Jedro

Obstajajo znaki, ki bi vsakemu skrbnemu gospodarskemu subjektu morali kazati na insolventnost tožeče stranke, tudi če ni posebej strokovno usposobljen za ugotavljanje nastopa insolventnosti.

Da bi bil objektivni element izpodbit, je treba dokazati, da so bile zamude ves čas približno enake, česa takega pa tožena stranka ni dokazala.

Pobot zaradi nadomestne izpolnitve je prav tako izpodbojen – nasprotna terjatev se vzpostavi prav zaradi možnosti izvedbe pobota in zaradi nelikvidnosti dolžnika, ki svoje obveznosti ne more izpolniti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se ugodi naslednjemu tožbenemu zahtevku:

1. V razmerju med pravdnima strankama se razveljavi: - učinek tožnikove sklenitve pogodbe o odstopu terjatve, ki sta jo sklenila tožnik in toženec dne 25.02.2011 v višini 109.778,47 EUR in učinek odstopa terjatve iz te pogodbe z izjavo o odstopu terjatev tožnika do tožnikovega dolžnika B. d.o.o., - učinek tožnikove sklenitve verižne kompenzacije z dne 05.04.2011 za znesek 15.970,55 EUR, s čimer je toženec prejel poplačilo svojih terjatev po računu št. 110096 delno in 110156 v skupnem znesku 15.970,55 EUR; - učinek tožnikove sklenitve verižne kompenzacije z dne 03.02.2011 št. 2734-8 za znesek 20.000,00 EUR, s čimer je toženec prejel poplačilo svojih terjatev po računih št. 101539 delno, 101607 delno, 101609 delno in 101612, v skupnem znesku 20.000,00 EUR; - učinek tožnikove sklenitve verižne kompenzacije z dne 04.02.2011 za znesek 30.000,00 EUR, s čimer je toženec prejel poplačilo svojih terjatev po računih št. 101426, 101427, 101439 delno, 101440, 101443, 101538 in 101539, v skupnem znesku 30.000,00 EUR; - učinek tožnikove sklenitve verižne kompenzacije z dne 11.01.2011 št. 9458/11 za znesek 3.600,00 EUR, s čimer je toženec prejel delno poplačilo svojih terjatev po računu št. 101352, v skupnem znesku 3.600,00 EUR; - učinek tožnikove sklenitve verižne kompenzacije z dne 11.01.2011 št. 9457/11 za znesek 907,58 EUR, s čimer je toženec prejel delno poplačilo svojih terjatev po računu št. 101439, v skupnem znesku 907,58 EUR; - učinek tožnikove sklenitve verižne kompenzacije z dne 11.01.2011 št. 9459/11 za znesek 3.905,32 EUR, s čimer je toženec prejel delno poplačilo svojih terjatev po računu št. 101439 v skupnem znesku 3.905,32 EUR; - tožnikove sklenitve verižne kompenzacije z dne 11.01.2011 št. 9460/11 za znesek 2.178,23 EUR, s čimer je toženec prejel delno poplačilo svojih terjatev po računih št. 101439 in 101352 v skupnem znesku 2.178,23 EUR; - učinek tožnikove sklenitve verižne kompenzacije z dne 07.01.2011 št. 2618-8 za znesek 15.000,00 EUR, s čimer je toženec prejel poplačilo svojih terjatev po računih št. 101352 delno, 101607 delno, 101439 delno in 101612 v skupnem znesku 15.000,00 EUR; - učinek prodaje in prenosa lastninske pravice na blagu z izročitvijo stvari po računu tožnika št. 411-167-2011 z dne 24.02.2011 v znesku 135,44 EUR in učinek nadomestne izpolnitve plačila s kompenzacijo z dne 01.03.2011 za znesek 135,44 EUR za poplačilo terjatev toženca po računu št. 101608, v skupnem znesku 135,44 EUR; - učinek prodaje in prenosa lastninske pravice na blagu z izročitvijo stvari po računu tožnika št. 411-66-2011 z dne 31.01.2011 za znesek 134,91 EUR in učinek nadomestne izpolnitve plačila s kompenzacijo z dne 03.02.2011 za znesek 134,91 EUR za poplačilo terjatev toženca po računu št. 101608, v skupnem znesku 134,91 EUR.

2. Tožena stranka mora v 15 dneh plačati tožeči stranki na njen račun št. 000 znesek 201.610,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.09.2011 do plačila.

3. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 6.207,56 EUR, v primeru zamude pa je dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti za čas od 16. dne po prejemu te sodbe dalje do plačila, svoje stroške pa je dolžna nositi sama.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 6.064,30 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti za čas od 16. dne po prejemu te sodbe dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje I.) zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev učinka v izreku navedenih dolžnikovih pravnih dejanj (1. točka), zavrnilo zahtevek za plačilo 201.610,50 EUR (2. točka), zavrnilo zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 201.610,50 EUR za čas od 22.9.2011 do plačila (3. točka) in zavrnilo zahtevo za povračilo stroškov tožeče stranke (4. točka), prav tako pa je II.) tožeči stranki naložilo povračilo stroškov tožene stranke v znesku 3.879,60 EUR.

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Priglasila je tudi pritožbene stroške. Pravočasno je podala še dopolnitev pritožbe.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

Odločitev o glavni stvari

5. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, iz razlogov, da ni izkazan subjektivni element izpodbojnosti, razen glede verižne kompenzacije z dne 5.4.2011, glede tega dejanja pa ni izkazan objektivni element izpodbojnosti.

6. Pravno dejanje stečajnega dolžnika, izvedeno v obdobju izpodbojnosti, je izpodbojno, če je bila posledica tega dejanja bodisi zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno, bodisi, da je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, pridobila ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika (1. točka 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP), in če je oseba, v katere korist je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen (2. točka 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP).

7. Tožeča stranka je subjektivni element izpodbojnosti temeljila na domnevi iz 2. točke 3. odstavka 272. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), ki določa, da če upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, ne dokaže drugače, velja, da je pogoj iz 2. točke 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP izpolnjen, če je bilo dejanje opravljeno v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka. Poleg tega pa je navedla tudi dejstva za utemeljitev subjektivnega elementa izpodbojnosti in dejstvo, da izpolnitev pred rokom zapadlosti nikakor ni bila običajna.

8. V primeru uveljavljanja navedene domneve, pri čemer tožena stranka ne nasprotuje dejstvu, da so bila izpodbijana pravna dejanja storjena v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka nad tožečo stranko, je tožena stranka tista, ki mora to domnevo izpodbiti. Višje sodišče se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni mogla vedeti, da je bila tožeča stranka ob opravi izpodbijanih dejanj insolventna.

9. Insolventnost je nasprotni pojem od pojma solventnosti, ki ga določa 11. člen ZFPPIPP. Kratkoročna plačilna sposobnost je sposobnost pravne ali fizične osebe v določenem časovnem obdobju poravnati vse obveznosti, ki so zapadle v tem časovnem obdobju (1. odstavek 11. člena ZFPPIPP). Dolgoročna plačilna sposobnost pa je trajna sposobnost pravne ali fizične osebe izpolniti vse obveznosti ob njihovi zapadlosti (2. odstavek 11. člena ZFPPIPP). Insolventnost pa je položaj, ki nastane, če dolžnik v daljšem obdobju ni sposoben poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju (trajnejša nelikvidnost) ali postane dolgoročno plačilno nesposoben (1. odstavek 14. člena ZFPPIPP).

10. Ni sporno, da je tožeča stranka zamujala s plačili dobav, opravljenih v letih 2010 in pred tem, po navedbah same tožene stranke pa se je dolg v obdobju izpodbojnosti povečeval, pri čemer je tožena stranka tudi navedla, da je tožeča stranka dolg do tožene stranke poravnavala zato, da je prejela nove dobave. Ob tem ostaja še neizpodbijana trditev tožeče stranke, da sta bili dve dejanji – pogodba o odstopu terjatev z dne 25.2.2011 in verižna kompenzacija z dne 5.4.2011 – sklenjeni pred zapadlostjo terjatev tožene stranke. Vse to pa so znaki, ki bi vsakemu skrbnemu gospodarskemu subjektu morali kazati na insolventnost tožeče stranke, tudi če ni posebej strokovno usposobljen za ugotavljanje nastopa insolventnosti. Vse to namreč kaže na to, da tožeča stranka ni imela kratkoročne plačilne sposobnosti in da tudi ni bila dolgoročno plačilno sposobna, saj ni poravnavala obveznosti ob njihovi zapadlosti, kar priznava tudi tožena stranka, ki celo sama trdi, da se z zamudami sploh ni ukvarjala. Ob tem je tožeča stranka tudi izpostavila, da se je obseg dobav tožene stranke v tem obdobju zmanjševal, tožeča stranka je prodala stroje in opremo, betonarno pa oddala družbi v lasti toženčevih sinov. Vse navedeno, že stalne zamude s plačilom, pri čemer niti tožena stranka ne trdi, da bi tožeča stranka kadarkoli plačala vse svoje obveznosti do nje, temveč celo sama pravi, da se je obseg neplačil celo zviševal, pa dokazuje, da bi tožena stranka vsaj morala vedeti, da je tožena stranka insolventna.

11. Pri tem ne drži, da tožeča stranka ne bi vedela, kdaj je postala insolventna. Že v tožbi je namreč trdila, da je ta položaj nastopil najkasneje 31.8.2010, za primer dvoma pa je ponudila tudi dokaz z izvedencem. Načini izpolnjevanja obveznosti so bili res več čas poslovanja raznovrstni in sami zase niso kazali na kaj drugega, kot na običajnost kakršnegakoli izpolnjevanja, kot to trdi tožena stranka. Vendar pa je obstajala vrsta okoliščin, ki je kazala na nesposobnost pravočasnega poravnavanja obveznosti, torej na insolventnost. Pri tem nobena stranka ni trdila, da bi tožeča stranka mogla plačevati svoje obveznosti pravočasno, pa česa takega ni želela. To pa pomeni, da je bila tožeča stranka po oceni višjega sodišča insolventna celo dlje od tega, kar je zatrjevala tožeča stranka. Neblokiranost vsaj enega računa tožeče stranke v začetku aprila 2011 česa takega ne more izpodbiti.

12. Glede na navedeno je po oceni višjega sodišča podan subjektivni element izpodbojnosti, saj bi tožena stranka vsaj morala vedeti za insolventnost tožeče stranke v času, ko so bila izpodbijana dejanja storjena.

13. Sodišče prve stopnje je neobstoj objektivnega elementa izpodbojnosti glede edinega dejanja, za katerega je ocenilo, da obstaja subjektivni element izpodbojnosti (verižna kompenzacija z dne 5.4.2011) razložilo s tem, da so bile obveznosti izpolnjene v običajnem roku, pri čemer je ocenjevalo povprečen čas zamud s plačili. Tožeča stranka ima prav, ko trdi, da povprečne letne zamude niso kriterij, ki bi bil pomemben. Da bi bil objektivni element izpodbit, je treba dokazati, da so bile zamude ves čas približno enake, česa takega pa tožena stranka ni dokazala. Ravno nasprotno, zamude so bile zelo različne, vse od predčasnih plačil do večmesečnih zamud. Tožena stranka je celo sama trdila, da so bili običajni roki plačil od 90 do 200 dni. Tako velik razpon zamud ne kaže nobene običajnosti. To pa pomeni, da o običajnih rokih plačila v obravnavani zadevi sploh ni mogoče govoriti. V takem primeru pa objektivnega elementa izpodbojnosti ni mogoče izpodbiti (2. odstavek 272. člena ZFPPIPP).

14. Tožeča stranka je izpostavila, da so bili upniki pred začetkom stečajnega postopka poplačani zelo različno, tožena stranka je bila poplačana v precejšni meri (od 773.416,12 EUR terjatev je ostalo nepoplačanih le 97.068,42 EUR), medtem ko ostali upniki niso bili deležni tolikšnega poplačila, še posebej pa ne prednostni upniki. Tožena stranka tega dejstva ni niti izpodbijala, navajala je le, da naj z odstopom terjatev v višini 109.778,47 EUR z dne 25.2.2011 oziroma s prodajo teh terjatev za nominalno vrednost premoženje tožeče stranke ne bi bilo oškodovano, da verižne kompenzacije niso izpodbojne in da prav tako ni izpodbojen pobot. S takimi navedbami, ob upoštevanju, da je tožeča stranka trdila, da sta bila pobota z dne 1.3.2011 in 3.2.2011 izvedena kot nadomestni izpolnitvi, česar tožena stranka ni prerekala in se zato šteje za priznano (2. odstavek 214. člena ZPP), pa objektivnega elementa izpodbojnosti ni mogoče izpodbiti. Pobot zaradi nadomestne izpolnitve je prav tako izpodbojen, o čemer se je sodna praksa že večkrat izrekla (1) – nasprotna terjatev se vzpostavi prav zaradi možnosti izvedbe pobota in zaradi nelikvidnosti dolžnika, ki svoje obveznosti ne more izpolniti. Zaradi odstopa terjatev in zaradi verižnih kompenzacij, ki so ga bili očitno deležni le nekateri, ne pa vsi upniki tožeče stranke, še posebej ne upniki prednostnih terjatev, ki se poplačujejo pred navadnimi terjatvami upnikov, kakršen je bila tudi tožena stranka, je bilo premoženje, namenjeno poplačilu vseh upnikov, najprej prednostnih, nato pa še navadnih, nedvomno zmanjšano in bodo drugi upniki zato prejeli manj, kot pa tožena stranka. S tem pa je po oceni višjega sodišča izpolnjen tudi objektivni element izpodbojnosti.

15. Podana sta tako objektivni kot subjektivni element izpodbojnosti, zato je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen. To pa je narekovalo spremembo izpodbijane sodbe, saj je tožbenemu zahtevku treba ugoditi. Višje sodišče je zato utemeljeni pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo (1. odstavek 351. člena ZPP in 5. alineja 358. člena ZPP).

Odločitev o stroških

16. Sprememba odločitve je narekovala tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških (2. odstavek 165. člen ZPP). Tožeča stranka, ki je z zahtevkom uspela, je upravičena do povračila pravdnih stroškov (151., 154. in 155. člen ZPP), medtem ko tožena stranka ni upravičena do povračila stroškov (154. člen ZPP).

17. Tožeči stranki je višje sodišče, ob upoštevanju, da jo je najprej zastopal stečajni upravitelj, pred prvim narokom pa je pooblastilo priglasila odvetniška družba, ki je vložila eno vlogo in tožečo stranko zastopala na narokih, priznalo povračilo naslednjih stroškov: sodna taksa za postopek na prvi stopnji 3.225,00 EUR, poštnina za tožbo 3,00 EUR, tiskanje in fotokopiranje listin 82,00 EUR (tožeča stranka je priglasila 205 strani x 020 EUR x 3: višje sodišče ji je priznalo le za dve kopiji, torej za izvod za sodišče in nasprotno stranko), nagrada za postopek 827,45 EUR (tožbo je vložil upravitelj sam, s čimer je opravil vsaj polovico dela v zvezi s tem, odvetnik pa je vložil eno pripravljalno vlogo, s katero je odgovoril na navedbe iz odgovora na tožbo, zato po oceni višjega sodišča tožeči stranki pripada povračilo polovico nagrade, ki bi jo odvetnik prejel, v kolikor bi sam vložil tudi tožbo), nagrada za narok 1.527,60 EUR, stroški po tar. št. 6002 20,00 EUR in 22 % DDV v znesku 522,51 EUR (DDV je višje sodišče priznalo le za odvetniške stroške). Ni pa kot potrebnih priznalo stroškov kilometrine iz Nove Gorice v Ljubljano in nazaj, saj je tožeča stranka iz Ljubljane, kjer je dovolj odvetnikov, tako da teh stroškov ni mogoče naložiti v breme tožene stranke. Prav tako višje sodišče ni priznalo v tožbi priglašenih stroškov sestave tožbe in administrativnih stroškov, saj za kaj takega ni podlage, ti stroški pa tudi niso obrazloženi.

18. Tožeča stranka, ki je s pritožbo uspela, je upravičena tudi do povračila stroškov pritožbenega postopka (151., 154. in 155. člen ZPP), ki jih je višje odmerilo po stroškovniku, specificiranem v pritožbi.

(1) že odločba Višjega sodišča v Mariboru Cpg 52/98 z dne 15.5.1998, novejše pa so odločba Višjega sodišča v Celju Cpg 331/2012 z dne 20.3.2013 in odločbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1091/2011 z dne 18.10.2012, I Cpg 1239/2011 z dne 23.1.2013, I Cpg 1081/2012 z dne 9.10.2012 in I Cpg 382/2013 z dne 16.4.2013