Jedro

Sodišče bo moralo ob ponovnem sojenju presoditi, ali nepozidan del parcele predstavlja stavbi pripadajoče zemljišče. Če bo sodišče ugotovilo, da nepozidani del sporne parcele ne predstavlja pripadajočega zemljišča, se bo moralo opredeliti še glede navedb tožnikov o priposestvovanju tega dela nepremičnine.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnikov na ugotovitev, da sta A.A. (prej A.B.) in B.B. lastnika nepremičnine s parc. št. ..., k. o. X, in sicer vsak do ½. Tožnikoma je naložilo, da začasnemu zastopniku tožencev povrneta pravdne stroške v znesku 512,10 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnika v pravočasni pritožbi navajata, da sta (v nasprotju s stališčem sodišča) navedla dejstva in podala dokazne podlage v smeri, da je del sporne parcele, na kateri ne stoji stavba, pripadajoče zemljišče. V prvi pripravljalni vlogi sta navedla, da je za edini dostop do stavbe potrebno prečkati sporno nepremičnino in da se z napušča strehe odvaja voda po pretežnem delu zemljišča. Priložila sta tudi zapisnik o cenitvi parcele z dne 15. 10. 1956, iz katerega izhaja, v kakšnem stanju je bila nepremičnina. Sodišče bi moralo na podlagi predloženih dokazov in ugotovljenega dejanskega stanja odločiti o obsegu funkcionalnega zemljišča v skladu z določili ZVEtL oziroma bi moralo postopek prekiniti in ter počakati na odločitev o predhodnem vprašanju obsega funkcionalnega zemljišča iz nepravdnega postopka. Tožnika sta podredno uveljavljala pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem. Sodišče prve stopnje je glede tega odločilo, da tožnika nista uspela dokazati zakonite in dobroverne posesti svoje prednice in tožnikov za čas po letu 1948. Navajata, da sta leta 1974 na podlagi sklepa o dedovanju in prevzemne pogodbe začela izvrševati zakonito in dobroverno posest. Po pridobitvi zemljiških parcel leta 1974 sta izvrševala več kot tridesetletno dobroverno in zakonito posest spornega zemljišča in izpolnila pogoje za dejansko pridobitev lastninske pravice. Predlagata spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Toženca na vročeno pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnika utemeljeno opozarjata, da se sodišče ni opredelilo do njunih navedb glede funkcionalnega zemljišča. Sodišče je namreč v 12. točki izpodbijane sodbe navedlo, da parcela, na kateri stoji stavba, ne predstavlja avtomatično, ne glede na velikost, funkcionalnega zemljišča. Nadalje je Gradbeno dovoljenje iz leta 1948 štelo kot nezadosten dokaz za določitev obsega funkcionalnega zemljišča, glede določitve funkcionalnega zemljišča v sodnem postopku pa je zavzelo stališče, da bi moral biti vključen izvedenec gradbene in geodetske stroke in uporabljeni kriteriji za določitev funkcionalnega zemljišča k stavbi v etažni lastnini, v tej smeri pa naj tožnika ne bi podala dejstvene podlage in dokaznega gradiva. Pritožnika utemeljeno opozarjata, da je sodišče prve stopnje spregledalo njune navedbe iz pripravljalnih vlog, kjer sta opisala, kako funkcionalno zemljišče uporabljata in zakaj ga potrebujeta, ter se ni opredelilo do izpovedb B.B. in A.A., iz katerih izhaja, da so si na spornem delu parcele uredili dovoz, ga delno asfaltirali, uredili gredico in da se čez večji del parcele odvajajo meteorne vode. Sodišče tudi ni navedlo, zakaj teh navedb in dokazov pri odločanju ni upoštevalo. Sodba je tako v tem delu protispisna in nepopolna, saj ne upošteva trditev in dokazov, ki sta jih navedla oziroma predlagala tožnika ter se do njih ne opredeli (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

6. Pritožnika tudi utemeljeno opozarjata, da sta uveljavljala priposestvovanje od leta 1974 dalje, medtem ko je sodišče zmotno štelo, da tožnika v svojo priposestvovalno dobo vštevata tudi priposestvovalno dobo svoje prednice. Sodišče je ugotavljalo, ali tožnika in njuna prednica izpolnjujejo pogoje za priposestvovanje od leta 1948 in zahtevek zavrnilo, ker tožnika v tej smeri nista podala trditvene in dokazne podlage. O navedbah in dokazih glede zakonite in dobroverne posesti tožnikov od leta 1974 dalje pa sodišče sploh ni sodilo, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

7. Zaradi navedenega je višje sodišče skladno s prvim odstavkom 354. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrača v novo sojenje.

8. Sodišče bo moralo ob ponovnem sojenju presoditi, ali nepozidan del parcele št. ..., k. o. X, predstavlja stavbi pripadajoče zemljišče. Pri tej presoji si lahko sodišče pomaga tudi s kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča, ki jih vsebuje ZVEtL(1) (predvsem 7. člen v povezavi s 30 členom ZVEtL). Tekom postopka bo moralo sodišče izvesti vse predlagane dokaze in se do njih opredeliti. Ob tem pritožbeno sodišče opozarja, da je v pravdnem postopku izbira dokaznih sredstev prosta in da lahko stranke odločilna dejstva dokazujejo s kakršnimkoli dokazom, sodišče pa mora nato ob upoštevanju dokaznega bremena ugotoviti(2), ali je stranka uspela dokazati zatrjevana dejstva.

9. Če bo sodišče ugotovilo, da nepozidani del sporne parcele ne predstavlja pripadajočega zemljišča, se bo moralo opredeliti še glede navedb tožnikov o priposestvovanju tega dela nepremičnine. Sodišče bo moralo izvesti predlagane dokaze in ugotoviti, ali sta tožnika od leta 1974 dalje izpolnjevala pogoje za priposestvovanje, kot jih določata ODZ in ZTLR.

10. Pritožbeno sodišče sicer ni ugotovilo kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, a opozarja, da je glede na podatke iz spisa verjetno, da sta toženca mrtva. Glede na to, da je iz zemljiškoknjižnega izpiska (priloga A 8) razvidno, da je bila zadnja sprememba na sporni parceli vknjižena leta 1923 (v korist tretje osebe in ne tožencev) in da v spisu ni nikakršnega podatka o tožencih, je zelo verjetno, da nista več živa. Mrtva oseba ni sposobna biti pravdna stranka in ji tudi ni mogoče postaviti začasnega zastopnika. Sodišče mora ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti, da so stranke, ki nastopajo v pravdi, lahko pravdne stranke. Sodišče bo moralo zato v ponovljenem postopku paziti tudi na to. Če se bo ugotovilo, da sta toženca umrla, bo moralo sodišče ravnati skladno z 81. členom ZPP. V primeru, da datum smrti tožencev ne bo znan in bosta razglašena za mrtva, bo v primeru, da bo datum razglasitve smrti pred datumom vložitve tožbe v tej pravdi, tožbo treba zavreči(3) .

Op. št. (1): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS z dne 29. 11. 2012, opr. št. II Ips 47/2012. Op. št. (2): Ob tem ni nepomembno, na kakšen način in v kakšnem obsegu je navedbam o potrebni velikosti pripadajočega zemljišča in njegovi rabi nasprotovala tožena stranka.

Op. št. (3): Primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 16. 7. 2014, opr. št. I Cp 1605/2014.