Jedro

Pritožnik pravilno opozarja, da je bil predlog za preložitev glavne obravnave podan pravočasno, predvidena odsotnost z naroka za glavno obravnavo pa izkazana s predložitvijo potrdila o rezervaciji letalskih kart. Toženec je tako izkazal, da je bil odhod v London načrtovan in letalske karte rezervirane že preden mu je bil znan datum izvedbe naroka za glavno obravnavo, namen poti v tujino pa je toženec tudi v zadostni meri konkretiziral.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje tožencu na račun tožnice naložilo plačilo 219.080,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 27. 2. 2014 dalje do plačila. Tožencu je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov v višini 6.391,95 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje toženec. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da sodišče neutemeljeno ni zaslišalo toženca, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka (8. točka drugi odstavek 339. člena ZPP) ter poseg v ustavno pravico do izjave. Poudarja, da je predvideno odsotnost z naroka za glavno obravnavo pravočasno opravičil ter opravičilu priložil izpisek elektronske rezervacije letalskih kart, zato je nelogična sodniška odločitev, da zaslišanja ni izvedlo. Sodišče bi tako dokaz z zaslišanjem lahko zavrnilo le v primeru, če bi toženec na ta način zlorabljal svoje pravice, do česar pa v konkretnem primeru ni prišlo. Stališče sodišča, da je dokaz z zaslišanjem toženca tudi sicer nepotreben, pomeni vnaprejšnjo dokazno oceno, kar ni dovoljeno. Ker pravni institut spregleda pravne osebnosti iz 8. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) vsebuje objektivne in subjektivne komponente, je za dokaz slednjih (naklep, odnos toženca do objektivne komponente pravnega instituta) nujno zaslišanje toženca. Da je toženčev odnos do očitanega ravnanja pomemben tudi za sodišče, nenazadnje kaže sklicevanje sodišča na toženčeve izjave, podane v davčnem postopku. Dokazni predlog z zaslišanjem toženca je bil tudi v zadostni meri substanciran in podan že v prvi pripravljalni vlogi. Vztraja na stališču, da družba A. d. o. o. davčnega dolga ni mogla plačati ravno zaradi upada poslovanja, bonitetne ocene, ugleda ter zmanjšanja naročil, kar vse so bile posledice davčnih postopkov in blokad, vodenih s strani tožnice. Neživljenjsko je nadalje stališče sodišča, da bi toženka davčni dolg lahko odplačevala obročno, saj je bila sama višina dolga za toženko sporna in je ni bila pripravljena plačati (niti obročno) do pravnomočne sodbe Upravnega sodišča RS. V zvezi z obstojem vtoževane terjatve toženke po 4. alineji prvega odstavka 8. člena ZGD-1 je sodišče prezrlo, da tožnica ni vsebinsko prerekala obširnih navedb toženke iz točke 4.c njene prve pripravljalne vloge, kjer je bilo izčrpno obrazloženo, da družba C. C. d. o. o. ni istovetna družbi A. d. o. o. V tem delu zato uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, saj bi moralo sodišče trditve toženke glede neistovetnosti obeh družb šteti za priznane (drugi odstavek 214. člena ZPP). Meni, da je ocena izpovedi priče C. C. presplošna in necelovita, zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa obrazložitev sodbe ne vsebuje vseh dejstev, ki bi omogočala njen preizkus oziroma ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih (kršitev 22. člena Ustave RS in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je nadalje zmotno uporabilo 3. alinejo prvega odstavka 8. člena ZGD-1, saj dokazno breme glede vprašanja, za kakšne namene je bil uporabljen denar družbe D., ni bilo na tožencu. Tožnica bi tako mogla dokazati, da je toženec s premoženjem družbe ravnal kot s svojim lastnim. Meni, da je sodišče zaradi zmotnega razumevanja pravdnega postopka zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje (7., 212 in 215. člen ZPP). Navedbe tožnice glede namena, za katerega naj bi toženec uporabljal prejeto kupnino, so tudi sicer v nasprotju z ugotovitvami odločbe Davčnega urada Ljubljana z dne 4. 4. 2014. Poudarja, da je v navedenem postopku tožnica izrecno zatrjevala, da toženec ni razpolagal z denarnimi sredstvi iz naslova poslovanja družbe A. d. o. o. Ker izpodbijani sodbi v tem delu manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Enaka kršitev je po njegovem mnenju podana tudi zato, ker se sodišče ni opredelilo do vzročne zveze med uresničitvijo dejanskega stanu spregleda pravne osebnosti in nezmožnostjo plačila upnikove terjatve s strani družbe A. d. o. o. Zahteva še povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Ena najpomembnejših posledic nastanka pravne osebe je ločitev nastalega pravnega subjekta od drugih pravnih subjektov, ki pravno osebno sestavljajo (svojih članov, ustanoviteljev in delavcev), posledica tega pa je samostojno nastopanje v pravnem prometu in samostojna odgovornost pravne osebe za njene obveznosti.(1) Gre za temeljno pravilo obligacijskega prava, ki določa, da vsak subjekt sam in samostojno odgovarja za svoje obveznosti, vse oblike solidarne, subsidiarne ali kakršne koli druge odgovornosti za drugega pa so izjeme.(2) Ena od njih je tudi institut spregleda pravne osebnosti, ki ga ZGD-1 ureja v 8. členu. Splošna predpostavka za uveljavitev takšne odgovornosti je zloraba pravne osebe. Gre za ravnanja, s katerimi družbeniki dosegajo svoje interese in koristi ter morajo izpolnjevati objektivne in subjektivne elemente, predpisane v zakonu.

6. Tožnica v konkretnem primeru trdi, da je za obveznost družbe (neplačilo davkov) A, d. o. o. odgovoren toženec kot njen družbenik. Navaja, da je toženec s prejetim premoženjem družbe ravnal kot s svojim lastnim (3. alineja 8. člena ZGD-1) oziroma je v korist druge pravne osebe (z ustanovitvijo družbe C. C. d. o. o.) zmanjšal premoženje družbe, čeprav je vedel ali bi moral vedeti, da zato družba ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti (4. alineja 8. člena ZGD-1). Toženec navedeno zanika in uveljavlja nesklepčnost in neizkazanost posameznih trditev tožnice. Poudarja, da je dokazno breme glede nedopustnega ravnanja toženca na tožnici, ki bi morala konkretno specificirati, kako naj bi toženec prejeto kupnino uporabil v lastne namene in na kakšen način naj bi se to zgodilo. Glede očitkov pod 4. alinejo 8. člena ZGD-1 pa bi morala tožnica izkazati, katero premoženje je bilo iz družbe A. d. o. o. preneseno na novoustanovljeno družbo, kdaj in na kakšen način.

7. Pri presoji, ali je šlo za takšno zlorabo, da je mogoč spregled pravne osebnosti, je treba upoštevati objektivne in subjektivne okoliščine, torej tudi namen, védenje in dolžnost védenja družbenika, kar je najlažje ugotoviti z zaslišanjem družbenikov.(3) Zmotno je zato stališče sodišča prve stopnje, da zaslišanje toženca ni potrebno. Dokaz s slednjim je bil namreč predlagan prav z namenom ugotavljanja vzrokov za slabše poslovanje družbe A. d. o. o. in njene nezmožnosti poplačila terjatve tožnice. Ugotavljanje navedenega je pravno relevantno, saj je pogoj za spregled pravne osebnosti prav zloraba pravne osebe, tj. določeno (zavestno) ravnanje toženca, ki vodi v (je vzrok) zmanjšanje premoženja družbe. Zmotno je nadalje tudi stališče sodišča, da toženec ni podal opravičenega razloga za preložitev naroka za glavno obravnavo. Po prvem odstavku 115. člena ZPP lahko sodišče preloži narok, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so zato drugi upravičeni razlogi. Pogoja za preložitev naroka sta torej opravičilo samo in opravičljiv razlog za izostanek, ki mora biti podprt z dokazom. Pritožnik pravilno opozarja, da je bil predlog za preložitev glavne obravnave podan pravočasno (2 tedna pred razpisanim narokom), predvidena odsotnost iz naroka za glavno obravnavo pa izkazana s predložitvijo potrdila o rezervaciji letalskih kart. Toženec je tako izkazal, da je bil odhod v London načrtovan in letalske karte rezervirane že preden mu je bil znan datum izvedbe naroka za glavno obravnavo, namen poti v tujino pa je toženec tudi v zadostni meri konkretiziral. Kot upravičeno izpostavlja pritožba, je sodišče prve stopnje s tem, ko (edinega) naroka ni preklicalo in posledično toženca ni zaslišalo, tožencu odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, na kar je toženec v skladu z 286. b členom ZPP tudi pravočasno opozoril. 8. Ker tožencu zaradi ravnanja sodišča ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, na ta način pa storjena procesna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je pred sodiščem druge stopnje ni mogoče odpraviti, je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje (354. člen ZPP).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj sodbo II Ips 470/2002 z dne 29. 1. 2004. Op. št. (2): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 315/2000 z dne 10. 1. 2001. Op. št. (3): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 420/2008 z dne 1. 12. 2011.