Jedro

Po določbi 4. odstavka 13. člena zakona o stavki (ZStk - Uradni list SFRJ, št. 23/91) organizatorji stavke oziroma udeleženci v stavki, organizirani v nasprotju s tem zakonom, ne uživajo varstva iz prvega in drugega odstavka tega člena (varstvo pred disciplinsko in materialno odgovornostjo ter uveljavljanje temeljnih pravic iz delovnega razmerja, razen plače...). Delavcu, ki je v taki stavki sodeloval, je lahko delovno razmerje prenehalo le po pravilno izvedenem disciplinskem postopku.

Nezakonit je sklep o prenehanju delovnega razmerja, s katerim je delodajalec odpovedal delavcu delovno razmerje zaradi udeležbe v nezakoniti stavki, brez izvedenega disciplinskega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo zaradi izostanka je sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovemu zahtevku za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 22.4.1998 in 5.6.1998 o prenehanju delovnega razmerja tožnika zaradi nezakonite stavke in hkrati ugotovilo, da tožniku dne 24.12.1998 delovno razmerje ni zakonito prenehalo ter ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu zagotoviti neprekinjene pravice iz delovnega razmerja ter povrniti 45.750,00 SIT stroškov postopka. Pri tem je izrecno ugotovilo, da so pogoji za izdajo take sodbe zaradi izostanka izpolnjeni.

Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožena stranka, formalno iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno razveljavitev. Pri tem pogojev za izdajo sodbe zaradi izostanka ne izpodbija, razen da smiselno zatrjuje, da iz v tožbi zatrjevanih dejstev ne izhaja utemeljenost zahtevka. Sporna sklepa o prenehanju delovnega razmerja naj bi bila zakonito izdana na podlagi določb Zakona o stavki (Ur. l. SFRJ, št. 23/91), zaradi tožnikove nezakonite stavke, ne glede na pravila disciplinskega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili v tem primeru podani pogoji za izdajo sodbe zaradi izostanka iz 332. člena takrat veljavnega ZPP/77. Tožena stranka zmotno razlaga določbo 4. odst. 13. člena Zakona o stavki tako, da organizatorji in udeleženci stavke, ki stavkajo v nasprotju z določili tega zakona, že po zakonu samem izgubijo vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s statusom delavca oz. subjekta v delovnem razmerju. Na podlagi te določbe udeleženci in organizatorji divje stavke ne uživajo le pravic iz delovnega razmerja, ki jih za primer zakonite stavke izrecno urejajo predhodni odstavki 13. člena Zakona o stavki, ne pomeni pa ta določba samostojnega temelja za prenehanje delovnega razmerja. Tožnik je zato sporna sklepa o prenehanju delovnega razmerja utemeljeno štel za disciplinska sklepa, ki nista bila izdana po zakonito izvedenem disciplinskem postopku. Zato sporna sklepa nista mogla biti zakonita.

Utemeljenost tožbenega zahtevka je v tem primeru torej izhajala tako iz tožbenih navedb, kot tudi iz tožbi predloženih dokazov, ki so te navedbe potrjevali. Poleg ostalih pogojev, ki v pritožbi niso bili prerekani, je bil tako podan tudi pogoj za izdajo sodbe zaradi izostanka iz 4. tč. in 5. tč. 332. člena ZPP/77. Ker pritožbeno sodišče v postopku na prvi stopnji hkrati ni zasledilo absolutno bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere ob obravnavi pritožbe pazi po uradni dolžnosti, drugih upoštevnih bistvenih kršitev pa pritožba ne navaja, tožena stranka s svojo pritožbo ni mogla uspeti.