Jedro

ZPIZ-1 v 1. odstavku 159. člena v zvezi s 1. odstavkom 93. člena določa, da se zavarovancu, pri katerem je podana III. kategorija invalidnosti in ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, delna invalidska pokojnina izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Za odgovor na vprašanje, ali je tožnica upravičena do izplačevanja delne invalidske pokojnine, je glede na citirano določbo 1. odstavka 159. člena ZPIZ-1 bistvenega pomena, ali je tožnica na delu izvršne direktorice pričela delati s skrajšanim delovnim časom, ne pa ali so na dan pričetka dela oziroma ob vložitvi zahteve za pričetek izplačevanja delne invalidske pokojnine plačani prispevki, ob dejstvu, da tožnica izpolnjuje zahtevane pogoje pokojninske dobe, določene v 66. členu ZPIZ-1. Glede na to, da je tožnica pričela delati s krajšim delovnim časom od polnega, ji je potrebno priznati pravico do izplačila delne invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 2. 3. 2011 in št. ... z dne 6. 1. 2011 in odločilo, da ima tožnica pravico do izplačila delne invalidske pokojnine od 1. 6. 2010 dalje ter naložilo tožencu, da bo izdal odločbo o odmeri delne invalidske pokojnine v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe ter v nadaljnjih 8 dneh izplačal zapadle zneske delne invalidske pokojnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan do plačila, z upoštevanjem že izvedenih izplačil akontacije delne invalidske pokojnine. Obenem je naložilo tožencu, da v roku 15 dni tožnici povrne 447,00 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega roka do plačila.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je v postopku najprej z odločbo z dne 24. 5. 2010 tožnico razvrstil v III. kategorijo invalidnosti in ji priznal pravico do dela na delovnem mestu izvršne direktorice s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno od 19. 11. 2009 dalje. Kasneje je z odločbama z dne 6. 1. 2011 in z dne 2. 3. 2011 zavrnil zahtevo za priznanje pravice do delne invalidske pokojnine, ker je bil ugotovljeno, da tožnica nima poravnanih prispevkov od vključno aprila 2010. Ker ji za to obdobje ni priznana pokojninska doba, se šteje, da ne opravlja delavnosti in tako ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do delne invalidske pokojnine po 159. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Navaja, da je iz potrdila Davčne uprave RS, Davčnega urada A. dne 23. 12. 2010 razvidno, da ima podjetje B. d.o.o., katerega direktorica in solastnica je tožnica, neporavnane prispevke iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja od vključno aprila 2010 dalje. Poudarja, da se v zavarovalno dobo po 191. členu ZPIZ-1 štejejo obdobja zavarovanja, če so bili za ta obdobja plačani predpisani prispevki, kajti glede na določbo 203. člena ZPIZ-1 pokojninska doba, plača, vplačila prispevkov in druga dejstva vplivajo na pridobitev in odmero pravic iz obveznega zavarovanja. Po mnenju toženca je ključno v tem sporu, da je bila tožnica na dan nastanka invalidnosti prijavljena v zavarovanje s podlago 40 kot poslovodna oseba in direktor podjetja, ter s tem zavarovana na podlagi 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1. Ker je tožnica vključena v zavarovanje kot družbenica in poslovodna oseba in ne na podlagi delovnega razmerja, se zato ne more uspešno sklicevati na pogodbo o zaposlitvi. V primeru, da bi se tožnici status v podjetju resnično spremenil, bi to spremembo sporočila tudi pristojni enoti Zavoda za zdravstveno zavarovanje na zato predpisanih ustreznih obrazcih (M-1, M-2) in se v zavarovanje vključila na drugi podlagi. Navaja, da obveznost prijave v pokojninsko in invalidsko zavarovanje temelji na Zakonu o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 81/2000, v nadaljevanju ZMEPIZ). Zavarovanci, ki so v obvezno zavarovanje prijavljeni po določbi 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1 z zavarovalno podlago 40, so zavezani k plačilu prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od predpisanih zavarovalnih osnov. Ker je bilo glede na omenjeni status tožnice ugotovljeno, da njene davčne obveznosti niso poravnane, tudi ni mogoče šteti, da je opravljala dejavnost krajši delovni čas. Toženec preverja dejanski pričetek opravljanja dela s krajšim delovnim časom pri osebah, ki so vključene v zavarovanje kot poslovodne osebe in družbeniki hkrati, na podlagi plačila prispevkov. Zavezanci za plačilo prispevkov družbenikov in poslovodnih oseb pa so zavarovanci sami. Ob pridobitvi pravice do dela s krajšim delovnim časom, na podlagi invalidnosti zavarovanec ostane v obvezno zavarovanje vključen za 40 ur tedensko, sam pa mora Davčni upravi RS priglasiti dejansko število ur, ki jih opravi na teden zaradi zmanjšane delovne zmožnosti in priznanih pravic iz invalidskega zavarovanja in si skladno s tem obračunati in plačati nižji znesek prispevkov, ki ustreza dejansko opravljeni delovni obveznosti. Tožnica ni pričela opravljati dejavnosti oziroma svojega dela s krajšim delovnim časom po odločbi z dne 24. 5. 2010, kar izhaja predvsem iz tega, da podjetje B. d.o.o. ni plačevalo prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in tožnica tako ne izpolnjuje pogojev za izplačevanje delne invalidske pokojnine. Tožnica bi namreč kot poslovodna oseba morala Davčni urad A. seznaniti z razvrstitveno odločbo, na podlagi katere bi se ji potem dovolilo, da plačuje in si obračuna prispevke le za 4 ure dnevno, od že ugotovljene predpisane zavarovalne osnove. Ker tožnica tega ni storila in prispekov tudi ni plačevala, čeprav je sama zavezanka za njihovo plačilo, ni upravičena do izplačila delne invalidske pokojnine. Prav tako ne drži, da se postopek za ureditev statusa zavarovanca in posledično zavezanca za plačilo prispevkov pri DURS-u za to vrsto zavarovancev izvrši po uradni dolžnosti. Res je, kot to pojasni sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe, da se na obrazcu M-3 lahko sporoči pod šifro 37 vrsta invalidnosti in se ne sporoča sprememba delovnega časa za delovne invalide. Ne more pa se, kot je bilo pojasnjeno že v odgovoru na tožbo, z obrazcem M-3 spreminjati rubrika 20, torej podlaga za zavarovanje, v konkretnem primeru iz 40 v 01. Iz navodil za izpolnjevanje obrazcev jasno izhaja, da se rubrika 20 lahko sporoča le na obrazcu M-1, česar pa tožnica sploh ni storila. V kolikor bi šlo res za spremembo zavarovanja, za kar pa po mnenju toženca ni pogojev, bi se morala tožnica na obrazcu M-2 odjaviti iz zavarovanja na podlagi 40 in se z obrazcem M-1 prijaviti v zavarovanje na podlagi delovnega razmerja. Ker pa zato ni bilo pogojev, kar je razvidno iz izpisa sodnega registra, tega tudi ni storila. Tožnica je v sodni register vpisana kot družbenica in poslovodna oseba družbe B. d.o.o. in tako izpolnjuje podlago za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v skladu z 2. odstavkom 15. člena ZPIZ-1. Tožnica je bila ves čas od 1. 4. 1994 do 14. 12. 2011 zavarovana na podlagi 40, za zavarovalni čas 40, kar izhaja tudi iz poizvedb pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Zaradi tožničine neaktivnosti, ker nikoli ni pristojnemu davčnemu uradu pričela plačevati prispevkov za zavarovanje 4 ure dnevno in zaradi ostalih že navedenih razlogov, ni zakonske podlage za pridobitev pravice do izplačila delne invalidske pokojnine. Nadalje navaja, da v obravnavanem primeru ni šlo za primer kot je opisan v zadevi opr. št. VIII Ips 163/2012. Glede na to, da po mnenju toženca tožbeni zahtevek ni utemeljen, je nepravilna tudi odločitev glede stroškov postopka.

V odgovoru na pritožbo tožnica navaja, da je sodišče pravilno ugotovilo, da je med strankama sporno, ali je tožnica, ki je s svojim podjetjem sklenila individualno pogodbo za opravljanje dela s krajšim delovnim časom od 1. 6. 2010, s tem dnem začela opravljati delo v skrajšanem delovnem času oziroma ali bo zaradi neplačanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje upravičena do delne invalidske pokojnine. Navaja, da je tožnica izpolnila pogoje določene v 1. odstavku 159. člena ZPIZ-1, saj je s 1. 6. 2010 pričela delati z delom po individualni pogodbi s skrajšanim delovnim časom, v skladu z odločbo istega organa št. ... z dne 24. 5. 2010. Toženec okoliščino, ali je tožnica pričela delati s krajšim delovnim časom, veže na plačilo prispevkov z obširno utemeljitvijo, ki pa nima pravne podlage. Meni, da razlikovanje toženca med zavarovanci, ki so vključeni v zavarovanje kot samozaposleni - družbeniki družbe po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 in tistimi, ki so zavarovani na podlagi delovnega razmerja, pomeni tudi kršitev ustavne pravice tožnice do enakosti pred zakonom. Glede na navedeno tožnica meni, da je pritožba toženca neutemeljena in bi jo bilo potrebno zavrniti. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, drugih kršitev pa pritožba ne očita.

Sodišče prve stopnje je v tem sporu v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 2. 3. 2011 ter prvostopno odločbo št. ... z dne 6. 1. 2011, s katero je toženec odločil, da tožnica nima pravice do delne invalidske pokojnine, ker ni imela poravnanih prispevkov iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Toženec je štel, da ji zaradi tega za to obdobje ni mogoče priznati pokojninske dobe in da ni mogoče šteti, da je začela opravljati delo s krajšim delovnim časom.

ZPIZ-1 v 1. odstavku 159. člena v zvezi s 1. odstavkom 93. člena določa, da se zavarovancu, pri katerem je podana III. kategorija invalidnosti in ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, delna invalidska pokojnina izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti.

V obvezno zavarovanje so vključeni državljani Republike Slovenije in tujci ob izpolnjevanju pogojev, ki jih določa ta zakon ali mednarodni sporazum. Zavarovalno razmerje nastane na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. Nastanek pravnega razmerja sporoči delodajalec ali drug zavezanec za prijavo nosilcu zavarovanja z obvezno prijavo v zavarovanje (1., 2., in 3. odstavek 7. člena ZPIZ-1). Izrecno pa je v 5. odstavku 7. člena določeno, da pravice iz obveznega zavarovanja pridobi zavarovanec izključno na podlagi plačila prispevkov, če za posamezne primere zakon ne določa drugače. V 66. členu je določeno, da če ni s tem zakonom drugače določeno, pridobi zavarovanec pravice na podlagi invalidnosti II. in III. kategorije, če ob nastanku invalidnosti še ni dopolnil starosti 63 let (moški) oziroma (61 let) ženska in je vključen v obvezno zavarovanje - ne glede na dopolnjeno pokojninsko dobo, in če ni vključen v obvezno zavarovanje - če izpolnjuje pogoje zavarovalne oziroma pokojninske dobe, določene s tem zakonom, za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, to je pogoje, določene v 2. alinei 68. člena ZPIZ-1. Glede na 3. odstavek citirane določbe zavarovanec iz 15. in 16. člena Zakona v primeru III. kategorije invalidnosti uveljavi pravico do dela s skrajšanim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine, če izpolnjuje pogoje, ki jih določa ta zakon za pridobitev teh pravic.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da med strankama ni sporno, da je tožnica invalid III. kategorije invalidnosti od 19. 11. 2009 dalje na podlagi odločbe toženca št. ... z dne 24. 5. 2010, s priznano pravico do dela s skrajšanim delovnim časom na delu izvršne direktorice. Prav tako med strankama ni sporno, da tožničino podjetje B. d.o.o. za tožnico v času vložitve njenega zahtevka za odmero delne invalidske pokojnine od aprila 2010 dalje, ni imelo poravnanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Glede na navedeno je delo, ki ustreza tožničini delazmožnosti, delo izvršne direktorice s skrajšanim delovnim časom (1. odstavek 159. člena ZPIZ-1). Na tem delu je toženec tožnici tudi pravico do dela s skrajšanim delovnim časom priznal z odločbo z dne 24. 5. 2010, ker je ugotovil, da izpolnjuje splošne pogoje določene v 66. členu ZPIZ-1. To je zahtevano pokojninsko dobo na dan nastanka invalidnosti, saj je ugotovil, da je ta znašala približno 27 let in da je bila tožnica pretežno zavarovana za širši obseg pravic. Sporno je v tem primeru, ali tožnica izpolnjuje pogoje iz 1. odstavka 159. člena ZPIZ-1 in ali je upravičena do odmere in izplačevanja invalidske pokojnine. Za odgovor na vprašanje ali je tožnica upravičena do izplačevanja delne invalidske pokojnine, je glede na citirano določbo 1. odstavka 159. člena ZPIZ-1 bistvenega pomena, ali je tožnica na delu izvršne direktorice pričela delati s skrajšanim delovnim časom, ne pa ali so na dan pričetka dela oziroma ob vložitvi zahteve za pričetek izplačevanja delne invalidske pokojnine, plačani prispevki, ob dejstvu, da tožnica izpolnjuje zahtevane pogoje pokojninske dobe določene v 66. členu ZPIZ-1. Na podlagi izvedenih dokazov in sicer sklenjene individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 5. 2010 in predloženih plačilnih list o prejemanju plače za skrajšan delovni čas, za obdobje od julija 2010 do decembra 2010, je sodišče tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da je tožnica s 1. 6. 2010 začela delati s skrajšanim delovnim časom. Poleg tega je bila izpostava ZZZS obveščena o tožničini invalidnosti in sicer je tožničin delodajalec na obrazcu M-3 sporočil spremembo o njenem statusu. Sicer, kot pravilno navaja pritožba, to le formalno ni pravilno, ker bi spremembo tožničinega statusa moral tožničin delodajalec sporočiti na obrazcih M-1 (prijava) in M-2 (odjava).

Zmotno je stališče pritožbe, da je razlog za odklonitev izplačevanja delne invalidske pokojnine dejstvo, da za družbo B. d.o.o. niso poravnane davčne obveznosti in da se zaradi neplačanih prispevkov šteje, da tožnica ni pričela delati s skrajšanim delovnim časom. Na samo odločitev pa tudi ne more vplivati dodatni razlog, da tožnica ni pravilno postopala, ker bi najprej morala pri Davčni upravi RS priglasiti dejansko število ur in bi si šele nato zaradi zmanjšane delovne zmožnosti, lahko obračunala in plačala nižji znesek prispevkov, ostala pa bi vključena v zavarovanju za 40 ur tedensko.

Navedeno stališče se nanaša na pravilnost postopanja pri pristojnih organih v primeru ugotovljene invalidnosti in možnost obračunavanja prispevkov za skrajšan delovni čas, ne nanaša pa se na zavarovanje s skrajšanim delovnim časom (ker takšni zavarovanci ostanejo v zavarovanju za polni delovni čas in se tudi zanje vpiše pod rubriko delovni - zavarovalni čas, polni delovni čas) in na sam pričetek dela s skrajšanim delovnim časom. Zaradi postopanja v nasprotju z navodili za prijavo podatkov v pokojninsko in invalidsko ter zdravstveno zavarovanje, zavarovanje za starčevsko varstvo in zavarovanje za primer brezposelnosti (v nadaljevanju: Navodila) in Pravilnikom o obrazcih prijav za matično evidenco o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter zdravstvenega zavarovanja, skladno ZMEPIZ, v zvezi z odločbo o invalidnosti in spremembo o zavarovalni podlagi ter zaradi očitane opustitve pri Davčni upravi RS in zato, ker niso plačani prispevki, ni mogoče zaključiti, da tožnica ni pričela delati na delu izvršne direktorice s skrajšanim delovnim časom in da ni upravičena do izplačevanja delne invalidske pokojnine.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo, ker z njim ni v ničemer prispevala k razjasnitvi sporne zadeve.