Jedro

Vsakemu upravičencu pripada odškodnina v fiksnem znesku, ki ga je za vse primere enako določil zakonodajalec. To pomeni, da se pri odmeri odškodnine ne upoštevajo okoliščine vsakega konkretnega primera posebej, zato sodišče ne more upoštevati tožničinih ugovorov o posledicah, ki jih je trpela zaradi smrti mame.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka tožnici, ki ji je bil s pravnomočno odločbo Upravne enote Ravne na Koroškem, št. 130-8/2015 z dne 1. 4. 2015 priznan status žrtve vojnega nasilja, priznala status upravičenke do odškodnine po 6. členu Zakona o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja (ZSPOZ). Po določbi 11. člena navedenega zakona pa odškodnina za izgubo življenja bližnjega, katerega smrt je neposredna posledica dejanja v zvezi z vojnimi in povojnimi dogodki, za pretrpljeno negmotno škodo znaša 834,59 EUR.

2. Tožnica v tožbi predlaga, da sodišče preveri vso dokumentacijo, ki jo je dobila od nemškega urada o internirancih v drugi svetovni vojni in izjavi dveh prič, ki sta potrdili, da so njeno mamo in dve sestri odpeljali v taborišče, njo pa so pustili doma. Mama je bila odpeljana v taborišče kot politična zapornica, ker je bila partizanska kuharica. Iz dokumentacije je tudi razvidno, da je umrla v taborišču. V družin je bilo 9 otrok, od katerih živi samo še ona. Obe sestri sta se vrnili iz taborišča umsko in telesno prizadeti, zato se ne more strinjati s tako nizko odškodnino. Sodišče je štelo, da tožnica smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

3. Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Kot je razvidno iz upravnega spisa, je bil tožeči stranki s sklepom Upravne enote Ravne na Koroškem št. 130-8/2015-0411-11 z dne 9. 6. 2015 priznan status žrtve vojnega nasilja – otrok, katerega starš je umrl v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Ugotavljanje statusa žrtve vojnega nasilja je stvar drugega, samostojnega postopka, ne pa tega postopka, v katerem se odloča le o izplačilu odškodnine po določbah posebnega zakona, to je ZSPOZ. Zaradi navedenega v tej zadevi niso relevantne tožničine navedbe v zvezi s smrtjo njene mame. Sicer pa dejstvo, da je tožničina mama izgubila življenje v taborišču, niti ni sporno, saj je bilo že ugotovljeno v postopku za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja.

6. Predmet tega postopka je v skladu z ZSPOZ le odločanje o odmeri odškodnine. V skladu s 6. členom ZSPOZ so do odškodnine upravičene med drugim tudi osebe, ki jim je bil priznan status po določbah Zakona o žrtvah vojnega nasilja. Odškodnina se po ZSPOZ priznava za telesno in duševno trpljenje in za izgubo življenja bližnjega (5. člen). V obravnavanem primeru je bil tožnici priznan status žrtve vojnega nasilja – otrok, katerega starš je umrl v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Glede na navedeni status je tako tožnica po določbah ZSPOZ upravičena do odškodnine za izgubo življenja bližnjega. Po določbi prvega odstavka 11. člena ZSPOZ pa se odškodnina za izgubo življenja bližnjega, katerega smrt je neposredna posledica dejanja v zvezi z vojnimi in povojnimi dogodki, izplača slehernemu upravičencu za pretrpljeno negmotno škodo v znesku 200.000,00 tolarjev, kar preračunano v EUR znaša 834,59 EUR. Iz navedenega torej izhaja, da vsakemu upravičencu pripada odškodnina v fiksnem znesku, ki ga je za vse primere enako določil zakonodajalec. To pomeni, da se pri odmeri odškodnine ne upoštevajo okoliščine vsakega konkretnega primera, zato sodišče ne more upoštevati tožničinih ugovorov o posledicah, ki jih je trpela zaradi smrti mame.

7. Ker je bila tudi po presoji sodišča odškodnina tožnici pravilno odmerjena na podlagi 2. točke 5. člena v povezavi s prvim odstavkom 11. člena ZSPOZ, je tožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).