Jedro

Pri predmetni izvršbi gre za realizacijo zastavne pravice. Hipoteka je vezana na nepremičnino pri kateri je vpisana in ne na osebo oziroma lastnika nepremičnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Dolžnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi (I. točka izreka) in sklenilo, da sam krije svoje stroške ugovornega postopka (II. točka izreka).

2. Zoper ta sklep se dolžnik po pooblaščencu pravočasno pritožuje. Sklep izpodbija v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v povezavi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni navedlo konkretnih razlogov o pravno pomembnih trditvah in tudi ne razlogov, zakaj je ugovor štelo za neutemeljen. Do trditev, podanih v ugovoru, se sodišče prve stopnje ni opredelilo, temveč je svojo odločitev podalo s kratko pavšalno obrazložitvijo. Prav tako sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem dolžnika, čeprav je takšen dokazni predlog podal v zvezi z dokazovanjem pravno relevantnih dejstev, ki jih je podal v svojem ugovoru. S takšnim postopanjem sodišča prve stopnje je bila dolžniku kršena pravica do izvajanja dokazov in pravica do poštenega, enakopravnega in kontradiktornega postopka. V nadaljevanju opozarja, da se izvršba lahko opravi samo proti osebi, ki je v izvršilnem naslovu navedena kot dolžnik. Ker v izvršilnem naslovu ni naveden, sodišče prve stopnje ni imelo zakonskih pogojev za izdajo sklepa o izvršbi. Prav tako dolžnik pri sklepanju kreditne pogodbe, ki je sklenjena v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, ni sodeloval in ni prevzel nobenih obveznosti, zato takšna listina ne more biti izvršilni naslov, na podlagi katerega je sodišče dovolilo izvršbo. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje v 8., 9. in 10. točki, da je upnik pravico do dolžnika pridobil že v letu 2007, ko je bil sklenjen notarski zapis SV 652/07 z dne 11. 7. 2007. Opozarja, da je zoper kasnejšega pridobitelja lastninske pravice na nepremičnini mogoče neposredno izvršbo dovoliti le v primeru, če je bila v zemljiško knjigo, poleg hipoteke, vpisana tudi zaznamba neposredne izvršljivosti notarskega zapisa, ki pa pri predmetni hipoteki ni vpisana, saj je vknjižena zgolj hipoteka (ne pa tudi neposredna izvršljivost notarskega zapisa), kar je razvidno iz zemljiškoknjižnega izpiska za nepremičnino. Vztraja, da je lastninsko pravico na nepremičnini pridobil originarno, na podlagi instituta skupnega premoženja in pred vpisano zastavno pravico upnika, zato se zastavna pravica nanj ne razteza. Lastninsko pravico je namreč pridobil na podlagi sodbe in sklepa Okrajnega sodišča v Celju P 65/2011 v zvezi z odločitvijo Višjega sodišča v Celju Cp 54/2021. Ob tem se sklicuje na 51. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ter na 2. in 15. člen Ustave RS. Opozarja še, da je sodna praksa že zavzela stališče, da poplačilo terjatve na podlagi izvršbe nima prednosti pred lastninsko pravico, pridobljeno na originaren način. Prav tako po njegovem prepričanju upnik v času sklepanja kreditne pogodbe ni bil v dobri veri, saj so mu bile okoliščine obstoja zunajzakonske skupnosti dolžnika in A. A. znane oziroma mu niso mogle ostati neznane. Predlaga, da sodišča druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in priglaša pritožbene stroške.

3. Upnik v pravočasnem podanem odgovoru na pritožbo navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožba pa neutemeljena, zato naj se zavrne in sklep potrdi. Med odgovarjanjem na pritožbene očitke izpostavlja, da dolžnik v pritožbi navaja nova dejstva, saj na novo zatrjuje, da v letu 2007, ko je bila vpisana hipoteka, ni bila vpisana tudi zaznamba neposredne izvršljivosti. Meni, da se je sodišče prve stopnje konkretno opredelilo do vseh ugovornih razlogov. Prav tako ne držijo dolžnikove navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje izvesti dokaz z njegovim zaslišanjem in da mu je bilo zaradi neizvedbe tega dokaza kršena pravica do poštenega, enakopravnega in kontradiktornega postopka. V predmetni zadevi je upnik pridobil hipoteko na podlagi izvršljivega notarskega zapisa, ob njeni pridobitvi pa je pošteno zaupal v zemljiškoknjižno stanje, saj je bila kreditojemalka takrat celotna lastnica zastavljene nepremičnine.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Dolžnik ne pojasni, zakaj navedb – da pri hipoteki, ki je podlaga predmetni izvršbi, zaznamba neposredne izvršljivosti notarskega zapisa ni vpisana, kar je razvidno iz zemljiškoknjižnega izpiska in da ta zoper nanj ne učinkuje – ni podal že pred sodiščem prve stopnje. Te navedbe zato predstavljajo nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ), na kar pravilno opozarja upnik v odgovoru na pritožbo, zato se sodišče druge stopnje do teh navedb ne opredeljuje.

6. Dolžnik uvodoma sodišču prve stopnje smiselno očita absolutni bistveni kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ. Dolžnik neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov o pravno pomembnih trditvah in razlogov, zakaj je njegov ugovor štelo za neutemeljen oziroma da je sodišče prve stopnje svojo odločitev podalo s kratko pavšalno obrazložitvijo. Sodišče prve stopnje se je zadostno opredelilo do vseh odločilnih dejstev, pomembnih za odločitev. V izpodbijanem sklepu ni nejasnosti, nerazumljivosti ali protislovij, prav tako obrazložitev ne nasprotuje samemu izreku in je tako omogočen pritožbeni preizkus. Očitek o absolutni bistveni kršitvi pravil postopka iz 14. točke drugega 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ je zato neutemeljen. Dolžnik nadalje ne pojasni do katerih trditev, podanih v ugovoru, se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zato se sodišče druge stopnje do takšne pavšalne pritožbene navedbe ne more podrobneje opredeliti. Prav tako dolžnik v pritožbi ne pojasni katera relevantna dejstva je dokazoval s svojim zaslišanjem. Ker je sodišče prve stopnje obrazložilo pravno relevanten razlog, zakaj ni izvedlo predmetnega dokaza, je pritožbeni očitek o kršitvi 8. točke drugega odstavka 339. člena v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ neutemeljen, prav tako pa dolžnik tudi ni bil prikrajšan v pravici do poštenega, enakopravnega in kontradiktornega postopka.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je podlaga predmetni izvršbi izvršljiv notarski zapis SV 652/07 z dne 11. 7. 2007, na podlagi katerega je bila ustanovljena zastavna pravica na nepremičnini parc. št. 1058/1 k. o. ..., ki je predmet izvršbe v predmetni zadevi. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni imelo zakonskih pogojev za izdajo sklepa o izvršbi, ker dolžnik v izvršilnem naslovu ni naveden in pri sklepanju kreditne pogodbe ni sodeloval oziroma ni prevzel nobenih obveznosti. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, gre pri predmetni izvršbi za realizacijo zastavne pravice, sama hipoteka pa je vezana na nepremičnino, pri kateri je vpisana in ne na osebo oziroma lastnika nepremičnine.

8. Pritožnik zmotno navaja, da ima njegova originarno pridobljena (so)lastninska pravica prednost pred upnikovo (pogodbeno) hipoteko. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je upnik v predmetni zadevi na nepremičnini pridobil hipoteko na podlagi citiranega notarskega zapisa v letu 2007, medtem, ko se je dolžnik kot ½1 solastnik obremenjene nepremičnine vpisal na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Celju P 65/2011 z dne 7. 11. 2019 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 54/2021 z dne 14. 4. 2021, torej kasneje kot kot je bila vpisana predmetna zastavna pravica. Kakor je še pravilno pojasnjeno, dolžnikova pravna razlaga, da ima nevpisana lastninska pravica prednost pred vpisano (pogodbeno) zastavno pravico, ni pravilna. Prednost ima namreč zgolj originarno pridobljena lastninska pravica zakonca, če je upnik pridobil hipoteko z zaznambo sklepa o izvršbi, t.j. s prisilno izvršbo. A kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, v predmetni izvršilni zadevi ne gre za takšen primer. Ob tem je v izpodbijanem sklepu sodišče prve stopnje tudi pravilno obrazložilo, da je uveljavljanju zahtevkov iz skupnega premoženja zakoncev ali proti nekdanjemu zakoncu, namenjen pravdni in ne izvršilni postopek, enako pa velja za zatrjevano nedobrovernost banke ob pridobitvi hipoteke ali ničnost notarskega zapisa, zato pritožbene navedbe, ki jih dolžnik podaja v tej vezi, niso utemeljene.

9. Po obrazloženem in ker ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišče prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Ker dolžnik s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje pritožbene stroške, saj mu jih upnik ni neutemeljeno povzročil (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Sodišče druge stopnje o upnikovih stroških v zvezi s pritožbenim odgovorom ni odločilo, saj jih ni priglasil (prvi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 V izpodbijanem sklepu pomotoma navedeno „do 1 celote“.