Jedro

Tožena stranka je vse priloge in podatke, na katerih je utemeljila izpodbijano odločbo, od tožeče stranke pridobila v skladu z določbo 38. člena Metodologije, s katero je med drugim v skladu z določbo 7. odstavka 109. člena ZMed določena metoda strokovnega nadzorstva, s katero tožena stranka podrobneje določi način ugotavljanja izpolnjevanja programskih zahtev in omejitev iz 5. in 3. oddelka drugega poglavja ter tretje in četrte alinee prvega odstavka 106. člena tega zakona.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v okviru strokovnega nadzora nad izvajanjem programskih zahtev iz dovoljenja za izvajanje radijske dejavnosti, št. 38162-112/2007/1 z dne 14. 12. 2007, ki jih mora tožeča stranka upoštevati pri razširjanju svojega programa, ugotovila, da v programu tožeče stranke Radio A. niso bile izpolnjene naslednje programske zahteve: 7,68 – odstotni minimalni tedenski povprečni delež informativnih programskih vsebin v dnevnem oddajnem času, 0,341-odstotni minimalni tedenski povprečni delež kulturno-umetniških programskih vsebin v dnevnem oddajnem času, 0,512-odstotni minimalni tedenski povprečni delež izobraževalnih programskih vsebin v dnevnem oddajnem času, 0,17-odstotni minimalni tedenski povprečni delež športnih programskih vsebin v dnevnem oddajnem času, 0,512-odstotni minimalni tedenski povprečni delež kulturno-zabavnih programskih vsebin v dnevnem oddajnem času, 27,948-odstotni minimalni tedenski povprečni delež zabavnih programskih vsebin v dnevnem oddajnem času, 7,212-odstotni minimalni tedenski povprečni delež informativnih programskih vsebin lastne produkcije v dnevnem oddajnem času, 0,307-odstotni minimalni tedenski povprečni delež kulturno-umetniških programskih vsebin lastne produkcije v dnevnem oddajnem času, 0,461-odstotni minimalni tedenski povprečni delež izobraževalnih programskih vsebin lastne produkcije v dnevnem oddajnem času, 0,153-odstotni minimalni tedenski povprečni delež športnih programskih vsebin lastne produkcije v dnevnem oddajnem času, 0461-odstotni minimalni tedenski povprečni delež kulturno-zabavnih programskih vsebin lastne produkcije v dnevnem oddajnem času, 25,153-odstotni minimalni tedenski povprečni delež zabavnih programskih vsebin lastne produkcije v dnevnem oddajnem času, v regionalni radijski mreži Radio B. pa niso bile izpolnjene naslednje programske zahteve: 25-odstotni minimalni tedenski povprečni delež informativnih programskih vsebin v dnevnem oddajnem času, 1-odstotni minimalni tedenski povprečni delež kulturo-umetniških programskih vsebin v dnevnem oddajnem času, 0,5-odstotni minimalni tedenski povprečni delež otroških ali mladinskih programskih vsebin v dnevnem oddajnem času, 23,75-odstotni minimalni tedenski povprečni delež informativnih programskih vsebin lastne produkcije v dnevnem oddajnem času, 0,95-odstotni minimalni tedenski povprečni delež kulturno-umetniških programskih vsebin lastne produkcije v dnevnem oddajnem času, 0,475-odstotni minimalni tedenski povprečni delež otroških ali mladinskih programskih vsebin lastne produkcije v dnevnem oddajnem času in 20-odstotni minimalni tedenski povprečni delež predvajanje slovenske glasbe oziroma glasbene produkcije slovenskih ustvarjalcev in poustvarjalcev glede na vso dnevno predvajano glasbo (1. točka izreka izpodbijane odločbe). Tožeči stranki je naložila, da mora v roku štirih mesecev v radijskem programu Radio A. zagotoviti izvajanje programskih zahtev iz 1. točka izreka te odločbe (2. točka izreka izpodbijane odločbe). Rok, naveden v 2. točki izreka te odločbe, začne teči naslednji dan po vročitvi te odločbe (3. točka izreka izpodbijane odločbe), stroški postopka pa niso nastali (4. točka izreka izpodbijane odločbe). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka na podlagi 109. člena Zakona o medijih (Uradni list RS, št. 110/06-UPB1, 69/06-ZOIPub in 36/08-ZPOmK-1, v nadaljevanju ZMed) uvedla postopek strokovnega nadzorstva nad izvajanjem programskih zahtev iz 3. in 4. alineje 1. odstavka 106. člena ZMed, ki jih mora tožeča stranka upoštevati pri razširjanju programa Radia A. in regionalni radijski mreži Radio B. Programske zahteve iz 3. in 4. alineje 1. odstavka 106. člena ZMed, ki jih mora izdajatelj upoštevati pri razširjanju svojega programa Radio A. in regionalni radijski mreži Radio B., so določene v tožnikovi odločbi o dovoljenju za izvajanje radijske dejavnosti, št. 38162-112/2007/1 z dne 14. 12. 2007 (v nadaljevanju: Dovoljenje). Tožena stranka je v postopku strokovnega nadzorstva za potrebe analize programa od tožeče stranke pridobila posnetek radijskega programa Radia A. in regionalne radijske mreže Radio B., predvajanih od 9. 6. 2008 do 15. 6. 2008 ter podatke o objavljenih programskih vsebinah (začetek vsebine, trajanje vsebine, vrsta vsebine in podobno) v tem časovne intervalu in izvedla primerjalno analizo posredovanih podatkov izdajatelja o objavljenih programskih vsebinah za vsak dan v tednu predvajanega programa Radio A. in regionalne radijske mreže Radio B. s podatki, ki izhajajo iz Dovoljenja. Ugotovila je, da radijski program Radio A. ne izpolnjuje vseh programskih zahtev iz Dovoljenja. Prav tako pa tudi ne regionalna radijska mreža Radio B., kar je v obrazložitvi odločbe tudi podrobno obrazložila. Na podlagi 1. odstavka 138. člena in 3. odstavka 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – UPB2, 105/06 – ZUS-1 in 126/07, v nadaljevanju ZUP) je tožena stranka poslala tožeči stranki poziv, k izjasnitvi št. 0604-30/2008/6 z dne 29. 8. 2008, v katerem je tožečo stranko pozvala, naj v roku 8 dni od prejema poziva poda morebitne pisne pripombe k ugotovitvam tožene stranke. Dne 25. 9. 2008 je prejela odgovor na poziv k izjasnitvi, št. 0604-30/2008/9. Po preučitvi izjasnitve tožeče stranke tožena stranka ugotavlja, da tožeča stranka ni oporekala konkretnim ugotovitvam tožene stranke, ne glede na opredelitev posameznih programskih vsebin, niti glede ugotovljenega deleža posameznih zvrsti programskih vsebin. Tožeča stranka se je v svoji izjasnitvi osredotočala zgolj na splošno razpravo o dnevnem oddajnem času ter o domnevno sporni klasifikaciji programskih vsebin in tako ni navajala konkretnih argumentov, ki bi spodbijali ugotovljeno dejansko stanje. Po mnenju tožene stranke sklicevanje na enovitost programa in različno dojemanje radijskih programov, zaradi katerih naj bi po mnenju tožeče stranke prišlo do odstopanja pri posameznih deležih programskih vsebin, tožeče stranke ne odvezujejo opredeljevanja programskih vsebin skladno z veljavno medijsko zakonodajo. Kljub temu, da tožeča stranka v svoji izjasnitvi trdi, da je v analiziranem programu predvajala program skladno z dovoljenjem, ni oporekala konkretnim ugotovitvam tožene stranke, zato tožena stranka svojih ugotovitev o nedoseganju minimalnih tedenskih povprečij deležev ni spreminjala. Skladno s 1. alinejo 3. odstavka 109. člena ZMed je tožena stranka tožečo stranko pisno opozorila na ugotovljene nepravilnosti ter odredila, da se le te odpravijo v roku štirih mesecev.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi vseh zakonsko določenih tožbenih razlogov. V tožbi med drugim navaja, da je bila pred izdajo izpodbijane odločbe tožeča stranka s strani tožene stranke pozvana, da posnetku programa priloži več prilog in sicer javno objavljen spored Radio A. za predmetno časovno obdobje, seznam predvajane slovenske glasbe v elektronski obliki s posebej zahtevanimi podatki ter navedbo dnevnega oddajnega časa ter opredelitev predvajanih programskih vsebin. Ker zakon predpisuje zgolj in samo obveznost tožeče stranke, da hrani posnetke programa ter da le te izroči toženi stranki na poziv, so bile vse priloge in podatki, ki jih je tožena stranka s pozivom zahtevala od tožeče stranke, poleg posnetkov programa, pridobljeni nezakonito in jih tožena stranka pri izdaji izpodbijane odločbe sploh ne bi smela uporabiti. Navaja, da je s tem, ko je tožena stranka z Metodologijo strokovnega nadzorstva radijskih in televizijskih programov (Uradni list RS, št. 59/208, v nadaljevanju Metodologija) določila klasifikacijo programskih vsebin (drugo poglavje) ter podatke o radijskih in televizijskih programih (tretje poglavje), kršila zakonska pooblastila, zaradi česar naj sodišče postopek prekine in začne postopek ocene ustavnosti in zakonitosti Metodologije v II. in III. poglavju pred Ustavnim sodiščem RS. Pavšalno še navaja, da je iz dostavljenih podatkov v programskih vsebinah razvidno, da je tožeča stranka v celoti spoštovala zahteve iz dovoljenja. Tožena stranka pa niti v izpodbijani odločbi, niti v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ni navedla oziroma obrazložila, kako je prišla do drugačnih podatkov, do drugačnih ugotovitev in do drugačnih zaključkov. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi ugotovila tudi, da naj regionalna radijska mreža Radio B. ne bi izpolnjevala vseh zahtev iz dovoljenja. Kot je to razvidno iz vpisa v razvidu medijev, je izdajateljev regionalne radijske mreže Radio B. več in sicer so to tožeča stranka, Radio C. d.o.o., D. d.o.o., Radio E. d.o.o., F. d.o.o., G. d.o.o. in H. d.o.o. Tožeča stranka torej ni edini izdajatelj programa radijske mreže, saj je to bistvena lastnost radijske mreže. V skladu z določbo 3. odstavka 83. člena ZMed se regionalna radijska mreža glede programskih zahtev in omejitev obravnava kot enoten radijski program. Tožena stranka pa ni preverjala celotnega radijskega programa radijske mreže in ni preverjala vseh izdajateljev radijske mreže ter tudi odločbe ni izdala vsem izdajateljem radijske mreže, čeprav bi v skladu s prej navedeno določbo le to morala storiti. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke ter povrnitev vseh stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da gre v 2., 3. in 4. odstavku 38. člena Metodologije, po kateri so izdajatelji programov poleg posnetkov dolžni toženi stranki posredovati tudi podatke o predvajanem programu izdajatelja (2. odstavek), klasifikacijo vseh programskih vsebin za zahtevan časovni interval že predvajanega programa v elektronski in pisni obliki (3. odstavek) ter tudi kratek opis vsake programske vsebine (4. odstavek), zgolj za podrobnejšo določitev načina ugotavljanja izpolnjevanja programskih zahtev, ki so že določene v ZMed, zato je tudi predlog tožeče stranke, naj naslovno sodišče pred Ustavnim sodiščem RS začne postopek ocene ustavnosti in zakonitosti metodologije v II. in III. poglavju, neutemeljen. V zvezi s pavšalnimi navedbami tožeče stranke, da je iz dostavljenih podatkov programskih vsebin razvidno, da je tožeča stranka v celoti spoštovala zahteve iz dovoljenja glede programskih vsebin in da ni navedla prav nobenega podatka oziroma dejstev, kako je ugotovila neizpolnjevanje programskih zahtev, tožena stranka pojasnjuje, da je izvedla postopek strokovnega nadzorstva skladno z ZMed in Metodologijo in sicer 7. odstavkom 109. člena ZMed, ki podrobneje določa način ugotavljanja izpolnjevanja programskih zahtev in omejitev iz 3. in 4. alineje 106. člena ZMed, kar je dodatno obrazložila v pozivu k izjasnitvi glede strokovnega nadzorstva dovoljenja za izvajanje dejavnosti. Na podlagi citirane zakonodaje je tožena stranka prišla do konkretnih ugotovitev, opredeljenih v pozivu k izjasnitvi in kasneje v izpodbijani odločbi in sicer na podlagi podatkov tožeče stranke. Tožena stranka je ugotovitve tožeči stranki posredovala v pozivu k izjasnitvi, vendar tožeča stranka ni navedla nobenih nasprotnih argumentov glede konkretnih ugotovitev tožene stranke niti posredovala kakršnihkoli drugačnih oziroma drugih podatkov. V zvezi z ugovorom tožeče stranke, da je poleg tožeče stranke še šest drugih izdajateljev regionalne radijske mreže in da jih tožena stranka ni obravnavala kot enotnega programa, pa tožena stranka navaja, da preverjanje, ali ostali izdajatelji regionalne radijske mreže Radio B. izpolnjujejo pogoj iz njihovih dovoljenj za izvajanje radijske dejavnosti, ni v direktni povezavi s konkretnim postopkom oziroma odločitvijo v tej zadevi. Res je, da je skladno s 3. odstavkom 83. člena ZMed regionalna radijska mreža enoten radijski program, vendar ima vsak od izdajateljev (torej tudi tožeča stranka), ki se vključi v regionalno radijsko mrežo, svoje dovoljenje, pri čemer tožena stranka pri vsakokratnem nadzoru nad izvajanjem programskih zahtev in omenitev po 109. členu ZMed preverja skladnost vsebine programov posameznega izdajatelja z dovoljenjem za izvajanje radijske dejavnosti tega izdajatelja.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi navaja, da je predpisovanje oziroma določanje obveznosti z nižjim podzakonskim aktom v neskladju z določbami Ustave Republike Slovenije. Navaja, da je sama pregledala posnetke svojega programa ter ugotovila, da je s predvajanjem programov spoštovala vse določbe iz dovoljenja, tožena stranka pa do danes ni pojasnila, kako je prišla do ugotovitev izpodbijane odločbe, kakšne računske operacije je v zvezi s tem izvedla, kakšni so rezultati teh operacij, katere oddaje je upoštevala ali ni upoštevala v skladu z oznakami tožeče stranke itn. Radijsko mrežo, ki je enoten radijski program, je mogoče vedno preverjati samo tako, da se preveri celoten program, le-to pa seveda pomeni program vseh izdajateljev te mreže. Tožena stranka v pripravljalni vlogi navaja, da je Metodologija upravni predpis, ki ima svoj izrecni temelj v 109. členu ZMed in v vsebinskem pogledu vsebinsko zakonske norme nadalje opisuje oziroma razčlenjuje. Da je zakonodajalec dal toženi stranki pooblastilo v splošnem aktu podrobneje urediti ravno vprašanja, povezana s programski zahtevami in omejitvami, kamor sodijo tudi merila in načini ugotavljanja programskih zahtev in pogojev iz dovoljenja za izvajanje dejavnosti, nedvomno izhaja iz 7. odstavka 109. člena ZMed. Dodatno pa še navaja, da je nesporno, da je tožena stranka tožečo stranko v skladu z Metodologijo pozvala na predložitev določenih listin, tožeča stranka pa je temu pozivu sledila ter listine predložila. Tožena stranka pa je nato nanje oprla svojo odločitev. V kolikor je tožeča stranka menila, da podatkov zaradi domnevne neustavnosti Metodologije ni dolžna posredovati, je imela možnost ugovarjati v okviru upravnega postopka in jih pač takrat ne bi predložila. V zvezi z navedbo tožeče stranke, da je tudi sama pregledovala posnetke svojega programa v zadevnem obdobju ter ugotovila, da je s predvajanjem programov spoštovala vse določbe iz dovoljenja, tožena stranka pojasnjuje, da tožeča stranka tega v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ni omenjala. Kako je tožena stranka prišla do ugotovitev v izpodbijani odločbi, pa je opisala in pojasnila že v obrazložitvi izpodbijane odločbe in sicer na strani 3, ko navaja, da je tožena stranka v postopku strokovnega nadzorstva za potrebe analize programa od izdajatelja pridobila posnetek radijskega programa Radio A. in Regionalne radijske mreže Radio B., predvajanih 9. 6. 2008 do 15. 6. 2008 ter podatke o objavljenih programskih vsebinah (začetek vsebine, trajanje vsebine, vrsta vsebine in podobno) v tem časovnem intervalu in je izvedla primerjalno analizo posredovanih podatkov izdajatelja objavljenih programskih vsebinah za vsak dan v tednu predvajanega programa Radio A. in Regionalna radijska mreža Radio B. s podatki, ki izhajajo iz dovoljenja. Tožena stranka še poudarja, da je šlo v predmetnem postopku za strokovni nadzor dovoljenja za izvajanje radijske dejavnosti določenega izdajatelja (tožeče stranke), ki je sicer vključen v regionalno radijsko mrežo X., kar je razvidno tudi iz dovoljenja. Program po dovoljenju za izvajanje dejavnosti po 105. členu ZMed v primeru izdajatelja, ki je povezan v radijsko mrežo, mora izpolnjevati dvoje programske zahteve: programske zahteve, ki jih izdajatelj upošteva pri razširjanju radijskega programa Radio A. ter programske zahteve, ki jih programsko povezana izdajateljica Regionalne radijske mreže Radio B. upošteva v času razširjanja programske radijske mreže Radio B. Izdajatelj je dolžan izvajati program skladno z dovoljenjem in je z izdajanjem programa v celoti odgovoren skladno z dovoljenjem. Tožeča stranka je v celoti odgovorna tako za del programa iz dovoljenja, ki ga ustvarja sama (Radio A.), kot za del programa iz dovoljenja, ki ga soustvarja skupaj z ostalimi člani programske mreže (Regionalne radijske mreže Radio B.). Prvi del programa izdaja samo tožnik, drugi del pa predstavlja program, ki ga izdajatelj izdaja kot del radijske mreže, v katero je povezan z ostalimi izdajatelji. Vsak od povezanih izdajateljev pa je odgovoren (nosi individualno odgovornost) za ves predvajani program, ki ga predvaja skladno z lastnim dovoljenjem za izvajanje dejavnosti. Za prvi in drugi del programa sta v dovoljenju za izvajanje radijske dejavnosti vsakega izdajatelja, ki je del radijske mreže, navedena opis programa in čas trajanja vsakega programa. Tožena stranka je z naložitvijo odprave nepravilnosti z izpodbijano odločbo dosegla namen postopka strokovnega nadzorstva in sicer, da tožeča stranka uskladi ugotovljeno stanje z zapisanim v dovoljenju, kar pomeni, da mora realno stanje prilagoditi tudi tistemu delu dovoljenja, kjer so opredeljene programske zahteve za regionalno radijsko mrežo Radio B., zato ni uvedla postopka strokovnega nadzorstva do vseh preostalih izdajateljev, ki so člani Regionalne radijske mreže Radio B. Dejstvo, da tožena stranka ostalih izdajateljev, ki so vključeni v regionalno radijsko mrežo, ni preverjala, z ničemer ne more spremeniti dejanskih ugotovitev niti vplivati na pravni položaj tožnika.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in utemeljena s pravilnimi razlogi, zato jih sodišče v izogib ponavljanju ne navaja ponovno (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Tožena stranka je vse priloge in podatke, na katerih je utemeljila izpodbijano odločbo, od tožeče stranke pridobila v skladu z določbo 38. člena Metodologije, s katero je med drugim v skladu z določbo 7. odstavka 109. člena ZMed določena metoda strokovnega nadzorstva, s katero tožena stranka podrobneje določi način ugotavljanja izpolnjevanja programskih zahtev in omejitev iz 5. in 3. oddelka drugega poglavja ter tretje in četrte alinee prvega odstavka 106. člena tega zakona. Tožbene navedbe o nezakonito pridobljenih prilogah in podatkih so zato neutemeljene. Že zato, ker po 156. členu Ustave RS sodišče lahko prekine postopek, če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, ne pa podzakonski akt, kot je Metodologija, je neutemeljen predlog tožeče stranke, da sodišče postopek tega spora prekine in začne postopek ocene ustavnosti in zakonitosti Metodologije v II. In III. poglavju. Sodišče namreč pri sojenju nezakonitih podzakonskih predpisov (zgolj) ne uporabi (exceptio illegalis); vendar glede Metodologije ne meni, da bi bila v nasprotju z zakonom. Tožeča stranka tudi ne more uspeti s pavšalnimi navedbami, da je iz dostavljenih podatkov o programskih vsebinah razvidno, da je v celoti spoštovala zahteve iz dovoljenja glede programskih vsebin. Tožena stranka je namreč tožeči stranki v pozivu k izjasnitvi glede strokovnega nadzorstva dovoljenja za izvajanje dejavnosti posredovala vse ugotovitve glede neizpolnjevanja programskih zahtev iz Dovoljenja, tako glede radijskega programa Radio A. kot glede programsko povezane regionalne radijske mreže Radio B., ki jih je ugotovila na osnovi posredovanih podatkov o objavljenih programskih vsebinah in o predvajani glasbi ter na osnovi posnetkov, ter jo pozvala, da v določenem roku pošlje odgovor z morebitnimi utemeljenimi pisnimi pripombami. V odgovoru pa tožeča stranka ni argumentirano zanikala ugotovljenih nepravilnosti, pač pa se je sklicevala na različno dojemanje programskih zvrsti in na to, da bi natančno definiranje posameznih programskih vsebin in uvrstitev le-teh v posamezne programske sklope pomenilo velik odmik od njihovemu mediju prepoznavnega načina podajanja vsebin. Tudi če tožena stranka v pozivu k izjasnitvi glede strokovnega nadzorstva dovoljenja za izvajanje dejavnosti in v izpodbijani odločbi ne bi navedla, da je do ugotovitev glede neizpolnjevanja programskih zahtev iz Dovoljenja prišla na podlagi analize posredovanih posnetkov predvajanega programa in priloženih podatkov z vsemi objavljenimi programskimi vsebinami za vsak dan v tednu predvajanega programa, in primerjave s podatki, ki izhajajo iz Dovoljenja, tožeča stranka ne bi mogla uspeti s tožbenim ugovorom, da tožena stranka ni navedla oz. obrazložila, kako je prišla do svojih zaključkov. Tožeča stranka namreč v odgovoru na pripombe tega ni izpostavila, zato po presoji sodišča tudi ne more tega izpostavljati v tožbi, saj gre za nedopustne tožbene novote (3. odstavek 20. člena ZUS-1). Enako velja glede tožbenega ugovora, ki se nanaša na to, da bi morala tožena stranka glede programskih zahtev in omejitev radijsko mrežo Radio B. obravnavati kot enoten radijski program. Na glede na navedeno pa sodišče tožeči stranki pojasnjuje, da je predmet izpodbijane odločbe le izpolnjevanje pogojev iz Dovoljenja tožeče stranke, ne glede na to, da se deloma nanašajo tudi na tožečo stranko, kot samostojen pravni subjekt, vključen v mrežo radijskih programov.

Ker je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 odl. US, 119/08 odl. US, v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker je sodišče tožbo tožeče stranke zavrnilo, je na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1 zavrnilo tudi njen zahtevek za povrnitev stroškov.