prepovedalo, da v bodoče na tak ali podoben način moti soposest tožnikov (III. točka izreka). Sodišče je še odločilo, da je toženec dolžan tolžnikoma povrniti potrebne stroške postopka, pri čemer se sklep o višini stroškov izda po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari (IV. točka izreka). Kar sta tožnika zahtevala več ali drugače, je sodišče zavrnilo (V. točka izreka).

2. Zoper izpodbijani sklep se je iz vseh predvidenih razlogov pritožil toženec in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sklep spremeni tako, da zahtevek tožnikov zavrne s stroškovno posledico, podredno pa, da pritožbi ugodi ter vrne zadevo v nov postopek na prvo stopnjo. Vztraja, da je tožba vložena prepozno, po preteku 30-dnevnega roka, saj je bil podest narejen v enem dnevu. Tožnika nista uspela dokazati, da bi toženec po 18. 6. 2020 opravljal dela (mesec junij ima 30 dni), tožba pa je bila vložena 17. 7. 2020. Drži sicer, da so pravdne stranke imele soposest tega dela nepremičnine, vendar je toženec imel soglasje od očeta kot solastnika, babica pa je dala soglasje ustno. Pri čemer je slednja pod vplivom prvega tožnika in je zaradi strahu v postopku spremenila svojo izjavo in izpovedala, da soglasja ni dala, čeprav je tožencu in njegovi partnerki po izgradnji povedala, kako je lepo. Zato ni mogoče zaključiti, da je bil toženčev poseg v soposest samovoljen oz. protipraven.

Še manj pa je dokazni postopek pokazal, da bi podest oviral soposest ali bil celo nevaren in bi njegova izgradnja predstavljala motenje, saj vsaka sprememba dejanskega stanja še ne pomeni motenja. Namembnost ostaja nespremenjena, saj je prostor, kjer se nahaja podest, še vedno namenjen počitku. Iz predloženih fotografij je razvidno, da tudi stopnica na podest ni visoka. Prav tako ni res, da bi podlaga drsela, ta trditev tožnikov ni dokazana. Tudi senca je zagotovljena, trta je ostala tako kot prej, enako tudi jagode in rože. Jagode so se vedno nabirale z zunanje strani in ni potrebno, da bi se druga tožnica sklanjala s podesta, kot je navajala. Zaključki sodišča so pravzaprav v nasprotju z navedbami v obrazložitvi razlogov sklepa (točki 21 in 22), kar je bistvena kršitev določb postopka (14. tč. 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 - ZPP). Sodišče je prav tako zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj je pot na vrt ostala enaka kot prej, zato ne drži, da je pohodna pot ovirana zaradi podesta. Tudi pred namestitvijo podesta se je hodilo preko tega dela vrta, zato pot v ničemer ni spremenjena, prav tako je tožnik lahko nemoteno prevažal drva. Na podlagi navedenega toženec meni, da ni ekonomskega in pravnega interesa tožnikov za tožbo. Sprememba, da na mestu, kjer so bili prej kamni (kamnite plošče, ki niso bile ravne), sedaj pa je urejen leseni podest, nima nobenega praktičnega pomena, je zgolj izboljšava in sam namen tega prostora ni spremenjen ali okrnjen. Višje sodišče v Ljubljani je v sklepu II Cp 796/2009 odločilo, da je zoženje prehoda med obstoječo ograjo in zidom objekta za širino fuge (do 2 cm) in zvišanjem temelja (za približno 40 cm) neznaten poseg, ki ne utemeljuje ekonomskega interesa za varstvo posesti. V konkretnem primeru pa je narejena stopnica (cca. 15 cm), zato tožnika ekonomskega interesa za to tožbo nimata.

Nenazadnje je potrebno tudi grajati izrek sklepa, saj sodna praksa že dalj časa ne dopušča tri-delnega zahtevka, v konkretnem primeru pa je tak zahtevek dopustilo, poleg tega je samo popravilo v tožbenem zahtevku besedo posest v soposest in s tem prekoračilo tožbeni zahtevek.

3. Tožnika sta na pritožba odgovorila in predlagata, da se zavrne, s stroškovno posledico. Tožba je nedvomno pravočasna. Podest ni bil zgrajen in zaključen v enem dnevu. To dokazujejo fotografije, iz katerih je razvidno, da na dan 19. 6. 2020 izdelava podesta ni bila zaključena. Da se je podest izdeloval več dni izhaja tudi iz izpovedbe toženčeve priče A. A. Toženec soglasja za izdelavo podesta ni dobil od nobenega od tožnikov, o tem je tožnica na narokih 13. 5. 2021 in 8. 6. 2021 večkrat jasno izpovedala. Glede pohvale podesta je v izpovedi in lastnoročnem podpisu z dne 5. 12. 2020 pojasnila, da je toženec ni razumel, saj ga je pohvalila, da zna delati, ni mu pa s tem dala soglasja za podest in ni šlo za izraz strinjanja s podestom.

Prvostopenjsko sodišče je prav tako pravilno ugotovilo, da podest spreminja in ovira dotedanji način izvrševanja posesti, predvsem v razmerju do druge tožnice, pa tudi v razmerju do prvega tožnika. Vožnja drv s samokolnico zaradi stopnic ni več možna. Predstavlja oviro pri dostopu do hiše in pri gojenju jagod ter cvetja, kar je prvo-tožnica počela dolga leta, prav tako je nevaren, saj drsi. Tožnica je na naroku 13. 5. 2021 izpovedala, da je videla otroka, kako mu je vzelo nogo. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je neprerekano dejstvo, da je podest v deževnem vremenu moker in spolzek. Navedbe, da gre za material, ki onemogoča drsenje, so nedovoljena pritožbena novota. Dejansko stanje v zadevi II Cp 796/2009 Višjega sodišča v Ljubljani ni primerljivo. Sodišče je pravilno ugotovilo, da ne gre za nebistven poseg v posest, ki za soposestnike ne bi imel praktičnega in ekonomskega interesa. Odločitev sodišča o dopustitvi tri-delnega zahtevka zaradi motenja posesti je pravilna, saj v ugotovitvenem delu opisano dejanje, ki se mora restituirati in se prepoveduje tudi v bodoče. Takšna odločitev tudi ni v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Pri popravi besede posest v soposest ne gre za prekoračitev zahtevka, saj je soposest manj oz. ožje kot posest. Sodišče je odločilo v okviru postavljenega zahtevka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženec neutemeljeno vztraja, da je bila tožba vložena prepozno. Po 32. členu Stvarnopravnega zakonika2 (SPZ) je mogoče sodno varstvo pred motenjem posesti zahtevati v tridesetih dneh od dneva, ko je posestnik zvedel za motenje in storilca, najpozneje pa v enem letu od dneva, ko je motenje nastalo. Rok tridesetih dni je subjektivni rok, zato začne teči takrat, ko je posestnik zvedel tako za motenje kot storilca.3 V izreku izpodbijanega sklepa (I. točka izreka) je bilo ugotovljeno, da je toženec od dne 17. 6. 2020 dalje s postavitvijo podesta motil posest tožnikov. Pri čemer je v obrazložitvi pojasnjeno, da je eden od tožnikov 17. 6. 2020 ob 7:26 zjutraj fotografiral, kako so bili položeni nosilci za podest. S tem dnem (17. 6. 2020) sta bila tako tožnika nedvomno seznanjena, da je do motenja prišlo, pri čemer v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi toženec s konkretnim motenjem (postavljanjem podesta) začel že prej, še manj pa, da bi tožnika to vedela. Iz neprerekanih navedb izpodbijanega sklepa izhaja samo, da sta tožnika že pred tem opazila in toženca tudi opozorila (16. 6. 2020), da je na vzhodni strani hiše zložen kup lesa. Omenjeno (še) ne predstavlja obravnavanega motenja posesti, saj tožnik s postavljanjem podesta, ki je predmet zahtevka in se nahaja na južni strani hiše, še ni začel. Ker sta bila tožnika s postavljanjem podesta seznanjena dne 17. 6. 2020, je tožba, vložena dne 17. 7. 2020, pravočasna, saj je vložena znotraj 30-dnevnega roka.

6. Pritožbeno sodišče še navaja, da ustaljena sodna praksa pri opredelitvi začetka teka roka za posestno varstvo razlikuje med ponavljajočimi in nadaljevanimi motilnimi ravnanji. Pri ponavljajočem motilnem ravnanju teče rok za vložitev tožbe od vsakega motilnega ravnanja posebej,4 pri nadaljevanem pa, odkar je tožnik zvedel za prvo motilno ravnanje in tistega, ki je motil posest.5 Pri tem je bistveni kriterij za razmejitev med nadaljevanim in ponavljajočim motilnim ravnanjem, ki sta sicer obe trajajoči motilni ravnanji, ali je bilo prvotno posestno stanje v vmesnem času ponovno vzpostavljeno.6 Če je bilo, gre za ponavljajoče motenje, če prvotno posestno stanje ni bilo ponovno vzpostavljeno, pa gre za nadaljevano motenje.7 Ker v predmetni zadevi po tem, ko je toženec začel s postavljanjem podesta, prvotno posestno stanje ni bilo več vzpostavljeno, gre za primer nadaljevanega motilnega ravnanja. Izhodišče prvostopenjskega sodišča, da v obravnavani zadevi začne teči subjektivni rok, ko je takšno dejanje zaključeno (13. točka obrazložitve), zato ni pravilno, saj, kot nakazano, pri nadaljevanem motenju začne teči rok s prvim motilnim ravnanjem.8 Stališče v zadevi VSL II Cp 1145/2010, na katerega sta se sklicevala tožnika in ga je prvostopenjsko sodišče nekritično sprejelo, v obravnavanem primeru ni uporabljivo, saj obravnava ponavljajoče se motenje. Ne glede na navedeno, pa je glede na razloge iz prejšnjega odstavka, zaključek, da je obravnavana tožba pravočasna, pravilen.

7. Toženec prav tako neutemeljeno navaja, da postavitev podesta za tožnika nima praktičnega pomena ter posledično tožnika nimata ekonomskega in pravnega interesa za obravnavano tožbo. Skladno s 35. členom SPZ se v razmerju med več posestniki iste stvari šteje za motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti. Že iz samega jezika citirane določbe izhaja, da se soposest med soposestniki ne varuje zgolj v primeru odvzema oziroma izključitve iz soposesti,9 temveč tudi tedaj, ko je soposestnik onemogočen v dotedanjem načinu izvrševanja dejanske oblasti, pri čemer ima sprememba soposesti zanj praktičen pomen.10 Prvostopenjsko sodišče je kot pomembno okoliščino izpostavilo, da je druga tožnica v visoki starosti (92 let). Prepričljivo je utemeljilo, da ji dve stopnici, ob upoštevanju, da ni primernega držala, predstavljata oviro. Prav tako je stvaren in življenjsko gledano sprejemljiv zaključek, da se tožnica boji padca, še posebej ob upoštevanju neprerekanega dejstva, da je podest v deževnem vremenu moker in spolzek, zaradi česar si ne upa hoditi po podestu in ne uporablja pohodne poti, kot jo je pred zatrjevanim motenjem. Pritožbena navedba, da je material za zunanje podeste tak, da onemogoča drsenje, je nedovoljena pritožbena novota (337. člen ZPP), saj toženec v prvostopenjskem postopku tega ni zatrjeval. Tudi dejstvo, da tožnica, ki se težko sklanja, s podesta ne more nabirati jagod, kar ji neprerekano veliko pomeni, ni zanemarljivo. Prav tako, da prvi tožnik po kamniti poti, kjer je sedaj postavljen podest, ne more dostavljati drv, kar ga ovira zlasti v zimskem času, ko je alternativna (daljša) pot preko trate blatna. Zadeva VSL sklep II Cp 796/2009, na katero se sklicuje toženec, ni primerljiva, saj je bilo (za razliko od obravnavane zadeve) glede na konkretne okoliščine primera ugotovljeno, da tožnik ni bil v ničemer oviran v izvrševanju posesti na svoji nepremičnini.11 Pri tem z vidika posestnega varstva ni bistveno, ali je postavljena ovira visoka 15 cm ali 40 cm, temveč, ali je s postavitvijo ovire glede na konkretne okoliščine primera (kompozicijo nepremičnine) onemogočena oziroma ovirana dejanska oblast. Glede na podano je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da postavitev podesta s strani toženca spreminja in onemogoča dotedanji način izvrševanja posesti.

8. Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno ugotovilo, da tožnika nista podala soglasja za postavitev podesta. Da ga prvi tožnik ni podal, niti ni bilo sporno. Glede druge tožnice pa je sodišče ustrezno utemeljilo, da tožencu ni uspelo dokazati, da bi bila tožnica sploh seznanjena s karakteristikami podesta, preden ga je začel postavljati. Obenem je tožnica zelo jasno in razumljivo (lucidno) izpovedala, kar prvostopenjsko sodišče izrecno izpostavi (4. opomba na str. 13 izpobijanega sklepa), da soglasja za obravnavani podest ni dala nikomur.

9. Hkrati je sodišče prve stopnje ustrezno utemeljilo (21. - 25. točka obrazložitve), zakaj je sledilo izpovedbam prvega tožnika, tožnice ter B. B. in ugotovilo dejansko stanje, kot je izhajalo iz njihove izpovedbe. Pritožba ne poda nobenega tehtnega razloga, da bi pritožbeno sodišče podvomilo v dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, zato se izkaže za neutemeljenega tudi pritožbeni očitek toženca, da je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Ker so pravno relevantna dejstva jasno razvidno iz priloženih fotografij, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo kot nepotreben dokazni predlog ogleda na kraju samem.

10. Pritožba prav tako neutemeljeno graja izrek sklepa. Prvostopenjsko sodišče je pravilno obrazložilo, da sodna praksa v motenjskih sporih še vedno dopušča tudi tožbene zahtevke, da se najprej ugotovi nastalo motenje in zatem prepove dejanja, ki so opisana v ugotovitvenem delu tožbe.12 Sodišče prve stopnje ugotovitvenega dela zahtevka pravilno ni zavrglo, saj bi v nasprotnem primeru dajatveni del zahtevka ostal nedorečen.13 Prav tako ni v ničemer prekoračilo zahtevka s tem, ko je v izreku besedo “posest” nadomestilo s “soposest”. Soposest je “kvečjemu” nekaj manj kot posest, saj gre za posest več oseb na stvari, ne pa za izključno posest posameznika na stvari. Nenazadnje pritožba v ničemer ne pojasni, v čem so zaključki sodišča v nasprotju z obrazložitvijo sklepa.

11. Po ugotovitvi, da niso podani niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi (366. člen ZPP v povezavi z drugim odstavkom 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

12. Ker je bil toženec s pritožbo v celoti neuspešen, je tožnikoma dolžan povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka (154. in 155. člen ZPP v zvezi z 165. členom ZPP). Stroške pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odmerilo skladno z Odvetniško tarifo14 (OT). Tožnikoma je priznalo 412,5 točk za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. OT 21/1 v povezavi s tretjim odstavkom 7. člena OT) in 8,25 točk za materialne stroške, kar skupaj znese 420,75 točk oziroma 252,45 EUR. Upoštevaje 22 % DDV je toženec dolžan tožnikoma plačati 307,99 EUR pravdnih stroškov v 8 dneh, v primeru zamude s plačilom, pa gredo od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. člena in 1. odstavek 378. člena OZ).

1 Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 – ZArbit, 45/08, 111/08 – odl. US, 57/09 – odl. US, 12/10 – odl. US, 50/10 – odl. US, 107/10 – odl. US, 75/12 – odl. US, 40/13 – odl. US, 92/13 – odl. US, 10/14 – odl. US, 48/15 – odl. US, 6/17 – odl. US, 10/17, 16/19 – ZNP-1, 70/19 – odl. US, 1/22 – odl. US in 3/22 – ZDeb). 2 Stvarnopravni zakonik (Uradni list RS, št. 87/02, 91/13 in 23/20). 3 M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem, Uradni list Republike Slovenije, 2016, str. 161. 4 VSL II Cp 2330/2011, VSL sklep I Cp 4442/2009. 5 VSL II Cp 913/2011. 6 VSL sklep II Cp 92/2014, VSM sklep I Cp 1457/2013, VSL sklep II Cp 92/2016. 7 Prav tam. 8 VSL I Cp 131/2020. 9 Prim. T. Frantar, Stvarno pravo, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1993, str. 346 in B. Sajovic, Posest, Uradni list Republike Slovenije, 2000, str. 204. 10 Prim. VSL I Cp 177/2015. 11 VSL sklep II Cp 796/2009, 8. točka obrazložitve. 12 VSL Sklep II Cp 2093/2017, VSC Sklep Cp 370/2018. 13 VSL sklep I Cp 44/2011. 14 Odvetniška tarifa (Uradni list RS, št. 2/15 in 28/18).