Jedro

Za obravnavan škodni dogodek pa zavarovalno kritje naj ne bi bilo podano, saj po oceni tožene stranke škoda na zavarovanem vozilu ni nastala v dogodku, neodvisnem od zavarovančeve ali voznikovega volje in gre v obravnavanem primeru za nastavljeno oziroma fingirano prometno nesrečo. Glede nepremoženjske škode pa je tožena stranka mnenja, da gre v obravnavanem primeru za fingirano prometno nesrečo in je zato nastopil primer izgube zavarovalnih pravic.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje in sklep se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških, se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 297/2013 z dne 11. 2. 2015 je sodišče prve stopnje razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek po katerem bi naj tožena stranka bila dolžna tožeči stranki plačati znesek v višini 7.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 6.000,00 EUR od dne 13. 8. 2013 dalje do plačila in od zneska 1.000,00 EUR od vložitve tožbe dalje do plačila ter bi mu naj bila dolžna povrniti pravdne stroške, nastale na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek zato, ker glede na ugotovitev trčenja v drevo, le-tega ni mogoče pripisati nenadnemu prihodu neznanega nasproti vozečega vozila, pač pa očitno nepozorni oziroma nepravilni vožnji tožnika, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo v celoti. O stroških bo sodišče odločalo po rešitvi pritožbe tožnika zoper sklep o plačilu stroškov izvedenca z dne 11. 2. 2015. S tem sklepom pa je sodišče prve stopnje sodnemu izvedencu prometne stroke odmerilo nagrado in nadomestilo stroškov v znesku 352,41 EUR.

2. Zoper takšni odločitvi se pritožuje tožnik. Zoper sodbo podaja pritožbo po svojem pooblaščencu. V pritožbi pritožnik uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je tožnik zahtevek za plačilo odškodnine postavil na podlagi police avtomobilskega zavarovanja, zaradi česar je materialno pravo za odločanje v tej zadevi polica avtomobilskega zavarovanja št. ... po Splošnih pogojih za zavarovanje avtomobilskega kaska AK ..., AXA, AK ... Ker je sodišče krivdo tožnika v skladu z določilom prvega odstavka 154. člena OZ presojalo iz vidika malomarnosti in je ugotovilo, da je tožnik sam kriv za nastalo prometno nesrečo, bi ob pravilni uporabi materialnega prava sodišče moralo ugoditi tožbenemu zahtevku za plačilo škode na vozilu, saj ni ugotovilo nobene kršitve pogodbenega razmerja iz zavarovalne pogodbe v zvezi s Splošnimi pogoji. O nepremoženjski škodi pa bi moralo sodišče prve stopnje odločiti na podlagi sklenjenega AO-plus zavarovanja.

3. Zoper sklep o določitvi nagrade izvedencu se pritožuje tožnik z laično pritožbo. Ugovarja plačilu stroškov izvedencev v višini 352,41 EUR.

4. Pritožbi sta utemeljeni.

5. Pri obravnavanju izplačila zneska 6.000,00 EUR iz naslova kasko zavarovanja in pri obravnavanju izplačila zneska 1.000,00 EUR iz naslova AO-plus zavarovanja je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo. Iz poteka vodenja te pravdne zadeve je mogoče zaključiti, da je sodišče ugotavljalo dejansko stanje za odločanje o predmetnem zahtevku tožeče stranke, kot bi imelo pred sabo odškodninsko odgovornega zavarovanca neznanega motornega vozila, kateri bi naj povzročil prometno nesrečo in bi zato odškodninsko odgovarjal po prvem odstavku 154. člena OZ. Ta določba prvega odstavka 154. člena OZ po kateri pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti, pa za odločitev ni pomembna. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik sam povzročil prometno nesrečo in s tem povzročil škodo na vozilu in na zdravju. V takšnem primeru in na tako ugotovljeno dejansko stanje pa bi sodišče prve stopnje moralo zaključiti, da je tožnik zato, ker je sam povzročil nesrečo, pa je imel sklenjeno polico - takoimenovano kasko zavarovanje in AO-plus zavarovanje, da je dejansko bil upravičen do izplačila obeh zahtevanih zneskov. Vendar v konkretnem primeru ne gre za takšno situacijo, saj je materialno pravo katerega je potrebno uporabiti v konkretnem primeru pogodbeno pravo, določbe člena 120 in člena 926 OZ, ker iz dejanskih okoliščin izhaja, da je tožnik imel v času prometne nezgode svoje vozilo zavarovano pri toženi stranki na podlagi polic avtomobilskega zavarovanja št. ... z veljavnostjo od 18. 3. 2013 do 30. 1. 2014, s kritjem zavarovanja avtomobilske odgovornosti, zavarovanja AO-plus, zavarovanja avtomobilskega kaska, osnovni kasko po pogojih AK ..., ki vključuje prometno nezgodo, delovanje naravnih sil, požar in poškodovanje vozila ter delno dodatno zavarovanje avtomobilskega kaska, po pogojih AK ..., zato je upravičen do izplačila zavarovanih zneskov. Ker pa je tožena stranka podala ugovor izgube kritnih pravic, bi sodišče prve stopnje v nadaljevanju bilo dolžno presojati ali je v predmetni zadevi nastopila izguba zavarovalnih pravic določena v 4. in 5. točki prvega odstavka 12. člena Pogojev, kot sestavni del avtomobilsko-kasko zavarovanja, ki določata, da zavarovalno kritje ni podano, ter da zavarovalnica ne plača zavarovalnine, če je škoda povzročena z naklepom zavarovanca ali osebe, ki je zavarovancu omogočil uporabo vozila (4. točka), ter če se ugotovi, da škoda ni nastala na način in v obsegu, kot ga je zavarovanec opisal v prijavi škode (5. točka). V skladu z 2. členom Pogojev krije zavarovanje avtomobilskega kaska škodo na zavarovanem vozilu zaradi poškodovanja ali uničenja zavarovanih stvari, ki nastane kot posledica presenetljivih, kratkotrajnih in od zavarovančeve ali voznikove volje neodvisnih dogodkov. Za obravnavan škodni dogodek pa zavarovalno kritje naj ne bi bilo podano, saj po oceni tožene stranke škoda na zavarovanem vozilu ni nastala v dogodku, neodvisnem od zavarovančeve ali voznikovega volje in gre v obravnavanem primeru za nastavljeno oziroma fingirano prometno nesrečo. Glede nepremoženjske škode pa je tožena stranka mnenja, da gre v obravnavanem primeru za fingirano prometno nesrečo in je zato nastopil primer izgube zavarovalnih pravic. Posebni pogoji zavarovanja voznika za škodo zaradi telesnih poškodb AO-plus-... določajo, da voznik motornega vozila izgubi svoje pravice iz zavarovanja, če krši varnostne predpise, kot je določeno v prvem odstavku 3. člena Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti osnovnega zavarovanja. Ti pa določajo, da zavarovanec izgubi svoje pravice, če je voznik škodo povzročil namenoma. Gre za prostovoljno zavarovanje in zato veljajo za obe stranki posebni pogoji, ki izključujejo določene vrste poškodb v skladu s petim odstavkom 6. člena Pogojev AO-plus-..., pri uveljavljanju pravic iz naslova zavarovanja AO-plus ne krije odvetniških stroškov, izvedeniških mnenj in zdravniških potrdil, če jih pridobi zavarovanec brez predhodnega dogovora z zavarovalnico. Tožena stranka tako obstoju obeh pogodb, police za kasko zavarovanje in za AO-plus zavarovanje, ni prerekala. Podala je le ugovor izgube kritnih pravic in zato bi sodišče prve stopnje, ob pravilni uporabi materialnega prava moralo ves pravdni postopek z izvajanjem dokazov voditi v smeri ugotavljanja ali je tožeča stranka izgubila kritne pravice iz police št. ... po Splošnih pogojih za zavarovanje avtomobilskega kasko AK ... (priloga B 7 spisa) in po tako imenovanem zavarovanju AO-plus, ki delno pokriva izplačilo nepremoženjske škode po določbi člena 179 OZ, vse ob uporabi Posebnih pogojev (priloga B 9 spisa). Sodišče o tem delu zahtevka sploh ni odločalo, ne po temelju in ne po višini.

6. Ker se pritožba tožeče stranke izkaže za utemeljeno, je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe 355. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je sodišče druge stopnje glede na naravo stvari in okoliščin primera ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti vseh pomanjkljivosti, ki jih vsebuje sodba sodišča prve stopnje, je zato razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje utemeljena. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje, ob pravilni uporabi materialnega prava ugotavljati vsa pravno odločilna dejstva v zvezi z vprašanjem ali je tožeča stranka izgubila kritne pravice iz obeh oblik zavarovanja in iz katerih vtožuje znesek 7.000,00 EUR.

7. Tožeča stranka sama podaja tudi pritožbo zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo, da sodnemu izvedencu pripada nagrada v znesku 352,41 EUR. Ob reševanju pritožbe tožnika pa se izkaže, da sklepa sodišča prve stopnje, glede višine odmerjene nagrade ni mogoče preizkusiti. Iz spisovnega gradiva je razvidno, da je izvedenec zahteval plačilo za ustno podajanje izvida in mnenja in je zahteval nagrado v znesku 207,00 EUR. Sodišče prve stopnje je sledilo temu zahtevku in pri tem ni uporabilo določbe člena 52 Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih in je nekritično priznalo nagrado, kot da gre za izjemno zahtevno podajanje mnenja, pri čemer pa ni obrazložilo, zakaj bi šlo za primer iz 4. točke prvega odstavka 52. člena prej omenjenega Pravilnika. Sklepa v tem delu ni mogoče preizkusiti in je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe 3. točke prvega odstavka 365. člena ZPP ugodilo pritožbi in sklep razveljavilo in ga vrnilo v tej zvezi v nov postopek. V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo uporabiti prej citirano materialno pravo in odločiti o višini nagrade po skrbnem ugotavljanju zahtevnosti podanega ustnega mnenja, podanega na glavni obravnavi.

8. Tožeča stranka je priglasila pritožbene stroške. Po določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.