Jedro

Prosti preudarek izhaja iz namena celotnega delovanja, položaja in pooblastil Sodnega sveta. Kadar ima organ pooblastilo, da odloča po prostem preudarku, posameznik nima pravice zahtevati odločitve z določeno vsebino, a odločanje po prostem preudarku tudi ne pomeni pravno nevezanega odločanja.

Mandatni sistem predvideva iztek mandata aktualnemu predsedniku sodišča in periodično objavo javnega poziva sodnikom k vložitvi kandidatur za prosto mesto predsednika sodišča. Glede na to, da zakon omogoča neomejeno ponavljanje mandatov, ima aktualni predsednik sodišča kot kandidat v izbirnem postopku ob upoštevanju zahtev načela enakosti možnost (ponovnega) imenovanja. Stališče toženke, da mandatni sistem »predvideva ciklično menjavanje predsednikov sodišč,« ni sprejemljivo, ker ni združljivo s stališčem o zakonsko urejeni možnosti neomejenega ponavljanja mandatov.

Zakonodajalec je izbral možnost neomejenega ponavljanja mandatov in torej iz izbire ni á priori izključil kandidatov, ki so že pridobili izkušnje z vodenjem sodišča. To ne pomeni, da je navedeni kriterij vselej in v vseh primerih neupošteven. Kandidat, ki je aktualni predsednik, prav zato, ker nima zagotovljenega večnega in avtomatiziranega ponavljanja mandata, nima á priori prednosti zgolj zato, ker je sodišče uspešno vodil in sodišče dosega dobre poslovne rezultate. Vendar na drugi strani tudi zgolj zato, ker je sodišče že vodil, ni neprimeren kandidat, ker ta okoliščina ni skladna s pričakovanji toženke po raznolikosti v vodenju sodišča in se (poenostavljeno) z javnim pozivom „išče“ kandidat, ki bo (tudi) temu kriteriju lahko zadostil. Kadar zakon za odločanje pomembno vsebino določno opredeli, s tem zameji prostor presoje za prosti preudarek. Tudi zakonsko določno opredeljena možnost neomejenega ponavljanja mandatov predsednika sodišča v drugem odstavku 62. a členu ZS omejuje prostor proste presoje pri odločanju po prostem preudarku. Toženkino stališče, po katerem je razlog za neizbiro edinega kandidata (ki je aktualni predsednik sodišča) to, da stopa v ospredje potreba po raznolikosti v vodenju sodišča, namreč izvotli jasno in nedvoumno odločitev zakonodajalca, da določi zakonske pogoje za imenovanje na mesto predsednika na način, da ne omeji možnosti ponavljanja mandatov.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Sodnega sveta Republike Slovenije Su 145/2023-31 z dne 25. 1. 2024 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

**Oris zadeve, dosedanji potek postopka in nosilni razlog**

1. Toženka je v Uradnem listu RS, št. 41/2023 z dne 4. 4. 2023, objavila javni poziv sodnikom k vložitvi kandidatur na mesto predsednika Okrožnega sodišča v ...i. Na javni poziv se je odzval en sam kandidat - tožnik, ki je že doslej opravljal funkcijo predsednika tega sodišča. Kandidat je bil za predsednika Okrožnega sodišča v ... za obdobje šest let prvič imenovan z dnem 21. 11. 2005, drugič z dnem 21. 11. 2011 in tretjič z dnem 21. 11. 2017. V postopku so tožnika, ki po zadnji oceni sodniške službe izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje,1 s pozitivnimi mnenji podprli predsednik Vrhovnega sodišča, predsednik Višjega sodišča v ... in Ministrica za pravosodje. Toženka je 4. 7. 2023 s kandidatom opravila (videokonferenčni) ustni razgovor in nato izdala sklep Su 145/2023-27 z dne 7. 9. 2023,2 da se v postopku ne imenuje nobenega kandidata in se postopek zaključi kot neuspešen.

2. Tožnik je zoper sklep toženke Su 145/2023-27 z dne 7. 9. 2023 vložil tožbo, ki ji je Vrhovno sodišče s sodbo U 5/2023 z dne 17. 11. 2023 ugodilo, navedeni sklep odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. Vrhovno sodišče je v tej sodbi poudarilo, da za opredelitev meja prostega preudarka ne more biti pomembno zgolj to, da daje besedilo določbe tretjega odstavka 62. a člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) Sodnemu svetu (zelo) širok prostor proste presoje v postopku (ne)izbire kandidata na mesto predsednika sodišča; prostor proste presoje organa je namreč očrtan z razlago zakona. Poudarilo je, da zakon določno in nedvoumno ureja možnost neomejenega ponavljanja mandata predsednika sodišča. Svojo odločitev je oprlo na stališče, da razlog toženke za neizbiro, "da je po treh vodstvenih mandatih, torej po 18 letih vodenja […] smiselno, da se nadaljevanje in nadgrajevanje uspešnega poslovanja tega sodišča prepusti drugemu sodniku ali sodnici," trči v to zakonsko ureditev, ki prosti preudarek omejuje. Zato je Vrhovno sodišče s citirano sodbo sklep Sodnega sveta Su 145/2023-27 z dne 7. 9. 2023 odpravilo in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek.

3. Toženka je v ponovnem postopku 25. 1. 2024 izdala sklep, da se ne imenuje nobenega kandidata in se postopek zaključi kot neuspešen, saj tudi pri ponovnem odločanju kandidature tožnika za imenovanje na mesto predsednika Okrožnega sodišča v ... ni mogla podpreti. V izpodbijanem sklepu je sprejela stališče, da spada presoja o primernosti, smiselnosti in potrebnosti ponavljanja mandatov predsednikov sodišč v polje proste presoje Sodnega sveta v vsakem konkretnem primeru posebej. Navaja, da omejuje določba tretjega odstavka 62. a člena ZS polje proste presoje Sodnega sveta le tako, da (zgolj) izključuje razlago, po kateri bi se lahko sodnik le enkrat potegoval za funkcijo predsednika sodišča, saj sodniku omogoča, da še enkrat ali večkrat kandidira. Po drugi strani ta določba ne omejuje njene diskrecije na način, da bi ta ne imel pristojnosti samostojno strokovno presoditi, ali in kdaj je v konkretni situaciji primerno zamejiti ponavljanje mandatov. Poudarja, da je funkcija predsednika sodišča več kot le seštevek merljivih podatkov o poslovanju, pri čemer izpostavlja, da raznolikost, v vodstvenih kadrih in v sodstvu nasploh, krepi sodno oziroma sodnoupravno razmišljanje in perspektivo. Po njeni oceni je v obravnavani zadevi ključen prav ta vidik, ki pridobiva na teži predvsem po daljšem obdobju istega vodstva. Kljub oceni, da v obravnavani zadevi ne gre za dejanske pomanjkljivosti dosedanjega vodenja sodišča, ocenjuje, da se lahko kakovost sodnih postopkov in izkušnje vseh deležnikov še izboljšajo.

**Povzetek bistvenih tožbenih navedb in navedb iz odgovora na tožbo**

4. Zoper navedeno izpodbijano odločbo toženke vlaga tožnik tožbo na podlagi 36. člena Zakona o sodnem svetu (v nadaljevanju ZSSve). V njej uveljavlja nepravilno uporabo določb ZSSve in ZS, nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter kršitve Ustave Republike Slovenije (Ustava) in Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in razsodi, da se tožnik z dnem izdaje sodbe imenuje na mesto predsednika Okrožnega sodišča v ... za dobo 6 let. Zahteva povrnitev stroškov postopka.

5. Poudarja, da je toženka z izpodbijanim sklepom odločila enako kot prvič in z istim nosilnim razlogom, tj., da se tožnik po 18 letih poteguje za svoj 4 mandat in da je smiselno, da se zaradi potrebe po raznolikosti v vodenju sodišča tožnika ne imenuje še enkrat za predsednika sodišča, ampak je za uspešno poslovanje potrebno ta položaj prepustiti drugemu sodniku ali sodnici. Toženki očita, da ob stališču, da še vedno obstaja nekaj možnosti za izboljševanje zadev,3 ne navede, za kakšne probleme bi naj v tem primeru šlo, ali gre za kakšno posamezno zadevo, oziroma ali je to trend na sodnem okrožju sodišča v .... Poudarja pravico do poštenega postopka iz 6. člena EKČP pri imenovanju predsednika sodišča in se pri tem sklicuje na zadevi Evropskega sodišča za varstvo človekovih pravic (v nadaljevanju ESČP) Tsanova-Gecheva proti Bolgariji in Juričić proti Hrvaški. Trdi, da ni bil deležen poštenega postopka in enakega obravnavanja, odločitev toženke ne temelji na objektivnih kriterijih4 in strokovnih razlogih, s tem, ko je toženka prevzela zakonodajno funkcijo, pa je prekoračila polje svoje diskrecijske presoje. Obrazložitev v izpodbijanem sklepu je netransparentna, nezakonita in arbitrarna, kar pomeni kršitev 22. člena Ustave.

6. Poudarja, da je Vrhovno sodišče5 podalo svoje mnenje glede omejitve mandata tožnika za predsednika sodišča, toženka pa kljub temu še vedno vztraja pri svojih nezakonitih in neustavnih stališčih. Meni, da gre za odločanje o pravici tožnika oziroma o njegovi pravni koristi, koliko mandatov je tožnik glede na določbe Ustave in zakona lahko predsednik sodišča, in da so za odločanje v sporu polne jurisdikcije izpolnjeni vsi pogoji. Toženka je nov sklep izdala v nasprotju s pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča,6 obenem pa je prekoračila polje proste presoje.7

7. Toženka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka. Uvodoma pojasnjuje, da v celoti vztraja pri dejanskih ugotovitvah in pravnih stališčih, zavzetih v izpodbijanem sklepu. Ugotovitve, ki so strnjeno zapisane, niso brez podlage, pavšalne, netočne ali z ničemer izkazane in se je do njih povsem mogoče konkretno opredeliti.8 Poudarek Sodnega sveta ni na nizanju golih številčnih podatkov, temveč na celoviti presoji funkcije predsednika sodišča, ki mora biti ves čas usmerjena v učinkovito delovanje sodnega sistema in kar je v obravnavanem primeru mogoče še izpopolniti, zlasti z raznolikostjo v pogledih in drugačnih vizijah vodenja sodišča. Nasprotuje očitku, da naj bi si Sodni svet uzurpiral vlogo zakonodajalca, in ob tem poudarja, da zgolj možnost ponavljanja mandatov še ne pomeni, da je Sodni svet dolžan izbrati edinega kandidata, ki se poteguje za vnovični, konkretno četrti zaporedni, mandat. Tožbene očitke o nepoštenosti postopka zavrača kot nesubstancirane. Izpostavlja, da predhodno ponavljanje mandatov kandidata na funkciji predsednika sodišča ne predstavlja dodatnega pogoja pri odločanju Sodnega sveta, ta okoliščina pa tudi v konkretnem primeru ni pomenila izključnega razloga za neizbiro tožnika.

8. Toženka meni, da tožnik za postavitev reformatoričnega tožbenega zahtevka s predlogom, naj sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije, nima pravne podlage. Tožnik kot kandidat za predsednika sodišča nima pravice biti izbran na to funkcijo, zato je Sodni svet tudi ni mogel kršiti. Poudarja še, da pomeni postopek izbire najprimernejšega kandidata pred Sodnim svetom diskrecijsko odločanje, pri katerem je sodna kontrola odločitve Sodnega sveta omejena. Ker pa je Sodni svet v obravnavani zadevi izbral eno izmed možnih zakonitih alternativnih odločitev in v postopku ni izbral nobenega kandidata, sodišče zaradi narave stvari ne more odločiti v sporu polne jurisdikcije oziroma ne more o zadevi odločiti samo. Obstoj diskrecije tako že sam po sebi izključuje odločitev v sporu polne jurisdikcije.9 **(Ne)izvedba glavne obravnave**

9. Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi ni izvedlo glavne obravnave, saj je, kot je pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve, že iz podatkov spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 (primerjaj s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

**K I. točki izreka**

10. Tožba je utemeljena.

**O posebnem položaju Sodnega sveta, načinu njegovega odločanja pri imenovanju kandidata na mesto predsednika sodišča in obsegu sodnega preizkusa**

11. Med Vrhovnim sodiščem in toženko ni razhajanj glede položaja Sodnega sveta kot samostojnega in neodvisnega državnega organa, ki opravlja naloge, določene z Ustavo, z zakonom, varuje neodvisnost in samostojnost sodne veje oblasti ter skrbi za zagotavljanje kakovosti dela sodišč in sodnikov ter javnega ugleda sodstva.10 Na zakonski ravni je opredeljeno, da Sodni svet ravna tako, da se varuje in krepi zaupanje v sodno vejo oblasti, integriteto sodstva in neodvisnost sodnika (drugi odstavek 2. člena ZSSve). Vrhovno sodišče je že poudarilo, da Sodnega sveta ni mogoče enačiti s "klasičnim" državnim upravnim organom (5. člen ZUP), ki v okviru svojih pooblastil izvaja upravno funkcijo.11

12. Pri konstituiranju sodne oblasti ima Sodni svet v skladu s sistemom zavor in ravnovesij posebno vlogo, ki je ustavno opredeljena v 130. in drugem odstavku 132. člena Ustave.12 Da bi to vlogo in svoj položaj lahko uresničeval in prevzemal svoj del odgovornosti za stanje v sodstvu, mu je treba priznati široko polje proste presoje, kar je že večkrat poudarilo tudi Ustavno sodišče.13

13. V sodbi U 5/2023 je Vrhovno sodišče poudarilo, da je Sodni svet v postopku imenovanja predsednika sodišča upravičen in dolžan samostojno in neodvisno oceniti, kateri izmed prijavljenih kandidatov najbolje izpolnjuje pogoje in kriterije za razpisano prosto mesto; oziroma da nihče od prijavljenih kandidatov teh zahtev iz pogojev in kriterijev ne dosega (prvi in drugi odstavek 2. člena ZSSve ter deveti odstavek 62. b člena ZS). Sodni svet sprejme odločitev o (ne)izbiri po prostem preudarku. Kaj naj Sodni svet pri tem upošteva, opredeljuje primeroma tretji odstavek 62. a člena ZS. To so: potrebe konkretnega sodišča, strateški program, ki ga pripravi kandidat, kandidatove strokovne kvalifikacije in posebna znanja, izkušnje, priporočila in dosežki v zvezi s sojenjem, kandidatovo znanje tujih jezikov.

14. Prosti preudarek izhaja iz namena celotnega delovanja, položaja in pooblastil Sodnega sveta.14 Takšna razlaga je uveljavljena v sodni praksi Vrhovnega sodišča.15

15. Kadar ima organ pooblastilo, da odloča po prostem preudarku, posameznik nima pravice zahtevati odločitve z določeno vsebino, a odločanje po prostem preudarku tudi ne pomeni pravno nevezanega odločanja.16 Če je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, mora biti odločba izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je pooblastilo dano. Namen in obseg pooblastila določa zakon, ali predpis lokalne skupnosti, ki vsebuje pooblastilo za odločanje po prostem preudarku (drugi odstavek 6. člena ZUP). Kadar je upravni organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, sodišče preveri, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen (tretji odstavek 40. člena ZUS-1). Iz obrazložitve tovrstne odločbe mora biti razvidno, da je odločitev skladna z namenom, zaradi katerega je pooblastilo za odločanje po prostem preudarku dano.

16. V prvem odstavku 36. člena ZSSve je določeno, da je zoper odločbe in sklepe Sodnega sveta dovoljen upravni spor. Po petem odstavku 36. člena ZSSve je v postopku izbire kandidatov za izvolitev v sodniško funkcijo in v postopku imenovanja predsednika in podpredsednika sodišča upravni spor mogoč le glede presoje zakonitosti izbirnega postopka ter odločitve Sodnega sveta o izpolnjevanju zakonskih pogojev za imenovanje ali izvolitev v te funkcije. Če beremo skupaj tretji odstavek 40. člena ZUS-1 in peti odstavek 36. člena ZSSve, lahko izpeljemo, da presoja zakonskih pogojev za imenovanje zaobjema (med drugim) presojo vprašanja, ali so bile v izbirnem postopku morda prekoračene meje prostega preudarka. Če bi bile, odločitev Sodnega sveta ni zakonita (prim. tretji odstavek 40. člena ZUS-1).

**K razlogom procesne narave**

17. Razhajanja med tožnikom in toženko glede razlage materialnega prava, na katera tožnik opozarja, ne utemeljijo njegovega očitka, da toženka ni odločala po objektivnih merilih in da postopek izbire zato ni bil pošten.

18. Dokončen posamičen akt z razlogi za odločitev je pomemben z vidika sporočila, ki ga organ z njim posreduje, še posebej, če gre za organ s pristojnostmi in položajem Sodnega sveta. Prav tako je pomemben za položaj strank in udeležencev postopka ter za izoblikovanje njihove morebitne odločitve za uveljavljanje pravice do sodnega preizkusa, zagotovljene v prvem odstavku 157. člena Ustave. Če se za ta korak odločijo, je logično, da razloge tožbe usmerijo v obstoječe razloge za izpodbijano odločitev. Pravica do sodnega preizkusa izpodbijanega dokončnega posamičnega akta bi bila zgolj navidezna, če bi imel organ možnost v postopku sodnega varstva v odgovoru na tožbo navajati podatke, ki se nanašajo na tožnika, in ki dopolnjujejo razloge izpodbijane odločitve, so v odgovoru na tožbo (prvič) ovrednoteni in so lahko za tožnikov položaj obremenjujoči. Vrhovno sodišče zato toženkine trditve v odgovoru na tožbo, ki, sklicujoč se na podatke iz mnenja predsednika Višjega sodišča v ... o določenih okoliščinah iz preteklega poslovanja za odločanje upoštevanega sodnega okrožja, razume kot odgovor na tožbene očitke in ne kot dodatne razloge, ki bi utemeljevali njeno stališče iz izpodbijanega sklepa, "da obstajajo možnosti za izboljšave".

**Presoja okoliščin obravnavanega primera** _Uvodno_

19. Toženka v odgovoru na tožbo (med drugim) pojasnjuje, da predhodno ponavljanje mandatov predsednika sodišča edinega kandidata ni pomenilo izključnega razloga za neizbiro tožnika. Razumeti je, da se to njeno pojasnilo nanaša na stališče o možnosti za izboljšave.

20. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženka rezultate poslovanja celotnega sodnega okrožja ocenila kot dobre in stabilne; vendar je ocenila tudi, da je kar nekaj možnosti za izboljšave predvsem zaradi padajočega pripada, npr. na področju reševanja najstarejših pomembnejših zadev, pri trajanju izdelave odločb in podaljševanju povprečnega časa pomembnejših zadev, kar je sicer podobno generalnim trendom v celotnem slovenskem sodstvu. Na drugem mestu je poudarila, da ne gre za pomanjkljivosti dosedanjega vodenja sodišča, pač pa za vrednoto različnosti med sodniki in njihovo vključenost v upravno sodne zadolžitve.

21. Področje poslovanja sodišča zaobjema vrsto opravil, pri katerih je za zagotavljanje učinkovitega uresničevanja pravice do sodnega varstva in poštenega sodnega postopka odločilnega pomena stremljenje vseh deležnikov k temu cilju, dobri pogoji za delo in odlična organiziranost vseh delovnih procesov. Na dlani je, da gre za področje, na katerem je težko izključiti možnost izboljšav. Zato stališče toženke o možnosti za izboljšave ni vsebinsko dopolnjujoče. Poleg tega je treba to stališče razumeti v kontekstu nadaljnjih razlogov izpodbijanega sklepa in sicer, da ne glede na možnost za izboljšave ne gre za pomanjkljivosti dosedanjega vodenja sodišča, temveč za vrednoto različnosti med sodniki in njihovo vključenost v upravno sodne zadolžitve, kar utemeljuje, da stopa v ospredje potreba po raznolikosti v vodenju sodišča. Stališče toženke o možnosti za izboljšave, razumljeno v tem kontekstu, ne utemelji dodatnega razloga za neizbiro edinega kandidata, ki je aktualni predsednik okrožnega sodišča, temveč dodatno obrazloži toženkino že v sklepu Su 145/2023-27 z dne 7. 9. 2023 sprejeto stališče za neizbiro edinega kandidata: da je po treh vodstvenih mandatih, torej po 18 letih vodenja […] smiselno, da se nadaljevanje in nadgrajevanje uspešnega poslovanja tega sodišča prepusti drugemu sodniku ali sodnici. Vrhovno sodišče zato ob presoji ne more izhajati iz toženkinega pojasnila v odgovoru na tožbo, da okoliščina predhodnega ponavljanja mandatov na funkciji predsednika sodišča ni pomenila izključnega razloga za neizbiro, upoštevajoč pri tem, da toženka v izpodbijanem sklepu poudarja vrline edinega kandidata, ugotovljene v postopku.

_Presoja_

22. Tožnik (med drugim) toženki očita, da je prekoračila meje prostega preudarka s tem, da je postavila dodatne pogoje za imenovanje predsednika sodišča. Opozarja, da ZS ne omejuje možnosti ponovnega kandidiranja za predsednika sodišča in da se je toženka postavila v položaj zakonodajalca.

23. Vrhovno sodišče je v sodbi U 5/2023 izhajalo iz zahtev Ustave, ki zakonodajni veji oblasti nalagajo zakonsko urejanje pogojev za konstituiranje in delovanje sodne veje oblasti. Poudarilo je, da mora to področje urejanja stremeti k zagotavljanju zakonskih in drugih pogojev za učinkovito uresničevanje človekove pravice do sodnega varstva, pošten sodni postopek in uresničevanje pravice do pravnega sredstva. V to področje urejanja spada (med drugim) zakonsko predvidena organizacija sodstva kot celote, notranja organizacija sodišč, pa tudi konstituiranje organov vodenja sodišč, vključno s postopkom njihovega imenovanja in njihovih pristojnosti. Izhodišče presoje Vrhovnega sodišča, izpeljano iz teh premis, je bilo, da je urejanje pogojev za imenovanje predsednic(kov) sodišč zakonska materija. Iz določb ZS o tem je nato izpeljalo, da zakon ureja možnost (neomejenega) ponavljanja mandatov za predsednice(ke) sodišč in da je zakon v tem pogledu določen in nedvoumen. Sprejelo je stališče, da zakon ne izključuje kandidatov, ki so že pridobili izkušnje z vodenjem sodišča; z namenom, da se, če so bili v preteklosti uspešni pri doseganju zahtev, ki jih nalagajo izzivi vodenja, z njihovimi izkušnjami vodenje lahko predvidljivo in uspešno nadaljuje.

24. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da glede teh stališč med Vrhovnim sodiščem in Sodnim svetom ni razhajanj. To pomeni, da toženka sprejema zakonsko možnost neomejenega ponavljanja mandatov, pa tudi, da so zakonske določbe o tem določne in nedvoumne.

25. Vendar meni, "da te zakonske možnosti ne gre razumeti kot pogoja, ki je izven pristojnosti vsebinskega ovrednotenja Sodnega sveta, pač pa kot izključitev razlage, ki bi dotedanjemu predsedniku sodišča onemogočala ponovno kandidaturo." Poleg tega po prepričanju toženke zakon "gotovo ni izhajal iz predpostavke vztrajanja pri istem vodstvu sodišča vselej in tako dolgo, dokler je to uspešno pri zagotavljanju pričakovanih poslovnih rezultatov, ker bi to pomenilo večne in avtomatizirane mandate predsednikov sodišč in to tudi v tistih primerih, ko bi se za kandidaturo odločil tudi kateri od drugih za to funkcijo primernih sodnikov."

26. Toženka je svojo razlago ZS oprla na stališči, da "se je zakonodajalec odločil za mandatni sistem, ki že sam po sebi predvideva ciklično menjavanje predsednikov sodišč," in da je raznolikost vodstvenih kadrov samostojna zakonska vrednota. Izhajajoč iz Mnenj CCJE št. 19(2016) in Evropske komisije za demokracijo skozi pravo (Beneška komisija) št. 768/2014 o Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Sodniškega zakona Armenije,17 in stališča, da je toženki dano pooblastilo za odločanje po prostem preudarku "prav zato, ker zaradi svojega ustavnega položaja, sestave in zakonsko poverjenih nalog lahko in mora odločati strokovno avtoritativno, s ciljem varovanja samostojnosti in neodvisnosti sodne veje oblasti ter zagotavljanja kakovosti dela sodišč in sodnikov in ugleda sodstva (prvi odstavek 2. člena ZSSve)," je izpeljala, da sodi v polje strokovne presoje Sodnega sveta presoja o primernosti, smiselnosti in potrebnosti ponavljanja mandatov predsednikov sodišč v vsakem primeru posebej. Ob teh izhodiščih je toženka znova presodila, da v okoliščinah primera kljub podrobno opisanim vrlinam edinega kandidata - predsednika sodišča, uspešnosti njegovega vodenja sodišča, dobrim in stabilnim rezultatom celotnega sodnega okrožja, podpori predsednika Višjega sodišča v ..., predsednika Vrhovnega sodišča, podpori Ministra za pravosodje, stopa v ospredje potreba po raznolikosti v vodenju sodišča; pri čemer podrobneje pojasnjuje svoje videnje in pričakovanja s tem v zvezi.

27. Toženka torej meni, da v sklepu Su 145/2023-27 z dne 7. 9. 2023 ni prekoračila meja prostega preudarka, in vztraja pri že sprejetem nosilnem stališču za neizbiro edinega kandidata: da je po treh vodstvenih mandatih, torej po 18 letih vodenja […] smiselno, da se nadaljevanje in nadgrajevanje uspešnega poslovanja tega sodišča prepusti drugemu sodniku ali sodnici. Razlog za neizbiro, razviden iz razlogov izpodbijanega sklepa, namreč je, da stopa v okoliščinah primera v ospredje potreba po raznolikosti v vodenju sodišča in pričakovanja toženke s tem v zvezi.

28. Toženka se torej ne strinja s stališčem Vrhovnega sodišča iz sodbe U 5/2023 z dne 17. 11. 2023: če dopustimo, da je neizbira edinega kandidata za predsednika sodišča utemeljena s stališčem, da ne izpolnjuje pogojev in kriterijev za imenovanje zato, ker je že bil imenovan za predsednika sodišča, izvotlimo jasno in nedvoumno odločitev zakonodajalca, zaobjeto v besedilu drugega odstavka 62. a člena ZS, da določi zakonske pogoje za imenovanje na mesto predsednika sodišča (med drugim) na način, da uredi možnost neomejenega ponavljanja mandatov; in torej ne omeji možnosti ponavljanja mandatov.

29. Vrhovno sodišče je v luči dodatnih argumentov znova pretehtalo za toženko sporno stališče iz sodbe U 5/2023 z dne 17. 11. 2023. 30. Mandatni sistem predvideva iztek mandata aktualnemu predsedniku sodišča in periodično objavo javnega poziva sodnikom k vložitvi kandidatur za prosto mesto predsednika sodišča. Mandatni sistem sproži začetek postopka imenovanja predsednika sodišča in na ta način omogoči sodnikom, naslovnikom javnega poziva, da se na javni poziv z vložitvijo popolnih kandidatur odzovejo. V postopku imenovanja se nato ob spoštovanju zahtev enake obravnave vseh prijavljenih kandidatov izbere najustreznejši izmed njih. Glede na to, da zakon omogoča neomejeno ponavljanje mandatov, ima aktualni predsednik sodišča kot kandidat v izbirnem postopku ob upoštevanju zahtev načela enakosti možnost (ponovnega) imenovanja. Hkrati ne more obveljati, da ima aktualni predsednik tako možnost in da mandatni sistem (vselej) predvideva ciklično menjavanje predsednikov. Mandatni sistem torej le omogoča menjavanje sodnikov na položaju predsednika sodišča. Stališče toženke, da mandatni sistem "predvideva ciklično menjavanje predsednikov sodišč," ni sprejemljivo, ker ni združljivo s stališčem o zakonsko urejeni možnosti neomejenega ponavljanja mandatov.

31. Smiselno enako velja za nadaljnje toženkino stališče, da je raznolikost vodstvenih kadrov samostojna zakonska vrednota. Če bi na tu obravnavanem področju zakonskega urejanja to bila v domačem pravnem redu samostojna zakonska vrednota, zakonodajalec v okviru svojega prostora presoje v ZS ne bi izbral možnosti neomejenega ponavljanja mandatov predsednikov sodišč, temveč bi omejil možnost ponavljanja mandatov. Zakonske možnosti neomejenega ponavljanja mandatov tudi ni mogoče zreducirati na razumevanje, da zgolj izključuje razlago, "ki bi dotedanjemu predsedniku onemogočala ponovno kandidaturo." Zakonska možnost neomejenega ponavljanja mandatov predsednika sodišča (logično) predpostavlja možnost njegove ponovne kandidature. To pomeni, da je tudi nanj naslovljen javni poziv sodnikom k vložitvi prijav na mesto predsednika sodišča. Na dlani je, da zgolj možnost njegove (ponovne) kandidature ne bi bila smiselna, če ne bi imel tudi možnosti ponovnega imenovanja. To možnost mu zakon izrecno zagotavlja, pri čemer ima v postopku imenovanja pravico do enake obravnave z drugimi morebitnimi kandidati.

32. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču toženke, da zakon aktualnemu predsedniku kot kandidatu ne zagotavlja večnega in avtomatiziranega mandata, dokler je njegovo vodenje uspešno pri zagotavljanju pričakovanih poslovnih rezultatov. Taka razlaga bi popačila vsebino drugega odstavka 62. a člena ZS, ki ureja zgolj možnost ponovnega imenovanja; pa tudi smisel mandatnega sistema in javnega poziva sodnikom k vložitvi kandidatur na vodstveno mesto, saj bi že na prvi pogled za druge sodnike učinkovala odvračilno.

33. Vendar, če na drugi strani privzamemo, da je ne glede na njegovo uspešno vodenje in ne glede na njegove odlične sposobnosti, usposobljenost in strokovna znanja zaradi zagotovitve raznolikosti pri vodenju smiselno prepustiti vodenje drugemu sodniku ali sodnici, to pomeni, da je neizpolnjevanje tega kriterija ključni razlog za neizbiro. Očitno je, da kandidat, ki je aktualni predsednik sodišča, tega kriterija ne izpolnjuje; in na dlani je, da je to znano že, ko je objavljen javni poziv sodnikom k prijavam na prosto predsedniško mesto. Torej je ta kriterij odvračilen za prijavo kandidature aktualnega predsednika sodišča. Njegova kandidatura ob tem izhodišču ni smiselna. Navedeni kriterij trči tako v zakonodajalčevo izbiro možnosti neomejenega ponavljanja mandatov.

34. Vrhovno sodišče razume in sprejema stališča toženke o potrebi in dobrobiti zagotavljanja raznolikosti pri vodenju sodišč. Vendar je na drugi strani treba upoštevati, da je zakonodajalec izbral možnost neomejenega ponavljanja mandatov in torej iz izbire ni á priori izključil kandidatov, ki so že pridobili izkušnje z vodenjem sodišča. To ne pomeni, da je navedeni kriterij vselej in v vseh primerih neupošteven. Upoštevaje prepričanost Sodnega sveta o sposobnostih, usposobljenosti in dobrih ter zadostnih strokovnih znanjih določenega kandidata in primerjavi teh vrlin določenega kandidata z vrlinami kandidata, ki je aktualni predsednik, se lahko izpostavi pomen navedenega kriterija. Kandidat, ki je aktualni predsednik, prav zato, ker nima zagotovljenega večnega in avtomatiziranega ponavljanja mandata, nima á priori prednosti zgolj zato, ker je sodišče uspešno vodil in sodišče dosega dobre poslovne rezultate. Vendar na drugi strani tudi zgolj zato, ker je sodišče že vodil, ni neprimeren kandidat, ker ta okoliščina ni skladna s pričakovanji toženke po raznolikosti v vodenju sodišča in se (poenostavljeno) z javnim pozivom "išče" kandidat, ki bo (tudi) temu kriteriju lahko zadostil. 35. Iz doslej razloženega sledi, da gre za razhajanja med toženko in Vrhovnim sodiščem glede razlage materialnega prava, konkretneje glede pomena zakonsko določno opredeljene možnosti ponavljanja mandata predsednika sodišča za očrtanje meja prostora presoje pri odločanju toženke po prostem preudarku. Pri tem je treba upoštevati, kot je Vrhovno sodišče obrazložilo že v sodbi U 5/2023, da je prostor presoje za odločanje po prostem preudarku očrtan z razlago zakona. Kadar zakon za odločanje pomembno vsebino določno opredeli, s tem zameji prostor presoje za prosti preudarek. Tudi zakonsko določno opredeljena možnost neomejenega ponavljanja mandatov predsednika sodišča v drugem odstavku 62. a členu ZS omejuje prostor proste presoje pri odločanju po prostem preudarku. Toženkino stališče, po katerem je razlog za neizbiro edinega kandidata (ki je aktualni predsednik sodišča) to, da stopa v ospredje potreba po raznolikosti v vodenju sodišča, namreč izvotli jasno in nedvoumno odločitev zakonodajalca, da določi zakonske pogoje za imenovanje na mesto predsednika na način, da ne omeji možnosti ponavljanja mandatov.

36. Toženka je glede na obrazloženo v obravnavanem primeru prekoračila meje prostega preudarka (tretji odstavek 40. člena ZUS-1), ki so določene (zamejene) z ZS. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 (v zvezi s petim odstavkom 36. člena ZSSve) tožbi ugodilo, odpravilo izpodbijani sklep in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek.

37. ZUS-1 v četrtem odstavku 64. člena določa, da je v položaju odprave izpodbijanega akta (med drugim) iz razloga nepravilne uporabe zakona, organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava. To pomeni, da zakonska raven urejanja v primeru navedenih razhajanj podeljuje sodni veji kot razlagalni oblasti pristojnost in odgovornost glede odločitve o pravilni uporabi zakona. Vrhovno sodišče v obravnavanem primeru ni našlo razloga za neupoštevnost navedene določbe ZUS-1. V sistemu delitve oblasti je po Ustavi sodni veji zaupana sodna kontrola dokončnih posamičnih aktov. Obseg sodnega preizkusa je iz ustavno dopustnih pomembnih stvarnih razlogov lahko omejen. Vendar iz besedila petega odstavka 36. člena ZSSve, kot je bilo že obrazloženo, ni mogoče izpeljati take morebitne omejitve glede sodnega preizkusa zakonitosti odločitve Sodnega sveta o (ne)izbiri kandidata za predsednika sodišča. 38. Glede na navedeno mora v ponovljenem postopku toženka upoštevati pravno mnenje te sodbe glede pravilne uporabe zakona: (1) zakonsko določno opredeljena možnost neomejenega ponavljanja mandatov predsednika sodišča v drugem odstavku 62. a členu ZS omejuje prostor proste presoje toženke pri odločanju po prostem preudarku; (2) stališče, po katerem je razlog za neizbiro edinega kandidata (ki je aktualni predsednik sodišča) to, da stopa v ospredje potreba po raznolikosti v vodenju sodišča, navedeni zakonski določbi nasprotuje; in (3) opiranje toženke na navedeni razlog kot ključni za neizbiro pomeni v okoliščinah primera odločanje izven zakonsko zamejenega prostora presoje po prostem preudarku toženke.

**K II. točki izreka**

39. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika, ki je upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. V skladu s tem pravilnikom je sodišče tožniku priznalo stroške v znesku 285,00 EUR, povečane za 22% DDV, torej skupaj 347,70 EUR, saj je tožnika v postopku zastopal odvetnik. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

1 Ocena sodniške službe Personalnega sveta Višjega sodišča v ..., št. SuZ 1/2020 z dne 6. 7. 2020. 2 Nosilni razlog za tako odločitev je bil, da je po treh vodstvenih mandatih, torej po 18 letih vodenja Okrožnega sodišča v ..., smiselno, da se nadaljevanje in nadgrajevanje uspešnega poslovanja tega sodišča prepusti drugemu sodniku ali sodnici. Toženko je, kot je obrazložila, pri tem vodilo prepričanje, da je v vodstvenih mestih v sodni upravi skozi daljši čas potrebno zagotoviti raznolikost v pogledih, idejah in sposobnostih za uspešno vodenje sodišča. 3 Predvsem zaradi padajočega pripada, na področju reševanja najstarejših pomembnejših zadev, pri trajanju izdelave odločb in pri podaljševanju povprečnega časa reševanja (pomembnejših) zadev. 4 Tožnik se pri tem sklicuje na odločbe Ustavnega sodišča Up-1094/18 z dne 21. 2. 2019, Up-143/15 z dne 5. 4. 2018 in Up-757/19 z dne 20. 2. 2020. 5 Sodba U 5/2023, s katero je Vrhovno sodišče tožnikovi tožbi ugodilo, prvi sklep toženke (izdan na podlagi obravnavanega javnega poziva k vložitvi kandidatur za mesto predsednika Okrožnega sodišča v ...) odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. 6 Prav tam. Tožnik se pri utemeljitvi navedenega sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča X Ips 12/2023 z dne 30. 11. 2023. 7 Tožnik se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča U 2/2021 z dne 23. 3. 2021 in pri tem poudarja, da je sodišče odločalo v sporu polne jurisdikcije zaradi spora o napredovanju sodnika v višji sodniški naziv in je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. 8 Pri tem se toženka sklicuje na konkretne podatke iz tabel v mnenju predsednika Višjega sodišča v ..., izpostavlja oceno, da na sodiščih v ... okrožju obstajajo možnosti za izboljšave, zlasti na področju reševanja (najstarejših) pomembnejših zadev ob zaznavnem trendu padajočega pripada zadev; izpostavlja tudi problematiko trajanja izdelave odločb, saj je na okrožnem sodišču povprečno letno okrog 10 % zadev rešenih v času nad 30 dni po izpolnitvi pogojev za izdajo odločbe. 9 Toženka se pri tem sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS I U 1436/2005 z dne 26. 9. 2007 in na odločbo Ustavnega sodišča Up‑77/94 z dne 16. 9. 1997. 10 Primerjaj sodbo VSRS U 3/2022-18 z dne 30. 8. 2022, 11. točka obrazložitve. 11 Sodba VSRS X Ips 333/2015 z dne 21. 7. 2016 in sodba U 1/2021 z dne 17. 2. 2021, 10. točka obrazložitve. 12 Sodni svet državnemu zboru predlaga kandidate za izvolitev v sodniško funkcijo (130. člen Ustave) in razrešitev sodnikov (drugi odstavek 132. člena Ustave). 13 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-1094/18-13 z dne 21. 2. 2019, 10. točka obrazložitve in sklep Up-184/16-13 z dne 1. 7. 2017, 10. točka obrazložitve. 14 Sodba Vrhovnega sodišča U 3/ 2022 z dne 30. 8. 2022, 16. točka obrazložitve. 15 Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča U 1/2021 z dne 17. 2. 2021, U 6/2021-8 z dne 25. 5. 2021, U 2/2022 z dne 19. 5. 2022 in U 9/2022-12 z dne 22. 11. 2022. 16 Prim. L. Šturm v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 1018, 1019. 17 Gre za mnenji v zvezi s priporočili o ravnovesju med dobrobitjo dovolj dolgega mandata predsednika sodišča, da pridobi zadostne izkušnje in da se mu omogoči realizacijo svojih idej, ki naj izboljšajo pogoje za uresničevanje pravice do sodnega varstva, na eni strani; ter na drugi strani med pomanjkljivostjo, ki jo prinaša rutina in/ali preprečevanje razvoja novih idej, ki jih prinašajo novi kandidati.