Jedro

S sklepom, s katerim je sodišče skladno z določbo 1. odstavka 96. člena ZKP zagovorniku odmerilo nagrado in potrebne izdatke, pri tem pa kot potrebni izdatek ni upoštevalo zagovornikove odsotnosti iz pisarne v času potovanja ter kilometrine, kar je tudi obrazložilo, ni bila omejena pravica do svobodne izbire zagovornika.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega R.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 7.7.2004 zoper obdolženega F.K. in obdolženega R.K. iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo zaradi kaznivega dejanja goljufije po 2. in 1. odstavku 217. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ. Na podlagi določbe 1. odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka ter nagrada zagovornikov bremenijo proračun, oškodovanca pa s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde.

S sklepom z dne 16.9.2004 je Okrožno sodišče zagovorniku obdolženega R.K., odvetniku B.G. za opravljeno delo priznalo nagrado v višini 2700 točk (297.000 SIT), potrebne izdatke v višini 37 točk (4.700 SIT) in parkirnino v znesku 6.300 SIT, vse skupaj povečano za 20% DDV ter odločilo, da se po pravnomočnosti sklepa znesek izplača iz proračuna tega sodišča in nakaže na odvetnikov transakcijski račun. Zavrnilo pa je povrnitev priglašenih stroškov zagovornika iz naslova odsotnosti iz pisarne v času potovanja iz S. na sodišče v L. ter stroške kilometrine in cestnine, ker je ocenilo, da navedenih stroškov ni moč uvrstiti med potrebne izdatke zagovornika v smislu 7. točke 2. odstavka 92. člena ZKP. Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 22.10.2004 pritožbo zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

Zagovornik je zoper navedeni pravnomočni sklep dne 18.11.2004 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP. V zahtevi navaja, da s tem, ko nižji sodišči nista vložniku v celoti priznali priglašenih stroškov in nagrade, sta obdolžencu kršili pravico do svobodne izbire zagovornika; v izpodbijanih sklepih je bilo nepravilno uporabljeno določilo 1. odstavka 96. člena ZKP, ta kršitev pa je vplivala na zakonitost in pravilnost le-teh. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijana sklepa spremeni tako, da pritožniku prizna nagrado in stroške po vloženem stroškovniku, povišano za 1200 točk (sestava zahteve za varstvo zakonitosti in pritožbe), vse povišano za 20% DDV.

Vrhovna državna tožilka A.M. z Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlagala zavrnitev zahteve.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

I.

Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključena uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se vložnik sklicuje v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti; - da je Vrhovno sodišče že v večih svojih odločbah (opr. št. I Ips 16/2000 z dne 31.5.2002, I Ips 360/2003 z dne 1.4.2004), katerih opravilne številke v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja tudi vložnik, odločilo, da sta glede na določbo 1. odstavka 96. člena ZKP ob izreku zavrnilne sodbe (enako tudi ob izreku oprostilne sodbe ali ustavitvi postopka) obdolženec in njegov zagovornik v breme proračuna upravičena le do povrnitve potrebnih izdatkov in da sodišče v vsakem posameznem primeru presoja, kateri priglašeni izdatki so potrebni in glede teh odloči, da obremenjujejo proračun, saj niso vsi dejansko nastali izdatki obdolženca ali zagovornika potrebni izdatki. S takšno zakonsko ureditvijo je dopuščena možnost, da svoje in zagovornikove izdatke, za katere sodišče oceni, da niso bili potrebni, krije obdolženec sam.

II.

Zagovornik v zahtevi sklicujoč se na 29. člen Ustave Republike Slovenije, Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah ter Evropsko konvencijo o človekovih pravicah pravilno navaja, da je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, zagotovljeno, da se brani sam ali s pomočjo zagovornika.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je obdolženi R.K. v tem kazenskem postopku pravico do (svobodne) izbire zagovornika, tudi udejanil, ko je dne 1.3.2004 pooblastil zagovornika, zaradi česar je sodišče dne 5.3.2004 razrešilo obdolžencu ob vložitvi obtožnice dne 30.11.2000 postavljenega zagovornika po uradni dolžnosti. Zato ta pravica obdolženca ni bila kršena. Tudi z izpodbijanim pravnomočnim sklepom, s katerim je sodišče skladno z določbo 1. odstavka 96. člena ZKP zagovorniku odmerilo nagrado in potrebne izdatke (pri tem pa kot potrebni izdatek ni upoštevalo zagovornikove odsotnosti iz pisarne v času potovanja ter kilometrine, kar je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu tudi obrazložilo), ni bila omejena pravica do svobodne izbire zagovornika.

III.

1. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja razlog iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP in v zvezi s tem navaja, da je "bilo nepravilno uporabljeno določilo 1. odstavka 96. člena ZKP, ta kršitev pa je vplivala na zakonitost in pravilnost le-teh".

2. Prvi odstavek 96. člena ZKP določa, da če se kazenski postopek ustavi ali če se izda sodba, s katero se obdolženec oprosti obtožbe ali se z njo obtožba zavrne, ali če se izda sklep, s katerim se obtožnica zavrže, izreče sodišče v sklepu oziroma sodbi, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, proračun.

3. Glede na določbo 1. odstavka 424. člena ZKP, se v nasprotju s pritožbenim postopkom Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Glede na tako strogo zakonsko določene meje preizkusa zahteve za varstvo zakonitosti ne zadošča, da vložnik zahteve navede samo zakonske razloge iz 1. odstavka 420. člena ZKP, temveč mora konkretno navesti, v čem naj bi bila kršitev zakona; v kolikor pa vložnik uveljavlja razlog iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, mora tudi utemeljiti vzročno zvezo med kršitvijo procesnega zakona in zakonitostjo pravnomočne sodne odločbe. Tega pa zagovornik v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti ni obrazložil, saj iz zahteve za varstvo zakonitosti ni razvidno, v čem naj bi sodišče po mnenju vložnika v izpodbijanem pravnomočnem sklepu nepravilno uporabilo določbo 1. odstavka 96. člena ZKP, niti v čem naj bi v zahtevi zatrjevana, vendar neobrazložena kršitev določbe 1. odstavka 96. člena ZKP vplivala na zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa o odmeri nagrade in potrebnih stroškov zagovornika.

IV.

Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja, jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).