Up-32/02 - 7

25. 9. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A. A., d.d., Ž., ki jo zastopa mag. B. B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 4. septembra 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba družbe A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 253/99 z dne 17. 10. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Iz navedb in priloženih listin izhaja, da je davčni organ zavrnil pritožničin obračun davka od dobička pravnih oseb za leto 1996, ker zaradi neizdanih vrednostnih papirjev za zmanjšanje davčne osnove niso bili izpolnjeni pogoji iz 65.c člena Zakona o davku od dobička pravnih oseb (Uradni list RS, št. 72/93 in nasl. - v nadaljevanju ZDDPO). Pritožnica se je zoper navedeno odločitev pritožila na drugostopni davčni organ oziroma vložila tožbo na Upravno sodišče. S pravnimi sredstvi ni uspela. Zato se je pritožila še na Vrhovno sodišče. V pritožbenih navedbah je, ker naj bi Upravno sodišče tožbene navedbe brez obrazložitve zavrnilo, ponovno poudarila, da:

- je Republika Slovenija svoje obveznosti do bank iz naslova neizplačanih deviznih vlog (ki naj bi se od njenih obveznosti do občanov razlikovale zgolj po dospelosti) izpolnjevala tudi pred izdajo obveznic, kot da bi bile obveznice že izdane; - je bilo med obema strankama nesporno, da gre za izpolnjevanje obveznosti iz naslova obveznic, kar potrjujeta Sporazum o ugotovitvi višine dolga (v nadaljevanju Sporazum) in vodenje obveznosti na posebnih računih banke oziroma države; - nezmanjšanje davčne osnove nasprotuje predhodnim dejanjem države, ki so ustvarjala vtis, da gre že vseskozi za obveznice (po pravni teoriji tovrstna dejanja niso dovoljena); - gre za suspektno zakonodajno motivacijo pri opredelitvi vrednostnih papirjev, ki naj bi bila kot taka ustavno sporna.

Vrhovno sodišče je pritožbo zavrnilo. Ker naj bi ob tem kršilo 22. in 25. člen Ustave, pritožnica predlaga razveljavitev sodne odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje Vrhovnemu sodišču. Meni, da naj bi bilo enako varstvo pravic kršeno, ker na pritožbene navedbe ni bilo prepričljivo odgovorjeno. Za kršitev pravice do pravnega sredstva pa naj bi šlo, ker ni bilo odgovorjeno po vsebini in argumentirano, temveč le pavšalno. V utemeljitev zatrjevanega pritožnica navaja, da je Vrhovno sodišče ob citiranju 65.c člena ZDDPO zgolj navedlo, da v celoti soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, ki je pravilno in na zakonu utemeljeno. S tem naj bi, enako kot pred njim že Upravno sodišče, ne odgovorilo na številne pritožbene razloge, da določbe 65.c člena ZDDPO v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti.

B.

Pritožnica zatrjevani kršitvi 22. in 25. člena Ustave utemeljuje v bistvu z enim razlogom, tj. pomanjkljivo obrazložitvijo. Glede na to je odločitev o sprejemu ustavne pritožbe odvisna od očitnosti zatrjevanj, da v obrazložitvi niso dovolj določno navedeni in obrazloženi razlogi, na katerih odločitev temelji.

Vrhovno sodišče je na suspektno zakonodajno motivacijo in ustavno spornost zakonske ureditve iz 65.c člena ZDDPO, zatrjevano v tožbi, odgovorilo. Ker pa se v preostalem delu obrazložitve sklicuje na obrazložitev Upravnega sodišča oziroma so pritožbeni razlogi zoper drugostopno davčno odločbo ponovljeni tudi v pritožbi zoper sodno odločbo Upravnega sodišča, je treba ugotoviti, ali je razloge, na katerih temelji odločitev, dovolj določno navedlo in obrazložilo že Upravno sodišče. Ob enakih (ponovljenih) pritožbenih razlogih strinjanje višjega sodišča z obrazložitvijo nižjega sodišča namreč ne pomeni, da višje sodišče ni pretehtalo relevantnosti pritožbenih navedb oziroma da ni odgovorilo ali zavzelo stališč do pritožbenih razlogov.

Upravno sodišče je v svoji obrazložitvi med drugim poudarilo, da je država svoje obveznosti izpolnjevala na podlagi Zakona o poravnavanju obveznosti iz neizplačanih deviznih vlog (Uradni list RS, št. 7/93 - v nadaljevanju ZPONDV), ter hkrati obrazložilo razloge zakaj izpolnitve pred izdajo obveznic ni šteti za izpolnitev iz naslova vrednostnih papirjev. Prav tako se je opredelilo do pravne narave Sporazuma in proračunskih postavk in navedlo razloge za svojo opredelitev. V navedenih razlogih, ki jim ni mogoče odrekati razumne presoje, je najti odgovore na vsa pritožničina zatrjevanja, kar pomeni, da se je sodišče opredelilo do vseh (pri)tožbenih navedb oziroma da so te bile vsebinsko obravnavane.

Glede na to, da je Upravno sodišče odgovorilo na tožbene navedbe, ki so nato ponovljene v pritožbi, ter obrazložilo svoja pravna stališča, z obrazložitvijo sodne odločbe Vrhovnega sodišča, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in da temelji na zakonu, pritožničina ustavna pravica iz 25. člena Ustave, ki jo je po ustaljeni ustavnosodni presoji treba razumeti kot pravico do učinkovitega pravnega sredstva (za njeno kršitev gre tudi, če v obrazložitvi niso dovolj določno navedeni razlogi, na katerih odločitev temelji), očitno ni bila kršena. Zaradi obrazložitve razlogov odločitve v sodni odločbi Upravnega sodišča v tem delu tudi očitno ne gre za zatrjevano kršitev 22. člena Ustave (ki pomeni uporabo splošnega načela o enakosti vseh pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave na področju varstva pravic). Lahko pa bi bila utemeljena zatrjevana kršitev 22. člena Ustave - v tistem delu, v katerem jo je razumeti kot kršitev pravice do enakega varstva -če bi bila odločitev tako nerazumna, da bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno oziroma arbitrarno.

Za kaj takega bi šlo v primeru izpodbijane odločitve, če med terjatvami do izdaje obveznic in terjatvami po izdaji obveznic ne bi bilo razlik (zaradi česar določbe 65.c člena ZDDPO v obravnavani zadevi ne bi bilo mogoče uporabiti). Ker pa je razlika (vsaj glede razpolaganja s terjatvami) bila, izpodbijana odločitev ni nerazumna.

Razpolaganje s terjatvami je bilo namreč prosto šele po izdaji obveznic (oziroma omejeno do izdaje obveznic). Navedeno izhaja že iz obrazložitve Predloga Zakona o poravnavanju obveznosti iz neizplačanih deviznih vlog (Poročevalec Skupščine Republike Slovenije, št. 14/92), v kateri je poudarjeno, da imajo banke po preteku treh let od sprejetja zakona možnost, da dobijo za višino dolga obveznice, s katerimi lahko nato prosto gospodarijo.[1] Razvidno pa je tudi iz drugega odstavka 5. člena ZPONDV, saj ta razpolaganje bank s terjatvami pred izdajo obveznic pogojuje s soglasjem Ministrstva za finance in omejuje na medbančne trge (na katerih sodeluje množica bank, ki izravnava svojo likvidnostno pozicijo).

Ker je torej iz obrazložitve sodne odločbe Upravnega sodišča, na katero se zaradi ponovljenih (pri)tožbenih navedb Vrhovno sodišče sklicuje, razbrati razloge za izpodbijano odločitev oziroma so ti tudi razumno obrazloženi, pritožnici očitno niso bile kršene njene človekove pravice in temeljne svoboščine. Zato Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan

Opomba:

Pogoje in način izdaje obveznic je predpisala Uredba o izdaji obveznic Republike Slovenije za prevzete obveznosti do bank iz neizplačanih deviznih vlog (Uradni list RS, št. 68/96 - v nadaljevanju Uredba). Iz Uredbe izhaja, da se obveznice izdajo kot nematerializirani vrednostni papirji (drugi odstavek 2. člena) ter prenašajo v skladu s pravili poslovanja Centralne klirinško depotne družbe (tretji odstavek 2. člena).

Iz Uredbe o nematerializiranih vrednostnih papirjih (Uradni list RS, št. 45/95), ki je veljala do 23. 4. 1999, ko je bil uveljavljen Zakon o nematerializiranih vrednostnih papirjih (Uradni list RS, št. 23/99 - ZNVP), izhaja, da nastane pravica iz nematerializiranega vrednostnega papirja z vpisom v centralnem registru (6. člen), obveznost izdajatelja pa z vknjižbo v dobro posameznih imetnikov (9. člen).