Jedro

V postopku presoje zakonitosti izrečenega ukrepa začasne omejitve gibanja je treba presoditi dejstva, kdaj, kako in na kakšen način je prosilec vložil prošnjo za azil, v kateri navaja razloge za zapustitev izvorne države.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 23.8.2007, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi 3. alinee 1. odstavka 27. člena v povezavi z 2. alineo 36. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB2, Uradni list RS, št. 51/2006 in 37/06 - sklep US RS) omejila tožniku gibanje na prostore Oddelka za omejitev gibanja Azilnega doma, do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdalj za tri mesece, in sicer od dne 22.8.2007 od 14.50 ure do 22.11.2007 do 14.50 ure. Po presoji sodišča prve stopnje so ugotovitve tožene stranke, da obstaja utemeljen sum, da tožnik zlorablja oziroma zavaja azilni postopek z lažnim predstavljanjem razlogov, na katere se sklicuje v svoji prošnji za azil, utemeljene. Tožnik je že 16.1.2007 zaprosil za azil in je po dveh dneh samovoljno zapustil azilni dom (azilni postopek je bil ustavljen), pri podaji druge prošnje za azil dne 22.8.2007 pa je navedel, da je azilni dom zapustil, ker je želel delati. Delal je v C., in ko je zvedel, da je oče zbolel, se je vrnil na Kosovo. Po šestih mesecih je izvorno državo zopet zapustil in ponovno zaprosil za azil v Republiki Sloveniji ter v novi prošnji za azil navajal enake razloge kot v prvi. Sodišče se strinja s presojo tožene stranke, da tožnikovo ravnanje, kakor ga je opisal tožnik sam, dejansko predstavlja podlago za sum, da je tožnik lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje v prošnji za azil. Za tako presojo tožene stranke sta bila odločilna predvsem samovoljni odhod tožnika iz azilnega doma in njegova kasnejša vrnitev v izvorno državo. Sodišče ugotavlja, da je tožnik v svoji izpovedbi na glavni obravnavi sicer podal smiselno obrazložitev za vsako od teh ravnanj, vendar tej razlagi ni mogoče slediti. Če bi bila tožnikova življenje in varnost res odvisna od izida azilnega postopka, je pričakovati, da bi o odhodu in o razlogih za ta odhod obvestil uradne osebe tožene stranke, njegova odločitev o vrnitvi na Kosovo pa je kljub zatrjevani težki življenjski situaciji v precejšnjem neskladju z njegovimi trditvami, da je bilo na Kosovu ogroženo njegovo življenje. Tožnik s pritožbo izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je imel opravičene razloge, da se je vrnil domov in da zato ne gre za zavajanje in zlorabljanje azilnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi. Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo za svojo odločitev, so utemeljeni in pravilni.

Uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Po določbah 3. alinee 1. odstavka 27. člena ZAzil se lahko prosilcu za azil začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi suma zavajanja ali zlorabe postopka v smislu 36. člena ZAzil, ki določa, da se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje tudi lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje (3. alinea). Tožnik je, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, v svoji prošnji za priznanje azila v Republiki Sloveniji navajal, da je v izvorni državi zaradi svoje nacionalnosti šikaniran s strani Albancev, kar bo predmet postopka o glavni stvari. V postopku presoje zakonitosti izrečenega ukrepa začasne omejitve gibanja pa je treba presoditi dejstva, kdaj, kako in na kakšen način je tožnik podal prošnjo za azil, v kateri navaja razloge za zapustitev izvorne države. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da iz ugotovljenih dejstev v upravnem postopku izhaja sum, da je tožnik zavajal oziroma zlorabil azilni postopek s tem, da je lažno predstavil razloge, na katere se v svoji prošnji za azil sklicuje. Zato je tožena stranka imela podlago v določbi 3. alinee 1. odstavka 27. člena ZAzil v povezavi s 3. alineo 36. člena ZAzil, da je tožniku izrekla ukrep začasne omejitve gibanja. Tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru razlogi, ki jih navaja tožena stranka in ki jih je bilo mogoče, kot izhaja iz predloženih spisov, potrditi tudi na zaslišanju tožnika na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje, ustrezajo dokaznemu standardu v postopku za omejitev gibanja po ZAzil, ki je opredeljen kot sum.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne more vplivati pritožbeni ugovor, s katerim je tožnik le smiselno ponovil tožbene navedbe in jih je sodišče prve stopnje pravilno presodilo. Tožnik je pritožbo vložil tudi zaradi pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, vendar pa formalno opredeljeno in izrecno niti ne izpostavlja nobene kršitve. Zato je pritožbeno sodišče preizkusilo, ali je izpodbijana sodba obremenjena z bistvenimi kršitvami določb postopka v upravnem sporu, določenimi v 3. odstavku 75. člena ZUS-1. Presodilo je, da te kršitve niso podane.

Sodišče prve stopnje ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, zato na podlagi 1. odstavka 73. člena ZUS-1 ni mogoče z uspehom uveljavljati pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 76. člena ZUS-1.