Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

sodba U 1370/2002

ECLI:SI:UPRS:2005:U.1370.2002 Javne finance

zastaranje izterjave davka prisilna izterjava
Upravno sodišče
21. marec 2005
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Iz upravnih spisov je razvidno, da je bil sklep o dovolitvi izvršbe izdan 20. 3. 1997, tožnik je vložil pritožbo 3. 4. 1997, drugostopni organ pa je o pritožbi odločil dne 14. 6. 2002. Izvršilni naslov je odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A, ki je postala izvršljiva dne 6. 1. 1997. Ker pravica do izterjave davka zastara v 5-ih letih po poteku leta, v katerem bi ga bilo treba izterjati, to pomeni, da bi relativno zastaranje v obravnavanem primeru nastopilo 1. 1. 2003, saj je rok začel teči s potekom leta 1997, torej je v obravnavanem primeru treba računati od 1. 1. 1998 zastaralni rok za ugotovitev, ali je prišlo do zastaranja pravice do izterjave. Glede na datum izdaje drugostopne odločbe (14. 6. 2002), je le ta izdana še v času, preden je lahko govoriti o relativnem zastaranju izterjave ob pogoju, da v tem času ni bilo pretrganja zastaranja. Zato po presoji sodišča v obravnavanem primeru pravica do izterjave ni zastarala.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčni urad A, št. 32-036/96-VPI-204/96-JM z dne 20. 3. 1997, ki je bil izdan v postopku prisilne izvršitve odločbe Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A, št. 32-036/96-VPI-204/96-JM z dne 4. 12. 1996, izdane v postopku inšpiciranja pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja davkov in drugih dajatev za obdobje od 1. 1. 1995 dalje, na podlagi 278. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 74/86, p.b. in 55/92, dalje ZUP) ter 58. člena Zakona o Agenciji Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje (Uradni list RS, št. 84/94 in 58/95, dalje ZAPPNI). Prvostopni organ je v točki 1 izreka ugotovil, da je navedena odločba postala izvršljiva 6. 1. 1997. Ker zavezanec sam ni izvršil obveznosti v izpolnitvenem roku, je dovolil izvršbo na tožnikove stroške z rubežem zneska 1.124.057,60 SIT iz naslova glavnice ter z rubežem zneska 184.838,00 SIT iz naslova zamudnih obresti, obračunanih do dne 19. 10. 1996, v skladu s 46. členom Zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92 do 71/93, dalje ZPD) in Zakona o obrestni meri zamudnih obresti (Uradni list RS, št. 14/92 in 13/92, dalje ZOZO) ter Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Uradni list RS, št. 45/95, dalje ZPOMZO). Po 2. točki izreka pritožba zoper izvršbo ne zadrži začete izvršbe po določbah 2. odstavka 280. člena ZUP Tožena stranka ugotavlja, da tožnik v izpolnitvenem roku ni prostovoljno izvršil prvostopne odločbe, pritožba zoper izvršilni naslov pa ne zadrži izvršitve, ter mu je bilo zato na podlagi 278. člena ZUP utemeljeno izdan sklep o prisilni izterjavi. Zavrača tožnikove ugovore, da bi izvršba na žiro račun povzročila nepopravljivo škodo zaradi nemožnega izplačila plač in onemogočanja poslovanja kot posplošene in ocenjuje, da je ustrezna izbira sredstva in načina prisilne izterjave, tožnik pa bi svoje obveznosti lahko vsak čas tudi prostovoljno poravnal, zato zavrača tudi njegove navedbe glede neugodnega časa izvršbe. Tudi rok za izdajo sklepa po 2. odstavku 278. člena ZUP je zgolj instrukcijski, zato dejstvo, da sklep ni bil izdan do tega roka ne izključuje obveznosti njegove izdaje.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu in uveljavlja relativno zastaranje. Navaja, da davčni organ več kot 5 let (čas od vložitve pritožbe do dneva odločitve drugostopnega organa) ni opravil uradnega dejanja v smislu 97. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 79/01, dalje ZDavP), ki bi mu bil namen odmera oz. izterjava davka in bi bilo dano v vednost zavezancu. To se nanaša tudi na odločbo, na kateri temelji izpodbijani sklep. Po mnenju tožnika je tako pravica do odmere kot tudi do izterjave po 96. v zvezi z 97. členom ZDavP zastarala in bi tožena stranka morala izdati odločbo o ustavitvi postopka. Podredno uveljavlja tudi nepravilnosti, iz katerih izhaja nezakonitost obeh upravnih aktov, ker izpodbijani sklep prvostopnega organa temelji na odločbi z dne 4. 12. 1996, ki je bila s strani istega organa s sklepom dne 7. 5. 1997 spremenjena in je tudi zoper ta sklep tožnik vložil pritožbo, ker gre za spremembo v škodo zavezanca. Prvostopni davčni organ je tudi napačno uporabil materialno pravo, ter se tožnik v celoti sklicuje na svoje navedbe v pritožbi z dne 3. 4. 1997. Predlaga, da sodišče odpravi oba upravna akta. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe. Glede uveljavljanja relativnega zastaranja izterjave navaja, da je bil izvršilni naslov tožniku vročen 6. 12. 1996, ki je postal izvršljiv dne 6. 1. 1997, torej bi zastaralni rok začel teči s 1. 1. 1998 in bi iztekel s 1. 1. 2003, ter da pravica do izterjave glede na navedeno še ni zastarala. Po mnenju tožene stranke tudi ni mogoče govoriti o zastaranju pravice do odmere davka, saj je bil davek za obdobje od 1. 1. 1995 dalje odmerjen v naknadnem nadzoru s prvostopno odločbo z dne 4. 12. 1996 in zato zaključek, da je pravica do odmere zastarala. ni mogoč, z drugostopno odločbo pa se presoja le pravilnost in zakonitost izdane odmerne odločbe. V zvezi z naknadno spremembo izvršilnega naslova pojasni, da se je preverjala zakonitost sklepa o prisilni izterjavi glede na dejstva, ki so obstajala ob njegovi izjavi, ter da morebitne naknadne spremembe v času nadaljnjega teka prisilne izterjave za odločitev niso relevantne.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Pravica do odmere davka zastara v 5-ih letih po preteku leta, v katerem bi bilo treba davek odmeriti, pravica do izterjave davka, obresti ter stroškov prisilne izterjave zastara v 5-ih letih po preteku leta, v katerem bi jih bilo treba izterjati (96. člen ZDavP). Tek zastaranja pravice do odmere in izterjave davka ustavi vsako uradno dejanje davčnega organa, ki mu je namen odmera oz. izterjava davka in je dano v vednost zavezancu oz. je bil dolžnik z njim seznanjen (1. in 2. odstavek 97. člena ZDavP). Pri vsaki ustavitvi teka zastaranja začne znova teči zastaralni rok, vendar pravice do odmere, izterjave in vračila ni v nobenem primeru več možno uveljaviti, ko preteče dvakrat toliko časa, kot je določeno v členu 96 ZDavP, zastaranje pa nastopi v vsakem primeru, ko preteče 10 let od dneva, ko je prvič pričelo teči (4. in 5. odstavek 97. člena ZDavP). Iz upravnih spisov je razvidno, da je bil sklep o dovolitvi izvršbe izdan 20. 3. 1997, tožnik je vložil pritožbo 3. 4. 1997, drugostopni organ pa je o pritožbi odločil dne 14. 6. 2002. Izvršilni naslov je odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A, ki je postala izvršljiva dne 6. 1. 1997. Ker pravica do izterjave davka zastara v 5-ih letih po poteku leta, v katerem bi ga bilo treba izterjati, to pomeni, da bi relativno zastaranje v obravnavanem primeru nastopilo 1. 1. 2003, saj je rok začel teči s potekom leta 1997, torej je v obravnavanem primeru treba računati od 1. 1. 1998 zastaralni rok za ugotovitev, ali je prišlo do zastaranja pravice do izterjave. Glede na datum izdaje drugostopne odločbe (14. 6. 2002), je le ta izdana še v času, preden je lahko govoriti o relativnem zastaranju izterjave ob pogoju, da v tem času ni bilo pretrganja zastaranja. Zato po presoji sodišča v obravnavanem primeru pravica do izterjave ni zastarala. Sodišče zavrača tudi tožnikove ugovore glede zastaranja same odmere davka, saj z izpodbijanim sklepom ni šlo za odmero davka, kajti drugostopni organ je preizkušal pravilnost sklepa o prisilni izterjavi, sama odmera pa je bila opravljena z izvršljivo odločbo, ki pa ni predmet tega postopka, pa tudi sicer ni možno s pritožbo zoper sklep o prisilni izterjavi izpodbijati odločb, ki se izvršujejo (46. člen ZDavP). Te pravice pa ni tudi po 280. člen ZUP, po katerem se v upravnem izvršilnem postopku dovoli pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo in z njo ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje. Z izpodbijano odločbo tožena stranka ob reševanju tožnikove pritožbe ni odmerila davka, temveč je presojala le pravilnost in zakonitost sklepa o prisilni izterjavi ob že realizirani pravici do odmere davka.

Sodišče je glede na tožbene ugovore ter preverjeno pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe po uradni dolžnosti ugotovilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, dalje ZUS).

Ker je sodišče odločalo le o zakonitosti upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (3. odstavek 23. člena ZUS).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia