Jedro

Ker tožeča stranka v tožbi ni uveljavljala tožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in ni zatrjevala, da so bile sporne parcele funkcionalno zemljišče k stavbam, ki so se uporabljale za verske namene, se sodišče prve stopnje do tega vprašanja v sodbi ni moglo opredeliti. Torej ni utemeljen revizijski ugovor, da se prvostopno sodišče ni opredelilo do vseh tožbenih navedb.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS; Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo, s katero je tožeča stranka izpodbijala odločbo tožene stranke z dne 4.12.2001. S to odločbo je bila kot neutemeljena zavrnjena pritožba tožeče stranke zoper odločbo Davčnega urada Maribor z dne 26.5.2000 o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za čas od 1.1.1997 do 30.6.1997 za nezazidano stavbno zemljišče na parcelah št. 15, 16, 17, 18 in 19, vse k.o. A., v znesku 862.144,00 SIT.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je ne glede na določbo 1. odstavka 59. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ/84; Uradni list SRS, št. 18/84, 33/89 in RS, št. 24/92 – odločba US, 29/1995-ZPDF, 44/1997-ZSZ) tožeča stranka kot verska skupnost dolžna plačati nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, saj so bili objekti v obdobju, ki je relevantno za obravnavano zadevo, še v fazi gradnje, navedena oprostitev pa se uporablja zgolj za stavbe, ki so že zgrajene.

Tožeča stranka je zoper sodbo vložila pritožbo, sedaj revizijo, zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V njej navaja, da bi moralo sodišče sporne parcele obravnavati kot zazidano stavbno zemljišče, saj so bile že pred začetkom gradnje pa vse do njenega dokončanja funkcionalno zemljišče k stavbam, ki jih je tožeča stranka uporabljala za verske namene, zaradi česar so oproščene plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Tožena stranka na pritožbo, sedaj revizijo, ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel tudi revizijo. Po določbi 1. odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče RS odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1.1.2007, po določbah ZUS-1. Na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 se do 1.1.2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za revizije. Ker je bila pritožba tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje vložena pred 1.1.2007 in ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1.1.2007. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določilu 1. odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko 1. odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil izveden revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

Tožeča stranka je vložila tožbo zgolj iz razloga zmotne uporabe materialnega prava – domnevno napačne razlage 1. odstavka 59. člena ZSZ/84. Ker tožeča stranka v tožbi ni uveljavljala tožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in ni zatrjevala, da so bile sporne parcele funkcionalno zemljišče k stavbam, ki so se uporabljale za verske namene, se sodišče prve stopnje do tega vprašanja v sodbi ni moglo opredeliti. Torej ni utemeljen revizijski ugovor, da se prvostopno sodišče ni opredelilo do vseh tožbenih navedb.

Tožeča stranka vlaga revizijo (prej pritožbo) iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, tega razloga pa glede na določbo 2. odstavka 85. člena ZUS-1, iz tega razloga pa revizije v upravnem sporu ni dopustno vložiti, torej je njena revizija neutemeljena. Po določbi 86. člena ZUS-1 vrhovno sodišče v revizijskem postopku v upravnem sporu preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pa po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. Tega razloga pa tožeča stranka v reviziji niti ne uveljavlja. Tudi sicer pa ji je tudi po presoji vrhovnega sodišča prvostopno sodišče v izpodbijani sodbo pravilno pojasnilo vsebino določb ZSZ/84, ki se nanašajo na sporno vprašanje v tej zadevi.

Ker je vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in tudi na razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, jo je kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.