Jedro

Sodišče ugovoru, da toženka pred izplačilom sredstev ne bi smela ponovno presojati izpolnjevanja pogojev, ki bi jih posamezen projekt moral izpolnjevati, da se sredstva izplačajo, ne sledi. Meni, da mora projekt ves čas postopka izpolnjevati pogoje, ki so za posamezen ukrep predpisani. Torej ob podaji vloge, ki je podlaga za izdajo odločbe o pravici do sredstev, kot ob izdaji odločbe za izplačilo sredstev.

Pravnomočnost odločbe o pravici do sredstev (oz. njena sprememba) ne preprečuje ponovne kontrole izpolnjevanja pogojev ob izplačilu.

Da lahko toženka izreče upravno kazen je, ob pravilni uporabi 63. člena Uredbe 809/2014, dolžna predočiti upravičencu rezultate postopka, ki se nanašajo na zahtevane upravičene stroške, ker drugače upravičenec ne more izkoristiti pravice do obrambe v zvezi z vključitvijo neupravičenega zneska v zahtevek, ki mu jo omogoča citirana določba. Ker toženka ni vodila skrajšanega ugotovitvenega postopka, je bila dolžna upoštevati določbi 9. in 146. člena ZUP in tožnici dati možnost, da se pred odločitvijo v zadevi izreče o rezultatih ugotovitvenega postopka in s tem možnost, da se kazni ne uporabijo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja št. 33151-7/2008/485 z dne 22. 9. 2015 se v 1. točki izreka v zavrnilnem delu odpravi in se zadeva vrne v tem obsegu organu v nov postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka delno ugodila zahtevku tožnice za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev št. 33151-7/2008/286 z dne 5. 4. 2013, v višini 46.824,59 EUR, del zahtevka, v višini 20.258,74 EUR, pa zavrnila. V obrazložitvi je navedla, da je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z odločbo o pravici do sredstev z dne 5. 4. 2013 tožnici za sofinanciranje projekta „Otroška igrišča – igrajmo se skupaj“ odobrilo sredstva v višini 67.083,33 EUR. Sredstva po načelih pristopa LEADER v obdobju 2007 do 2013 so se stranki odobrila po postopku in pod pogoji, kot so navedeni v Uredbi o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja RS za obdobje 2007 - 2013 v letih 2011 - 2013. Pri administrativnem pregledu zahtevka je bilo na podlagi pregleda načrta izvedbeni projektov - NIP I. 2012 z dne 29. 10. 2012 in dopolnitve NIP 2012, št. 33151-7/2008/285 z dne 3. 4. 2013 za izvedbeni projekt „Otroška igrišča – igrajmo se skupaj“ ugotovljeno, da je lahko vsebina projekta podprta tudi v drugih ukrepih Programa razvoja podeželja 2007 – 2013 in sicer z ukrepom 322 – Obnova in razvoj vasi. Tožnica je zato morala predložiti Izjavo o izpolnjevanju pogojev iz Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 in Programa razvoja podeželja RS za obdobje 2007 – 2013. V podpisani Izjavi o izpolnjevanju pogojev izjavlja, da bodo pri izvedbi projekta ali dela projekta z naslovom „Otroška igrišča – igrajmo se skupaj“, ki se navezuje na ukrep 322 – Obnova in razvoj vasi, upoštevani in izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določata Uredba sveta (ES) št. 1698/2005 in Program razvoja podeželja RS za obdobje 2007 – 2013. Iz odločbe o pravici do sredstev z dne 5. 4. 2013 tako izhaja, da se projekt „Otroška igrišča – igrajmo se skupaj“ lahko izvaja preko ukrepa 322 – Obnova in razvoj vasi. V skladu s 64. členom Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 se v primeru, če se dejavnosti v okviru lokalne strategije ujemajo z ukrepi iz te Uredbe za druge osi, uporabijo ustrezni pogoji v skladu z oddelki 1., 2. in 3. te uredbe. V 4. točki 99. člena Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi PRP je navedeno, da če je v NIP vključen projekt, ki bi ga bilo mogoče sofinancirati preko drugih ukrepov iz 1., 2. in 3., osi PRP 2007 – 2013, mora biti v skladu z Uredbo 1698/2005/ES in PRP 2007 – 2013. Nosilec projekta mora izpolnjevati pogoje, ki jih za posamezen ukrep določata uredba in uredba, ki ureja plačilo ukrepov 2. osi iz PRP 2007 – 2013. Uredba o ukrepih 1., 3. in 4. osi PRP za ukrep 322 v 83. členu podrobno določa pogoje za pridobitev sredstev. V 4. točki prvega odstavka 83. člena določa, da se mora lokacija naložbe nahajati zunaj naselij, ki imajo v skladu s Sklepom DZ in Vlade status mesta. Tak status ima tudi Tržič. Iz teh razlogov so vsi stroški v zvezi z igriščem v naselju Tržič, parc. št. 93/18 in 93/19 neupravičeni stroški. Skupaj znašajo neupravičeni stroški za igrišče v naselju Tržič 15.933,12 EUR, pri upoštevanem 50 % deležu podpore Leader pa znašajo 7.966,56 EUR. Prav tako pa je bilo ugotovljeno, da stranka presega dovoljen delež upravičenih splošnih stroškov glede na vse upravičene stroške. Deloma, ker je račune pod zaporedno številko 5., 6., 7. in 8. od A. d.o.o. (pomoč in svetovanje v postopkih javnih naročil) stranka opredelila kot stroške materiala, opreme in storitev, pri pregledu računov pa je bilo ugotovljeno, da gre za splošne stroške. Deloma pa zaradi zmanjšanja stroškov materiala, opreme in storitev zaradi neupravičenih stroškov igrišča v naselju Tržič. Zaradi omenjenih dveh razlogov upravičeni splošni stroški predstavljajo 13,29 % skupnih upravičenih stroškov. Uredba o ukrepih 1., 3. in 4. osi PRP v 4. točki dvanajstega odstavka 102. člena določa, da se splošni stroški projekta priznajo kot upravičeni, kadar predstavljajo do vključno 10 % skupnih upravičenih stroškov projekta. Tožnici se zato izloča kot neupravičen strošek sredstva v višini 2.162,81 EUR, kar predstavlja 50 % od 4.325,62 EUR. Skupaj znašajo neupravičeni stroški 10.129,63 EUR. V skladu s 63. členom Uredbe 809/2014/EU, ker predstavlja razlika med zneskoma zaprošena sredstva v zahtevku in zneskom priznana vrednost po administrativni kontroli zahtevka 15,10 % priznane vrednosti zahtevka, torej več kot 10 %, se za določitev zneska, ki se ga izplača tožnici po pregledu upravičenosti zahtevka za plačilo, uporabi dodatno znižanje – sankcija za dvakratnik razlike, torej znižanje za 20.285,74 EUR.

2. Tožnica v tožbi navaja, da je Ministrstvo za kmetijstvo in okolje RS izdalo odločbo z dne 5. 4. 2013, s katero je potrdilo projekt „Otroška igrišča – igrajmo se skupaj“. Tožnica je bila na podlagi te odločbe upravičena do koriščenja do zneska 67.083,33 EUR. Dne 11. 6. 2014 je Ministrstvo za kmetijstvo in okolje z vlogo – prošnjo za spremembo projektov NIP 2012 zaprosila za spremembo projektov, potrjenih z odločbo z dne 5. 4. 2013, tudi za projekt „Otroška igrišča – igrajmo se skupaj“ in sicer tako, da je podala prošnjo za vstop novega partnerja – Občine Tržič in vzpostavitev dveh novih igrišč na lokaciji k.o. A. (parc. št. 231/1) in na lokaciji k.o. B. (parc. št. 93/2015). Odločeno je bilo, da se zahtevku za spremembo obveznosti ugodi in v 12. točki izreka odločbe zapisano: „potrdi se vstop novega partnerja Občine Tržič in postavitev dveh novih igrišč (skupaj 9) na lokaciji k.o. A. (parc. št. 231/1) in k.o. B. (parc. št. 93/15), skladno z vlogo“. Nadalje je zapisano, da je zahtevku za spremembo ugodeno, ker so izpolnjene vse zahteve iz predpisov in javnega razpisa ter je dosežen namen, zaradi katerega so bila upravičencu dodeljena sredstva. Z izpodbijano odločbo pa je toženka zahtevek za izplačilo sredstev za projekt na nepremičnini v k.o. B. zavrnila, ker se projekt lahko izvaja preko ukrepa 322 – Obnova in razvoj vasi, v 4. točki prvega odstavka 83. člena Uredbe o ukrepih 1.,3. in 4. vsi PRP za ukrep 322 pa je določeno, da se mora lokacija naložbe nahajati zunaj naselij, ki imajo v skladu s sklepom DZ in sklepom Vlade status mesta. Odločitev toženke je napačna in nezakonita. Pristojni organ je z odločbo z dne 16. 6. 2014 odločil, da se zahtevku tožnice za spremembo obveznosti ugodi. Odločba je pravnomočna in dokončna in ustvarja fikcijo zakonitosti. Toženka je z izpodbijano odločbo popolnoma arbitrarno odločila in posegla v pravnomočno in dokončno odločbo ter v že pridobljene pravice tožnice. Tožnica je utemeljeno pričakovala, da bo tudi za postavitev igrišča v mestu Tržič prejela določena sredstva. Toženka je kršila pravno varnost tožnice, ki se je zanesla na prejšnje odločitve upravnih organov in zato za postavitev igrišča v mestu Tržič pridobila tudi lastna sredstva. Dolžnost upravnega organa, ki je odločil o spremembi, ki vključuje igrišče v mestu Tržič, je, da preveri podatke, ki jih lahko pridobi iz uradnih oz. javnih evidenc. Iz javnih evidenc izhaja, da je Tržič mesto, tožnica pa je navedla tudi zemljiško-knjižne podatke o nepremičnini, ki leži v mestu Tržič. Upravni organ se ne more kasneje premisliti in ugotoviti, da je bil pri izdaji prejšnje odločbe nekoliko površen, odgovornost za to pa prevaliti na tožnico, nato pa jo še kaznovati s sankcijo dvakratnega zneska. Tožnica meni, da je do spremembe odločbe prišlo, ker se je spremenil pristojni organ. Odločbo v letu 2014 je izdalo Ministrstvo, izpodbijano pa Agencija. Sprememba pristojnega organa pa ne odvezuje pristojnega organa, da spoštuje predhodne dokončne in pravnomočne odločbe (fikcijo zakonitosti). Toženka v izpodbijani odločbi skuša odgovornost prevaliti na tožnico, ko navaja, da je podpisala Izjavo o izpolnjevanju pogojev. V zvezi s tem pa poudarja troje, da takšna Izjava ne odveže upravnega organa, da sam ugotavlja dejansko stanje, da je izjavo tožnica predložila v letu 2013, za spremembo objektov pa je zaprosila šele leta 2014, ter da je iz vsebine izjave razvidno le, da projekt „Otroška igrišča – igrajmo se skupaj“ vključuje tudi aktivnosti, ki so upravičene do podpore v okviru ukrepa 322. Tožnica torej ni izjavila, da navedeni projekt vključuje izključno aktivnosti, ki so upravičene do podpore v okviru ukrepa 322, temveč le, da projekt vključuje tudi take aktivnosti. Ob tem opozarja, da je navedeno Izjavo tožnica (zadnji stavek) dala le glede dela projekta, ki se navezuje na prej omenjeni ukrep ter izjavila, da bodo upoštevani in izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določa Uredba PRP 2007 – 2013. Po 99. členu Uredbe o ukrepih 1., 2., 3. in 4. osi PRP za obdobje 2007 – 2013 v letih 2011 – 2013 je edina omejitev za ukrep Leader glede velikosti naselja, po kateri se nahaja lokacija naložbe, ta, da se lokacija naložbe ne sme nahajati v naseljih, katerega število prebivalcev presega 10.000 prebivalcev. Število prebivalcev Tržiča ne presega 10.000. Iz javnega razpisa za razvoj in potrditev lokalnih akcijskih skupin, upravičenih do sredstev za izvajanje pristopa Leader, ki ga je objavilo ministrstvo, je razvidno, da so med omejitvami (V. točka) določene nekatere omejitve le glede naselij, ki imajo več kot 10.000 prebivalcev, za ostala naselja pa omejitev ni. Na navedeni razpis se je tožnica prijavila, z odločbo o dodelitvi statusa delujoče lokalne akcijske skupine z dne 31. 7. 2008 pa ji je bil dodeljen status delujoče lokalne akcijske skupine. V pogojih javnega razpisa je torej bilo določeno, da se le v naseljih z več kot 10.000 prebivalci ne sme izvajati projektov, ki so sofinancirani iz ukrepov Leader. A contrario se tudi v drugih naseljih, tudi Tržiču, projekti, ki so financirani iz ukrepa Leader, lahko izvajajo. Smiselno enako je določeno tudi v razpisni dokumentaciji v zvezi z javnim razpisom, kjer Tržič ni naveden na seznamu naselij z več kot 10.000 prebivalci. Projekt z naslovom „Otroška igrišča – igrajmo se skupaj“ se ne navezuje na ukrep 322, obnova in razvoj vasi, kot napačno trdi toženka, temveč na projekt, ki se navezuje na ukrep Leader. Z izpodbijano odločbo je toženka odgovornost za napako upravnega organa nezakonito prevalila na tožnico in odločila o upravni kazni po določilih Uredbe 809/2014/EU. Ker je napačna podlaga za izračun upravne kazni, je napačna tudi sama upravna kazen, določena na podlagi Uredbe 809/2014/EU. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

3. Toženka v odgovoru na tožbo odgovarja na tožbene ugovore, meni pa, da so neutemeljeni in predlaga zavrnitev tožbe.

4. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi vztraja pri svojih razlogih iz tožbe.

5. Tožba je utemeljena.

6. Uvodoma sodišče pojasnjuje, da šteje glede na postavljene tožbene ugovore, da tožnica izpodbija odločbo le v zavrnilnem delu njenega zahtevka za izplačilo sredstev.

7. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničin zahtevek za izplačilo sredstev za projekt „Otroška igrišča – igrajmo se skupaj“ v višini 20.258,74 EUR, ker je sredstva v navedeni višini deloma označila za neupravičene stroške, saj se nanašajo na izvedbo projekta na parceli 95/15 k.o. B., ki se nahaja v mestu Tržič, deloma gre za presežek dovoljenih splošnih stroškov, deloma pa znesek predstavlja upravno kazen. Z navedeno lokacijo izvedbe projekta ni bil izpolnjen pogoj za pridobitev sredstev iz 4. točke prvega odstavka 83. člena Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi PRP 2007 – 2013 v letih 2011 – 2013, ki v zvezi z ukrepom 322 – Obnova in razvoj vasi določa, da se mora lokacija naložbe nahajati zunaj naselij, ki imajo, v skladu s Sklepom DZ in Sklepom Vlade status mesta. Ni sporno med strankama, da ima Tržič status mesta. Ugovorov zaradi zavrnitve zahtevka zaradi presežka splošnih stroškov tožnica ne uveljavlja, zato sodišče šteje, da neupravičen strošek v znesku 2.162,81 EUR med strankama ni sporen.

8. Nadalje med strankama ni sporna vsebina odločbe št. 33151-7/2008/286 z dne 5. 4. 2013, tako njen izrek kot obrazložitev. Z navedeno odločbo je bil tožnici potrjen tudi projekt „Otroška igrišča – igrajmo se skupaj“, za katerega je Ministrstvo za kmetijstvo in okolje ugotovilo, da je vsebina projekta podprta tudi v drugih ukrepih PRP 2007 – 2013 in sicer z ukrepom 322 ter zato tožnico posledično pozvalo, da se v izjavi zaveže, da bodo pri izvedbi projekta ali dela projekta z naslovom „Otroška igrišča – igrajmo se skupaj“, ki se navezuje na ukrep 322, spoštovani in izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določata Uredba Sveta (ES) št. 1698/2005 in PRP za obdobje 2007 – 2013. 9. Tožnica je zaprosila v zvezi s projektom „Otroška igrišča – igrajmo se skupaj“ za spremembo (tudi) lokacije, glede na projekte, potrjene z odločbo z dne 5. 4. 2013. Z odločbo z dne 16. 6. 2014, je Ministrstvo za kmetijstvo in okolje potrdilo spremembo tudi za sporno lokacijo na parceli št. 93/15 k.o. B. 10. Tožnica je vložila vlogo za odobritev sredstev iz naslova ukrepov Leader za projekte, opredeljene v NIP. V 64. členu Uredbe 1698/2005 (v členih 61 – 65 je obravnavan ukrep Leader) je določeno, da če se dejavnosti v okviru lokalne strategije ujemajo z ukrepi iz te uredbe za druge osi, se uporabijo ustrezni pogoji v skladu z oddelki 1., 2. in 3. V PRP 2007 – 2013 je v točki 5., 3., 4., 1. pri ukrepu Leader določeno, da se projekti v primeru, če se ujemajo z ukrepi ostalih treh osi PRP 2007 – 2013, izvajajo pod pogoji in na način, kot je določeno za te ukrepe. Uredba o ukrepih 1., 3. in 4. osi PRP za obdobje 2007 – 2013 v letih 2011 – 2013 pa v 4. točki 99. člena določa, da če je v NIP vključen projekt, ki vsebuje predmet podpore iz ostalih ukrepov 1., 2. ali 3. osi PRP 2007 – 2013, mora biti v skladu z Uredbo 1698/2005/ES in PRP 2007 – 2013. Nosilec projekta pa mora ob oddaji NIP izpolnjevati tudi pogoje, ki jih za posamezen ukrep določa v času oddaje NIP ta uredba in uredba, ki ureja plačila ukrepov 2. osi iz PRP 2007 – 2013, ter upoštevati določbe te uredbe, ki se nanašajo na upravičene stroške in finančne določbe za posamezen ukrep (v členih 92 do 102 je obravnavan ukrep Leader).

11. Ministrstvo za kmetijstvo in okolje, ki je obravnavalo tožničino vlogo, je bilo dolžno na podlagi navedenih pravnih podlag presoditi, ali se vsebina posameznih v izvedbo predlaganih projektov ujema s katerim od ukrepov ostalih treh osi (ukrep Leader je ukrep četrte osi). V obravnavanem primeru je ugotovilo, da se projekt „Otroška igrišča – igrajmo se skupaj“ ujema z ukrepom 322. Tožnica se je s podpisano izjavo zavezala, da bo upoštevala tudi pogoje, predpisane za ukrep 322. Da se sporni projekt ujema z ukrepom 322, je bila opozorjena v izreku (1. točka izreka) in obrazložitvi odločbe z dne 5. 4. 2013, v kateri je navedeno besedilo petnajstega odstavka 102. člena Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi PRP za obdobje 2007 – 2013 v letih 2011 – 2013 in določa, da se pri projektih, ki bi jih bilo možno sofinancirati preko drugih ukrepov PRP sredstva dodelijo v skladu s pravili shem pomoči, ki veljajo za posamezen ukrep. Povedano tudi tako, tožnica je bila na podlagi pravnomočne odločbe z dne 5. 4. 2013 zavezana, da spoštuje pogoje iz obeh ukrepov (Leader in 322), ves čas postopka, ob oddaji NIP, spremembe in v času izdaje odločbe, ki jo izpodbija.

12. Iz odločbe z dne 5. 4. 2013 in priloženega upravnega spisa ni razvidno, da je tožnica ugotovitvam Ministrstva za kmetijstvo in okolje, ki so povzeta v odločbi z dne 5. 4. 2013, da se obravnavani projekt „Otroška igrišča – igrajmo se skupaj“ ujema z ukrepom 322, ugovarjala oz. pred podpisom izjave zatrjevala drugačne lastnosti projekta „Otroška igrišča – igrajmo se skupaj“, ki bi kazale na neujemanje z ukrepom 322. V tožbi tožnica zatrjuje, da se projekt „Otroška igrišča – igrajmo se skupaj“ ne navezuje na ukrep 322. Z ugovorom je tožnica odprla vprašanje, o katerem je bilo presojeno z odločbo z dne 5. 4. 2013 in ga je sama potrdila z izjavo. Ugovor je v obravnavanem postopku tožbena novota, razen tega pa presplošen, da bi mu sodišče lahko sledilo, glede na predmet podpore za ukrep 322. Predmet podpore za ukrep 322 je opredeljen v določbi 80. člena Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi PRP za obdobje 2007 – 2013 v letih 2011 – 2013 in določa, da so predmet podpore ukrepa 322 naložbe v: 1. ureditev površin za skupne namene in potrebe v podeželskih naseljih; 2. ureditev vaških jeder; 3. ureditev komunalne in prometne infrastrukture ter povezav v naseljih; 4. obnovo in izgradnjo večnamenskih zgradb skupnega pomena za medgeneracijsko druženje, kulturno, umetniško, športno in drugo prostočasno dejavnost lokalnega prebivalstva na podeželju; 5. preselitev kmetij iz vaških središč z namenom njihove celostne ureditve. Ob vsebini 80. člena, ki široko zajema področja in možne aktivnosti, bi morala tožnica konkretno navesti okoliščine, da bi sodišče ugovor lahko konkretno obravnavalo. Zgolj splošen pa je tudi tožničin ugovor, da je z izjavo podpisala, da se le del projekta navezuje na ukrep 322, saj ne pojasni, ali s tem meni del projekta, za katerega je z izpodbijano odločbo zahtevala sredstva in zakaj oz. splošno za projekt „Otroška igrišča – igrajmo se skupaj“ in katere so tiste aktivnosti, za katere sama pripoznava, da spadajo pod ukrep 322. 13. Ker se projekt „Otroška igrišča – igrajmo se skupaj“ ujema z ukrepom 322, se nanj nanašajo, kot zgoraj razloženo, tudi pogoji, ki zanj veljajo, tudi kolikor je ta bolj utesnjujoč v zvezi z lokacijami postavitve projektov kot pogoj iz ukrepa Leader. Tožnica se torej na določbo 3. točke 99. člena Uredbe o ukrepih 1.,3. in 4. osi PRP za obdobje 2007 – 2013 v letih 2011 – 2013, kot razlog nepravilne uporabe prava, ne more sklicevati.

14. Nadalje se tožnica kot razlog nezakonite zavrnitve sredstev za projekt, ki se izvaja na lokaciji k.o. B., v mestu Tržič, sklicuje na pravnomočnost odločbe z dne 16. 6. 2014, s katero je bilo pritrjeno tudi spremenjeni sporni lokaciji ter navedeno, da so projekti, predlagani za izvedbo, skladni z zahtevami iz predpisov in javnega razpisa. Tožnica meni, da je toženka s ponovno kontrolo pogojev in ugotovitvijo neizpolnjevanja le-teh posegla v pravnomočnost odločbe z dne 16. 6. 2014 in njene pridobljene pravice. Sodišče ugovoru, da toženka pred izplačilom sredstev ne bi smela ponovno presojati izpolnjevanja pogojev, ki bi jih posamezen projekt moral izpolnjevati, da se sredstva izplačajo, ne sledi. Meni, da mora projekt ves čas postopka izpolnjevati pogoje, ki so za posamezen ukrep predpisani. Torej ob podaji vloge, ki je podlaga za izdajo odločbe o pravici do sredstev, kot ob izdaji odločbe za izplačilo sredstev. Iz razloga, da je bil v odločbo 16. 6. 2014 uvrščen tudi projekt, ki zaradi lokacije ne bi smel biti (ker ni izpolnjeval vseh pogojev za ukrep 322), pa je tožnica projekt v dobri veri izvršila in vanj vložila sredstva, ki ji ne bodo z izpodbijano odločbo povrnjena, ima tožnica podlago za odškodovanje po drugih podlagah, kolikor izpolnjuje pogoje po njih, ne more pa navedeno biti pravno relevanten razlog za neupoštevanje predpisov, pogojev določenih za ukrep 322, tudi v zvezi z lokacijo, in podlaga za izplačilo sredstev. Pravnomočnost odločbe o pravici do sredstev (oz. njena sprememba) ne preprečuje ponovne kontrole izpolnjevanja pogojev ob izplačilu.

15. Da je pred izplačilom sredstev za sofinanciranje ukrepov razvoja podeželja treba opraviti kontrolne postopke, zahteva evropska zakonodaja. Podrobneje Uredba 640/2014 in Izvedbena uredba 809/2014. Prvi odstavek 48. člena Uredbe 809/2014/EU določa, da se opravijo upravni pregledi vseh vlog za podporo, zahtevkov za plačilo ali drugih prijav, ki jih mora predložiti upravičenec ali tretja oseba, pri čemer se pregledajo vsi elementi, ki jih je mogoče in primerno preveriti z upravnimi pregledi. Enako, obveznost preverbe izpolnjevanja pogojev iz predpisov, pred izdajo odločbe o pravici do sredstev in pred izdajo odločbe za izplačilo sredstev, izhaja iz nacionalnega predpisa Zakona o kmetijstvu (ZKme-1), konkretno iz 53. in 56. člena ZKme-1. Toženka je torej pravilno, ker je ugotovila, da projekt na lokaciji v mestu Tržič ne izpolnjuje pogojev, ki so za sofinanciranje predvideni v ukrepu 322, zahtevo za izplačilo, ker gre za neupravičene stroške, zavrnila. Neupoštevni so v tej zvezi vsi ugovori v zvezi s pravnomočnostjo odločbe z dne 16. 6. 2014, pridobljenimi pravicami tožnice (ta z odločbo z dne 16. 6. 2014 ni pridobila nobene materialne ali druge pravice), dolžnostjo organa, da preveri podatke, ki jih pridobi iz javnih evidenc oz. da si je organ kasneje premislil. Sklicevanje toženke na podpisano izjavo pomeni le, da je bila tožnica opozorjena na obveznost izpolnjevanja tudi pogojev iz ukrepa 322. 16. Utemeljeno pa tožnica ugovarja izreku upravne kazni. Kot sankcijo je toženka uporabila znižanje za dvakratnik ugotovljenih neupravičenih stroškov, na podlagi prvega in drugega pododstavka prvega odstavka 63. člena Uredbe 809/2014. V tretjem pododstavku prvega odstavka 63. člena Uredbe 809/2014 je navedeno, da se kazni ne uporabijo, če lahko upravičenec (tožnica) pristojnemu organu zadovoljivo dokaže, da ni kriv za vključitev neupravičenega zneska ali če je pristojni organ drugače prepričan, da za to ni kriv zadevni upravičenec. Da lahko toženka izreče upravno kazen je, ob pravilni uporabi 63. člena Uredbe 809/2014, dolžna predočiti upravičencu rezultate postopka, ki se nanašajo na zahtevane upravičene stroške, ker drugače upravičenec ne more izkoristiti pravice do obrambe v zvezi z vključitvijo neupravičenega zneska v zahtevek, ki mu jo omogoča citirana določba. Ker toženka ni vodila skrajšanega ugotovitvenega postopka, je bila dolžna upoštevati določbi 9. in 146. člena ZUP in tožnici dati možnost, da se pred odločitvijo v zadevi izreče o rezultatih ugotovitvenega postopka in ji s tem da možnost, da se kazni ne uporabijo. Tožničino sklicevanje na pravnomočnost odločbe z dne 16. 6. 2014 pomeni tudi uveljavljanje okoliščin, da tožnica ni kriva za vključitev neupravičenega zneska v zahtevo za izplačilo sredstev. Kršitev postopka je vplivala na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z naloženo upravno kaznijo ter posledično na vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

17. V 56. členu ZKme-1 je določeno, da kolikor zahtevek stranke izpolnjuje pogoje iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev, organ odobri in sredstva izplača na strankin račun, če pa zahtevku stranke ni v celoti ni ugodeno, odloči z odločbo. Torej tudi glede na citirano določbo ZKme-1 je pred odločitvijo stranki treba dati možnost, da se izjavi o odločilnih dejstvih, tako za izplačilo sredstev kot za izrek upravne kazni. Enako stališče v zvezi z upravnim postopkom, ki ga vodi toženka na podlagi zahteve stranke za izplačilo sredstev, je podalo Upravno sodišče že v sodbah I U 509/2013 z dne 17. 6. 2014, I U 910/2015 z dne 19. 1. 2016 in I U 15348/2015 z dne 10. 8. 2016. 18. Ker je bilo v obravnavani zadevi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in posledično napačno uporabljeno materialno pravo ter procesno pravo, je odločba toženke v izpodbijanem delu nezakonita. Sodišče jo je na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo in zadevo v odpravljenem delu na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo organu v ponovni postopek.

19. Ker je tožnica v tem upravnem sporu uspela, ji je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 347,70 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.