Jedro

Dve fotografiji enakega formata in enake kompozicije, postavljeni druga ob drugo, prerasteta v večplastno primerjavo družine mladoletnih tožnikov z družino J. G. in v tem smislu slika zaživi kot samostojna celota in da je objavljena fotografija močneje od besede poseže v človekovo integriteto. Prav primerjava z družino nacističnega zločinca, ki pooseblja zlo, ki ga je milijonom ljudi po vsem svetu prinesel nacizem, je zato objektivno nedopustna in protipravna. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka z objavo primerjave družinskih fotografij zaradi želje po senzaciji vzbudila negativno razpoloženje med vrstniki tožnikov, da so jih zaničevali oziroma prezirali in s takšnim ravnanjem nedopustno posegla v pravico do časti in dobrega imena mladoletnih tožnikov, ki je v Ustavi varovana v okviru pravice do osebnega dostojanstva, je zato pravilna.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati odškodnino: prvi tožnici A. ... 12.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2014 dalje do plačila in drugo in tretje tožeči stranki B. in C. ..., vsakemu po 1.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2004 dalje do plačila. V presežku je tožbene zahtevke vseh treh tožnikov zavrnilo in toženi stranki naložilo, da povrne tožeči stranki v skupnem znesku 1.948,91 EUR stroškov postopka, po izteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Odločitev sodišča s pritožbo izpodbijata obe pravdni stranki.

3. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožujejo tožniki iz vseh razlogov po 338. členu ZPP. Predlagajo spremembo sodbe tako, da pritožbeno sodišče prvi tožnici zviša odškodnino za 8.000 EUR, drugo in tretje tožeči stranki pa vsaki za 9.000 EUR, podredno predlagajo razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Iz obrazložitve sledi, da prva tožnica trpi hude bolečine na vseh ravneh življenja, tako v odnosu z vrstniki in prijatelji kot z družino. Trpljenje traja še danes, zato je upravičena do celotne vtoževane odškodnine v znesku 20.000 EUR. Tudi druga tožnica in tretje tožnik menita, da je dosojena odškodnina, vsakemu po 1.000 EUR, prenizka. Četudi je njuno trpljenje trajalo krajše časovno obdobje, so bile duševne bolečine intenzivne in zanju hujše narave. V času objave sporne fotografije sta bila v predšolskem obdobju, ko se odnosi med vrstniki krepijo in ko poskušajo stvari urejati brez prisotnosti odraslih. Ker nastale situacije nista mogla razumeti, sta bila v hudi stiski. Pritožba izpostavlja odločbo opr. št. I Cp 1808/2008, kjer je Višje sodišče tožnici dosodilo odškodnino v višini 5.000 EUR. Posledično predlagajo spremembo odločitve o stroških postopka.

4. Tožena stranka s pritožbo izpodbija ugodilni del sodbe iz vseh razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, s stroškovno posledico. V obrazložitvi navaja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo z objavo člankov protipravno poseženo v čast in dobro ime tožečih strank. Iz vsebine člankov sledi, da je bil namen objave fotografij na satiričen način opozoriti bralce, da oče tožnikov, uporablja enake politične metode propagande kot J. G. Da je očitno ena od metod, ki so skupne obema, pridobivanje naklonjenosti volilcev z izpostavljanjem družine v javnosti. Zaradi primerjave fotografij, si o tožnikih nihče ni mislil nič slabega, ker je bilo vsakomur jasno, da je bila kritika usmerjena izključno zoper politično nastopanje njihovega očeta. Tožena stranka je trdila in dokazala z zaslišanjem ravnatelja in učiteljic na šoli, da ni vzročne zveze med zatrjevanimi težavami tožnikov in objavo fotografij v X. Starši v šoli niso navajali, da imajo otroci težave zaradi objave fotografij. O takšnih težavah je v šoli poročal oče šele 5. 6. 2015, ko se je predmetni pravdni postopek že začel. Učiteljica H. H. je odločno zanikala, da bi bil v zvezi s člankom v X. sklican kakršenkoli sestanek. Vedela je le, da se mladoletna tožnica v razredu ne počuti dobro in da je maltretirana. Sodišče je izpovedbe strokovnih delavcev na šoli neutemeljeno ocenilo kot neverodostojne, saj nimajo nikakršnega interesa za izid pravde, v nasprotju s starši in sorodniki tožnikov zato starša nista bila primerna, da ju sodišče zasliši, namesto tožnikov. Pritožba citira nekatere podrobnosti, ki po mnenju pritožnice kažejo na njuno neverodostojnost. V nadaljevanju navaja, da je iz izpovedbe matere je mogoče zaključiti, da so se vrstniki odklonilno obnašali do najstarejše hčerke zaradi pogostega pojavljanja njenega očeta v medijih, ne pa zaradi objave v rubriki M. Tudi iz izpovedbe tete J. J. ne sledi, da bi bila prva tožnica maltretirana zaradi objave v X., ampak naj bi bil vzrok za to očitno prepoznavnost tožničinega očeta kot politika. Sodišče je zaradi kršitve določil Zakona o pravdnem postopku dejansko stanje ugotovilo nepopolno oziroma nepravilno. Zavrnilo je dokazni predlog tožene stranke, v zvezi s poizvedbo ali je prva tožnica po objavi sporne fotografije izostala od pouka. Ni zaslišalo priče K. K., ki je bila razredničarka prve tožnice v letu 2013/14. Njena izpoved bi bila pomembna, ker sodišče ocenjuje izpovedbe ostalih učiteljic, kot neverodostojne. Ne gre prezreti, da je priča v pisni izjavi zapisala, da se starši prve tožnice v zvezi z objavo fotografije pri njej niso oglasili, da pa je opazila, da ima deklica težave v razredni skupnosti, ki so šolske narave. Protispisen je zaključek sodišča, da je izvedenec potrdil, da se je zaradi objave sporne fotografije odnos med prvo tožnico in očetom pokvaril (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Izvedenec je iz izpovedbe prve tožnice zaključil, da je bila zaradi objave izključena iz družbe svojih vrstnikov približno tri leta, na podlagi česa je to prva tožnica zaključila, pa ni mogoče razbrati. Presoja izvedenca ni pravilna. Dosojena odškodnina prvi tožnici je previsoka. Trpela je zmerne duševne bolečine, v nasprotju z mnenjem izvedenca je, da so trajale tri leta ter da se je zaradi objave pokvaril odnos med prvo tožnico in očetom. Kot primer pritožnica navaja odločbo II Ips 296/2002, kjer je sodišče tožnici stari 11 let dosodilo dvanajst povprečnih plač odškodnine, v zadevi II Ips 667/2009 devet povprečnih plač. Tožena stranka izpostavlja, da iz izpovedb šolskih delavcev sledi, da druga tožnica in tretji tožnik v šoli nimata nikakršnih težav in da sta med vrstniki zelo priljubljena. Starša vrtca zaradi težav nista kontaktirala. Časovno sosledje dogodkov o katerem je izpovedovala priča L. L., vzbuja dvom v verodostojnost njene izpovedbe. Ni dokazov, da bi druga toženka in tretji toženec trpela kakršnokoli škodo v zvezi z objavo fotografij. Tožena stranka je tožbo prejela 2. 4. 2014, zato ni mogla priti v zamudo že 28. 2. 2014. 5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. V pritožbenem postopku ni sporno, da je tožena stranka v 9. številki tednika X. v letu 2011, v rubriki X. objavila prispevek z naslovom „...“, v katerem je bila objavljena fotografija družine mladoletnih tožnikov, tik ob njej pa fotografija nemškega nacističnega politika in nacističnega ministra za propagando J. G. z družino. V uvodniku iste številke in uvodniku naslednje desete številke in v kolumni z naslovom Primerjave ter članku z naslovom „Zakaj smo objavili fotografijo ... družine“, je tožena stranka med drugim zapisala, da so fotografiji objavili pri polni zavesti, da to lahko vzbuja nelagodje in pomisleke, toda osnovno sporočilo je jasno in stoji, uporaba metod, ki so jih prakticirali nacisti, je nevarna in se dogaja tu pred našimi očmi. Da bi to slišali in vzeli zares, je včasih potrebna radikalnost … Pisec članka v nadaljevanju pojasnjuje, da so politične metode in propaganda, ki jih uporablja oče mladoletnih tožnikov, podobne tistim, ki so jih uporabljali v nacistični Nemčiji.

7. Preizkus zadeve na pritožbenem sodišču je pokazal, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo očitanih kršitev Zakona o pravdnem postopku, niti tistih absolutno bistvenih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti v smislu določila drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona. V postopku na prvi stopnji je sodišče v celoti in popolnoma ugotovilo dejansko stanje in vsa za ta postopek pravno odločilna dejstva, ki so pomembna za odločitev, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je bilo tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

O pritožbenih navedbah tožene stranke in tožnikov

8. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno, skrbno in natančno navedlo materialno podlago, na podlagi katere je presodilo, da dve fotografiji enakega formata in enake kompozicije, postavljeni druga ob drugo, prerasteta v večplastno primerjavo družine mladoletnih tožnikov z družino J. G. in v tem smislu slika zaživi kot samostojna celota in da je objavljena fotografija močneje od besede poseže v človekovo integriteto. Prav primerjava z družino nacističnega zločinca, ki pooseblja zlo, ki ga je miljonom ljudi po vsem svetu prinesel nacizem, je zato objektivno nedopustna in protipravna. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka z objavo primerjave družinskih fotografij zaradi želje po senzaciji vzbudila negativno razpoloženje med vrstniki tožnikov, da so jih zaničevali oziroma prezirali in s takšnim ravnanjem nedopustno posegla v pravico do časti in dobrega imena mladoletnih tožnikov, ki je v Ustavi varovana v okviru pravice do osebnega dostojanstva (34. člen), je zato pravilna.

9. Tožniki so otroci, ki so bili v letu 2014, ko se je začel pravdni postopek, stari od 9 do 12 let, torej pravdno nesposobni, zato sta jih zastopala zakonita zastopnika oče in mati, ki sta zanju opravljala vsa pravdna dejanja. Določilo 260. člena ZPP izrecno predvideva, da se dokaz z zaslišanjem strank v takih primerih izvede tako, da se namesto stranke zasliši njen zakoniti zastopnik in temu zakonitemu določilu je pravdno sodišče prve stopnje tudi sledilo.

10. Tožena stranka želi z izvzemanjem delov izpovedb staršev izven konteksta celotne izpovedbe izničiti dokazno vrednost njunih izpovedb in s povzemanjem prav tako delnih izpovedb strokovnih delavcev na šoli, nekritično prepričati sodišče druge stopnje v drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

11. Ali so mladoletni tožniki utrpeli posledice zaradi objave spornih fotografij, sodišče ni ugotavljalo le z izpovedbo njihovih staršev in sorodnikov, ampak tudi z zaslišanjem strokovnih delavcev na šoli, ki jo je obiskovala prva tožnica, ter s pomočjo sodnega izvedenca psihologa. Slednji je z mladoletno A. opravil razgovor in teste ter deklico ocenil kot iskreno, brez težnje po izkrivljenju informacij. Zato je sledil njeni izpovedbi, da je za objavo fotografij izvedela od sošolcev in je bila posledično deležna izločanja in negativnih odzivov. Izvedenec je z veliko verjetnostjo potrdil, da je takrat 9-letna A. prav zaradi objave spornih fotografij doživljala stisko, kar je vplivalo na njene socialne in vrstniške interakcije. Objava fotografij je bila začetek in povod za prvo izključitev A. s strani vrstnikov, ki so se nadaljevale tudi v bodoče, še v letu 2016. Da je bila A. v šoli žrtev verbalnega nasilja, so nenazadnje izpovedali tudi strokovni delavci na njeni šoli. Dejstvo, da učitelji niso zaznali, da je bil sprožilni element sporna objava, pa tudi pritožbenemu sodišču ne vzbuja dvoma v obstoj vzročne zveze med objavo fotografij in odnosom vrstnikov do mladoletne A. Zato tudi zaslišanje razredničarke v 6. razredu, K. K., ki naj bi izpovedala, da je starši niso seznanili, da ima deklica v šoli težave zaradi objave spornih fotografij, ne bi prispevala k razjasnitvi vzročne zveze. V zvezi z dokaznim predlogom o opravi poizvedb o odsotnosti A. v šoli, neposredno po objavi spornih fotografij, je dekličin oče izpovedoval na naroku 11. 9. 2015. Zvočni prepis je bil toženi stranki vročen in 24. 9. 2015 je nanj podala pripombe. 2. 11. 2013 je tožena stranka v pripravljalni vlogi analizirala zaslišanje očeta mladoletne tožnice, šele na obravnavi v decembru 2015 je predlagala izvedbo spornega dokaza, zato je ugovor prekluzije, ki ga je podala tožeča stranka, utemeljen, odločitev sodišča, ki tega dokaznega predloga tožene stranke ni upoštevalo, pa pravilna in skladna s petim odstavkom 286. člena ZPP. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno in ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da je podana vzročna zveza med objavo spornih fotografij ter zavračanjem in nestrpnimi odzivi A. vrstnikov.

12. Višino škode, ki jo je utrpela mladoletna A., je sodišče ugotovilo na podlagi izpovedbe njenih staršev in predvsem na podlagi mnenja sodnega izvedenca psihologa, ki ga je izdelal po pogovoru z A. Takrat 9-letna deklica je fotografijo razumela kot negativno konotacijo njene družine. Izločitev in zmerljivke, ki jih je bila deležna, so neugodno vplivale na njeno psihološko stanje. Posledično so se pokazali znaki umika, pasivnosti, socialne izolacije, nadpovprečne kontrole nad lastnim čustvovanjem, minimaliziranje lastnih težav in nagnjenost k fiziološki reakciji na stresne dejavnike. Njena samopodoba se je bistveno znižala, doživljala je stisko, ki je izrazito vplivala na njene socialne vrstniške interakcije. Po objavi je bila deležna posmehovanja, zmerjanja in izključitve, kar je po oceni izvedenca v povezavi z objavljenimi fotografijami trajalo približno tri leta. Posledice se bodo najverjetneje kazale v njenem nadaljnjem osebnostnem razvoju. Izvedenec je ocenil, da je bila intenzivnost A. stiske najhujša v petem in šestem razredu, ko ni bila samo socialno izolirana, ampak se je njena stiska odražala tudi v upadu učnega uspeha, ki ga je kasneje v skladu s svojimi nadpovprečnimi intelektualnimi zmožnostmi uspela kompenzirati. Pretrpljene duševne bolečine je ocenil kot zmerne. V kontekstu zgoraj navedenih ugotovitev in zaključkov sodnega izvedenca psihologa, zato tudi pritožbeno sodišče, kot verodostojno sprejema izpovedbo A. očeta, da se po negativnih izkušnjah, ki jih je doživela po objavi fotografije, na kateri je skupaj s starši, ne želi več udeleževati prireditev in dogodkov z družino, ker jo je strah, da bi jo lahko fotografirali in njeno fotografijo znova medijsko izpostavili.

13. Mladoletna A. je utrpela izjemno hude posledice, prav zato je prisojena odškodnina v višini 12.000 EUR primerna. Stopnja in čas trajanja bolečin je bila objektivno preverjena z izvedencem psihologom. Očitanih protispisnosti, ki jih uveljavljata pritožbi, v tem delu ni. Kot izhodišče za odmero njene odškodnine je pritožbeno sodišče v 12. točki obrazložitve zato povzelo okoliščine, ki so odločilne za določitev višine odškodnine. Tudi sodna praksa, ki jo citira tožena stranka, ne navaja primerov, ki bi terjali znižanje dosojene odškodnine. Stopnja ugotovljenih bolečin in trajanje kot v primeru II Ips 296/2002 ne zahtevajo posega v višino dosojene odškodnine. Sodba Vrhovnega sodišča pod opr. št. II Ips 667/2009 pa se nanaša na razveljavitev darilne pogodbe in ni v nikakršni zvezi z zadevo, ki je predmet pritožbenega preizkusa.

14. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi s škodo, ki sta jo utrpela druga tožnica in tretji tožnik (22. točka obrazložitve sodbe prve stopnje). Odločitev ustreznosti višine prisojene odškodnine za mladoletno B. in C. napadata obe pravdni stranki. Tožena stranka na ta način, da skuša sodišče prepričati o neobstoju duševnih bolečin, tožeča stranka pa s sklicevanjem na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani pod I Cp 1808/2008, da je dosojena odškodnina odmerjena prenizko. Svojega zaključka sodišče ni sprejelo le na podlagi zaslišanja njune sestrične L. L., ampak tudi na podlagi zaslišanja njunih staršev. Druga tožnica in tretji tožnik sta v času objave sporne fotografije obiskovala malo šolo v vrtcu, posledice pa so se kazale predvsem zvečer, ko je morala njuna mati vložiti veliko truda, da ju je umirila in pojasnila, zakaj ju vrstniki pri igri odklanjajo. Pritožbeno sodišče ne najde razloga, da takšni izpovedbi njune matere ne bi sledilo, četudi priča L. L., štiri leta po dogodku ni bila več prepričana, koliko dni po objavi fotografije je zaznala, da imajo otroci težave (str. 50).

15. Ker ni dokazov, da bi mladoletna tožnika trpela posledice na tako širokem nivoju kot njena starejša sestra A., ampak v relativno ozkem krogu sovrstnikov v vrtcu in da so težave, ki sta jih imela po vstopu v šolo (eno leto po dogodku), kot sledi iz izpovedb učiteljic, izzvenele, je ob upoštevanju odškodnin v podobnih primerih in ob upoštevanju ugotovljenih dejstev v obravnavanem primeru dosojena odškodnina v višini 1.000 EUR za vsakega od tožnikov primerna. Okoliščine primera, v katerih je bila dosojena odškodnina pod opr. št. I Cp 1808/2008, pa je bistveno drugačna od okoliščin v konkretnem primeru.

16. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba o začetku teka zamudnih obresti. V skladu z uveljavljeno sodno prakso na podlagi določila 299. člena OZ, sodišče za nepremoženjsko škodo določa zamudne obresti od dneva, ko je tožba vložena na sodišče. 17. Pritožbi se tako pokažeta kot neutemeljeni, zato ju je bilo potrebno zavrniti in skladno z določilom 353. člena ZPP potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

18. Obe stranki sta v pritožbenem postopku propadli, zato skladno z določilom 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP vsaka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.