Jedro

Tožniku dela, ki ni skladno z odločbo ZPIZ, ni bilo potrebno opravljati, zato v opravljanje dela v nasprotju s pogodbo o zaposlitvi, ki temelji na odločbi ZPIZ, ni bil prisiljen in tako tudi z delom, ki ga je bil dolžan opravljati, ni mogel kršiti Kodeksa etike medicinskih sester in medicinskih tehnikov Slovenije. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s tožnikom, da je pomoč pacientom njegovo poslanstvo, vendar pa je bil to poslanstvo dolžan opravljati le v okviru svoje delovne zmožnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku zagotoviti dela in naloge po pogodbi o zaposlitvi, in sicer način, da ne opravlja priključevanja pacientov na dializo preko AV fistule ter da ne spremlja pacientov ob prihodu in odhodu na dializo oziroma da ne opravlja drugih del, pri katerih bo izpostavljen pogosti in dolgotrajni prisilni drži ledvene hrbtenice ali sunkovitim dvigom ter dvigovanju ali prenašanju bremen nad 5 kg, torej ob upoštevanju omejitev iz odločbe ZPIZ št. ..., in tožniku povrniti stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka.

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Ne strinja se z zaključkom, da je imel tožnik ves čas dela zagotovljeno pomoč. Iz evidenčnih listov ni razvidno, da je tožnik delo v sobi 3 vedno opravljal dopoldan z dvema ali tremi sodelavci in da sta bili v tej sobi razpisani dve osebi, ko tožnik dela ni opravljal. Tožnik je bil v sobi 3 sam s še enim kolegom na datume 1., 2., 10., 22., 23. in 24. 2. ter 22. 3 in 7. ter 12. 4. Indično sklepanje sodišča prve stopnje temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, pravzaprav gre za procesno kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tožnik pomoči ni imel na voljo ves čas. Dejstvo je, da s strani tožene stranke tožnikovim sodelavcem ni bilo dano navodilo, da mu morajo pomagati, zato mu toženka pomoči ni zagotovila. Toženka tako zavestno dopušča, da pride tožnik v položaj, ko dela ne more opraviti in mora računati na pomoč sodelavcev, oziroma da bo tožnik opravo tovrstne naloge zavrnil, kar pa je v nasprotju s Kodeksom etike medicinskih sester in medicinskih tehnikov Slovenije. Ne strinja se tudi s stališčem sodišča, da je tožnik prostovoljno ravnal v nasprotju z odločbo ZPIZ. Sodišče je v celoti spregledalo, da je bil tožnik v to prisiljen, saj je to njegovo poslanstvo, in od njega ni mogoče pričakovati, da bo zavrnil pomoč pacientu. To je prvovrstno sprenevedanje, ki mu pritožbeno sodišče ne sme slediti. Tako tožnik ne ravna prostovoljno v nasprotju z odločbo ZPIZ in s tem škoduje svojemu zdravju, saj je k temu prisiljen zaradi ravnanja tožene stranke. Tožnik je že večkrat opozoril strokovnega sodelavca za varstvo pri delu, da dela ne zmore, kar je ta zaslišan kot priča tudi potrdil. Delodajalec je tisti, ki mora delavcu v prvi vrsti zagotoviti varno delovno okolje. Delavec mora vnaprej vedeti, da bo lahko naloge in dela opravil. Sodišče bi moralo izvesti dokaz z ogledom tožnikovega delovnega mesta s pomočjo izvedenca. Ker tega ni storilo, tožnik uveljavlja bistveno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave RS, saj je ta dokaz bistven za pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Ogled tožnikovega delovnega mesta je trajal le približno 20 minut, tako da si A. A. in B. B., ki ju je angažirala tožena stranka, nista mogla ustvariti slike o tožnikovem delu ter podati realne ocene. Da bi moral ogled trajati celotni delovni čas, je izpovedala glavna medicinska sestra nefrologije, zaslišana kot priča. Tožniku se je zdravstveno stanje zaradi ravnanja tožene stranke poslabšalo, kar potrjujejo številne zdravstvene težave, ki so se pri tožniku začele pojavljati po marcu 2020, kar sta potrdili tudi priči C. C. in D. D. Vendar je sodišče prve stopnje kljub temu zaključilo, da to še ne omogoča zaključka, da tožena stranka omejitev iz naslova invalidnosti ni upoštevala. Takšna obrazložitev pa ne zadosti metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP, zato tožnik uveljavlja kršitev 8. člena ZPP ter po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na to predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, plačilo stroškov pa naloži toženi stranki skupaj z zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Podredno pa predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi zatrjevanih kršitev po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ne, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vsebinsko prepričljivo je ocenilo izvedene dokaze ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje, v nadaljevanju pa na podlagi določbe prvega odstavka 360. člena ZPP presoja le pritožbene navedbe, ki so za odločitev o pritožbi bistvene.

6. Tožnik s tožbo zahteva, da mu tožena stranka zagotovi dela in naloge po pogodbi o zaposlitvi na način, da ne opravlja priključevanja pacientov na dializo preko AV fistule ter da ne spremlja pacientov ob prihodu in odhodu z dialize oziroma ne opravlja drugih del, pri katerih bo izpostavljen pogosti ali dolgotrajni prisilni drži ledvene hrbtenice ali sunkovitim dvigom ter dvigovanju ali prenašanju bremen nad 5 kg, torej ob upoštevanju omejitev iz odločbe ZPIZ ... z dne 18. 7. 2013. 7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) z dne 18. 7. 2013 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: brez dvigovanja ali prenašanja bremen nad 5 kg, brez pogostih ali dolgotrajnih prisilnih drž ledvene hrbtenice, sunkovitih gibov, v dopoldanski izmeni s polnim delovnim časom od 18. 6. 2013 dalje. Dne 22. 8. 2013 je sklenil pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela na dveh delovnih mestih in sicer srednja medicinska sestra v dializi (I) v obsegu 20 % delovnega časa in diplomirana medicinska sestra v dializi (I) v obsegu 80 % delovnega časa ob upoštevanju omejitev iz odločbe ZPIZ. Dne 22. 8. 2019 sta stranki sklenili novo pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu diplomirana medicinska sestra v dializi (I) z upoštevanjem omejitev iz odločbe ZPIZ, pred tem pa je tožena stranka dne 31. 7. 2019 pridobila dopolnilno izvedensko mnenje invalidske komisije o ustreznosti ponujenega delovnega mesta. Zaradi nastopa epidemije COVID-19 so pri toženi stranki reorganizirali delo, tako da je bilo tožnikovo delovno mesto za oskrbo dializnih katetrov ukinjeno, saj se je potreba oddelkov po negi katetrov zmanjšala. Za tožnika je bil pripravljen nov delokrog z upoštevanjem omejitev iz odločbe ZPIZ, in sicer delo v dializni sobi tako, da montiranje dializnih sistemov na dializni monitor poteka v nevtralnem položaju hrbtenice, priključevanje bolnika na dializo preko AV fistule ali dializnega katetra v obeh primerih v rahlem predklonu, teža materiala je cca 1 kg, tožnik pa opravlja delo z drugim dializnim tehnikom. Invalidska komisija je dne 19. 2. 2021 podala dopolnilno mnenje o ustreznosti delovnega mesta po spremenjenem delokrogu in ugotovila, da je tožnik za to delo zmožen in da je delo skladno z odločbo ZPIZ z dne 18. 7. 2013. Mnenje je invalidska komisija podala na podlagi s strani tožene stranke predložene dokumentacije in sicer predloga sprememb delokroga z dne 11. 8. 2020 in obrazca DD-1. Tožnik ima pri delu stalno pomoč sodelavcev, ritem in tempo dela si lahko prilagaja, pri delovnih opravilih, kjer je potreben predklon, ima možnost uporabe delovnega stola, fiziološke obremenitve pri delu pa trajajo največ eno do dve tretjini delovnega časa. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka ustrezno preverila delovno mesto, na katerem tožnik opravlja delo in pridobila soglasje pristojne Invalidske komisije ZPIZ, iz katerega izhaja, da so obremenitve, navedene v obrazcu DD-1, ustrezne glede na omejitve iz odločbe ZPIZ. Tožena stranka je tako ravnala skladno z določbo 101. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadaljnji, ki se uporablja na podlagi določbe tretjega odstavka 429. člena prehodnih in končnih določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ZPIZ-2), saj je tožniku, ki ima priznane pravice na podlagi invalidnosti III. kategorije in ima z njo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ponudila opravljanje drugega dela na delovnem mestu v skladu z njegovo preostalo delovno zmožnostjo in strokovno izobrazbo, pri tem pa je upoštevala mnenje invalidske komisije o tožnikovi preostali delovni zmožnosti in določbe 196. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji).

8. Na podlagi razporeda dela za tožnika od 1. 2. 2021 do 30. 4. 2021 je sodišče pravilno ugotovilo, da je tožnik delo vedno opravljal dopoldne in z dvema ali tremi sodelavci. Ne držijo pritožbene navedbe, da je bil tožnik v sobi 3 sam še z enim kolegom, saj tožnik 1. in 2. 2. ni bil na delu, 10., 22. in 23. 2. pa je bil tožnik razporejen na delo s še dvema sodelavcema. Tožniku je bila pomoč pri delu zagotovljena in ugotovitev sodišča prve stopnje ni v nasprotju z listinsko dokumentacijo v prilogah pod B6. 9. Tožena stranka po odločbi ZPIZ tožnikovim sodelavcem ni bila dolžna dati pisnega navodila, da morajo pomagati tožniku. Kot izhaja iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje, tožnik v sobi 3 nikoli ni delal sam, tako da se je lahko obrnil za pomoč na najmanj enega sodelavca. Tožniku dela, ki ni skladno z odločbo ZPIZ, ni bilo potrebno opravljati, zato v opravljanje dela v nasprotju s pogodbo o zaposlitvi, ki temelji na odločbi ZPIZ, ni bil prisiljen in tako tudi z delom, ki ga je bil dolžan opravljati, ni mogel kršiti Kodeksa etike medicinskih sester in medicinskih tehnikov Slovenije. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s tožnikom, da je pomoč pacientom njegovo poslanstvo, vendar pa je bil to poslanstvo dolžan opravljati le v okviru svoje delovne zmožnosti.

10. Tožnik je na podlagi opisa svojega delovnega mesta vedel, na kakšen način bo dela in naloge lahko opravil. Iz obrazložitve sodbe v točki 3 izhajajo razlogi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da postavitev izvedenca medicine dela, prometa in športa ni potrebna. Ogled tožnikovega delovnega mesta je bil opravljen med pripravljalnim postopkom pred izdajo dopolnilnega mnenja Invalidske komisije ZPIZ, kar je skladno s 30. členom Pravilnika o organizaciji in načinu delovanja izvedenskih organov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (Ur. l. RS, št. 60/2013 in nadaljnji). Sodišče je dokazno ocenilo izpovedi B. B. in A. A., ki sta ogled takrat opravila, ter prič tožniku nadrejenih E. E., glavne sestre kliničnega oddelka F., in G. G., tožnikove dolgoletne sodelavke, ter tožnika in ugotovilo, da je delo, ki ga je tožnik dolžan opravljati po pogodbi o zaposlitvi skladno z odločbo ZPIZ.

11. V dokazni oceni se je opredelilo tudi do izpovedi prič C. C. in D. D., ki sicer dela ne opravljata skupaj s tožnikom, in ugotovilo, da bodo pri tožniku morda potrebne nove prilagoditve delovnega mesta oziroma nove pravice iz invalidskega zavarovanja na podlagi nove odločbe ZPIZ, kar pa ne pomeni, da tožena stranka ni upoštevala omejitev iz naslova invalidnosti. Ker je sodišče na podlagi tega pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožnikovo delovno mesto prilagodila omejitvam iz odločbe ZPIZ, je utemeljeno zavrnilo predlog po postavitvi izvedenca, zato očitana kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

12. Kot izhaja tudi iz obrazložitve v prejšnji točki, je sodišče prve stopnje dokazno oceno opravilo skladno z določbo 8. člena ZPP. Vestno in skrbno je ocenilo tako listinske dokaze kot tudi izpovedi prič in tožnika ter na podlagi vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožniku zagotovila dela in naloge po pogodbi o zaposlitvi. Svojo odločitev je ustrezno obrazložilo, zato sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, v njej so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ki so jasni in si med seboj niso v nasprotju. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče storilo kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Ker je tožena stranka tožniku zagotovila dela in naloge po pogodbi o zaposlitvi, v kateri so bile upoštevane omejitve iz odločbe ZPIZ z dne 18. 7. 2013, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo, pravilna pa je tudi odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

14. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške.