Jedro

Če pravnomočno potrjena poenostavljena prisilna poravnava nad glavnim dolžnikom v določenem obsegu predstavlja že obstoječ izvršilni naslov tožnice zoper glavnega dolžnika, mora biti to v kasnejšem izvršilnem naslovu, izdanem zoper poroka kot solidarnega dolžnika, ustrezno upoštevano.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (to je v I. in III. točki izreka) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - v I. točki izreka ohranilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 34073/2017 z dne 20. 4. 2017 v veljavi v 1. točki izreka za plačilo zneska 46.997,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 4. 2017 do plačila ter v 3. točki izreka za plačilo izvršilnih stroškov, - v II. točki izreka isti sklep o izvršbi razveljavilo v 1. točki izreka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 46.997,96 EUR za čas od 11. 4. 2017 do 13. 4. 2017 in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo, - v III. točki izreka pa toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 961,00 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Poudarja, da v zvezi s potrjeno poenostavljeno prisilno poravnavo nad glavnim dolžnikom A. d.o.o. ni uveljavljal zmanjšanja svoje poroštvene obveznosti, temveč je opozoril, da ima tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) na tej podlagi že izvršilni naslov proti glavnemu dolžniku za znesek 32.292,57 EUR. Posledično je toženčeva poroštvena obveznost do navedenega zneska solidarna z obveznostjo glavnega dolžnika, to razmerje solidarnosti pa se mora odražati v izpodbijani sodbi kot kasnejšem od obeh izvršilnih naslovov. Izpostavlja, da mora biti izrek sodbe skladen z materialnim pravom in z razlogi sodbe. Poleg kršitve materialnega prava sodišču prve stopnje zaradi nasprotja med izrekom in razlogi sodbe očita tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz razlogov sodbe namreč jasno izhaja, da sta toženec (kot porok) in glavni dolžnik v razmerju solidarnosti, kar pa se ne odraža ustrezno v izreku sodbe, ki tožencu nalaga plačilo celotne obveznosti ne glede na njeno solidarnost. Sklicuje se na sodno prakso, pri čemer izpostavlja sklepe Višjega sodišča v Ljubljani v zadevah II Cp 4147/2009, II Cp 788/2013, II Cp 1147/2017 (kjer gre celo za istega toženca) in II Cp 4125/2010 ter judikat Vrhovnega sodišča VS RS II Ips 531/1999. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje oziroma sodbo spremeni. Stroškov pritožbe ne priglaša. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je upoštevaje pravni interes toženca za pritožbo zoper izpodbijano sodbo in glede na vsebino pritožbenih razlogov štelo, da toženec sodbo izpodbija le v I. in III. točki izreka.

5. V pritožbi uveljavljano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe ni podano. V razlogih sodbe namreč ni bilo ugotovljeno, da bi tožnica že imela izvršilni naslov zoper glavnega dolžnika (kot solidarnega zavezanca), le v tem primeru (ali v primeru, da bi bil v predmetni pravdi poleg toženca kot poroka tožen tudi glavni dolžnik in bi bila iz razlogov sodbe razvidna njuna solidarna odgovornost za vtoževano obveznost), pa bi morala biti iz izreka sodbe razvidna solidarnost naložene obveznosti.1 Očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

6. Utemeljeno pa pritožnik v zvezi z istim pravnim vprašanjem (upoštevanje solidarnosti v izreku) opozarja na zmotno uporabo materialnega prava. Toženčevo sklicevanje na pravnomočno potrjeno poenostavljeno prisilno poravnavo nad glavnim dolžnikom A. d.o.o. je sodišče prve stopnje upoštevalo kot okoliščino, ki v skladu z drugim odstavkom 1022. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ne vpliva na višino njegove obveznosti (glej 12. točko obrazložitve sodbe). Toženec je na navedeno okoliščino opozoril, da bi dosegel pravilno oblikovan izrek sodbe (glej 3. stran prve pripravljalne vloge toženca z dne 13. 10. 2017). Poudaril je, da pravnomočno potrjena poenostavljena prisilna poravnava nad glavnim dolžnikom v določenem obsegu predstavlja že obstoječ izvršilni naslov tožnice zoper glavnega dolžnika in da mora sodišče glede na razmerje solidarnosti med tožencem (kot porokom) in glavnim dolžnikom to v sodbi ustrezno upoštevati.2 Takšno stališče izhaja iz prevladujoče sodne prakse, na katero se sklicuje toženec (odločba VSL II Cp 4147/2009 z dne 10. 3. 2010, II Cp 1147/2017 z dne 25. 10. 2017, II Cp 4125/2010 z dne 5. 1. 2011 in sodba Vrhovnega sodišča VS RS II Ips 531/1999 z dne 12. 4. 2000).3

7. Ker sodišče prve stopnje tega materialnopravnega stališča ni upoštevalo, ni ugotavljalo, ali in v kolikšnem obsegu tožnica že razpolaga z izvršilnim naslovom zoper glavnega dolžnika. Dejansko stanje glede teh ugotovitev je ostalo nerazjasnjeno, zato je pritožbeno sodišče pritožbi toženca ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu (to je v I. in III. točki izreka) razveljavilo, zadevo pa v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj ocenjuje, da glede na naravo stvari in okoliščine primera sámo ne more dopolniti postopka. Vprašanja obstoja in obsega izvršilnega naslova tožnice zoper glavnega dolžnika sodišče prve stopnje sploh ni obravnavalo. Glede na naravo zatrjevanega izvršilnega naslova (pravnomočen sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave) bo treba ugotavljati cele sklope pravno relevatnih dejstev.4 Če bi jih prvič ugotavljalo šele sodišče druge stopnje, bi bilo nesorazmerno poseženo v pravico strank do izjave.5 Zaradi vrnitve zadeve v ponovno odločanje ne bo prišlo do hujše kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj ugotavljanje dejstev ne bo trajalo dlje kot na pritožbenem sodišču. PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni.

Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena.

Če je pritožba vložena po pooblaščencu, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, ker je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo v razveljavljenem obsegu vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko odpravilo sámo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko sámo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 531/1999 z dne 12. 4. 2000, v kateri je poudarjeno, da se solidarnost obveznosti v izreku sodbe upošteva v primeru, ko že obstaja izvršilni naslov (pravnomočna sodna odločba) zoper drugega solidarnega dolžnika, ne pa tudi v primeru, ko zoper tega drugega solidarnega dolžnika pravda še ni pravnomočno končana. 2 Upošteva se tako, da se v izreku poznejšega izvršilnega naslova navede obstoj solidarne zaveze do zneska, do katerega je zavezan že pravnomočno obsojeni prvi solidarni dolžnik. 3 Glej tudi sodbo VSL I Cpg 1586/2012 z dne 11. 12. 2013 v 19. točki obrazložitve ter sodbi Vrhovnega sodišča III Ips 12/1998 z dne 23. 9. 1999 in II Ips 554/2000 z dne 22. 2. 2001. Obstaja pa tudi drugačna sodna praksa (glej sodbi VSL II Cp 3008/2015 z dne 6. 1. 2016 in II Cp 1107/2015 z dne 24. 6. 2015). 4 Za razliko od potrjene (navadne) prisilne poravnave, ki praviloma učinkuje za vse navadne terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave (tudi za tiste, ki v postopku niso bile prijavljene), potrjena poenostavljena prisilna poravnava učinkuje le za tiste terjatve, ki so izrecno navedene v posodobljenem seznamu terjatev, ki ga je sestavil sam dolžnik (primerjaj zlasti prvi odstavek 212. člena ter četrti odstavek 221b. člena in četrti odstavek 221d. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP). Terjatve upnikov pa so v posodobljenih seznamih terjatev opredeljene le z navedbo upnikov in skupne višine vseh terjatev posameznega upnika, medtem ko druge podrobnosti glede terjatev iz posodobljenih seznamov terjatev niso razvidne (glej četrti odstavek 221d. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 142. člena ZFPPIPP). 5 Zaradi tega pritožbeno sodišče tega vprašanja ne more rešiti samo, kot je to storilo v citiranem primeru VSL II Cp 1147/2017 z dne 25. 10. 2017, v katerem je šlo za pravdo druge tožnice zoper istega toženca.