Jedro

Ločiti je treba izvršljivost kot lastnost listine, ki omogoča prisilno izvršitev terjatve, ki je v njej ugotovljena (bodisi v sodnem bodisi v upravnem postopku), od izvršljivosti kot lastnosti terjatve, pri čemer je pogoj za sodno izvršljivost terjatve, da je ta ugotovljena v izvršilnem naslovu. V kolikor izvršljiva listina ni hkrati tudi izvršilni naslov, samo dejstvo, da je pravnomočna in izvršljiva, na dovolitev sodne izvršbe ne more vplivati. Za sodno izvršbo je potrebna izrecna zakonska določba, ki daje posamezni odločbi lastnost izvršilnega naslova, odločbi disciplinskega organa Odvetniške zbornice Slovenije pa te lastnosti ne daje noben predpis, tako da taka odločba ne more biti podlaga za sodno izvršbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Upnik sam nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izvršbo z dne 4. 6. 2014 (1. točka izreka) in odločilo, da upnik sam nosi svoje stroške predloga za izvršbo (2. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep pravočasno po pooblaščencu vlaga pritožbo upnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako da se izvršilnemu predlogu v celoti ugodi, podredno pa razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Kot bistveno navaja da je stališče o tem da je odločba disciplinskega organa Odvetniške zbornice Slovenije sicer izvršljiva, ni pa izvršilni naslov, napačno. Meni, da je glavni in edini logični razlog, čemu služi odločba disciplinske komisije OZS ta, da upnik denarno terjatev lahko izterja. Meni, da Zakon o odvetništvu z razlogom določa, da so odločbe disciplinske komisije OZS izvršljive. Pritrjuje dejstvu, da je sodna praksa glede tega vprašanja neenotna in se sklicuje na sklepa Višjega sodišča v Celju št. I Ip 982/2007 z dne 21. 2. 2008 in Višjega sodišča v Ljubljani št. I Ip 3723/2013 z dne 24. 10. 2012, iz katerih izhaja, da je odločba disciplinske komisije OZS izvršljiva, zaradi česar je treba šteti, da je izvršilni naslov. Sklicuje se tudi na stališče dr. Vesne Rijavec v delu Civilno izvršilno pravo, da ti dve predpostavki ne moreta nastopiti ločeno, tako da izpolnjena pogoja za lastnost izvršilnega naslova: pravnomočnost oziroma neposredna izvršljivost in potek paricijskega roka oziroma zapadlost dajeta listini lastnost izvršilnega naslova ne glede na jezikovno razlago določb ZIZ. Pove, da je odločba disciplinske komisije OZS z dne 10. 10. 2013 postala pravnomočna 27. 2. 2014, v njej je določen 15-dnevni paricijski rok, ki je potekel, odločba je torej izvršljiva, s tem pa je pridobila tudi moč izvršilnega naslova. Meni, da je zakonodajalec z določbo 65. člena ZOdv nedvomno želel nameniti odločbam disciplinske komisije OZS možnost prisilne izpolnitve obveznosti. Nasprotuje zgolj jezikovni razlagi določbe materialnega prava in navaja, da mora presoja temeljiti na logični in razumni analizi zakonske določbe ter njenega smisla in namena.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

5. Višje sodišče ugotavlja, da v predmetni zadevi upnica predlaga izvršbo zaradi izterjave prisojene odškodnine, ki jo je upničin dolžnik nakazal na transakcijski račun odvetniške družbe, ki je navedena v predmetni zadevi kot dolžnik, in je ta ni izročil upnici. V odločbi Odvetniške zbornice št. 216/2013 z dne 10. 10. 2013, za katero upnica zatrjuje, da je izvršilni naslov v predmetni zadevi, je bilo dolžniku kot disciplinskemu obdolžencu med drugim namreč naloženo prenehanje očitane kršitve tako, da v roku 15 dni po pravnomočnosti odločbe upnici vrne znesek 2.862,15 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 1. 2006 dalje. Višje sodišče ugotavlja, da upnica lahko zoper dolžnika vloži tožbo v pravdnem postopku in zahteva vrnitev navedenega zneska od dolžnika ter si tako izposluje izvršilni naslov - sodbo. V predmetni zadevi torej ne gre za izterjavo denarne kazni, ki jo je Odvetniška zbornica Slovenije (OZS) naložila svojemu članu, tako da ne pride v poštev argumentacija iz sklepov Višjega sodišča v Celju št. I Ip 982/2007 z dne 21. 2. 2008 in Višjega sodišča v Ljubljani št. I Ip 3723/2012 z dne 24. 10. 2012 o tem, da gre za pravna razmerja v zvezi s članstvom v društvih (asociacijah) ter o tem, da o takšnem zahtevku ni mogoče odločati v pravdnem postopku. Že zaradi navedenega je odločitev o zavrnitvi predloga za izvršbo pravilna.

6. Pravilno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je za sodno izvršbo potrebno izrecno zakonsko določilo, ki daje posamezni odločbi lastnost izvršilnega naslova, Zakon o odvetništvu (ZOdv) pa sklepu disciplinskega organa OZS lastnosti izvršilnega naslova ne podeljuje. Res je sicer, da dostopna sodna praksa v zvezi s tem ni ustaljena, vendar pa sodna praksa v Republiki Sloveniji ni formalni (obvezni) pravni vir, saj je glede na 3. člen Zakona o sodiščih (ZS) sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon, v skladu z ustavo pa tudi na splošna načela mednarodnega prava ter na ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe. V primeru, ko o določenem vprašanju sodna praksa ni ustaljena, sodišče s tem, ko zavzame enega izmed stališč in ga ustrezno obrazloži, ne zagreši nobene kršitve določb pravdnega postopka niti ustavnih pravic, kršitev ustavnih pravic pomeni namreč le odstop od ustaljene sodne prakse.

7. V zvezi z vprašanjem, ali je odločba OZS izvršilni naslov, je Višje sodišče v Ljubljani že v sklepu št. I Ip 2242/2012 zavzelo stališče, da je treba ločiti izvršljivost kot lastnost listine, ki omogoča prisilno izvršitev terjatve, ki je v njej ugotovljena (bodisi v sodnem bodisi v upravnem postopku), od izvršljivosti kot lastnosti terjatve, pri čemer je pogoj za sodno izvršljivost terjatve, da je ta ugotovljena v izvršilnem naslovu. Navedeno pomeni, da v kolikor izvršljiva listina ni hkrati tudi izvršilni naslov, samo dejstvo, da je pravnomočna in izvršljiva, na dovolitev sodne izvršbe ne more vplivati. Ni mogoče spregledati določbe zakona, da je za sodno izvršbo potrebna izrecna zakonska določba, ki daje posamezni odločbi lastnost izvršilnega naslova, ZOdv pa določa le izvršljivost odločbe disciplinske organa, lastnosti izvršilnega naslova pa ji ne daje tudi noben drug predpis iz 3. točke drugega odstavka 17. člena ZIZ, tako da taka odločba ne more biti podlaga za sodno izvršbo.

8. Pritožbena navedba, da je stališče sodišča prve stopnje napačno in nerazumsko, saj je tako tolmačenje (zgolj z jezikovno razlago) tudi z akademskega stališča preozko in zmotno, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno - tako kot se glasi - uporabilo pravno normo 3. točke drugega odstavka 17. člena ZIZ, po kateri je izvršilni naslov tudi druga izvršljiva odločba, za katero zakon, ratificirana in objavljena mednarodna pogodba ali pravni akt Evropske unije, ki se uporablja pri nas neposredno, določa, da je izvršilni naslov. Za pravilno uporabo zakona služi več metod razlage, s katerimi se določa smisel zakonske določbe. Prvenstveno se uporablja jezikovna razlaga, ki v skladu z "besedoslovnimi, slovničnimi in stilističnimi pravili jezika rekonstruira besedni pomen pravne norme" in hkrati "določa zunanjo mejo, ki je razlagalec ne sme prestopiti" (Pavčnik, M., Argumentacija v pravu, Cankarjeva založba, 1998, stran 54 in 55). Šele če se z jezikovno razlago ne da določiti pomena norme, jo je treba preveriti in dopolniti z drugimi metodami (logično, sistematično, zgodovinsko, teleološko). V predmetni zadevi se upnica zavzema za to, da bi sodišče z logično razlago ugotovilo drugačno vsebino pravne norme, kot je zapisana v zakonu, to pa glede na zgoraj zapisano ni dopustno. Glede na to tudi eventualno drugačno zavzeto stališče v strokovni ali znanstveni literaturi ne more vplivati na pravilnost stališča o tem, da odločba OZS ni izvršilni naslov po ZIZ.

9. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ, ter 38. člen ZIZ).