Jedro

Tožnikov pravni interes za pritožbo je vezan na obdobje do izpolnitve zakonskih pogojev za vložitev tožbe v upravnem sporu, torej bodisi do izdaje in vročitve dokončne upravne odločbe, bodisi do izteka zakonskega roka za izdajo take odločbe in izpolnitve pogojev za tožbo zaradi molka organa. V obeh navedenih situacijah namreč pritožnik lahko vloži tožbo v upravnem sporu, poleg nje pa že po zakonu (32. člen ZUS-1) tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. Njegov pravni položaj se torej v takem primeru spremeni, saj mu že po zakonu gre prav to, kar želi doseči s pritožbo, namreč pravico vložiti zahtevo za izdajo začasne odredbe; to pa pomeni, da morebiten uspeh z obravnavano pritožbo na ta pritožnikov položaj ne more več vplivati, zato njegov pravni interes za tako pritožbo ugasne.

Izrek

I. Pritožba se zavrže. II. Vlagatelj je dolžan v roku 15 dni od vročitve tega sklepa nasprotni stranki povrniti stroške tega postopka v višini 466,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo vlagateljevo zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagal, naj sodišče začasno zadrži izvršitev odločbe Mestne uprave Mestne občine Ljubljana, št. 06101-41/2022-30 z dne 30. 3. 2023 (v nadaljevanju odločba nasprotne stranke), s katero mu je bila naložena obveznost odstranitve petih enostavnih objektov za oglaševanje v roku 15 dni od vročitve te odločbe (I. točka izreka sklepa).

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je zahtevo za izdajo začasne odredbe dopustno vložiti le hkrati s tožbo ali po vložitvi tožbe, vse do pravnomočne odločitve sodišča o tožbi. Kot nesporno je ugotovilo, da vlagatelj tožbe ni vložil, ampak je zahtevo za izdajo začasne odredbe vložil kot samostojen predlog. Prav tako je bilo nesporno, da je vlagatelj zoper odločbo nasprotne stranke vložil pritožbo, o kateri pristojni organ še ni odločil, zato odločba, glede katere je predlagal izdajo začasne odredbe, še ni dokončna. Ker je vlagatelj vložil zahtevo za izdajo začasne odredbe, ne da bi vložil tudi tožbo v upravnem sporu, in ker jo je vložil še pred dokončnostjo odločbe nasprotne stranke, jo je sodišče prve stopnje zavrglo zaradi neizpolnjevanja procesnih predpostavk .

3. Vlagatelj (v nadaljevanju pritožnik) je zoper I. točko navedenega sklepa vložil pritožbo. Meni, da določbe ZUS-1 ne določajo izrecno, da se predlog za začasno zadržanje v smislu določb 32. člena ZUS-1 lahko vloži samo hkrati ali po vložitvi tožbe v upravnem sporu. Sodišču prve stopnje očita, da je s svojo razlago te določbe poseglo v njegovo pravico iz 23. člena Ustave. Trdi, da mu bo upravna izvršba, če bo izvedena pred dokončnostjo odločbe nasprotne stranke, onemogočila sodno varstvo, saj zaradi ireverzibilnosti izvršenega ukrepa tudi v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku ne bo mogel doseči vzpostavitve prejšnjega stanja. Pojasnjuje, da je pred vložitvijo zahteve za izdajo začasne odredbe poskusil doseči odlog izvršbe, vendar je organ njegov predlog s sklepom zavrnil, zato naj bi bila njegova edina obramba, ki bi nasprotni stranki preprečila odstranitev objektov, izdaja začasne odredbe. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da njegovemu predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi in odloži izvršitev odločbe do pravnomočne odločitve sodišča o izpodbijani odločbi, podrejeno pa naj pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Nasprotna stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga njeno zavrnitev in zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

**K I. točki izreka**

5. Pritožba ni dovoljena.

6. Vsak, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes (3. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Ta se kaže v tem, da bi morebiten uspeh s pravnim sredstvom za stranko pomenil določeno pravno korist oziroma izboljšanje pravnega položaja. Na obstoj pravnega interesa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka, kar velja tudi za pritožbeno sodišče, ko odloča v pritožbenem postopku.

7. Bistvo pritožbenih navedb v obravnavani zadevi je, da sodišče prve stopnje z razlago določb ZUS-1, po kateri je vložitev tožbe v upravnem sporu procesna predpostavka za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe, pritožniku omejuje dostop do učinkovitega sodnega varstva. Obstaja namreč nevarnost, da bo upravna izvršba opravljena še pred dokončnostjo odločbe nasprotne stranke, zaradi česar bo po stališču Upravnega sodišča prenehal pritožnikov pravni interes za sodno varstvo.

8. S temi navedbami pritožnik utemeljuje tudi pravni interes za vložitev obravnavane pritožbe: želi namreč doseči obravnavo svoje zahteve za izdajo začasne odredbe, še preden bi bili izpolnjeni pogoji za vložitev tožbe v upravnem sporu. Ker je Upravno sodišče njegovo zahtevo z izpodbijanim sklepom zavrglo kot nedovoljeno, torej mu je odreklo vsebinsko obravnavo te zahteve, bi tudi po presoji Vrhovnega sodišča morebiten uspeh s pritožbo pomenil izboljšanje pritožnikovega pravnega položaja.

9. Vendar pa je ta pravni interes očitno vezan na obdobje do izpolnitve zakonskih pogojev za vložitev tožbe v upravnem sporu, torej bodisi do izdaje in vročitve dokončne upravne odločbe, bodisi do izteka zakonskega roka za izdajo take odločbe in izpolnitve pogojev za tožbo zaradi molka organa. V obeh navedenih situacijah namreč pritožnik lahko vloži tožbo v upravnem sporu, poleg nje pa že po zakonu (32. člen ZUS-1) tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. Njegov pravni položaj se torej v takem primeru spremeni, saj mu že po zakonu gre prav to, kar želi doseči s pritožbo, namreč pravico vložiti zahtevo za izdajo začasne odredbe; to pa pomeni, da morebiten uspeh z obravnavano pritožbo na ta pritožnikov položaj ne more več vplivati, zato njegov pravni interes za tako pritožbo ugasne.

10. Zahteva za izdajo začasne odredbe se po pritožnikovih navedbah v zahtevi nanaša na odločbo Mestne občine Ljubljana, Inšpektorata mestne uprave, št. 06101-41/2022-30 z dne 30. 3. 2023. Prav tako po lastnih navedbah je pritožnik dne 19. 4. 2023 zoper zoper to odločbo vložil pritožbo, vendar o njej do vložitve zahteve še ni bilo odločeno. Vrhovno sodišče nima nobenih podatkov o morebitni naknadni odločitvi drugostopenjskega organa, torej o morebitni dokončnosti navedene odločbe.

11. Po drugem odstavku 28. člena ZUS-1 sme stranka sprožiti upravni spor, če organ druge stopnje o njeni pritožbi ne izda odločbe v dveh mesecih oziroma na njeno novo zahtevo v nadaljnjih sedmih dneh. Tudi če v vmesnem času še ni prišlo do izdaje odločbe drugostopenjskega organa, so bili torej lahko (ob ustreznem ravnanju pritožnika) najkasneje 28. 6. 2023 izpolnjeni zakonski pogoji za vložitev tožbe v upravnem sporu in z njo tudi zahteve za izdajo začasne odredbe. Kot je bilo že obrazloženo, je torej najkasneje s tem dnem prenehal tudi pritožnikov pravni interes za obravnavano pritožbo.

12. Če tožnik ne izkazuje pravnega interesa, sodišče po 3. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 njegovo tožbo zavrže. Kot že zapisano, pa mora sodišče po uradni dolžnosti paziti na obstoj pravnega interesa ves čas postopka, zato je treba to določbo ustrezno uporabiti tudi za druga pravna sredstva, v tem primeru za pritožbo. Zato je Vrhovno sodišče ob smiselni uporabi navedene določbe ZUS-1 pritožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo.

**K II. točki izreka**

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka, ki jih je priglasila nasprotna stranka, temelji na prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, odmerjeni pa so skladno z Odvetniško tarifo (OT), upoštevaje, da gre za neocenljivo zadevo. Vrhovno sodišče je zato nasprotni stranki priznalo: 625 točk za odgovor na pritožbo (4. točka tar. št. 34 OT) in 2 % materialnih stroškov v višini 12,5 točk (11. člen OT), skupaj 637,5 točk oziroma 382,50 EUR, vse povečano za 22 % DDV v znesku 84,15 EUR, kar skupaj znaša 466,65 EUR. Vrhovno sodišče toženi stranki ni priznalo materialnih stroškov v višini dodatnega 1 %, saj se šteje, da je vrednost neocenljive zadeve po tar. št. 34 OT 500 točk. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).