Jedro

Zaključek, da obtožencu zdravstveno stanje ne onemogoča prihoda na sodišče ter da se je z neudeležbo razpisanega naroka odpovedal pravici do sojenja v navzočnosti, je sodišče prve stopnje utemeljilo s sklicevanjem na zdravstvene podatke iz obtoženčevega kartona. Navedlo je, da je obtoženec sicer res predložil zdravniško potrdilo, vendar pa da iz obtoženčeve zdravniške kartoteke ne izhajajo "objektivne okoliščine, zaradi katerih se obdolženi naroka za glavno obravnavo dne 22. 2. 2019 ne bi bil sposoben udeležiti". Sodišče druge stopnje se strinja s pritožnikom, da sodišče nima ustreznega strokovnega znanja, da bi lahko na podlagi pregleda zdravstvene dokumentacije obtoženca samostojno ugotavljalo obtoženčevo (ne)zmožnost sodelovanja v postopku. Predloženo zdravniško potrdilo je potrebno obravnavati kot javno listino, saj je sestavljeno in podpisano s strani zdravnika, torej s strani osebe, ki je strokovno usposobljena za presojo zdravstvenega stanja posameznika. To ne pomeni, da mora sodišče prve stopnje v vsakem primeru slediti podani oceni. V primeru kakršnega koli dvoma v pravilnost zdravnikovega mnenja, lahko vedno angažira za to strokovno usposobljene osebe, ne more pa samo ocenjevati obtoženčevega zdravstvenega stanja. Zdravniško potrdilo o upravičeni odsotnosti z naroka glavne obravnave je urejeno v 80.a členu ZZVZZ. Navedeni člen določa, da potrdilo izda izbrani zdravnik zavarovanca na posebnem obrazcu, katerega vsebino in obliko določa Pravilnik o obrazcu zdravniškega potrdila o upravičeni odsotnosti z naroka glavne obravnave ali drugega procesnega dejanja pred sodiščem. Kolikor sodnik podvomi v pravilnost takega potrdila, ima po 7. točki drugega odstavka 81. člena ZZVZZ možnost, da pri ZZZS poda zahtevo, da upravičenost izdanega potrdila preveri t. i. imenovani zdravnik. Le-ta o svoji odločitvi izda odločbo najpozneje v osmih dneh po prejemu zahteve. V primeru pritožbe zoper to odločbo pa nato na drugi stopnji odloča zdravstvena komisija. Upoštevajoč navedeno zakonsko podlago bi torej sodišče prve stopnje, kolikor je v predmetni zadevi podvomilo v pravilnost obravnavanega potrdila, lahko (tudi) pri ZZZS podalo zahtevo, da naj imenovani zdravnik poda pisno mnenje o upravičenosti izdaje tega potrdila.

Glede na odsotnost kakršnegakoli drugega nasprotujočega strokovnega zdravstvenega mnenja, je v predmetni zadevi potrebno slediti vsebini obravnavanega potrdila. Posledično je šteti, da je obtoženec s predložitvijo le-tega opravičil nenavzočnost na glavni obravnavani ter hkrati izkazal interes za aktivno sodelovanje v postopku. Upoštevajoč navedeno sodišče druge stopnje pritrjuje obrambi, da v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za sojenje v nenavzočnosti obtoženca. S tem, ko je sodišče prve stopnje glavno obravnavo opravilo v nenavzočnosti obtoženca, kljub temu da za to niso bili izpolnjeni zakonski pogoji iz tretjega odstavka 307. člena ZKP, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

Pritožbi obtoženčevega zagovornika se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z v uvodu navedeno sodbo pod točko I. izreka obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 254. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 7. člena KZ-1 in kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 254. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 7. člena KZ-1 ter mu izreklo enotno kazen dve leti in štiri mesece zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da mora obtoženec v tem delu plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso. Pod točko II. izreka pa je zavrnilo obtožbo zoper obtoženega A. A. zaradi kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 254. člena KZ v zvezi z drugim in prvim odstavkom 7. člena KZ-1 ter odločilo, da stroški kazenskega postopka v tem delu bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo sta se pritožila: ‒ obtoženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov ter s predlogom, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, ter podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v nov postopek, in ‒ okrožna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji ter s predlogom, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da „obtožencu za kaznivo dejanje pod točko ena obtožnice izreče kazen eno leto in šest mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko dva obtožnice pa kazen dve leti in en mesec zapora, nato pa mu po pravilih za izrek enotne kazni izreče enotno kazen tri leta in šest mesecev zapora“.

3. Pritožba obtoženčevega zagovornika je utemeljena. Pritožbe državne tožilke, ki se nanaša le na izrečeno kazensko sankcijo, sodišče druge stopnje ni preizkušalo, ker so kršitve določb kazenskega postopka, ki jih je utemeljeno uveljavljal obtoženčev zagovornik, že same po sebi predstavljale razlog za razveljavitev izpodbijane sodbe.

4. Po presoji razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb obtoženčevega zagovornika sodišče druge stopnje ugotavlja, da obramba utemeljeno uveljavlja absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je sodišče prve stopnje glavno obravnavo opravilo v nenavzočnosti obtoženca, kljub temu da za to niso bili izpolnjeni zakonski pogoji, ter po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker so razlogi v izpodbijani sodbi sami s seboj v nasprotju.

5. Ustavna pravica vsakogar, ki je obdolžen kaznivega dejanja, je po drugi alineji 29. člena Ustave Republike Slovenije (URS) tudi, da se mu sodi v njegovi navzočnosti. ZKP določa obvezno navzočnost na glavni obravnavi za upravičenega tožilca, obtoženca in zagovornika (členi od 306 do 308 ZKP). Medtem ko se glavna obravnava brez navzočnost upravičenega tožilca ter zagovornika, če je obramba obvezna, v nobenem primeru ne sme opraviti, pa se po tretjem odstavku 307. člena ZKP izjemoma lahko opravi tudi v nenavzočnosti obtoženca, in sicer, če ne pride na glavno obravnavo, kljub temu da je bil v redu povabljen, in ob pogojih, da njegova navzočnost ni nujna, da je navzoč njegov zagovornik in da je bil pred tem že zaslišan.1

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje razpisalo narok za glavno obravnavo za dne 22. 2. 2019. Dne 6. 2. 2019 je zagovornik po elektronski pošti predlagal preložitev glavne obravnave na april 2019. Prošnji je priložil zdravniško spričevalo B. B., dr. med., spec. druž. med. (priloga B29) z dne 6. 2. 2019 o upravičeni odsotnosti obtoženca z naroka glavne obravnave za obdobje dveh mesecev zaradi nenadne in nepredvidljive bolezni obtoženca, ki mu onemogoča prihod na sodišče ter sodelovanje pri procesnih dejanjih. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje navedenega zdravnika z dopisom z dne 11. 2. 2019 pozvalo, da naj v roku treh dni posreduje fotokopijo zdravstvenega kartona obtoženca (list. št. 619). Sodišče je fotokopijo kartoteke prejelo dne 13. 2. 2019 (list. št. 620, priloge od C33 do C41). Po pregledu prejete dokumentacije ni ugodilo predlogu za preložitev glavne obravnave ter je naroka dne 22. 2. 2019 in dne 29. 3. 2019 opravilo v nenavzočnosti obtoženca.

7. Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju: VSRS) je v zadevi I Ips 210/2001 z dne 9. 1. 2003, v kateri je obravnavalo primerljivo procesno situacijo, poudarilo, da je potrebno obtoženčevo ravnanje, ko ob pravilnem postopku vabljenja ne pride na glavno obravnavo, presojati z vidika vprašanja, ali je na tak način nedvomno izrazil voljo, da se odpoveduje pravici do navzočnosti na glavni obravnavi. Ker je sojenje v navzočnosti obtoženčeva ustavno zagotovljena pravica, je treba vse pogoje za sojenje v nenavzočnosti razlagati zelo restriktivno.2

8. Zaključek sodišča prve stopnje, da obtožencu zdravstveno stanje ne onemogoča prihoda na sodišče ter da se je z neudeležbo razpisanega naroka odpovedal pravici do sojenja v navzočnosti, je sodišče prve stopnje utemeljilo s sklicevanjem na zdravstvene podatke iz obtoženčevega kartona. Navedlo je, da je obtoženec sicer res predložil zdravniško potrdilo, vendar pa da iz obtoženčeve zdravniške kartoteke ne izhajajo „objektivne okoliščine, zaradi katerih se obdolženi naroka za glavno obravnavo dne 22. 2. 2019 ne bi bil sposoben udeležiti“. Sodišče druge stopnje se strinja s pritožnikom, da sodišče nima ustreznega strokovnega znanja, da bi lahko na podlagi pregleda zdravstvene dokumentacije obtoženca samostojno ugotavljalo obtoženčevo (ne)zmožnost sodelovanja v postopku. Predloženo zdravniško potrdilo je potrebno obravnavati kot javno listino, saj je sestavljeno in podpisano s strani zdravnika, torej s strani osebe, ki je strokovno usposobljena za presojo zdravstvenega stanja posameznika. To ne pomeni, da mora sodišče prve stopnje v vsakem primeru slediti podani oceni. V primeru kakršnega koli dvoma v pravilnost zdravnikovega mnenja, lahko vedno angažira za to strokovno usposobljene osebe, ne more pa samo ocenjevati obtoženčevega zdravstvenega stanja. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje v točki 1 obrazložitve izpodbijane sodbe, je zdravniško potrdilo o upravičeni odsotnosti z naroka glavne obravnave urejeno v 80.a členu Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ). Navedeni člen določa, da potrdilo izda izbrani zdravnik zavarovanca na posebnem obrazcu, katerega vsebino in obliko določa Pravilnik o obrazcu zdravniškega potrdila o upravičeni odsotnosti z naroka glavne obravnave ali drugega procesnega dejanja pred sodiščem. Kolikor sodnik podvomi v pravilnost takega potrdila, ima po 7. točki drugega odstavka 81. člena ZZVZZ možnost, da pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) poda zahtevo, da upravičenost izdanega potrdila preveri t. i. imenovani zdravnik.3 Le-ta o svoji odločitvi izda odločbo najpozneje v osmih dneh po prejemu zahteve. V primeru pritožbe zoper to odločbo pa nato na drugi stopnji odloča zdravstvena komisija4. Upoštevajoč navedeno zakonsko podlago bi torej sodišče prve stopnje, kolikor je v predmetni zadevi podvomilo v pravilnost obravnavanega potrdila, lahko (tudi) pri ZZZS podalo zahtevo, da naj imenovani zdravnik poda pisno mnenje o upravičenosti izdaje tega potrdila.

9. Glede na odsotnost kakršnegakoli drugega nasprotujočega strokovnega zdravstvenega mnenja, pa je v predmetni zadevi potrebno slediti vsebini obravnavanega potrdila. Posledično je tudi šteti, da je obtoženec s predložitvijo le-tega opravičil nenavzočnost na glavni obravnavani ter hkrati izkazal interes za aktivno sodelovanje v postopku. Upoštevajoč navedeno sodišče druge stopnje pritrjuje obrambi, da v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za sojenje v nenavzočnosti obtoženca. S tem, ko je sodišče prve stopnje glavno obravnavo opravilo v nenavzočnosti obtoženca, kljub temu da za to niso bili izpolnjeni zakonski pogoji iz tretjega odstavka 307. člena ZKP, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.5

10. Pritožnik utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Pravilno izpostavlja, da je o odločilnem dejstvu obrazložitev izpodbijane sodbe sama s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je namreč aktivno sodelovanje obtoženca pri poslovanju družbe X. d. o. o. v 11 točki obrazložitve utemeljevalo (tudi) s tem, da je bil obtoženec „edini pooblaščen za poslovanje s TRR navedene družbe“. Nato pa v točki 14 obrazložitve navedlo, da „C. C. tudi ni znal pojasniti zelo pomembne okoliščine, in sicer ni vedel povedati, kdo ga je pooblastil na računu družbe X. d. o. o.“ ter nato še „ne drži izpovedba C. C. v delu, da on ni bil pooblaščen na računu družbe“. Pritožnik ima torej prav, da je obrazložitev v tem delu sama s seboj v nasprotju, saj sprva v točki 11 obrazložitve navaja, da je bil obtoženec edina oseba, pooblaščena za poslovanje z bančnim računom družbe, nato pa se v točki 14 v nasprotju s prej navedenim postavi na stališče, da je bil za poslovanje z računom pooblaščen tudi C. C. 11. Neutemeljeno pa pritožnik uveljavlja kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožnik se v tem delu sklicuje na sodbo VSRS I Ips 8092/2010-91, v kateri je zavzeto stališče, da gre lahko za kršitev 29. člena Ustave, če bi bile podane okoliščine, ki bi kazale, da je davčna uprava pod krinko inšpekcijskega postopka dejansko vršila predkazenski postopek in v njem (namesto organov pregona) zbirala za obtoženca obremenilne dokaze. Pritožnik sicer navaja, da je „FURS v konkretnem primeru zahteval knjige in ostalo in je zbiral dokaze kot ODT in drugi organi pregona“. Vendar pa le to, da je zbiral določeno dokumentacijo, še ne pomeni, da jo je zbiral za oziroma namesto organov pregona. Pridobil ter nato tudi uporabil jo je v inšpekcijskem postopku, ki ga je vodil kot pristojni organ. Ne drži torej, da je deloval „pod krinko“ oziroma za ali namesto organov pregona, temveč kot pristojni organ v skladu z zakonskimi pooblastili. Dokumentacija, zbrana v takih okoliščinah, pa ne predstavlja nedovoljenega dokaza v luči 29. člena Ustave, zato po presoji sodišča druge stopnje zatrjevana kršitev ni podana.

12. Ob ugotovljenih absolutnih bistvenih kršitvah iz 3. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki so že same po sebi imele za posledico razveljavitev izpodbijane sodbe (prvi odstavek 392. člena ZKP), so postale vse ostale pritožbene navedbe obtoženčevega zagovornika brezpredmetne, zato jih sodišče druge stopnje ni preizkušalo. Iz istega razloga sodišče druge stopnje ni preizkušalo pritožbe državne tožilke, ki se sicer nanaša le na izrečeno kazensko sankcijo.

13. V novem sojenju bo potrebno odpraviti kršitve določb kazenskega postopka, na katere opozarja ta odločba. Sodišče prve stopnje bo moralo ponovno izvesti že izvedene dokaze. Skrbno bo moralo oceniti vsak dokaz posebej in v njihovi medsebojni povezavi. Zatem bo moralo glede svojih zaključkov navesti jasne in prepričljive razloge.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep ni pritožbe.

1 Tako tudi: mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, 2004, str. 787. 2 Tako tudi: mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, 2004, str. 661 in 662. 3 Po prvem odstavku 81. člena ZZVZZ v zvezi s petim odstavkom tega člena in drugim odstavkom 256. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja v postopku preverjanja pravilnosti potrdila (o upravičeni odsotnosti z naroka glavne obravnave ali drugega procesnega dejanja pred sodiščem, če je bolezen ali poškodba zavarovane osebe nenadna ali nepredvidljiva in ji onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje pri procesnem dejanju), ki ga je izdal obtoženčev osebni zdravnik, odloča zdravnik, ki ga imenuje upravni odbor ZZZS. 4 Drugi odstavek 256. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja. 5 Tako tudi: mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, 2004, str. 663.