Jedro

Glede na spisovno izkazano nezmožnost strank, da se dogovorita glede višine uveljavljanja davčne olajšave za vzdrževanega družinskega člana, je pravilen zaključek obeh upravnih organov, da se vsakemu zavezancu za vzdrževanega mld. otroka prizna polovica davčne olajšave pri odmeri dohodnine za leto 2009.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano prvostopno odločbo, številka DT 06-09843-0 z dne 27. 10. 2010 je davčni organ odločil, da se zavezancu A.A. (tožnika v tem sporu) za leto 2009 odmeri dohodnina v znesku 7.604,67 EUR. Razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v skupni višini 7.311,48 EUR, znaša 293,19 EUR in v nadaljevanju izreka navaja, kdaj se mora plačati in na kateri prehodni račun, ker se sicer zaračunavajo zamudne obresti. V obrazložitvi navaja, da je bila zavezancu odmerjena dohodnina za leto 2009. Zoper ta izračun je zavezanec pravočasno ugovarjal in vložil dopolnjen informativni izračun dohodnine. Na podlagi zavezančevih podatkov in svojih podatkov je davčni organ odmeril dohodnino kot je navedena v izreku. V nadaljevanju navaja, kateri izdatki so bili pri odmeri dohodnine upoštevati, med katerimi je tudi navedena posebna olajšava za vzdrževane družinskega člana (sina tožnika), ki je v tem postopku sporna, v višini 1.125,73 EUR.

Pritožbena odločba navaja Zakon o dohodnini (Uradni list RS, številka 117/06, 33/07 in ustavne odločbe, dalje ZDoh-2), ki v 114. členu določa, da se rezidentom, ki vzdržujejo družinske člane, prizna zmanjšanje letne davčne osnove. Za istega vzdrževanega družinskega člana se v davčnem letu posebna olajšava prizna samo enemu zavezancu, drugemu pa le morebitna razlika do celotne olajšave (deseti odstavek 114. člena). Če se zavezanci ne morejo sporazumeti, kdo izmed njih bo uveljavljal posebno olajšavo za istega vzdrževanega družinskega člana, se prizna vsakemu zavezancu sorazmerni del olajšave (enajsti odstavek 114. člena). Navaja, da je pritožnik, ki mu je bila po informativnem izračunu priznana olajšava v višini 1.125,73 EUR, vložil ugovor in zahteval priznanje olajšave v višini 2.001,28 EUR. Priložil je Sodno poravnavo, številka P 201/2009 sklenjeno dne 11. 9. 2009 med njim in B.B., ki je mati mld. otroka. Ker se zavezanca nista sporazumela, kdo izmed njih bo uveljavljal olajšavo za istega vzdrževanega družinskega člana, se v skladu z enajstim odstavkom 114. člena ZDoh-2 prizna le sorazmerni del olajšave v višini 1.125,73 EUR. Davčni organ je opravil razgovor z obema zavezancema, o čemer je sestavljen zapisnik. Pri(tožnik) je vztrajal pri svojih navedbah, zavezanka B.B. pa je izjavila, da je sin v letu 2009 izmenično živel enkrat pri enem staršu, drugič pri drugem, čeprav je bila sodna poravnava sklenjena šele septembra 2009. Februarja in marca 2009 je bil pri njej in je zanj celo skrbela, skozi vse leto ga je preživljala po svojih finančnih zmožnostih, računov za to ni shranjevala, ker ni vedela, da bi jih še kdaj potrebovala za dokazovanje. Upravni organ je glede dejanskega stanja upošteval izjave obeh upravičencev do olajšave ter sodno poravnavo in naredil naknadne poizvedbe. Poudarja, da si izjavi zavezancev nasprotujeta v tolikšni meri, da je dokazovanje na njunih temeljih nemogoče. Sklicuje se na določbo drugega odstavka 188. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 80/99, 70/00, 24/06, dalje ZUP), da se verodostojnost izjave stranke presoja po načelo proste presoje dokazov iz 10. člena ZUP, ki določa, da uradna oseba na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj presodi o tem, katera dejstva je šteti kot dokazana. Sporno je vprašanje preživljanja C.C. in sicer za obdobje do 31. 8. 2009 in obdobje od 1. 9. 2009 do 31. 12. 2009. Nesporno je, da je mladoletni otrok po materini odselitvi ostal pri očetu, ki ga je preživljal. Mati se zaveže otroku kupiti smučarski kombinezon do 1. 12. 2009, s čimer se tožnik odpove zahtevku glede preživljanja do 31. 8. 2009 (verzijski zahtevek) do B.B. Glede tega zahtevka je organ opravil poizvedbe pri obeh zavezancih, ki si pa med seboj nasprotujeta. Tožnik trdi, da B.B. do 9. 2. 2011 ni poravnala verzijskega zahtevka, ona pa je predložila fotokopijo računa o nakupu smučarske jakne in smučarskih hlač z dne 30. 11. 2009. Pritožnik je z dopisom 3. 3. 2011 odgovoril, da B.B. ni kupila kombinezona in da je iz računa razvidno le, da je kupila moško jakno in otroške hlače. Račun ne dokazuje izpolnitev zahtevka koga in za koga je bilo blago kupljena.

Pritožbeni organ ugotavlja, da je v obdobju prvih osmih mesecev leta 2009 otrok živel pri pritožniku, zato se njegovo preživljanje domneva in se postavlja vprašanje preživljanja otroka s strani matere. Na podlagi računa šteje za dokazano, da je B.B. otroku kupila smučarski kombinezon. Iz računa je razviden datum 30. 11. 2009, torej po sklenitvi poravnave in znotraj roka, ki ga je poravnava določila. Razvidno pa je, da gre za otroške hlače in moške hlače (sin je bil v času nakupa star 14 let). Ker negativnih dejstev ni mogoče dokazati, je od pritožnika nemogoče pričakovati, da bi dokazal, da kombinezon ni bil kupljen. Organ ne sledi zgolj pavšalni navedbi, pritožnik pa v postopku ni izkazal, da se poteguje za izterjavo tega verzijskega zahteva. Organ šteje, da je B.B. izpolnila verzijski zahtevek iz poravnave, to pomeni, da je B.B. otroka preživljala do 31. 8. 2009. V poravnavi je zapisano, da se od 1. 9. 2009 otrok zaupa v vzgojo in varstvo obema staršema, pri čemer je določena preživninska obveznost v znesku 200 EUR za pritožnika in 100 EUR za mater otroka. Razumno je, da bosta preživninske obveznosti izpolnjevala naturalno tako, da bosta v času ko bo otrok pri njima otroku nudila vso oskrbo, ostale stroške pa bosta pokrivala v razmerju 2/3 proti 1/3 v breme pritožnika. Tožnik zahteva priznanje 2/3 deleža sporne olajšave za obdobje od septembra do decembra opirajoč se na svoj delež preživljanja otroka. Enajsti odstavek 114. člena zakona določa, da se olajšava zavezancem, ki za isto obdobje uveljavljajo olajšavo za istega družinskega člana prizna v polovičnem znesku, v kolikor je za preživljanje vsak prispeval vsaj višino polovičnega zneska olajšave. V primeru, da zavezanec ne prispeva njemu sorazmernega zneska olajšave, se mu olajšava prizna le v tem delu, preostali del pa pripada drugim zavezancem. Sklicuje se na sodbi Vrhovnega sodišča RS, številka U 384/93 in I Up 1040/2002, ko je zavezalo stališče, da sorazmeren del olajšave predstavlja za vsakega zavezanca polovico olajšave, če preživninski prispevki vsakega presegajo višino zneska priznane olajšave. Pri tem opozarja na razmerje med dohodninskimi olajšavami in dolžnostmi izhajajočimi iz družinskih razmerij. Preživljanje otroka je zakonska dolžnost obeh staršev, pri čemer pa se višina preživninske obveznosti določi glede na finančno stanje preživninskih zavezancev in tudi glede na potrebe otroka. Ne glede na velikost določene preživnine, sorazmerni del priznane olajšave skladno z zgoraj navedenim, pomeni polovični del. Pritožnik zatrjuje, da mati k preživljanju otroka ni prispevala niti v obdobju od 1. 9. 2009 do 31. 12. 2009, za kar je bil prisiljen vložiti izvršbo. Pritožbeni organ navedbi ne sledi, kar je v nasprotju z navedbo v sami pritožbi, kar za obdobje od 1. 9. 2009 pritožnik zahteva priznanje olajšave v 2/3 deležu, s čimer pripoznava preživljanje otroka sicer v 1/3 deležu s strani matere. V tožbi je celo zapisano, da sta zavezanca v tem obdobju od 1. 9. 2009 do 31. 12. 2009 dejansko skupaj preživljala mld. sina. To pomeni, da pritožnik spreminja svoje izjave, tudi izjave z dne 3. 3. 2011 ni utemeljil z ustreznimi dokazili. Pritožbeni organ ugotavlja, da je pritožnik v letu 2009 upravičen do polovičnega zneska sporne olajšave, kar mu je z izpodbijano odločbo priznano.

Tožnik v tožbi in pripravljalnih vlogah uveljavlja tožbene razloge nepravilne uporabe materialnega prava, nepopolno oziroma napačno ugotovljeno dejansko stanje in kršitev pravil postopka. Pri odločitvi se je davčni organ oprl na deseti odstavek 114. člena ZDoh-2, ki ga v nadaljevanju citira. Spregledal pa je deveti odstavek istega člena, ki določa, da če zavezanec ni vse leto vzdrževal družinskega člana, se za priznanje olajšave upošteva le čas, ko je zavezanec takega člana dejansko preživljal. Sklicuje se na Sodno poravnavo, ki je bila dne 11. 9. 2009 sklenjena med tožnikom kot očetom in B.B. kot materjo, v katerem sta ugotovila, da je mld. C.C. po materini odselitvi ostal pri očetu, ki ga je preživljal do dne 31. 8. 2009. Iz tega naslova se je mati zavezala za poravnavo očetovega verzijskega zahtevka otroku kupiti smučarski kombinezon, vendar zaveze ni izpolnila. V tem času od 1. 1. 2009 do 31. 8. 2009 je tožnik izključno sam preživljal oziroma vzdrževal družinskega člana. Zaradi tega bi mu moral davčni organ za prvih osem mesecev v letu 2009 priznati posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane v polni višini, to je 8/12 od zneska 2.251,46 EUR, kar znese 1.500,97 EUR. Zavezanka B.B. vse leto ni vzdrževala družinskega člana, temveč glede na sodno poravnavo le od dne 1. 9. 2009 dalje. V skladu z desetim odstavkom 114. člena ZDoh-2 se čas od 1. 1. 2009 do 31. 8. 2009 ne upošteva za priznanje olajšave za vzdrževane družinske člane. V obdobju od 1. 1. 2009 do 31. 8. 2009, je bil tožnik edini zavezanec, ki je vzdrževanega družinskega člana dejansko preživljal. V poravnavi sta se oba sporazumela, da bosta v obdobju od 1. 9. 2009 do 31. 12. 2009 skupaj preživljala sina in sicer tako, da bo oče poravnal 2/3 stroškov njegovega preživljanja, mati pa 1/3 stroškov. Zadnji 4. meseci v letu 2009 bi se obema upoštevali za priznanje posebne olajšave za vzdrževane družinske člane, kar a contrario izhaja iz desetega odstavka 114. člena ZDoh-2. Ker se zavezanca za to obdobje nista mogla sporazumeti, kdo izmed njiju bo uveljavljal posebno olajšavo za istega vzdrževanega družinskega člana, bi se v skladu z enajstim odstavkom 114. člena tega zakona vsakemu od zavezancev priznal sorazmerni del olajšave. Pripominja, da se govori o sorazmernem delu olajšave in da se vsakemu od zavezancev prizna polovico olajšave kot je napačno odločil davčni organ. V primeru, da bi oba zavezanca spoštovala sodno poravnavo, bi tožnik v obdobju od 1. 9. 2009 do 31. 12. 2009, mld. otroka dejansko preživljal oziroma pokrival 2/3 stroškov njegovega preživljanja, bi mu za to obdobje pripadalo 2/3 olajšave za vzdrževanega družinskega člana. Zavezanka B.B. svoje preživninske obveznosti do mld. sina v višini 1/3 stroškov njegovega preživljanja v obdobju od 1. 9. 2009 do 31. 12. 2009 ni poravnala v davčne letu za katerega se odmerja dohodnina oziroma se uveljavlja davčna olajšava, temveč v naslednjem letu in sicer na podlagi sklepa o izvršbi, saj je morala tožeča stranka od B.B. znesek za preživljanje sina izterjati. Sklicuje se na judikat Upravnega sodišča, številka I U 1255/2009 z dne 16. 2. 2010. Tožniku pripada celotna olajšava za vzdrževanega družinskega člana, kar znese 4/12 od zneska 2.251,46 EUR, to je 750,48 EUR. Tožniku tako pripada za obdobje od 1. 1. 2009 do 31. 8. 2009 olajšava za vzdrževanega družinskega člana v višini 1.500,97 EUR in za obdobje od 1. 9. 2009 do 31. 12. 2009 olajšava za vzdrževanega družinskega člana v višini 750,48 EUR, skupaj torej za leto 2009 znaša celotna olajšava 2.251,46 EUR oziroma 1.651,60 EUR po pripravljalni vlogi z dne 22. 8. 2011. Predlaga, da sodišče odločbo prvostopnega organa spremeni in tožeči stranki prizna olajšavo za vzdrževanega družinskega člana v višini 2.251,46 EUR, oziroma da to odločbo odpravi in vrne upravnemu organu I. stopnje v ponovno odločanje, in da toženi stranki naložil plačilo stroškov postopka.

V vlogi z dne 12. 12. 2011, s katero uveljavlja modifikacijo tožbenega zahtevka tožnik predlaga, da se tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi, pri čemer sodišče samo odloči o stvari (65. člen Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, številka 105/06, 62/10, dalje ZUS-1), tako da tožeči stranki prizna olajšavo vzdrževanega družinskega člana v višini 2.251,46 EUR in je osnova za izračun dohodnine za leto 2009 znesek v višini 24.471,18 EUR, v posledici česar znaša dohodnina 7.143,13 EUR oziroma podrejeno predlaga, da se odločitev odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki 1 izreka: Tožba ni utemeljena.

Pravna podlaga za odločanje v obravnavani zadevi je ZDoh-2, 114. člen v enajstem odstavku določa, da če se zavezanci ne morejo sporazumeti, kdo izmed njih bo uveljavljal posebno olajšavo za istega vzdrževanega družinskega člana, se prizna vsakemu zavezancu sorazmerni del olajšave. Kot je razvidno iz upravnega spisa, je prvostopni davčni organ dne 17. 9. 2010 v ugotovitvenem postopku, ki se je nanašal na razčiščevanje okoliščin med staršema mld. sina, kot davčnima zavezancema v zvezi s priznanjem posebne olajšave za vzdrževanje mld. otroka ugotovil, da med njima ni prišlo do sporazuma. Iz Sodne poravnave z dne 11. 9. 2009 izhaja, da sta se zavezanca oziroma starša mld. otroka dogovorila, da po kupljenem smučarskem kombinezonu do 1. 12. 2009 s strani matere mld. otroka, tožnik ne bo več imel do nje verzijskega zahtevka iz naslova preživljanja za obdobje od 1. 1. 2009 do 31. 8. 2009. Glede uveljavljanja dohodninske olajšave zaradi preživljanja mld. otroka, sta se starša sporazumela, da bosta oba uveljavljala dohodninsko olajšavo. Iz sporazuma torej izhaja, da dohodninsko olajšavo uveljavljata oba davčna zavezanca, ni pa navedeno v kakšnih deležih, ali vsak do polovice ali v skladu s svojimi prispevki za preživljanje. Glede na spisovno izkazano nezmožnost strank, da se dogovorita glede višine uveljavljanja davčne olajšave, je tudi po presoji sodišča pravilen zaključek obeh upravnih organov, da se vsakemu zavezancu za vzdrževanega mld. otroka prizna polovica davčne olajšave pri odmeri dohodnine za leto 2009. Davčni postopek namreč ni namenjen reševanju sporov o obstoju in vsebini morebitnih dogovorov med zavezanci, da je takšen spor med staršema mld. otroka obstajal, pa je določno razvidno iz listin upravnega spisa. Tožbeni ugovori, ki se nanašajo na neupoštevanje devetega odstavka 114. člena ZDoh-2 (priznanje olajšave se upošteva le za čas, ko je zavezanec takega člana dejansko preživljal, če ga ni vzdrževal vse leto), so v tem postopku neupoštevni, glede na to, da tudi sicer iz tožbi priloženega Sklepa o izvršbi z dne 20. 10. 2010 Okrajnega sodišča v Žalcu izhaja, da se ta nanaša še na večmesečno obdobje v letu 2010, kar pa že ni predmet odmere dohodnine za leto 2009. Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je izpodbijani upravni akt na zakonu utemeljen.

K točki 2 izreka: Ker je bila tožba zavrnjena, sodišče ni ugodilo zahtevi za povrnitev stroškov postopka, ker po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, v tem primeru vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.