Jedro

Ali bo šlo za individualni (premoženjski) delovni spor ali za socialni spor je odvisno od vsebine spora. Možnost uveljavljanja pravic pri Jamstvenem skladu ne spreminja narave terjatve. Še vedno gre za terjatev delavca proti delodajalcu oziroma stečajnemu dolžniku, ki le preide do višine pravic zagotovljenih po ZJSRS na sklad z dnem izvršitve odločbe o priznanju pravic (subrogacija). S prehodom terjatve na sklad vstopi sklad v razmerju do delodajalca oziroma do stečajnega dolžnika v položaj delavca kot upnika do višine sredstev izplačanih na podlagi odločbe o priznanju pravic.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek za odpravo odločb Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada z dne 10. 5. 2017 in Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti z dne 30. 6. 2017 ter da je tožena stranka dolžna izdati odločbo, s katero bodo tožnici priznane pravice iz naslova insolventnosti (I. točka izreka) in tožnici naložilo, da je toženi stranki dolžna povrniti 163,86 EUR stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Tožnica zoper odločitev o stroških v II. točki izreka vlaga pritožbo zaradi kršitve pravil postopka in napačne uporabe materialnega prava. Meni, da odločitev o stroških ni v skladu z veljavnimi predpisi in sodno prakso v podobnih primerih. Sklicuje se na Zakon o sodnih taksah, da se sodne takse v socialnih sporih nepremoženjske narave ne plačujejo, ter na 68. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, da v socialnih sporih o pravicah o in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva zavod krije svoje stroške ne glede na izid postopka. Meni, da bi glede na načelo, da mora sodišče v bistveno podobnih primerih odločiti enako, v konkretnem postopku morala vsaka stranka kriti svoje stroške. Zavzema se za to, da je v predmetni zadevi šlo za odločanje o pravici iz socialnega varstva v zvezi s čimer se sklicuje na 1.a člen Zakona o javnem jamstvenem in preživninskem skladu Republike Slovenije, po katerem se v pravni red RS premešča Direktiva Sveta 80/987/EGS o približevanju držav članic o varstvu delavcev v primeru plačilne nesposobnosti njihovega delodajalca. Navaja, da je iz nje na več mestih razvidno, da gre pri pravicah v primeru insolventnosti delodajalca za pravice iz socialne varnosti. Po njenem mnenju je smisel te direktive in ZJSRS zagotovitev socialne varnosti delavcem v primeru insolventnosti delodajalcev, zaradi česar so pravice iz tega naslova pravice iz socialne varnosti in bi morala tožena stranka zato sama kriti svoje stroške. Sklicuje se tudi na 162. člen ZPP. Opozarja še na pravnomočno odločitev v zadevi opr. št. IV Pd 1491/2017, v kateri je šlo za isto dejansko in pravno podlago, sodišče pa je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Meni, da bi z vidika pravne varnosti moralo sodišče enako odločiti tudi v predmetnem postopku, saj ne obstaja nobena okoliščina, ki bi opravičevala drugačno odločitev. Predlaga spremembo sklepa o stroških v II. točki sodbe tako, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe (odločitev o stroških postopka ) preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP.

5. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi o stroških postopka odločilo na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP in Odvetniške tarife (OT). Pravilno je naložilo plačilo stroškov tožene stranke v plačilo tožnici, saj v sporu ni uspela.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da gre v obravnavani zadevi za socialni spor. To ne izhaja niti iz Zakona o Javnem štipendijskem, razvojnem, invalidskem in preživninskem skladu Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 25/97 in nasl. - ZJSRS) niti iz Direktive Sveta 80/987/EGS o približevanju držav članic o varstvu delavcev v primeru plačilne nesposobnosti njihovega delodajalca. Stvarno pristojnost delovnih in socialnih sodišč kot specializiranih sodišč določa Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl. - ZDSS-1). V 5. točki prvega odstavka 7. člena tako določa stvarno pristojnost socialnega sodišča na področju socialnih prejemkov. Pri zahtevku tožnice nedvomno ne gre za socialno varstveno dajatev, ki je kot taka določena v predpisih o socialnem varstvu. Tudi če bi šteli, da gre za socialni prejemek, katerega namen je reševati socialno varnost upravičenca, ni izpolnjen nadaljnji pogoj, da je za priznanje pravice do takega prejemka odločilen premoženjski cenzus. Za pridobitev pravice delavca, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca, iz sredstev Sklada, ZJSRS ne določa premoženjskega cenzusa. Prav tako ne gre za pristojnost socialnega sodišča za odločanje v socialnem sporu po tretjem odstavku 7. člena ZDSS-1. ZJSRS ne določa, da so spori o pravicah, ki jih ima delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca, socialni spori. V tretjem odstavku 22. člena določa le, da v sporih zoper odločbe ministrstva, pristojnega za delo, odloča pristojno delovno in socialno sodišče. Ali bo šlo za individualni (premoženjski) delovni spor ali za socialni spor je odvisno od vsebine spora. Možnost uveljavljanja pravic pri Jamstvenem skladu ne spreminja narave terjatve. Še vedno gre za terjatev delavca proti delodajalcu oziroma stečajnemu dolžniku, ki le preide do višine pravic zagotovljenih po ZJSRS na sklad z dnem izvršitve odločbe o priznanju pravic (subrogacija). S prehodom terjatve na Sklad vstopi Sklad v razmerju do delodajalca oziroma do stečajnega dolžnika v položaj delavca kot upnika do višine sredstev izplačanih na podlagi odločbe o priznanju pravic.1

7. Za odločitev o stroških ne pride v poštev niti 162. člen ZPP. V tem individualnem delovnem sporu zastopa toženo stranko Državno odvetništvo Republike Slovenije skladno z Zakonom o državnem odvetništvu (Ur. l. RS, št. 23/2017 - ZDOdv). To je le zastopnik stranke (Republika Slovenija) v postopku, zato zanj ne velja določba 162. člena ZPP, po kateri ima organ, kadar se udeležuje postopka kot stranka, pravico do povračila stroškov po določbah tega zakona, nima pa pravice do nagrade.2

8. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka (druga alineja 365. člena ZPP).

1 Enako Vrhovno sodišče RS v odločbah VIII Ips 200/2015 z dne 15. 10. 2015 in VIII Ips 205/2015 z dne 14. 10. 2015. 2 Prim. s sklepom pritožbenega sodišča Pdp 691/2013 z dne 29. 8. 2013.