Jedro

Obstoj delovnega razmerja pri toženi stranki tudi za čas, ko je tožniku delovno razmerje prenehalo pri drugem delodajalcu, je zakonska posledica nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za katero je odgovorna tožena stranka in mora posledično trpeti tudi vse pravne posledice, ki jih takšna nezakonita odpoved prinaša. Delavec, ki se je zaposlil pri drugem delodajalcu v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, da bi zmanjšal škodo, ne sme biti v slabšem položaju od delavca, ki si nove zaposlitve ni uspel najti in mu je delodajalec za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dolžan priznati obstoj delovnega razmerja.

Tožnik je z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi uspel. Del odločitve, ki se nanaša na delno zavrnitev zahtevka za plačilo denarnega povračila, ne vpliva na odločitev o stroških postopka, zato je tožnik upravičen do povračila vseh stroškov postopka.

Pritožba neutemeljeno vztraja pri tem, da je tožnikovo zlaganje paketov talnih oblog v nakupovalni voziček in nato dviganje paketov iz nakupovalnega vozička v prtljažnik avtomobila predstavljalo kršitev navodil pristojnega zdravnika. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnikovega osebnega zdravnika pravilno zaključilo, da slednji tožniku ni izrekel prepovedi dviganja težjih bremen, saj mu je povedal le, kaj v okviru aktivnega bolniškega staleža sme početi, ni pa mu izrekel nikakršnih prepovedi.

Izrek

I.Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II., III. in V. točki delno spremeni tako, da se izrek v tem delu na novo glasi:

"II. Tožniku delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 2. 2017 ni prenehalo, ampak je z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja trajalo do 24. 5. 2018, razen v obdobju od 17. 2. 2017 do 18. 3. 2017.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku za ves čas od prenehanja delovnega razmerja do odločitve sodišča prve stopnje, razen v obdobju od 17. 2. 2017 do 18. 3. 2017, priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijaviti v vsa zavarovanja, mu obračunati osnovno bruto plačo v skladu s pogodbo o zaposlitvi v višini 1.241,54 EUR, s pripadajočim dodatkom na delovno dobo, po odvedbi obveznih davkov in prispevkov pa tožniku izplačati ustrezen neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska plače od 19. dne v naslednjem mesecu do dne plačila, pri čemer pa je v obdobju od 19. 3. 2017 do 18. 6. 2017 neto znesek izplačila zmanjšan za prejeti neto znesek denarnega nadomestila v višini 673,95 EUR, vse v roku 15 dni, pod izvršbo.

V. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 2.258,21 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dneva zamude dalje do plačila, pod izvršbo."

II.V preostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdita izpodbijana sodba in sklep o popravi sodišča prve stopnje.

III.Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 117,10 EUR. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, tožena stranka pa sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi v zvezi s popravnim sklepom z dne 5. 9. 2018 odločilo: da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 2. 2017 nezakonita (I. točka izreka); da tožniku delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi ni prenehalo, ampak je z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja trajalo do 17. 2. 2017, v presežku (za trajanje pogodbe o zaposlitvi do odločitve sodišča prve stopnje, razen v obdobju od 17. 2. 2017 do 18. 3. 2017) pa je zahtevek zavrnilo (II. točka izreka); da se zavrne zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja ter obračun in izplačilo plače za čas od prenehanja delovnega razmerja do datuma sodbe sodišča prve stopnje (III. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni obračunati denarno povračilo v višini 2.200,92 EUR, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke ter nato tožniku plačati ustrezen neto znesek, v presežku za znesek 12.697,56 EUR pa se zahtevek zavrne (IV. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (V. točka izreka).

2.Zoper zavrnilni del sodbe in zoper sklep o popravi se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Nasprotuje datumu sodne razveze pogodbe o zaposlitvi in se zavzema za razvezo z dnem izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Navaja, da sodišče ni upoštevalo, da tožnik nove zaposlitve po preteku enomesečne vmesne zaposlitve ni mogel pridobiti zaradi svojih zdravstvenih težav, katerih vzrok ni ugotovljen. Tožnik je tudi ves čas izpolnjeval svoje obveznosti na Zavodu RS za zaposlovanje, kar bi potrdila priča A. A., ki pa je sodišče ni zaslišalo niti ni obrazložilo zavrnitve dokaznega predloga, kar pomeni bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožniku je bilo prisojeno tudi prenizko denarno povračilo ob sodni razvezi. Navaja, da s sklepom o popravi sodišče ne bi smelo brisati dela izreka sodbe in predlaga ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijanega dela sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3.Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP ter zaradi kršitve ustavnih pravic. Nasprotuje zaključku sodišča, da tožnik s svojim ravnanjem ni kršil bolniškega staleža, kljub temu da je njegov osebni zdravnik potrdil, da ne sme dvigovati težjih bremen, hkrati pa je tak zaključek nepojasnjen, s čimer sodišče ni sledilo določbi 8. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost sodne odločbe. Sodišču očita protispisno povzemanje, da tožnik po izpovedi osebnega zdravnika in po ugotovitvah izvedenca medicinske stroke ni kršil bolniškega staleža ter da neutemeljeno verjame tožniku v njegovem prepričanju, da z očitanim ravnanjem ni delal nič narobe. Predlaga ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijanega dela sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4.Obe stranki v odgovoru na pritožbo prerekata pritožbene navedbe nasprotne stranke in predlagata zavrnitev pritožb. Priglašata stroške odgovorov na pritožbi.

5.Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

6.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v obeh pritožbah in v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavljata pritožbi, niti tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pa je v pretežnem delu tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Delno je zmotno uporabilo materialno pravo le pri določitvi datuma sodne razveze. V preostalem delu se pritožbeno sodišče strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, glede pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) pa dodaja.

7.V obravnavanem sporu tožnik uveljavlja nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je dne 15. 2. 2017 podala tožena stranka iz razloga po osmi alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) zaradi nespoštovanja navodil pristojnega zdravnika oziroma zaradi odhoda iz kraja bivanja brez odobritve pristojnega zdravnika. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da glede neodobrenega odhoda iz kraja bivanja tožena stranka ni podala konkretnih navedb, zato je ugotavljalo le, ali je tožnik kršil navodila pristojnega zdravnika glede prepovedi dviganja težjih bremen, ko je dne 23. 1. 2017 v voziček v trgovini in nato še v avtomobil nalagal talne obloge. Presodilo je, da z opisanim ravnanjem tožnik ni kršil navodil pristojnega zdravnika, zato je bila izredna odpoved nezakonita. Pogodbo o zaposlitvi je razvezalo z dnem 16. 2. 2017, saj se je tožnik 17. 2. 2017 zaposlil pri drugem delodajalcu za določen čas enega meseca, in tožniku prisodilo denarno povračilo v višini dveh bruto plač.

K pritožbi tožnika:

8.Ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja tožnik zaradi opustitve zaslišanja priče A. A. Pod tem pritožbenim razlogom in pod to kršitvijo tožnik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje oziroma uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Tožnik namreč izpostavlja, da na vprašanje njegove aktivnosti pri Zavodu RS za zaposlovanje, ki naj bi vplivalo na datum sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, ni odgovorjeno, oziroma da sodišče prve stopnje v tem delu ni pravilno odločilo. Če sodišče ni sledilo pravnemu naziranju glede vprašanja določitve datuma sodne razveze, ki ga je tožnik razlagal drugače kot sodišče, potem sodišču, ki je ustrezno obrazložilo svoja stališča, ni mogoče očitati bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

9.Pritožba se utemeljeno zavzema za spremembo datuma sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. V podobnih zadevah kratkotrajnih zaposlitev v času med nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja in dnem odločitve sodišča prve stopnje sta pritožbeno1 in Vrhovno sodišče RS2 že večkrat zavzeli stališče, da kratkotrajna vmesna zaposlitev ne predstavlja razloga, da sodišče delavcu delovnega razmerja ne bi priznalo še po prenehanju (vmesne) zaposlitve pri drugem delodajalcu. Obstoj delovnega razmerja pri toženi stranki tudi za čas, ko je tožniku delovno razmerje prenehalo pri drugem delodajalcu, je namreč zakonska posledica nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za katero je odgovorna tožena stranka in mora posledično trpeti tudi vse pravne posledice, ki jih takšna nezakonita odpoved prinaša. Pritožba utemeljeno navaja, da delavec, ki se je zaposlil pri drugem delodajalcu v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, da bi zmanjšal škodo, ne sme biti v slabšem položaju od delavca, ki si nove zaposlitve ni uspel najti in mu je delodajalec za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dolžan priznati obstoj delovnega razmerja. Stališče sodišča prve stopnje, da bi v primeru razveze pogodbe o zaposlitvi z dnem odločitve sodišča prve stopnje, toženi stranki nastala škoda, ki je ni dolžna trpeti, ni pravilno. Tožena stranka je bila tista, ki je z nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi povzročila škodo in prenehanje vmesne zaposlitve po ustaljeni sodni praksi te vzročne zveze ne prekine. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno odreklo priznanje delovnega razmerja za čas od 19. 3. 2017 do 24. 5. 2018 in pravic iz delovnega razmerja. Posledično je tožnik za obdobje do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi upravičen tudi do prejema plače, v obdobju med 19. 3. 2017 in 18. 6. 2017 zmanjšane za prejeto denarno nadomestilo v mesečnem znesku 673,95 EUR, kot izhaja iz izreka te odločbe.

10.Pritožba nekonkretizirano nasprotuje prisojeni višini denarnega povračila, zato je v tem delu pritožbeno sodišče ne more konkretneje preizkusiti, glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, pa soglaša z njegovim zaključkom, da znašata glede na okoliščine primera 2 bruto plači primerno denarno povračilo ob sodni razvezi.

11.Pritožba neutemeljeno nasprotuje sklepu o popravi z dne 5. 9. 2018. ZPP v prvem odstavku 328. člena dopušča, da se s sklepom o popravi popravlja tudi izrek sodbe, če gre za popravo očitnih pisnih oziroma računskih pomot. Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom tudi ni poseglo v vsebinsko odločitev. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe, na katero se je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu tudi sklicevalo, je jasno razvidno, da je bila volja sodišča prve stopnje, da zahtevku za plačilo denarnega povračila ugodi tako, da tožniku prisodi znesek dveh bruto plač, ki znaša 2.200,92 EUR.

12. Zaradi tožnikovega uspeha v postopku je bilo treba odločiti o vseh stroških postopka. Tožnik je z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi uspel. Del odločitve, ki se nanaša na delno zavrnitev zahtevka za plačilo denarnega povračila, ne vpliva na odločitev o stroških postopka, zato je tožnik upravičen do povračila vseh stroškov postopka, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo skladno s predloženim stroškovnikom na naroku za glavno obravnavo dne 24. 5. 2018. Tožniku je pritožbeno sodišče na podlagi Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl.) in ob upoštevanju določbe 155. člena ZPP, da se priznajo le za pravdo potrebni stroški postopka, priznalo naslednje stroške: tožba (tar. št. 15 OT) 300 točk, prva pripravljalna vloga (tar. št. 15.1 OT) 225 točk, prvi narok za glavno obravnavo (tar. št. 15.3 OT) 300 točk, odsotnost zaradi poti (6/4. člen OT) 40 točk, drugi narok za glavno obravnavo dne 29. 8. 2018 (tar. št. 15.3 OT) 150 točk, odsotnost zaradi poti (6/4. člen OT) 40 točk, urnina za narok (6/2. člen OT) 200 točk, pripravljalna vloga z dne 20. 1. 2018 (tar. št. 15.1 OT) 225 točk, pripravljalna vloga z dne 19. 2. 2018 (tar. št. 15.1 OT) 225 točk, pripravljalna vloga z dne 19. 3. 2018 (tar. št. 15.1 OT) 225 točk, narok za glavno obravnavo dne 10. 4. 2018 (tar. št. 15.3 OT) 150 točk, odsotnost zaradi poti (6/4. člen OT) 40 točk, urnina za narok (6/2. člen OT) 200 točk, pripravljalna vloga z dne 24. 4. 2018 (tar. št. 15.1 OT) 225 točk, narok za glavno obravnavo z dne 24. 5. 2018 (tar. št. 15.3 OT) 150 točk, odsotnost zaradi poti (6/4. člen OT) 40 točk ter materialne stroške v višini 37,35 točk, skupno 2.772,35 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,459 EUR) in 22 % DDV znašajo stroški tožnika v tem delu 1.552,46 EUR. Sodišče je tožniku priznalo tudi potne stroške pooblaščenke za štiri naroke za glavno obravnavo v znesku 4x 8,88 EUR, stroške izvedenca 374,09 EUR in 267,98 EUR ter stroške priče B. B. v znesku 28,16 EUR. Skupno znašajo potrebni stroški tožnika 2.258,21 EUR.

13. Upoštevajoč vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo, kot izhaja iz izreka te odločbe. V preostalem delu pa je tožnikovo pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v zvezi s sklepom o popravi, ker niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi, niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

K pritožbi tožene stranke:

14. Tožena stranka neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP zaradi kršitve 8. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo vse dokaze in se do njih ustrezno opredelilo. Obrazložitev sodišča prve stopnje je jasna in prepričljiva ter iz nje jasno izhajajo razlogi sodbe. Zato očitana kršitev 8. člena ZPP ni podana, posledično pa ni podana niti očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

15. Ni podana niti očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, kadar je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre torej za formalno napako pri povzemanju dokazov in ne za nasprotovanje dokazni oceni teh dokazov ter materialnopravni presoji ugotovljenega dejanskega stanja. Tožena stranka po vsebini pravzaprav nasprotuje dokazni oceni in materialnopravni presoji sodišča prve stopnje, do česar se pritožbeno sodišče opredeljuje v nadaljevanju.

16. Pritožba neutemeljeno vztraja pri tem, da je tožnikovo zlaganje paketov talnih oblog v nakupovalni voziček in nato dviganje paketov iz nakupovalnega vozička v prtljažnik avtomobila predstavljalo kršitev navodil pristojnega zdravnika. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnikovega osebnega zdravnika dr. B. B. pravilno zaključilo, da slednji tožniku ni izrekel prepovedi dviganja težjih bremen, saj mu je povedal le, kaj v okviru aktivnega bolniškega staleža sme početi, ni pa mu izrekel nikakršnih prepovedi. Prepoved dviganja težjih bremen izhaja iz izvida ortopeda z dne 16. 9. 2016. V zvezi s tem, ali opisano ravnanje tožnika predstavlja dviganje težjih bremen in kršitev navodil ortopeda, pa je izvedenec medicinske stroke - ortoped - dr. C. C. zaključil, da paketi talnih oblog, katerih težo je tožena stranka opredelila na približno 15,5 kg, ne pomenijo kršitve prepovedi dviganja težjih bremen. Pri tem je prepričljivo pojasnil, da dvigi paketov talnih oblog niso presegali tožnikove telesne zmogljivosti in da jih je po zahtevnosti mogoče šteti med dnevne aktivnosti. Pritožbeno sodišče se v tem delu v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje in se nanjo sklicuje.

17. Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi VIII Ips 6/2010 z dne 6. 9. 2011, da je ravnanja, ki so "formalno" v nasprotju z danimi zdravnikovimi navodili, treba presojati z vidika vpliva na potek zdravljenja. Tožnikov osebni zdravnik dr. B. B. je ob zaslišanju sicer izpovedal, da ravnanje tožnika na posnetku, narejenem s strani zasebnih detektivov, nasprotuje aktivnemu bolniškemu staležu, vendar pa se v zvezi z vplivom na potek zdravljenja ni konkretno opredelil. Na drugi strani je izvedenec jasno in prepričljivo zaključil, da očitana ravnanja niso vplivala na potek zdravljenja, kar je po stališču Vrhovnega sodišča RS bistveno. Ob tem se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na to, da izvedenec ni znal konkretno odgovoriti na vprašanje, ali bi lahko ravnanje tožnika vplivalo na poslabšanje stanja vratne in prsne hrbtenice. Tožena stranka je po določbi 84. člena ZDR-1 tista, ki mora dokazati obstoj odpovednega razloga, kar pomeni, da mora dokazati, da je tožnik kršil navodila pristojnega zdravnika oziroma da je njegovo ravnanje negativno vplivalo na potek zdravljenja, česar pa ni dokazala oziroma je izvedensko mnenje njene očitke prepričljivo ovrglo. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnikovo ravnanje ni kršilo navodil pristojnega zdravnika in da je posledično izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Pritožba pa le pavšalno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o trajanju delovnega razmerja (II. točka izreka) in o višini denarnega povračila (IV. točka izreka), zato je v tem delu niti ni mogoče preizkusiti.

18. Ker niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker je tožnik delno uspel s pritožbo, je upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov. Glede na dejstvo, da je zahteval ugotovitev trajanja delovnega razmerja do dneva odločitve sodišča prve stopnje, je v tem delu v celoti uspel, ni pa uspel s pritožbo v delu, v katerem je zahteval zvišanje denarnega povračila. Po presoji pritožbenega sodišča je zato tožnik uspel v približno polovici pritožbe, zato mu je tožena stranka dolžna povrniti polovico stroškov postopka. Tožniku je pritožbeno sodišče na podlagi tarifne številke 15/4 OT v zvezi s tarifno številko 15/1(b) priznalo strošek pritožbe v višini 375 točk, materialne stroške v višini 7,5 točk, skupno 382,5 točk. Ob vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR in ob upoštevanju 22 % DDV to skupno znaša 214,19 EUR, tožniku pa je priznalo tudi stroške sodne takse v višini 20,00 EUR. Drugih priglašenih stroškov tožniku ni priznalo, saj po presoji pritožbenega sodišča niso bili potrebni (155. člen ZPP). Skupno znašajo stroški tožnika 234,19 EUR, glede na dosežen polovični uspeh pa mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške v višini 117,10 EUR. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

20. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožnik pa sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor ni bistveno prispeval k rešitvi pritožbe tožene stranke (155. člen ZPP).

21. S popravnim sklepom opr. št. Pdp 912/2018 z dne 11. aprila 2019 je bil popravljen izrek sodbe in sklepa. S tem prepisom se nadomesti prejšnji prepis sodbe in sklepa Pdp 912/2018 z dne 14. marca 2019 (tretji odstavek 328. člena ZPP).

-------------------------------

1

Npr. sodba Pdp 177/2016 z dne 20. 10. 2016, sodba in sklep Pdp 274/2015 z dne 15. 10. 2015 ter sodba Pdp 1088/2015 z dne 15. 9. 2015.

2

Npr. sodba VIII Ips 56/2016 z dne 22. 11. 2016 in sodba VIII Ips 28/2015 z dne 21. 4. 2015.