Jedro

Sodstvo mora kot garant pravičnosti, ki je temeljna vrednota v pravni državi, uživati zaupanje javnosti, zato ga je treba varovati pred neutemeljenimi in destruktivnimi napadi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se toženca kaznuje z denarno kaznijo 200,00 EUR, ki jo je v roku tridesetih dni dolžan plačati na transakcijski račun Okrajnega sodišča v Ljubljani.

2. Toženec je zoper takšno odločitev vložil pravočasno laično pritožbo, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi in kaznuje okrožnega sodnika A. A. in okrajno sodnico mag. B. B. Zoper njiju, zakoniti zastopnici tožene stranke in pooblaščenca tožene stranke pa naj sproži kazenske postopke zaradi poskusa goljufije. Navaja, da sta imenovana sodnika napačno in zmotno navedla pooblaščence strank, da je v pripravljalni vlogi sodišče opozoril na pravno in napačno navajanje strank, vendar tega ni upoštevalo in da pooblaščenca nista predložila verodostojnih pooblastil. Meni, da je v svojih vlogah na konstruktiven način podajal dejanske navedbe v posledici dogajanj na sodišču in z namenom učinkovitega sodnega varstva. Gre za substancirano grajanje procesnih kršitev. Odmerjena kazen je skrajno neprimerna in hkrati previsoka. Gre za samoobrambo obeh imenovanih sodnikov in poskus njegovega utišanja, ki pa ne bo zalegel. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pravdno sodišče lahko tistega, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku, kaznuje z denarno kaznijo do 1.300,00 EUR (prvi odstavek 109. člena v zvezi s tretjim odstavkom 11. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Prepoved žalitve sodišča po 109. členu ZPP pa stranki ne preprečuje, da svojih navedb v kontekstu konkretnega postopka ne podaja ostro, odprto in kritično. To izhaja iz njegove pravice do svobode izražanja v postopku. Navedena zakonska določba določa mejo načina podajanja omenjene kritike. Kritiko konkretne sodne odločbe ali ravnanja sodišča v konkretnem primeru je vedno mogoče podati na način, ki hkrati ne zmanjšuje ugleda sodišča, ali celotnega sodstva, ali ni osebni napad na sodnika. Namen zakonodajalca pri prepovedi žaljivih vlog je prav v varovanju zaupanja v sodstvo ter ugleda in avtoritete sodstva; ne konkretnega sodnika, temveč sodne veje oblasti v celoti. Sodstvo mora namreč kot garant pravičnosti, ki je temeljna vrednota v pravni državi, uživati zaupanje javnosti, zato ga je treba varovati pred neutemeljenimi in destruktivnimi napadi.1 Pri presoji uporabe 109. člena ZPP mora sodišče zato skrbno pretehtati, ali gre pri kritičnih in ostrih izjavah za dopustno izvrševanje pravice do izjavljanja v postopku.

5. Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim sodiščem, da so toženčeve pavšalne trditve, ki nimajo nikakršne dejanske podlage, da je pritožbena sodnica „ponaredila in potvorila dejstva“, prvostopenjski sodnik „grobo zlorabil uradni položaj in uradne pravice“, drugi prvostopenjski sodnik pa si „izmislil pogoje za legitimacijo zakonitega zastopnika tožeče stranke, kot da bi bil njen odvetnik“, in s katerimi sodnike, zastopnike in pooblaščence tožeče stranke obtožuje poskusa goljufije, izrečene na način, s katerim se posega v dostojanstvo oziroma avtoriteto sodišča in so zato nedopustne. Pritrditi je treba prvostopenjskemu sodišču2, da gre za nekonkretizirane posplošene, žaljive vrednostne ocene dela sodnikov, ki so glede na podatke v spisu v nasprotju z izkazano pritožbeno presojo. Hkrati pa gre tudi za vsebinsko nekonkretizirane očitke kaznivih dejanj. Pri tem ne gre le za žaljive izjave za konkretne sodnike, ki jih toženec napada, ampak za objektivno neprimerne in žaljive izjave za avtoriteto sodne oblasti v celoti, ki je, kot je bilo navedeno, objekt varstva pri kaznovanju po 109. členu ZPP. Poleg tega toženec žaljive navedbe ponavlja v večini svojih vlog in je bil na primernost ravnanja in možnost kaznovanja zaradi žaljivega izjavljanja opozorjen tako v prvostopenjski sodbi, kot tudi sodbi pritožbenega sodišča. 6. Glede na navedeno je mogoče zaključiti, da toženčeve izjave ne predstavljajo konstruktivnega načina podajanja dejanskih navedb in substanciranega grajanja procesnih kršitev, kot to navaja v pritožbi, ampak gre za izjave, ki ne dosegajo standarda resne, spoštljive in dostojne kritike ravnanja sodišča in da je zato treba dati prednost varovanju ugleda in avtoritete sodstva pred toženčevo pravico do svobode izražanja.

7. Primerna je tudi višina izrečene denarne kazni. Prvostopenjsko sodišče je pri njenem izreku kot oteževalno okoliščino upoštevalo, da je bil toženec že opozorjen na nespoštljivost in nedostojnost svojih izjav do sodišča in ostalih udeležencev v postopku in celo do tretjih oseb.

8. Iz navedenih razlogov je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča druge stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

1 Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS, Cp 26/2018, tudi Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 443. 2 Sklep o kaznovanju je izrekla druga sodnica oziroma sodnica, na katero se toženčevi očitki ne nanašajo.